Zadeva T‑137/10

Coordination bruxelloise d’institutions sociales et de santé (CBI)

proti

Evropski komisiji

„Državne pomoči – Javne bolnišnice – Subvencije, ki so jih belgijski organi dodelili javnim bolnišnicam, ki pripadajo združenju IRIS – Odločba po koncu predhodne faze preučitve – Odločba, s katero so pomoči razglašene za združljive s skupnim trgom – Storitev splošnega gospodarskega pomena – Opredelitev naloge javne službe – Sorazmernost nadomestila za izvajanje javne službe“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (peti senat) z dne 7. novembra 2012

1.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Odločba Komisije, s katero je ugotovljena združljivost državne pomoči s skupnim trgom, ne da bi se začel formalni postopek preiskave – Tožba zainteresiranih strank v smislu člena 88(2) ES – Tožba zaradi varstva procesnih pravic zainteresiranih strank – Dopustnost – Tožbeni razlogi, ki jih je mogoče navesti

(člena 88(2) in 230, četrti odstavek, ES)

2.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Načrtovanje pomoči – Preučitev Komisije – Faza predhodne preučitve in kontradiktorna faza – Združljivost pomoči s skupnim trgom – Težave pri presoji – Obveznost Komisije, da uvede kontradiktorni postopek – Okoliščine, ki omogočajo dokaz obstoja takih težav – Nezadostna ali nepopolna preučitev, ki jo izvede Komisija med postopkom predhodne preučitve – Sodni nadzor – Meje

(člen 88(2) in (3) ES)

3.      Konkurenca – Podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena – Nadomestilo stroškov, ki so nastali z opravljanjem javne službe – Presoja združljivosti pomoči s skupnim trgom – Merila – Bolnišnični sektor – Upoštevanje neobstoja tržne razsežnosti

(člen 86(2) ES)

4.      Konkurenca – Podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena – Nadomestilo stroškov, ki so nastali z opravljanjem javne službe – Diskrecijska pravica držav članic – Bolnišnični sektor – Svoboda pri organizaciji in zagotavljanju zdravstvenih storitev – Meje – Spoštovanje načela enakega obravnavanja ob sodelovanju zasebnih gospodarskih subjektov v javnih službah

(člena 86(2) in 152(5) ES)

5.      Konkurenca – Podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena – Opredelitev pojma storitev splošnega gospodarskega pomena – Diskrecijska pravica držav članic – Meje – Akt o pooblastitvi za zagotovitev naloge javne službe – Izbira oblike

(člen 86(2) ES)

6.      Konkurenca – Podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena – Nadomestilo stroškov, ki so nastali z opravljanjem javne službe – Diskrecijska pravica držav članic – Meje – Nadzor Komisije – Obveznost jasne presoje vsakega uvedenega ukrepa nadomestila

(člena 86(2) in 87(1) ES)

7.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Načrtovanje pomoči – Preučitev Komisije – Faza predhodne preučitve in kontradiktorna faza – Združljivost pomoči s skupnim trgom – Težave pri presoji – Obveznost Komisije, da uvede kontradiktorni postopek – Resne težave – Obseg preiskave in zapletenost zadeve, ki je lahko indic obstoja resnih težav

(člen 88(2) in (3) ES)

8.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Ukrepi za nadomestilo stroškov, ki jih je imelo podjetje v zvezi z opravljanjem javne službe – Razlikovanje med preizkusom Altmark, s katerim se ugotovi obstoj pomoči, in preizkusom iz člena 86(2) ES, ki omogoča ugotovitev združljivosti pomoči s skupnim trgom

(člena 86(2) ES in 87(1) ES)

9.      Konkurenca – Podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena – Upoštevanje pravil Pogodbe – Presoja združljivosti državnega financiranja s skupnim trgom – Presoja ob upoštevanju stroškov, ki jih je podjetje imelo zaradi zagotavljanja službe, ne glede na njeno gospodarsko učinkovitost

(člen 86(2) ES)

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 58 in 59.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 72 do 77, 164 in 233.)

