SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 22. aprila 2021(*)
„Pritožba – Skupna zunanja in varnostna politika Boj proti terorizmu – Omejevalni ukrepi, sprejeti proti nekaterim osebam in subjektom – Zamrznitev sredstev – Skupno stališče 2001/931/SZVP – Člen 1(3), (4) in (6) – Uredba (ES) št. 2580/2001 – Člen 2(3) – Ohranitev organizacije na seznamu oseb, skupin in subjektov, vpletenih v teroristična dejanja – Pogoji – Odločba pristojnega organa – Nadaljnji obstoj tveganja vpletenosti v teroristične dejavnosti – Dejanska podlaga sklepov o zamrznitvi sredstev – Odločba o ponovnem preizkusu nacionalne odločbe, s katero je bila utemeljena prvotna uvrstitev – Obveznost obrazložitve“
V zadevi C‑46/19 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 25. januarja 2019,
Svet Evropske unije, ki ga zastopata B. Driessen in S. Van Overmeire, agenta,
pritožnica,
ob intervenciji
Francoske republike, ki jo zastopajo A.-L. Desjonquères, B. Fodda in J.‑L. Carré, agenti,
Kraljevine Nizozemske, ki jo zastopata M. K. Bulterman in J. Langer, agenta,
intervenientki v pritožbenem postopku,
druge stranke v postopku so
Kurdistan Workers’ Party (PKK), ki jo zastopata A. M. van Eik in T. D. Buruma, advocaten,
tožeča stranka na prvi stopnji,
Evropska komisija, ki jo zastopajo R. Tricot, T. Ramopoulos in J. Norris, agenti,
Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska, ki ga je sprva zastopal S. Brandon, agent, skupaj s P. Nevill, barrister, nato F. Shibli in S. McCrory, agenta, skupaj s P. Nevill, barrister,
intervenientki na prvi stopnji,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi A. Arabadjiev, predsednik senata, K. Lenaerts, predsednik Sodišča v funkciji sodnika drugega senata, A. Kumin, T. von Danwitz (poročevalec) in P. G. Xuereb, sodniki,
generalni pravobranilec: P. Pikamäe,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Svet Evropske unije s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 15. novembra 2018, PKK/Svet (T‑316/14, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2018:788), s katero je navedeno sodišče razglasilo za nične:
– Sklep Sveta (SZVP) 2015/521 z dne 26. marca 2015 o posodobitvi in spremembi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu, in razveljavitvi Sklepa 2014/483/SZVP (UL 2015, L 82, str. 107);
– Sklep Sveta (SZVP) 2015/1334 z dne 31. julija 2015 o posodobitvi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu, in razveljavitvi Sklepa (SZVP) 2015/521 (UL 2015, L 206, str. 61) in
– Sklep Sveta (SZVP) 2017/1426 z dne 4. avgusta 2017 o posodobitvi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu, in razveljavitvi Sklepa (SZVP) 2017/154 (UL 2017, L 204, str. 95)
(v nadaljevanju skupaj: sporni sklepi) ter
– Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 125/2014 z dne 10. februarja 2014 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 714/2013 (UL 2014, L 40, str. 9);
– Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 790/2014 z dne 22. julija 2014 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 125/2014 (UL 2014, L 217, str. 1);
– Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2015/513 z dne 26. marca 2015 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 790/2014 (UL 2015, L 82, str. 1);
– Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2015/1325 z dne 31. julija 2015 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) 2015/513 (UL 2015, L 206, str. 12);
– Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2015/2425 z dne 21. decembra 2015 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) 2015/1325 (UL 2015, L 334, str. 1);
– Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2016/1127 z dne 12. julija 2016 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) 2015/2425 (UL 2016, L 188, str. 1);
– Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2017/150 z dne 27. januarja 2017 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) 2016/1127 (UL 2017, L 23, str. 3) in
– Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 2017/1420 z dne 4. avgusta 2017 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) 2017/150 (UL 2017, L 204, str. 3)
(v nadaljevanju skupaj: sporne uredbe) v delu, v katerem se ti sklepi in uredbe (v nadaljevanju skupaj: sporni akti) nanašajo na Kurdistan Workers’ Party (PKK).
Pravni okvir
Resolucija 1373 (2001) Varnostnega sveta Združenih narodov
2 Varnostni svet Združenih narodov je 28. septembra 2001 sprejel Resolucijo 1373 (2001) o določitvi široke strategije za boj proti terorizmu in zlasti proti financiranju terorizma. Točka 1(c) te resolucije med drugim določa, da vse države nemudoma zamrznejo denarna sredstva in drugo finančno premoženje ali gospodarske vire oseb, ki izvršujejo ali nameravajo izvršiti teroristična dejanja, jih omogočajo ali pri tem sodelujejo, subjektov, ki pripadajo tem osebam ali jih te nadzirajo, ter oseb ali subjektov, ki delujejo v imenu ali po navodilih teh oseb in subjektov.
3 Navedena resolucija ne določa seznama imen oseb, za katere je treba uporabiti te omejevalne ukrepe.
Pravo Unije
Skupno stališče 2001/931/SZVP
4 Svet je za izvajanje Resolucije 1373 (2001) Varnostnega sveta Združenih narodov 27. decembra 2001 sprejel Skupno stališče o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (2001/931/SZVP) (UL, posebna izdaja slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 217, in popravek v UL 2015, L 331, str. 51).
5 Člen 1(1), (3), (4) in (6) tega skupnega stališča določa:
„1. To skupno stališče se uporablja v skladu z določbami navedenih členov [členov, ki sledijo,] za osebe, skupine in subjekte, vpletene v teroristična dejanja in naštete v Prilogi.
[…]
3. V tem skupnem stališču ‚teroristično dejanje‘ pomeni eno od naslednjih naklepnih dejanj, ki glede na svoj značaj ali pomen lahko resno škodijo državi ali mednarodni organizaciji in so opredeljena kot kršitev nacionalnega prava ter katerih cilj je:
(i) resno ustrahovanje prebivalstva, ali
(ii) nezakonita prisila na vlado ali mednarodno organizacijo, da ne ukrepa ali da se odreče ukrepanju, ali
(iii) resno destabiliziranje ali uničevanje temeljnih političnih, ustavnih, gospodarskih ali družbenih struktur države ali mednarodne organizacije:
(a) napad na človeško življenje, ki lahko povzroči smrt;
(b) napad na fizično integriteto osebe;
(c) ugrabitev ali jemanje talcev;
(d) veliko uničenje vladnih ali državnih objektov, prometnega sistema, objektov infrastrukture, vključno z informacijskim sistemom, pritrjenih ploščadi na epikontinentalnem pasu, javnih krajev ali zasebne lastnine, ki bi lahko ogrozilo človeško življenje ali povzročilo gospodarske izgube;
(e) zaseg letal, ladij ali drugih sredstev javnega ali blagovnega prometa;
(f) izdelovanje, posest, pridobivanje, prenos ali uporaba orožja, razstreliva ali jedrskega, biološkega ali kemičnega orožja in preskrba z njim ter tudi raziskovanje in razvijanje biološkega in kemičnega orožja;
(g) sproščanje nevarnih snovi ali povzročanje požarov, eksplozij ali poplav, ki povzroča ogrožanje človeškega življenja;
(h) motenje ali prekinitev preskrbe z vodo, električno energijo ali drugimi temeljnimi naravnimi viri, ki povzroča ogrožanje človeškega življenja;
(i) grožnja izvršitve dejanj, naštetih od (a) do (h);
(j) vodenje teroristične skupine;
(k) sodelovanje pri dejavnostih teroristične skupine, vključno s preskrbo informacij ali materialnih virov ali financiranjem njenih dejavnosti, v vednosti, da bo tako sodelovanje prispevalo k zločinski dejavnosti skupine.
V tem odstavku ‚teroristična skupina‘ pomeni strukturirano skupino, sestavljeno iz dveh ali več oseb, ki je bila ustanovljena v nekem časovnem obdobju in deluje usklajeno zaradi izvajanja terorističnih dejanj. ‚Strukturirana skupina‘ pomeni skupino, ki ni bila ustanovljena na slepo zaradi takojšnje izvedbe terorističnega dejanja in v kateri ni potrebna formalna razdelitev vlog med člani, stalnost sestave ali oblikovana struktura.
4. Seznam v Prilogi je sestavljen na podlagi točnih podatkov ali gradiva iz s tem povezanega dosjeja, ki prikazuje, da je odločitev glede oseb, skupin ali subjektov sprejel pristojni organ, ne glede na to, ali gre za začetek preiskave ali pregon zaradi terorističnega dejanja, poskusa ali omogočanja takega dejanja ali sodelovanja pri njem s podlago na trdnih in zaupanja vrednih dokazih ali indicih ali obsodbe za taka dejanja. Osebe, skupine in subjekti, ki jih je Varnostni svet Združenih narodov opredelil kot povezane s terorizmom in proti katerim je odredil sankcije, se lahko vključijo na seznam.
V tem odstavku ,pristojni organ‘ pomeni pravosodni organ, ali kjer pravosodni organi nimajo pristojnosti na področju, za katerega velja ta odstavek, enakovredni pristojni organ.
[…]
6. Imena oseb in subjektov na seznamu v Prilogi se preverjajo v rednih obdobjih in najmanj enkrat na šest mesecev, da se zagotovi utemeljenost njihovega zadržanja v seznamu.“
Uredba (ES) št. 2580/2001
6 Svet je menil, da je treba za izvajanje ukrepov, opisanih v Skupnem stališču 2001/931, sprejeti uredbo na ravni Evropske unije, zato je sprejel Uredbo (ES) št. 2580/2001 z dne 27. decembra 2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 207).
7 Člen 2 te uredbe določa:
„1. Razen izjem dopustnih v skladu s členoma 5 in 6:
(a) se zamrznejo vsa denarna sredstva, drugo finančno premoženje in gospodarski viri, ki pripadajo fizični ali pravni osebi, skupini ali organizaciji, navedeni na seznamu iz odstavka 3, ki so v njeni lasti ali s katerimi ta razpolaga;
(b) se nobena denarna sredstva, drugo finančno premoženje in gospodarski viri ne dajo v razpolaganje, bodisi neposredno ali posredno, ali v korist fizični ali pravni osebi, skupini ali organizaciji s seznama iz odstavka 3.
2. Razen izjem dopustnih v skladu s členoma 5 in 6 je fizični ali pravni osebi, skupini ali organizaciji s seznama iz odstavka 3 prepovedano omogočati finančne storitve ali storitve v njeno korist.
3. Svet soglasno določi, pregleda in spremeni seznam oseb, skupin in organizacij, za katere velja ta uredba, v skladu z določbami člena 1(4), (5) in (6) Skupnega stališča [2001/931]; ta seznam vsebuje:
(i) fizične osebe, ki izvajajo ali poskušajo izvajati kakršno koli teroristično dejanje, sodelujejo pri njem ali omogočajo njegovo izvajanje;
(ii) pravne osebe, skupine ali organizacije, ki izvajajo ali poskušajo izvajati kakršno koli teroristično dejanje, sodelujejo pri njem ali omogočajo njegovo izvajanje;
(iii) pravne osebe, skupine ali organizacije, ki so bodisi v lasti ene ali več fizičnih ali pravnih oseb, skupin ali organizacij, navedenih v točkah (i) in (ii), bodisi jih te nadzorujejo; ali
(iv) fizične ali pravne osebe, skupine ali organizacije, ki delujejo v imenu ali pod vodstvom ene ali več fizičnih ali pravnih oseb, skupin ali organizacij, navedenih v točkah (i) in (ii).“
Dejansko stanje in sporni akti
8 Splošno sodišče je v točkah od 1 do 7, od 56 do 61 in od 81 do 93 izpodbijane sodbe povzelo dejanski okvir spora, ki mu je bil predložen v odločanje. Glede preučitve te pritožbe je treba ugotoviti naslednje.
9 Svet je 2. maja 2002 sprejel Skupno stališče 2002/340/SZVP o posodobitvi Skupnega stališča 2001/931 (UL 2002, L 116, str. 75). S Prilogo k Skupnemu stališču 2002/340 je bil posodobljen seznam oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo omejevalni ukrepi iz Skupnega stališča 2001/931 (v nadaljevanju: sporni seznam), v katerega je bilo med drugim vključeno ime stranke Kurdistan Workers’ Party (PKK), ki je bila opredeljena tako: „Delavska stranka Kurdistana (PKK)“. Svet je istega dne sprejel Sklep 2002/334/ES o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Sklepa 2001/927/ES (UL 2002, L 116, str. 33). V tem sklepu je ime PKK uvrščeno na seznam, določen v členu 2(3) Uredbe št. 2580/2001, z enakimi besedami, kot so bile uporabljene v spornem seznamu.
10 Uvrstitev PKK na ta seznam je bila ohranjena med drugim s spornimi akti. Od 2. aprila 2004 je na spornem seznamu glede PKK navedena „Delavska stranka Kurdistana (PKK) (alias ,KADEK‘, alias ,KONGRA-GEL‘)“.
11 Svet je v obrazložitvenih memorandumih k izvedbenima uredbama št. 125/2014 in št. 790/2014 (v nadaljevanju: akta iz leta 2014) PKK opisal kot subjekt, ki je vpleten v teroristična dejanja in ki je od leta 1984 storil številna tovrstna dejanja, ki so povzročila smrt več kot 30.000 turških in tujih državljanov.
12 Svet je navedel, da so se teroristične dejavnosti PKK nadaljevale kljub številnim prekinitvam ognja, ki jih je zadnjenavedena razglasila enostransko, med drugim od leta 2009. Svet je glede tega pojasnil, da teroristična dejanja PKK vključujejo bombne atentate, raketne napade, uporabo eksplozivov, usmrtitve in ugrabitve turških državljanov in tujih turistov, jemanje talcev, napade na turške varnostne sile in oborožene spopade z njimi, napade na naftne objekte, na javni prevoz, na turške diplomatske, kulturne in trgovske objekte v različnih državah, izsiljevanje turških državljanov, ki živijo v tujini, ter druga kriminalna dejanja, katerih namen je financiranje njenih dejavnosti. Svet je na primer pripravil seznam 69 incidentov, ki so se zgodili med 14. novembrom 2003 in 19. oktobrom 2011. Svet je nato ta dejanja, ki jih pripisuje PKK, opredelil kot „teroristična dejanja“ v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931.
13 Svet je dodal, da je bila PKK predmet treh nacionalnih odločb, od katerih je prvo 29. marca 2001 sprejel Secretary of State for the Home Department (minister za notranje zadeve, Združeno kraljestvo, v nadaljevanju: minister za notranje zadeve) na podlagi UK Terrorism Act 2000 (zakon Združenega kraljestva iz leta 2000 o terorizmu), dopolnjena pa je bila z odločbo z dne 14. julija 2006, ki je začela veljati 14. avgusta 2006 in v kateri se je štelo, da sta „KADEK“ in „KONGRA‑GEL“ drugi poimenovanji PKK (v nadaljevanju: odločba ministra za notranje zadeve iz leta 2001). Minister za notranje zadeve je s to odločbo glede na izvrševanje terorističnih dejanj PKK in njeno sodelovanje pri takih dejanjih prepovedal PKK kot organizacijo, vpleteno v teroristična dejanja. Svet je pojasnil, da navedeno odločbo redno preverja nacionalna vladna komisija.
14 Drugi dve nacionalni odločbi je sprejela vlada Združenih držav Amerike. Gre za odločbo, s katero je bila PKK opredeljena kot „tuja teroristična organizacija“ na podlagi oddelka 219 US Immigration and Nationality Act (zakon Združenih držav o priseljevanju in državljanstvu), kakor je bil spremenjen, in za odločbo, s katero je bila PKK opredeljena kot „izrecno opredeljeni svetovni terorist“ na podlagi Executive Order n° 13224 (izvršilna odredba št. 13224) (v nadaljevanju skupaj: odločbi organov Združenih držav). Svet je glede teh odločb organov Združenih držav navedel, da je odločba, s katero je PKK opredeljena kot „tuja teroristična organizacija“, lahko predmet sodnega nadzora, medtem ko se lahko glede odločbe, s katero je PKK opredeljena kot „izrecno opredeljeni svetovni terorist“, hkrati opravi upravni in sodni nadzor.
15 V teh okoliščinah je Svet menil, da so tri nacionalne odločbe iz prejšnjih dveh točk sprejeli „pristojni organi“ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931. Svet je poleg tega navedel, da te odločbe še vedno veljajo, in je štel, da razlogi, ki so utemeljevali prvotno uvrstitev PKK na sporni seznam, ostajajo veljavni.