3.      Ob upoštevanju posebnosti opravljanja storitev splošnega gospodarskega pomena v nekaterih sektorjih je treba pri opredelitvi ukrepa državne pomoči dokazati prožnost glede uporabe sodbe Altmark in meril, ki so v njej navedena. V zvezi z bolnišnično javno službo je treba pri uporabi člena 86(2) ES in meril, izoblikovanih v sodbi Altmark, upoštevati tudi neobstoj tržne razsežnosti, ker je opredelitev te službe kot storitev splošnega gospodarskega pomena razvidna bolj iz njenega učinka na tržni in konkurenčni sektor.

(Glej točki 86 in 88.)

4.      Pri uporabi člena 86(2) ES v bolnišničnem sektorju je treba upoštevati spoštovanje odgovornosti držav članic glede opredelitve njihove zdravstvene politike in organizacije ter zagotavljanja zdravstvenih storitev in zdravstvenega varstva, kar izhaja zlasti iz člena 152(5) ES. V skladu s temi ugotovitvami organizirajo države članice nacionalni zdravstveni sistem v skladu z načeli, ki jih izberejo, natančneje, obveznosti, ki se nanašajo na javne bolnišnične storitve, lahko vključujejo tako obveznosti, ki so naložene vsaki bolnišnični ustanovi, kot tudi dopolnilne obveznosti, ki so naložene samo javnim ustanovam, ob upoštevanju njihovega pomena za dobro delovanje nacionalnega zdravstvenega sistema, ki narašča.

Ker pa ustanova, ki zagotavlja zdravstvene storitve, o kateri odloča država članica, vključuje naložitev obveznosti javnih služb zasebnim gospodarskim subjektom, je treba to dejstvo upoštevati v okviru presoje sprejetih ukrepov pomoči v tem sektorju. Natančneje, kadar so za javne in zasebne subjekte, ki opravljajo enako javno službo, določene različne zahteve, posledica česar je različna raven stroškov in nadomestil, morajo te razlike jasno izhajati iz njihovih pooblastitev, zlasti zato, da se omogoči preverjanje skladnosti subvencije z načelom enakega obravnavanja.

(Glej točke od 92 do 95.)

5.      Na področju konkurence imajo države članice široko diskrecijsko pravico pri opredelitvi, kaj štejejo kot storitve splošnega gospodarskega pomena, to opredelitev pa lahko Komisija izpodbija le pri očitni napaki. Obseg nadzora, ki ga izvaja sodišče Unije nad presojami Komisije glede obstoja naloge javne službe nujno upošteva to omejitev. Vendar mora biti ta nadzor zagotovljen ob izpolnjevanju določenih minimalnih meril, ki se nanašajo na obstoj oblastvenega akta, s katerim je zadevnemu gospodarskemu subjektu podeljena naloga storitev splošnega gospodarskega pomena ter univerzalno in zavezujočo naravo te naloge.

V zvezi s tem se za organ lahko šteje, da izvaja prerogative javne oblasti, če ima v sestavi večino predstavnikov javne oblasti in če mora pri izdaji odločb upoštevati določena merila javnega interesa. Da bi se odločbe neke ustanove lahko štele za javne akte, morajo biti njeni organi sestavljeni iz oseb, ki opravljajo naloge v javnem interesu, javni organi pa morajo imeti dejansko pooblastilo za nadzor nad odločbami.

Pri izbiri pravne oblike enega ali več aktov o pooblastitvi gospodarskih subjektov imajo države članice široko diskrecijsko pravico, pri čemer je pooblastilo za opravljanje nalog javnih služb lahko opredeljeno v več različnih aktih, tako v tistih, ki urejajo splošno področje sektorja, kot v tistih, ki se posebej nanašajo na določene ustanove. Pooblastilo je lahko dano tudi v okviru sporazumov, če iz njih izhajajo javna pooblastila in če so zavezujoči. To velja še bolj, kadar ti akti konkretizirajo obveznosti, ki jih nalaga zakonodaja.