16 Svet je v obrazložitvenih memorandumih k spornim sklepom in spornim uredbam, sprejetim med letoma 2015 in 2017 (v nadaljevanju: akti iz let od 2015 do 2017), navedel, da ohranitev uvrstitve PKK na spornem seznamu temelji na odločbah, ki so jih sprejeli trije pristojni organi, zlasti na odločbi ministra za notranje zadeve iz leta 2001 in odločbah organov Združenih držav, ki so v prilogah A in C k tem obrazložitvenim memorandumom. Glede tega je najprej poudaril, da je samostojno preučil informacije iz teh odločb in da v skladu z njegovimi ugotovitvami vsaka od navedenih odločb vsebuje zadostne razloge za utemeljitev uvrstitve PKK na sporni seznam na ravni Unije.
17 Dalje, Svet je navedel, da je v skladu s sodno prakso Splošnega sodišča tako ministra za notranje zadeve kot organe Združenih držav mogoče šteti za „pristojni organ“ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, pri čemer je pojasnil, da je preveril, ali dejanski elementi, na katerih temeljijo te odločbe, spadajo pod pojma „teroristična dejanja“ in „teroristična skupina“ in ali ostajajo veljavni. Nazadnje je Svet pojasnil, da nima nobenega elementa, ki bi govoril v prid umiku uvrstitve PKK s spornega seznama, in da so razlogi, ki so utemeljevali uvrstitev te organizacije na ta seznam, še vedno aktualni, tako da je treba to uvrstitev ohraniti.
18 Obrazložitveni memorandumi k aktom iz let od 2015 do 2017 so v prilogi za vsako nacionalno odločbo vsebovali opis opredelitve pojma „terorizem“ v nacionalnem pravu, opis nacionalnih upravnih in sodnih postopkov, ki se uporabijo, povzetek zgodovine postopka in posledic zadevne nacionalne odločbe, povzetek ugotovitev pristojnih organov v zvezi s PKK, opis dejstev, na katera so se oprli ti pristojni organi, in ugotovitev, da ta dejstva pomenijo „teroristična dejanja“ v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931.
19 Svet je v Prilogi A k obrazložitvenim memorandumom k aktom iz let od 2015 do 2017 navedel, da je bila PKK z odločbo ministra za notranje zadeve iz leta 2001 prepovedana, ker so obstajali utemeljeni razlogi za domnevo, da je ta stranka storila „teroristična dejanja“ v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931 ali pri njih sodelovala. Minister za notranje zadeve je z odločbo z dne 3. decembra 2014 (v nadaljevanju: odločba ministra za notranje zadeve iz leta 2014 o ponovnem preizkusu) zavrnil predlog za umik prepovedi PKK, pri čemer se je oprl na nedavne teroristične napade, ki jih je po mnenju navedenega ministra storila PKK, in navedel, da je PKK še vedno vpletena v „teroristična dejanja“ v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931.
20 Svet je v Prilogi C k tem obrazložitvenim memorandumom, ki se nanaša na odločbi organov Združenih držav, navedel, da letno poročilo iz leta 2013 o terorizmu, ki ga je pripravilo ministrstvo Združenih držav za zunanje zadeve, vsebuje konkretne razloge, na podlagi katerih je bila sprejeta in ohranjena odločba o imenovanju PKK za „tujo teroristično organizacijo“.
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
21 PKK je 1. maja 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, s katero je v zadnji različici svojih pisanj predlagala razglasitev ničnosti spornih aktov v delu, v katerem se nanašajo na to organizacijo, pri čemer je svoje predloge med postopkom postopoma prilagodila, ko je eden od spornih aktov razveljavil in nadomestil prejšnjega.
22 Evropski komisiji ter Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska je bila dovoljena intervencija v postopku pred Splošnim sodiščem v podporo predlogom Sveta.
23 PKK je v utemeljitev tožbe za razglasitev ničnosti spornih aktov v bistvu navedla osem tožbenih razlogov. Splošno sodišče je preučilo le sedmi tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev obveznosti obrazložitve. Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je ta tožbeni razlog utemeljen, in je zato sporne akte razglasilo za nične v delu, v katerem se nanašajo na PKK.
24 Splošno sodišče je v okviru preučitve sedmega tožbenega razloga najprej opozorilo, da je treba razlikovati med akti, s katerimi je bilo ime osebe ali subjekta prvotno uvrščeno na seznam za zamrznitev sredstev in ki jih ureja člen 1(4) Skupnega stališča 2001/931, in akti o ohranitvi tega imena na tem seznamu, ki jih ureja člen 1(6) tega skupnega stališča.
25 Splošno sodišče je nato razsodilo, da akta iz leta 2014 in akti iz let od 2015 do 2017 niso pravno zadostno obrazloženi.
Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
26 S sklepoma predsednika Sodišča z dne 13. in 20. maja 2019 je bila Kraljevini Nizozemski in Francoski republiki dovoljena intervencija v podporo predlogom Sveta.
27 Svet in Združeno kraljestvo Sodišču predlagata, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi;
– dokončno odloči o vprašanjih, ki so predmet te pritožbe, in tožbo PKK zavrne ter
– PKK naloži plačilo stroškov, ki so Svetu nastali v okviru te pritožbe in v zadevi T‑316/14.
28 Komisija Sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi.
29 Francoska republika Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi ter
– dokončno odloči o vprašanjih, ki so predmet te pritožbe, in tožbo PKK zavrne.
30 PKK Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo, ki jo je vložil Svet, v celoti zavrne;
– potrdi sodbo Splošnega sodišča;
– Svetu naloži plačilo stroškov, ki jih je priglasila v okviru te pritožbe, in potrdi izpodbijano sodbo v delu, v katerem je Svetu naloženo plačilo stroškov postopka pred Splošnim sodiščem, ter
– podredno, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, da to odloči o drugih tožbenih razlogih, ki jih je PKK navedla v okviru ničnostne tožbe.
Pritožba
31 Svet v utemeljitev pritožbe navaja sedem pritožbenih razlogov.
32 Svet s prvim pritožbenim razlogom izpodbija preudarke Splošnega sodišča, v skladu s katerimi so sporni sklepi sklepi o ohranitvi, ki spadajo izključno v člen 1(6) Skupnega stališča 2001/931.
33 Pritožbeni razlogi od drugega do petega se nanašajo na obrazložitev izpodbijane sodbe v zvezi z aktoma iz leta 2014. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče napačno presodilo, da odločbi organov Združenih držav ne moreta biti podlaga za prvotno uvrstitev PKK na sporni seznam. Tretji pritožbeni razlog se nanaša na obrazložitev izpodbijane sodbe, v skladu s katero je Svet kršil obveznost obrazložitve, ker ni navedel razlogov, iz katerih nacionalne odločbe pomenijo odločbe, ki jih je sprejel „pristojni organ“ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931. Svet s četrtim pritožbenim razlogom izpodbija preudarke Splošnega sodišča, v skladu s katerimi bi moral glede na enostransko razglasitev – s strani PKK – določenega števila prekinitev ognja in glede na mirovna pogajanja, ki so se začela s turško vlado, ohranitev uvrstitve PKK na spornem seznamu utemeljiti z novejšimi elementi. Peti pritožbeni razlog se nanaša na obrazložitev izpodbijane sodbe, v skladu s katero je Svet kršil obveznost obrazložitve v zvezi z 69 incidenti, s katerimi je ta institucija utemeljila nadaljnji obstoj tveganja sodelovanja PKK pri terorističnih dejavnostih.
34 Šesti in sedmi pritožbeni razlog se nanašata na preudarke Splošnega sodišča v zvezi z akti iz let od 2015 do 2017. Šesti pritožbeni razlog se nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče napačno ugotovilo, da Svet v okviru obrazložitve v zvezi s temi akti ni mogel dokazati nadaljnjega obstoja tveganja, da PKK sodeluje pri terorističnih dejavnostih, s tem da se je skliceval na odločbe o ponovnem preizkusu nacionalnih odločb, na katerih je temeljila prvotna uvrstitev imena te organizacije na sporni seznam. Svet s sedmim pritožbenim razlogom izpodbija preudarke Splošnega sodišča, v skladu s katerimi dopisa Sveta z dne 27. marca 2015, s katerim je PKK vročil obrazložitvena memoranduma k Izvedbeni uredbi št. 2015/513 in Sklepu 2015/521, pri čemer je v tem dopisu odgovoril na trditve, ki jih je PKK podala med postopkom, ki je privedel do sprejetja te uredbe in tega sklepa, ni mogoče upoštevati kot element obrazložitve navedene uredbe in navedenega sklepa.