(Glej točke od 99 do 101, od 107 do 109, 111 in 112.)

6.      Parametre, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, je treba predhodno določiti objektivno in pregledno, da se prepreči, da bi nadomestilo pripeljalo do gospodarske ugodnosti, ki bi podjetju, prejemniku pomoči, lahko dajala prednost pred konkurenčnimi podjetji. Vendar nacionalnemu zakonodajalcu nič ne prepoveduje, da nacionalnim organom prepusti določeno polje proste presoje. Nasprotno, država članica ima široko diskrecijo ne le pri opredelitvi opravljanja storitev splošnega gospodarskega pomena, ampak tudi glede določitve nadomestila za stroške, povezane s storitvami splošnega gospodarskega pomena. Vendar morajo biti zadevni parametri določeni tako, da se državam članicam prepreči vsaka zloraba pojma storitve splošnega gospodarskega pomena.

Ker imajo države članice prosto izbiro glede praktičnih podrobnih pravil za spoštovanje tega pogoja, če pravila določitve nadomestila le ostanejo objektivna in pregledna, se mora presoja Komisije v zvezi s tem opirati na presojo konkretnih pravnih in gospodarskih okoliščin, na podlagi katerih je določen znesek nadomestila.

Zato v primeru, da država članica uporabi več ukrepov nadomestila in če Komisija ne opravi jasne presoje parametrov financiranja, ki se nanašajo na enega od ukrepov, s tem nepopolno preizkusi zadevni ukrep pomoči. Tudi če bi priznali, da gre za nadomestila, ki so namenjena izravnavi le znatnih zamud pri plačilih in ki morajo biti naknadno povrnjena, ne bi bilo mogoče izključiti, da dajejo prednost prejemnikom, čeprav le začasno, in da se lahko zato štejejo kot ukrepi različnega nadomestila.

(Glej točke 189, 191, 192, 214 in 215.)

7.      Na področju državnih pomoči lahko obseg področja preiskave, na katerega se razteza predhodno preverjanje Komisije, in zapletenost zadeve kažeta na to, da je zadevni postopek trajal veliko dlje, kot bi običajno trajal postopek predhodnega preverjanja, opravljen na podlagi določb člena 88(3) ES. Ta okoliščina pa je indic, ki dokazuje obstoj resnih težav.

(Glej točko 285.)

8.      Četrto merilo, določeno v sodbi Altmark, ki se nanaša na presojo stroškov glede na povprečno dobro vodeno in primerno opremljeno podjetje in ki se mora – v primeru, da podjetje, ki je pooblaščeno za izvrševanje obveznosti javne službe, ni bilo izbrano v postopku oddaje javnega naročila – uporabiti za določitev višine potrebnega nadomestila in torej za ugotovitev obstoja morebitne državne pomoči, ni pomembno pri presoji združljivosti pomoči v skladu s členom 86(2) ES.

(Glej točki 289 in 292.)

9.      Ob sedanjem stanju prava Unije gospodarska učinkovitost podjetja, ki mu je javni organ zaupal izvajanje storitve splošnega gospodarskega pomena, ni bila upoštevana pri presoji, ali je državna pomoč, ki je bila dodeljena temu podjetju, združljiva glede na člen 86(2) ES.

Čeprav ta določba zahteva presojo sorazmernosti dodeljene pomoči, je to namreč zgolj zato, da se prepreči, da bi podjetje prejelo finančna sredstva, večja od neto stroškov, ki jih ima zaradi zagotavljanja javne službe, ki jo opravlja.

Ker na tem področju ni usklajenih predpisov Skupnosti, Komisija ni pristojna za odločanje o obsegu nalog javne službe, in sicer niti o višini stroškov, povezanih s to službo, niti o primernosti političnih odločitev, ki jih v zvezi s tem sprejmejo nacionalni organi, niti o gospodarski učinkovitosti javnega izvajalca.

(Glej točke 293, 294 in 300.)