Prvi pritožbeni razlog
Trditve strank
35 Prvi pritožbeni razlog se nanaša na točke od 52 do 54, 103 in 104 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče v bistvu menilo, da sporni akti spadajo izključno v člen 1(6) Skupnega stališča 2001/931. Po mnenju Sveta, ki ga podpirajo Francoska republika, Združeno kraljestvo in Komisija, ti akti spadajo tudi v člen 1(4) tega skupnega stališča. Zato bi moralo Splošno sodišče preučiti njihovo zakonitost tudi glede na zadnjenavedeno določbo.
36 PKK to argumentacijo izpodbija in predlaga zavrnitev prvega pritožbenega razloga.
Presoja Sodišča
37 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba razlikovati med akti, s katerimi je ime osebe ali subjekta prvotno uvrščeno na seznam za zamrznitev sredstev in ki jih ureja člen 1(4) Skupnega stališča 2001/931, in akti, s katerimi se navedeno ime ohrani na tem seznamu in ki jih ureja člen 1(6) tega skupnega stališča (glej v tem smislu sodbi z dne 26. julija 2017, Svet/Hamas, C‑79/15 P, EU:C:2017:584, točke od 36 do 40, in Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točke od 58 do 62, ter sodbo z dne 20. junija 2019, K. P., C‑458/15, EU:C:2019:522, točke od 50 do 52).
38 Zato Splošno sodišče s tem, da je sporne sklepe, s katerimi je bila PKK ohranjena na spornem seznamu, preučilo izključno z vidika člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, ni napačno uporabilo prava.
39 Zato je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Tretji in peti pritožbeni razlog
40 Tretji in peti pritožbeni razlog, ki ju je treba obravnavati skupaj, sta usmerjena zoper točke 67, 68, 77 in 78 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče razsodilo, da akta iz leta 2014 nista obrazložena, ker temeljita na odločbi ministra za notranje zadeve iz leta 2001 in odločbah organov Združenih držav ter na seznamu 69 incidentov, ki so se zgodili med 14. novembrom 2003 in 19. oktobrom 2011.
41 Natančneje, Splošno sodišče je v zvezi z odločbo ministra za notranje zadeve iz leta 2001 v točki 68 izpodbijane sodbe navedlo, da obrazložitvena memoranduma k aktoma iz leta 2014 ne vsebujeta nobenega opisa razlogov, na katerih ta odločba temelji, in v njiju niso natančno navedeni niti razlogi, iz katerih je Svet menil, da zadevna dejstva spadajo pod pojem „teroristično dejanje“ v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, niti razlogi, na podlagi katerih je štel, da je navedena odločba odločba „pristojnega organa“ v smislu člena 1(4) tega skupnega stališča. Glede tega je Splošno sodišče poudarilo, da je PKK med postopkom pred Splošnim sodiščem to opredelitev izpodbijala.
42 Glede seznama 69 incidentov, ki so se zgodili med 14. novembrom 2003 in 19. oktobrom 2011, je Splošno sodišče v točkah 77 in 78 izpodbijane sodbe menilo, da mora Svet, ker je PKK med postopkom pred Splošnim sodiščem izpodbijala materialno resničnost nekaterih od teh incidentov, njihovo pripisljivost PKK ali okoliščine, v katerih naj bi bili storjeni, v okviru obrazložitve aktov iz leta 2014 dokazati utemeljenost zatrjevanih dejstev, Splošno sodišče pa mora preveriti vsebinsko pravilnost teh dejstev. Po mnenju Splošnega sodišča pa mu informacije, navedene v obrazložitvenih memorandumih k aktoma iz leta 2014, niso omogočale izvajanja nadzora, ker ta obrazložitvena memoranduma nista vsebovala nobene navedbe v zvezi z elementi, na katere se je Svet oprl pri ugotovitvi, da so bili zadevni incidenti dokazani, da jih je bilo mogoče pripisati PKK in da so izpolnjevali merila, določena v členu 1(3) Skupnega stališča 2001/931.
Trditve strank
43 Svet ob podpori Francoske republike, Združenega kraljestva in Komisije trdi, da je Splošno sodišče v točkah 67 in 68 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je menilo, da bi moral Svet v obrazložitvenih memorandumih k aktoma iz leta 2014 navesti razloge, na podlagi katerih je menil, da so odločba ministra za notranje zadeve iz leta 2001 in odločbi organov Združenih držav odločbe pristojnih organov v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 in se nanašajo na „teroristična dejanja“ v smislu člena 1(3) tega skupnega stališča. Svet meni, da mu je Splošno sodišče s tem naložilo zahtevo, ki ni določena v členu 1(4) tega skupnega stališča.
44 Po mnenju Sveta je Splošno sodišče v točkah 77 in 78 izpodbijane sodbe prav tako napačno ugotovilo neobstoj obrazložitve v zvezi z 69 incidenti, ki so se zgodili med 14. novembrom 2003 in 19. oktobrom 2011. Ta institucija trdi, da za izpolnitev obveznosti obrazložitve zadostuje, da navede elemente, ki so bili uporabljeni v zvezi z zadevno osebo ali subjektom v obrazložitvenih memorandumih, da bi ta oseba ali subjekt lahko razumela oziroma razumel razloge, iz katerih se je njeno oziroma njegovo ime ohranilo na seznamu za zamrznitev sredstev, ne da bi ta institucija morala dokazati utemeljenost zatrjevanih dejstev ali podrobno navesti vse svoje sklepanje v obrazložitvenih memorandumih. Dokaz o zatrjevanem ravnanju naj bi spadal v zakonitost razlogov, na katerih temelji zadevni akt, in ne v obveznost obrazložitve.
45 PKK Sodišču predlaga, naj tretji in peti pritožbeni razlog zavrne. Po njenem mnenju je Splošno sodišče pravilno menilo, da bi moral Svet v obrazložitvenih memorandumih k aktoma iz leta 2014 navesti razloge, iz katerih je menil, da so nacionalne odločbe, na katerih je temeljila prvotna uvrstitev njenega imena, „odločbe pristojnih organov“ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 in da se te odločbe nanašajo na „teroristična dejanja“ v smislu člena 1(3) tega skupnega stališča. Poleg tega bi moral Svet pojasniti, zakaj naj bi 69 incidentov, navedenih v teh obrazložitvenih memorandumih, pomenilo taka dejanja, ki jih je mogoče pripisati PKK. Natančneje, Svet bi moral v okviru obrazložitvenega memoranduma k Uredbi št. 790/2014 upoštevati očitke, ki jih je PKK v zvezi s tem navedla v okviru tožbe zoper Uredbo št. 125/2014.
Presoja Sodišča
46 Najprej je treba ugotoviti, da se tretji in peti pritožbeni razlog v bistvu nanašata na obseg obveznosti obrazložitve, ki jo ima Svet v zvezi z aktoma iz leta 2014, s katerima je ohranil uvrstitev PKK na spornem seznamu. Iz sodne prakse, navedene v točki 37 te sodbe, pa izhaja, da člen 1 Skupnega stališča 2001/931 razlikuje med prvotno uvrstitvijo osebe ali subjekta na seznam za zamrznitev sredstev iz člena 1(4) tega skupnega stališča na eni strani in ohranitvijo na tem seznamu te osebe ali subjekta, ki je že uvrščena oziroma uvrščen na seznam, na katerega se nanaša člen 1(6) navedenega skupnega stališča, na drugi. V nasprotju s trditvami Sveta so pogoji, ki veljajo za tako ohranitev, torej le pogoji, določeni v členu 1(6) Skupnega stališča 2001/931, in čeprav se trditve strank nanašajo na člen 1(3) in (4) tega skupnega stališča, je treba obseg obveznosti obrazložitve, ki jo ima Svet, preučiti le glede na navedeni odstavek 6 navedenega člena 1.
47 Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da mora obrazložitev, ki je zahtevana v členu 296 PDEU, jasno in nedvoumno izražati sklepanje institucije, ki izda akt, tako da se zadevne stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da pristojno sodišče lahko izvaja sodni nadzor (glej v tem smislu sodbi z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 138, in z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 29).
48 Tako zahtevana obrazložitev mora biti prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil ta akt sprejet. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino tega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih navedeni akt neposredno in posamično zadeva. V obrazložitvi zlasti ni treba niti podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin niti na razpravi pred sprejetjem tega akta podrobno odgovoriti na preudarke, ki jih je navedla zadevna oseba, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na besedilo tega akta, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Zato je akt, s katerim se posega v položaj, dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume ukrep, sprejet v zvezi z njo (glej v tem smislu sodbe z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točke od 139 do 141; z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točki 120 in 122, in z dne 31. januarja 2019, Islamic Republic of Iran Shipping Lines in drugi/Svet, C‑225/17 P, EU:C:2019:82, točka 69 in navedena sodna praksa).
49 Kar zadeva, natančneje, akte, ki se nanašajo na sklep o ohranitvi na seznamu za zamrznitev sredstev, kot sta akta iz leta 2014, je treba opozoriti, da lahko Svet v okviru pregleda, opravljenega na podlagi člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, zadevno osebo ali subjekt ohrani na tem seznamu, če ugotovi, da še vedno obstaja tveganje njene oziroma njegove vpletenosti v teroristične dejavnosti, s katerimi je bila utemeljena njena oziroma njegova prvotna uvrstitev na navedeni seznam, pri čemer ta ohranitev v bistvu pomeni podaljšanje te prvotne uvrstitve zadevne osebe ali subjekta na ta seznam. Svet mora zato preveriti, ali se od te prvotne uvrstitve ali predhodnega pregleda dejanski položaj ni tako spremenil, da ne omogoča več enake ugotovitve glede vpletenosti zadevne osebe ali zadevnega subjekta v teroristične dejavnosti (glej v tem smislu sodbi z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točki 46 in 51 ter navedena sodna praksa, in z dne 20. junija 2019, K.P., C‑458/15, EU:C:2019:522, točka 43).
50 V okviru preverjanja, ali še vedno obstaja tveganje vpletenosti zadevne osebe ali subjekta v teroristične dejavnosti, je treba ustrezno upoštevati nadaljnjo usodo nacionalne odločbe, ki je bila podlaga za prvotno uvrstitev te osebe ali subjekta na seznam za zamrznitev sredstev, zlasti razveljavitev ali umik te nacionalne odločbe zaradi novih dejstev oziroma elementov ali zaradi spremembe v presoji, ki jo opravi pristojni nacionalni organ (sodba z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 52).
51 Poleg tega zgolj ob upoštevanju preteklega časa in glede na spremembe razmer v obravnavani zadevi zgolj na podlagi dejstva, da nacionalna odločba, ki je bila podlaga za prvotno uvrstitev, ostane veljavna, ni več mogoče ugotoviti, da tveganje vpletenosti zadevne osebe ali subjekta v teroristične dejavnosti še vedno obstaja. V takem položaju se mora Svet pri ohranitvi te osebe ali tega subjekta na navedenem seznamu opreti na posodobljeno presojo položaja, ob upoštevanju novejših dejanskih elementov, ki kažejo na to, da navedeno tveganje še vedno obstaja. V ta namen se Svet lahko opre na novejše elemente, ki se ne nanašajo le na nacionalne odločbe, ki so jih sprejeli pristojni organi, ampak tudi na druge vire in zato tudi na lastne presoje (glej v tem smislu sodbi z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točke 52, 62 in 72, in Svet/Hamas, C‑79/15 P, EU:C:2017:584, točki 40 in 50, ter sodbo z dne 20. junija 2019, K. P., C‑458/15, EU:C:2019:522, točke 52, 60 in 61).
52 Glede tega je treba pojasniti, da mora sodišče Unije v zvezi z akti, ki se nanašajo na ohranitev uvrstitve osebe ali subjekta na spornem seznamu za zamrznitev sredstev, preveriti, prvič, ali je izpolnjena obveznost obrazložitve, določena v členu 296 PDEU, ter zato, ali so navedeni razlogi dovolj natančni in konkretni, ter drugič, ali so ti razlogi utemeljeni, kar pomeni, da se to sodišče v okviru nadzora nad materialno zakonitostjo teh razlogov prepriča, da ti razlogi temeljijo na dovolj trdni dejanski osnovi, in preveri dejstva, ki so navedena v obrazložitvenem memorandumu, na katerem temelji navedena odločba (glej v tem smislu med drugim sodbi z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točki 118 in 119, in z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 70).
53 Glede zadnjenavedenega nadzora lahko zadevna oseba ali subjekt v okviru tožbe, vložene zoper njeno oziroma njegovo ohranitev na spornem seznamu za zamrznitev sredstev, izpodbija vse elemente, na katere se Svet opre, da bi dokazal, da tveganje njene oziroma njegove vpletenosti v teroristične dejavnosti še vedno obstaja, ne glede na to, ali so bili ti elementi pridobljeni iz nacionalne odločbe, ki jo je sprejel pristojni organ, ali iz drugih virov. Svet mora v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost navedenih dejstev, sodišče Unije pa mora preveriti njihovo vsebinsko pravilnost (sodba z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 71 in navedena sodna praksa).
54 Poleg tega, čeprav mora pristojni organ Unije le v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost razlogov, navedenih zoper zadevno osebo ali subjekt, ta oseba ali subjekt za namene tega izpodbijanja ne more biti zavezana oziroma zavezan predložiti negativni dokaz o neutemeljenosti teh razlogov (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 121).
55 Ob upoštevanju tega je treba poudariti, da je vprašanje obrazložitve, ki je bistvena postopkovna zahteva, različno od vprašanja o dokazu zatrjevanega ravnanja, ki se nanaša na vsebinsko zakonitost zadevnega akta in v zvezi s katerim je treba preveriti resničnost dejstev, navedenih v tem aktu, in pravilnost opredelitve teh dejstev kot elementov, ki utemeljujejo uporabo omejevalnih ukrepov proti zadevni osebi (glej v tem smislu sodbi z dne 16. novembra 2011, Bank Melli Iran/Svet, C‑548/09 P, EU:C:2011:735, točka 88, in z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točka 60).
56 Iz zgoraj navedenega izhaja, da bi moral Svet za izpolnitev obveznosti obrazložitve, določene v členu 296 PDEU, v obravnavanem primeru navesti dovolj natančne in konkretne razloge, da bi se PKK lahko seznanila z razlogi, navedenimi v aktih iz leta 2014, za ohranitev uvrstitve PKK na spornem seznamu in da bi Splošno sodišče lahko opravilo nadzor. Vendar v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče presodilo v točkah 68, 77 in 78 izpodbijane sodbe, Svetu v okviru obrazložitve teh aktov ni bilo treba niti dokazati resničnosti dejstev, na katerih temeljijo razlogi, navedeni za ohranitev uvrstitve PKK na spornem seznamu, niti v okviru te obrazložitve pravno opredeliti teh dejstev glede na člen 1(3) in (4) Skupnega stališča 2001/931. Dokaz, ki ga tako zahteva Splošno sodišče, v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 52 do 55 te sodbe, namreč ni del obveznosti obrazložitve, ampak materialne zakonitosti navedenih aktov, kar je vprašanje, ki ni povezano s sedmim tožbenim razlogom na prvi stopnji, ki je bil v izpodbijani sodbi sprejet.
57 Iz tega sledi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah 68, 77 in 78 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Svet kršil obveznost obrazložitve, ker se obrazložitvena memoranduma k aktoma iz leta 2014 sklicujeta na odločbo ministra za notranje zadeve iz leta 2001 in na seznam 69 incidentov, ki so se zgodili med 14. novembrom 2003 in 19. oktobrom 2011.
58 Vendar če, v skladu z ustaljeno sodno prakso, obrazložitev odločbe Splošnega sodišča kaže na kršitev prava Unije, njen izrek pa je utemeljen z drugimi pravnimi razlogi, taka kršitev ne more povzročiti razveljavitve te odločbe (sodba z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 75). Zato je treba poleg tega preveriti, ali je s tako napačno uporabo prava v izpodbijani sodbi mogoče ovreči ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 80 izpodbijane sodbe oziroma ali, nasprotno, iz elementov spisa izhaja, da sta bila akta iz leta 2014 vsekakor pomanjkljivo obrazložena.
59 Glede tega je iz obrazložitvenih memorandumov k aktoma iz leta 2014, kot sta povzeta v točkah od 11 do 15 te sodbe, razvidno, da se je Svet za ohranitev uvrstitve PKK na spornem seznamu ob upoštevanju zgodovine terorističnih dejavnosti PKK od leta 1984 in prekinitev ognja, ki jih je ta enostransko razglasila med drugim od leta 2009, oprl na dejstvo, da odločba ministra za notranje zadeve iz leta 2001, ki je bila podlaga za prvotno uvrstitev PKK na ta seznam, ostaja veljavna, in zlasti na seznam 69 incidentov, ki so se zgodili med 14. novembrom 2003 in 19. oktobrom 2011, glede katerih je Svet menil, da pomenijo teroristična dejanja v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, ki jih je mogoče pripisati PKK.
60 Glede odločbe ministra za notranje zadeve iz leta 2001, ki je bila prvotno podlaga za to uvrstitev, je iz teh obrazložitvenih memorandumov razvidno, da je Svet ugotovil, da jo je sprejel pristojni organ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, da jo redno nadzira vladni odbor Združenega kraljestva in da ostaja veljavna. Zato je Svet pojasnil, da je opravil preizkus, ki se zahteva na podlagi sodne prakse, navedene v točkah 49 in 50 te sodbe, in da je ugotovil, da poznejša usoda te odločbe ne kaže na spremembo, kot je ta iz teh točk te sodbe. Ti razlogi so dovolj natančni in konkretni, da se PKK lahko seznani z razlogi, iz katerih je Svet njeno ohranitev na spornem seznamu med drugim utemeljil s to odločbo, in da Splošno sodišče lahko opravi nadzor v zvezi s tem.
61 Glede seznama 69 incidentov, ki so se zgodili med 14. novembrom 2003 in 19. oktobrom 2011, je Svet v obrazložitvenih memorandumih k aktoma iz leta 2014 navedel med drugim 17 incidentov, ki so se zgodili med 17. januarjem 2010 in 19. oktobrom 2011 ter ki so bili po navedbah te institucije ne le poznejši od prekinitev ognja, ki jih je PKK enostransko razglasila od leta 2009, ampak tudi dovolj nedavni, da bi upravičili ohranitev uvrstitve te organizacije med drugim na spornem seznamu februarja in julija 2014. Glede teh 17 najnovejših incidentov je Svet natančno določil njihov točen datum, mesto ali pokrajino, kjer so se zgodili, njihovo naravo ter število in status žrtev.
62 V nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče presodilo v točkah 68, 77 in 78 izpodbijane sodbe, pa sta obrazložitvena memoranduma k aktoma iz leta 2014 PKK omogočila, da se seznani s posebnimi in konkretnimi razlogi, iz katerih je Svet menil, da kljub prekinitvam ognja, ki so bile enostransko razglašene od leta 2009, tveganje vpletenosti te organizacije v teroristične dejavnosti še vedno obstaja. Tako so elementi, navedeni v teh obrazložitvenih memorandumih, zadostovali za to, da je PKK lahko razumela, kaj se ji očita (glej po analogiji sodbi z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točki 4 in 142, in z dne 20. junija 2019, K. P., C‑458/15, EU:C:2019:522, točki 53 in 54).
63 Dodati je treba, da čeprav je Splošno sodišče v točkah 68, 77 in 78 izpodbijane sodbe poudarilo, da je PKK podala trditve, s katerimi je izpodbijala odločbo ministra za notranje zadeve iz leta 2001 in 69 incidentov, navedenih v obrazložitvenih memorandumih k aktoma iz leta 2014, iz teh točk 77 in 78 ter argumentacije PKK, povzete v točki 45 te sodbe, izhaja, da je namen te argumentacije izpodbijati resničnost navedenih dejstev in njihovo pravno opredelitev, s čimer pa se ne dokazuje, da je Svet kršil obveznost obrazložitve, ampak se izpodbija materialna zakonitost teh aktov in s tem sproža odgovornost Sveta, da dokaže utemeljenost navedenih razlogov.
64 Splošno sodišče je v točki 78 izpodbijane sodbe menilo, da kratkost informacij, ki so v obrazložitvenih memorandumih k aktoma iz leta 2014, temu sodišču ne omogoča izvajanja sodnega nadzora nad incidenti, ki jih izpodbija PKK, saj ta obrazložitvena memoranduma ne vsebujeta nobene navedbe elementov, na katere se je Svet oprl pri ugotovitvi, da so bili zadevni incidenti dokazani, da jih je mogoče pripisati PKK in da izpolnjujejo merila iz člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, zato je treba poudariti, da je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 53 do 55 te sodbe, nadzor materialne zakonitosti, ki ga mora opraviti Splošno sodišče, izvesti ne samo glede na elemente, ki so v obrazložitvenih memorandumih spornih aktov, ampak tudi glede na elemente, ki jih Svet v primeru izpodbijanja predloži Splošnemu sodišču za dokaz utemeljenosti dejstev, zatrjevanih v teh obrazložitvenih memorandumih.
65 Zato je z napačno uporabo prava, navedeno v točki 57 te sodbe, mogoče ovreči ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 80 izpodbijane sodbe.
66 Torej je treba sprejeti peti pritožbeni razlog in tretji pritožbeni razlog v delu, v katerem se slednji nanaša na preudarke Splošnega sodišča v zvezi z odločbo ministra za notranje zadeve iz leta 2001.
67 Iz tega sledi, da je treba predlogu za razveljavitev izpodbijane sodbe ugoditi v delu, v katerem je Splošno sodišče akta iz leta 2014 razglasilo za nična zaradi neobstoja obrazložitve, ne da bi se bilo treba izreči o zatrjevani napačni uporabi prava v okviru drugega in četrtega pritožbenega razloga ali o trditvah, navedenih v okviru tretjega pritožbenega razloga, s katerimi se izpodbijajo preudarki Splošnega sodišča v zvezi z odločbama organov Združenih držav.
Šesti in sedmi pritožbeni razlog
68 Šesti in sedmi pritožbeni razlog, ki ju je treba obravnavati skupaj, sta usmerjena zoper točke od 95 do 98, od 103 do 106 in od 110 do 114 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče razsodilo, da akti iz let od 2015 do 2017 niso bili obrazloženi.
69 Splošno sodišče je v točkah od 95 do 98 in od 103 do 106 izpodbijane sodbe v bistvu razsodilo, da je Svet kršil obveznost obrazložitve, ker se obrazložitveni memorandumi k aktom iz let od 2015 do 2017 sklicujejo na odločbo ministra za notranje zadeve iz leta 2014 o ponovnem preizkusu in na ohranitev odločitve vlade Združenih držav, da po ponovnem preizkusu PKK označi za „tujo teroristično organizacijo“. Splošno sodišče je zlasti glede odločbe ministra za notranje zadeve iz leta 2014 o ponovnem preizkusu menilo, da se Svet za ohranitev uvrstitve PKK na spornem seznamu ne more opreti na zadnjenavedeno nacionalno odločbo, ne da bi preučil in skušal dokazati utemeljenost zatrjevanih dejstev, kar pa iz teh obrazložitvenih memorandumov ni razvidno. Poleg tega Svet v njih ni navedel razlogov, iz katerih je menil, da je na podlagi navedene nacionalne odločbe mogoče pravno zadostno ugotoviti, da tveganje vpletenosti PKK v teroristične dejavnosti še vedno obstaja. V tem okviru je Splošno sodišče poleg tega poudarilo, da je PKK v vlogi za prilagoditev svoje tožbe pred Splošnim sodiščem z dne 26. maja 2015 izpodbijala incidente, na katere se je nanašala odločba ministra za notranje zadeve iz leta 2014 o ponovnem preizkusu.
70 Poleg tega je Splošno sodišče v točkah od 110 do 114 izpodbijane sodbe menilo, da Svet ni pravno zadostno odgovoril na trditve, ki jih je PKK v dopisu z dne 6. marca 2015 navedla med postopkom, ki je privedel do sprejetja Sklepa 2015/521 in Izvedbene uredbe št. 2015/513. Po mnenju Splošnega sodišča pojasnilo iz obrazložitvenih memorandumov k aktom iz let od 2015 do 2017, v katerih je Svet navedel, da je zaman raziskoval, ali obstajajo elementi, s katerimi razpolaga in ki govorijo v prid umiku imena PKK s spornega seznama, v zvezi s tem ni zadostno. Poleg tega je Splošno sodišče menilo, da dopis Sveta z dne 27. marca 2015, s katerim je bila PKK obveščena o obrazložitvenih memorandumih k temu sklepu in tej uredbi, ne more odpraviti te nezadostne obrazložitve. Po eni strani naj bi bil ta dopis poslan po sprejetju navedenega sklepa in navedene uredbe. Po drugi strani je Splošno sodišče poudarilo, da čeprav je bilo v tem dopisu navedeno, da obstoj kurdskih skupin, ki se bojujejo proti skupini „Islamska država“, ne vpliva na presojo Sveta glede nadaljnjega obstoja tveganja vpletenosti PKK v teroristične dejavnosti, ta institucija ni pojasnila elementov, na podlagi katerih je ugotovila, da to tveganje še vedno obstaja.
Trditve strank
71 Svet ob podpori Francoske republike, Združenega kraljestva in Komisije s šestim in sedmim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je, po eni strani, v točkah od 95 do 99 in od 103 do 109 izpodbijane sodbe menilo, da obrazložitev aktov iz let od 2015 do 2017 ni zadostna, ker so obrazložitveni memorandumi k tem aktom temeljili na nacionalnih odločbah, ki so jih sprejeli organi Združenega kraljestva, in na odločbah organov Združenih držav o ponovnem preizkusu odločb teh organov, ki so bile podlaga za prvotno uvrstitev PKK na sporni seznam. Po mnenju Sveta ta napačna uporaba prava izhaja iz okoliščine, da je Splošno sodišče svojo presojo napačno oprlo izključno na člen 1(6) Skupnega stališča 2001/931, medtem ko bi moralo za te nacionalne odločbe o ponovnem preizkusu uporabiti člen 1(4) tega skupnega stališča. V teh okoliščinah Svet meni, da mu ni bilo treba niti preveriti dejstev, na katerih temeljijo navedene nacionalne odločbe, niti predložiti elementov, s katerimi bi dokazal utemeljenost navedenih dejstev, ki bi jih bilo treba izpodbijati pred nacionalnim sodiščem. Po drugi strani Svet izpodbija točke od 110 do 114 izpodbijane sodbe v delu, v katerem je Splošno sodišče menilo, da Svet ni pravno zadostno odgovoril na trditve, ki jih je PKK navedla v postopku pred njim. Glede tega trdi, da je njegov dopis z dne 27. marca 2015, ki je bil priložen obrazložitvenima memoranduma k Sklepu 2015/521 in Izvedbeni uredbi št. 2015/513, zajemal zadostne odgovore na te trditve.
72 PKK trdi, da je vse elemente, na katere se je oprl Svet, da bi dokazal, da tveganje njene vpletenosti v teroristične dejavnosti še vedno obstaja, mogoče izpodbijati pred sodiščem Unije, ne glede na to, ali ti elementi izhajajo iz odločbe pristojnega organa ali iz drugih virov. Meni, da ni treba razlikovati med elementi, ki jih je mogoče izpodbijati pred sodiščem Unije, in tistimi, ki jih je mogoče izpodbijati pred nacionalnimi sodišči. Vsekakor naj Svet v obrazložitvenih memorandumih k aktom iz let od 2015 do 2017 ne bi navedel razlogov, iz katerih naj bi se odločba ministra za notranje zadeve iz leta 2014 o ponovnem preizkusu nanašala na „teroristično dejanje“ v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, medtem ko naj bi bili opredelitvi pojma „terorizem“ na nacionalni ravni in ravni Unije drugačni. Glede preudarkov iz točk od 110 do 114 izpodbijane sodbe PKK trdi, da bi morale biti vse informacije v zvezi z razlogi za uvrstitev na seznam za zamrznitev sredstev navedene ne v dopisu o obvestilu o zadevnem aktu, temveč v obrazložitvenem memorandumu k temu aktu.
Presoja Sodišča
73 Najprej, kot je razvidno iz preučitve prvega pritožbenega razloga, Svet napačno trdi, da akti iz let od 2015 do 2017 spadajo tako v člen 1(4) Skupnega stališča 2001/931 kot tudi v člen 1(6) tega skupnega stališča. Zato na podlagi iste argumentacije tudi napačno trdi, da PKK ne more izpodbijati teh aktov v delu, v katerem temeljijo na nacionalnih odločbah o ponovnem preizkusu iz točke 71 te sodbe. Poleg tega lahko v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 53 in 54 te sodbe, zadevna oseba ali subjekt v okviru tožbe, vložene zoper njeno oziroma njegovo ohranitev na seznamu za zamrznitev sredstev, izpodbija vse elemente, na katere se Svet opira, da bi dokazal, da tveganje njene oziroma njegove vpletenosti v teroristične dejavnosti še vedno obstaja, ne glede na to, ali so ti elementi pridobljeni iz nacionalne odločbe, ki jo je sprejel pristojni organ, ali iz drugih virov.
74 Vendar pa je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah 99 in 105 izpodbijane sodbe menilo, da je Svet kršil obveznost obrazložitve, ker obrazložitveni memorandumi k aktom iz let od 2015 do 2017 temeljijo na odločbi ministra za notranje zadeve iz leta 2014 o ponovnem preizkusu. V nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče razsodilo v teh točkah izpodbijane sodbe, Svetu v okviru obrazložitve teh aktov ni bilo treba niti dokazati resničnosti dejstev, na katerih temelji ta odločba o ponovnem preizkusu, ki je podlaga za obrazložitvene memorandume navedenih aktov, za to, da uvrstitev PKK ohrani na spornem seznamu, niti v okviru te obrazložitve opredeliti teh dejstev glede na člen 1(3) in (4) Skupnega stališča 2001/931. Dokaz, ki ga tako zahteva Splošno sodišče, v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 52 do 55 te sodbe, namreč ni del obveznosti obrazložitve, ampak materialne zakonitosti teh aktov, kar je vprašanje, ki ni povezano s sedmim tožbenim razlogom na prvi stopnji, ki je bil v izpodbijani sodbi sprejet.
75 Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 58 te sodbe, pa je treba poleg tega preveriti, ali je zaradi te napačne uporabe prava v izpodbijani sodbi mogoče ovreči ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 115 zadnjenavedene sodbe oziroma ali, nasprotno, iz elementov spisa izhaja, da sta bila akta iz leta 2014 vsekakor pomanjkljivo obrazložena.
76 Glede tega je iz obrazložitvenih memorandumov k aktom iz let od 2015 do 2017, kot so povzeti v točkah 16 in 17 te sodbe, razvidno, da je Svet za ohranitev uvrstitve PKK na spornem seznamu samostojno preučil informacije iz odločbe ministra za notranje zadeve iz leta 2014 o ponovnem preizkusu in med drugim preveril, ali so razlogi, na katerih temelji ta odločba, zajeti s pojmom „teroristična dejanja“ v smislu Skupnega stališča 2001/931, pri čemer je opozoril na sodno prakso Splošnega sodišča, v skladu s katero je minister za notranje zadeve „pristojni organ“ v smislu tega skupnega stališča. Svet je v teh memorandumih še pojasnil, da navedena odločba tako kot druge odločbe, ki so jih sprejeli trije nacionalni organi, navedeni v navedenih obrazložitvenih memorandumih, sama po sebi zadostuje za ohranitev te uvrstitve PKK.
77 Poleg tega se, kot je razvidno iz točk 18 in 19 te sodbe, obrazložitveni memorandumi k aktom iz let od 2015 do 2017 niso nanašali le na odločbo ministra za notranje zadeve iz leta 2014 o ponovnem preizkusu, ampak so v Prilogi A vsebovali podroben opis te odločbe, pri čemer je bil med drugim pojasnjen obseg opredelitve pojma „terorizem“ na nacionalni ravni, na kateri je temeljila navedena odločba, in dejstvo, da je bila sprejeta po postopku ponovnega preizkusa, ki se je nanašal na odločbo ministra za notranje zadeve iz leta 2001. Natančneje, Svet je v točki 17 te priloge A pojasnil, da se je odločba ministra za notranje zadeve iz leta 2014 o ponovnem preizkusu za ugotovitev, da je PKK še naprej vpletena v teroristične dejavnosti, oprla zlasti na nedavna teroristična dejanja PKK, in kot primer omenil dva napada, ki ju je PKK domnevno zagrešila maja in avgusta 2014.
78 Glede tega je treba ugotoviti, da navedbe, da „je PKK avgusta 2014 napadla napravo za proizvodnjo sončne energije v Turčiji in da je ugrabila tri kitajske inženirje“, niso dovolj natančne in konkretne, ker ne določajo točnega datuma domnevnega napada niti mesta ali pokrajine, kjer se je ta zgodil. Glede navedenega domnevnega napada je torej Splošno sodišče v točki 99 izpodbijane sodbe lahko upravičeno ugotovilo, da obrazložitev ni zadostna.
79 Vendar ta ugotovitev v zvezi z domnevnim napadom, storjenim avgusta 2014, ne more povzročiti razglasitve ničnosti aktov iz let od 2015 do 2017 zaradi kršitve obveznosti obrazložitve, ker so obrazložitveni memorandumi k tem aktom temeljili tudi na drugih elementih, ki bi lahko zagotovili zadostno obrazložitev navedenih aktov. V Prilogi A k tem obrazložitvenim memorandumom je bil namreč v točki 17 omenjen tudi drug napad, storjen „13. maja [2014], med katerim sta bila na gradbišču vojaškega oporišča v kraju Tunceli [(Turčija)] ranjena vojaka“, v točki 18 te priloge pa je bilo navedeno opozorilo PKK, podano oktobra 2014, da bo lahko krhek mirovni proces, v katerem je sodelovala, prekinjen, če Republika Turčija ne bo ukrepala proti skupini „Islamska republika“.
80 V nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče presodilo v točki 99 izpodbijane sodbe, pa so tako obrazložitveni memorandumi k aktom iz let od 2015 do 2017 PKK omogočili, da se seznani s posebnimi in konkretnimi razlogi, iz katerih je Svet na podlagi ugotovitev iz odločbe ministra za notranje zadeve iz leta 2014 o ponovnem preizkusu sklenil, da tveganje njene vpletenosti v teroristične dejavnosti obstaja kljub začetemu mirovnemu procesu. Tako so elementi, navedeni v teh obrazložitvenih memorandumih, zadostovali za to, da je PKK lahko razumela, kaj se ji očita (glej po analogiji sodbi z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točki 4 in 142, in z dne 20. junija 2019, K. P., C‑458/15, EU:C:2019:522, točki 53 in 54).
81 V delu, v katerem je Splošno sodišče v točki 103 izpodbijane sodbe navedlo, da je PKK podala trditve, s katerimi je izpodbijala pripis odgovornosti PKK za incidente iz odločbe ministra za notranje zadeve iz leta 2014 o ponovnem preizkusu, kakor je bila opisan v Prilogi A k aktom iz let od 2015 do 2017, in njihovo opredelitev kot teroristična dejanja v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, je treba ugotoviti, da je namen te argumentacije izpodbijati resničnost navedenih dejstev in njihovo pravno opredelitev, s čimer pa se ne dokazuje, da je Svet kršil obveznost obrazložitve, ampak se izpodbija materialna zakonitost teh aktov in s tem sproža odgovornost Sveta, da dokaže utemeljenost navedenih razlogov.
82 Poleg tega je Splošno sodišče v točkah od 110 do 114 izpodbijane sodbe menilo, da v obrazložitvenih memorandumih k Sklepu 2015/521 in Izvedbeni uredbi 2015/513 ni podan zadosten odgovor na trditve, ki jih je PKK podala v dopisu z dne 6. marca 2015. Po njegovem mnenju dopis Sveta z dne 27. marca istega leta ne more odpraviti te nezadostnosti, ob upoštevanju njegove vsebine in ker je bil sporočen po sprejetju tega sklepa in te izvedbene uredbe. PKK trdi, da bi moral Svet na njene trditve odgovoriti ne v dopisu, ampak v samem obrazložitvenem memorandumu.
83 Kot je bilo opozorjeno v točki 48 te sodbe, mora biti zahtevana obrazložitev prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil ta akt sprejet, zato je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na besedilo tega akta, ampak tudi glede na njegov okvir. Zato se med drugim ne zahteva, da se v obrazložitvi podrobno odgovori na pripombe, ki jih je zadevna oseba podala na razpravi pred sprejetjem zadevnega akta, zlasti če je bil ta akt sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo.
84 V obravnavanem primeru sta bila PKK obrazložitvena memoranduma k Sklepu 2015/521 in Izvedbeni uredbi 2015/513 vročena z dopisom Sveta z dne 27. marca 2015, v katerem je ta institucija odgovorila na trditve, ki jih je PKK podala v dopisu z dne 6. marca 2015.
85 Ker sta bila po eni strani ta obrazložitvena memoranduma in ta dopis Sveta PKK vročeni hkrati, je Splošno sodišče v točki 114 izpodbijane sodbe napačno menilo, da pojasnil v navedenem dopisu Sveta ni mogoče upoštevati pri presoji zadostnosti obrazložitve iz teh obrazložitvenih memorandumov.
86 Po drugi strani je iz točke 114 izpodbijane sodbe razvidno, da je Svet v dopisu z dne 27. marca 2015 pojasnil, da obstoj kurdskih skupin, ki se bojujejo proti skupini „Islamska država“, ne vpliva na njegovo presojo glede nadaljnjega obstoja tveganja vpletenosti PKK v teroristične dejavnosti, ter da je zato Svet dovolj natančno in konkretno odgovoril na trditve, podane v dopisu PKK z dne 6. marca 2015, da bi se ta lahko seznanila z utemeljitvijo navedenih aktov iz leta 2015 in da bi lahko Splošno sodišče opravilo sodni nadzor.
87 Dodati je treba, da je treba glede na argumentacijo PKK, kot je povzeta v točki 72 te sodbe, pojasnila iz dopisa Sveta z dne 27. marca 2015 šteti za del okvira obrazložitve, navedene v obrazložitvenih memorandumih k Sklepu 2015/521 in Izvedbeni uredbi 2015/513, in da jih je torej PKK poznala v smislu sodne prakse, navedene v točki 48 te sodbe. Natančneje, pojasnila iz tega dopisa Sveta so PKK omogočala, da razume, da je bila obrazložitev v teh obrazložitvenih memorandumih sprejeta ob upoštevanju argumentacije, navedene v dopisu z dne 6. marca 2015, in da se seznani z natančnimi razlogi, iz katerih Svet te argumentacije ni sprejel.
88 Res je, da je Splošno sodišče v točki 114 izpodbijane sodbe menilo, da bi moral Svet poleg tega odgovora navesti konkretne elemente, na podlagi katerih je ugotovil, da to tveganje še vedno obstaja. Vendar je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče s tem napačno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo obsega obveznosti Sveta, ki jo ima ta glede na sodno prakso, navedeno v točkah od 52 do 55 in 83 te sodbe, v skladu s katero mora ta institucija v obrazložitvi zadevnega sklepa odgovoriti na preudarke, ki jih je zadevna oseba navedla na razpravi pred sprejetjem tega sklepa, ne da bi morala v tej obrazložitvi dokazati resničnost zatrjevanih dejstev ali ta dejstva pravno opredeliti.
89 Zato je z napačnima uporabama prava, navedenima v točkah 74 in 88 te sodbe, mogoče ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 115 izpodbijane sodbe ovreči.
90 Glede na zgoraj navedene preudarke je treba sedmi pritožbeni razlog sprejeti, prav tako pa tudi šesti pritožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na obrazložitev aktov iz let od 2015 do 2017, ki temeljijo na odločbi ministra za notranje zadeve iz leta 2014 o ponovnem preizkusu.
91 Zato je treba to pritožbo razglasiti za utemeljeno v delu, v katerem se nanaša na razveljavitev izpodbijane sodbe, ker je bilo z njo ugodeno tožbi za razglasitev ničnosti aktov iz let od 2015 do 2017 zaradi neobstoja obrazložitve, ne da bi bilo treba preučiti trditve, podane v okviru šestega pritožbenega razloga, s katerimi se izpodbijajo preudarki Splošnega sodišča v zvezi z odločbama organov Združenih držav.
92 Glede na vse zgornje preudarke je treba točke od 1 do 11, 13 in 14 izreka izpodbijane sodbe, s katerimi je Splošno sodišče sporne akte razglasilo za nične, razveljaviti.
Tožba pred Splošnim sodiščem
93 V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče, če odločbo Splošnega sodišča razveljavi, samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.
94 Ker se Splošno sodišče ni izreklo o drugem, tretjem, četrtem, petem, šestem in osmem razlogu iz tožbe na prvi stopnji, Sodišče meni, da stanje postopka ne dovoljuje, da bi samo dokončno odločilo o zadevi. Zato je treba zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču, odločitev o stroških pa pridržati.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1. Točke od 1 do 11, 13 in 14 izreka sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 15. novembra 2018, PKK/Svet (T‑316/14, EU:T:2018:788), se razveljavijo.
2. Zadeva se vrne v razsojanje Splošnemu sodišču Evropske unije.
3. Odločitev o stroških se pridrži.
Podpisi