SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 23. novembra 2023(*)
„Predhodno odločanje – Usklajevanje nekaterih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi – Direktiva 2001/29/ES – Člen 2(e) – RTV‑organizacije – Pravica do reproduciranja posnetkov oddaj – Člen 5(2)(b) – Izjema za zasebno kopiranje – Pravično nadomestilo – Škoda, povzročena RTV‑organizacijam – Enako obravnavanje – Nacionalna ureditev, ki RTV‑organizacije izključuje iz pravice do pravičnega nadomestila“
V zadevi C‑260/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Landgericht Erfurt (deželno sodišče v Erfurtu, Nemčija) z odločbo z dne 31. marca 2022, ki je na Sodišče prispela 19. aprila 2022, v postopku
Seven.One Entertainment Group GmbH
proti
Corint Media GmbH,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi A. Arabadjiev, predsednik senata, T. von Danwitz, P. G. Xuereb, A. Kumin, sodniki, in I. Ziemele (poročevalka), sodnica,
generalni pravobranilec: A. M. Collins,
sodna tajnica: K. Hötzel, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 29. marca 2023,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Seven.One Entertainment Group GmbH C. Masch in W. Raitz von Frentz, Rechtsanwälte,
– za Corint Media GmbH O. Fiss in M. von Albrecht, Rechtsanwälte,
– za nemško vlado J. Möller, J. Heitz in M. Hellmann, agenti,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z R. Guizzi, avvocato dello Stato,
– za avstrijsko vlado G. Eberhard, F. Koppensteiner in G. Kunnert, agenti,
– za Evropsko komisijo G. von Rintelen in J. Samnadda, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 13. julija 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5(2)(b) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230).
2 Predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Seven.One Entertainment Group GmbH (v nadaljevanju: Seven.One), RTV‑organizacijo, in družbo Corint Media GmbH, organizacijo za kolektivno upravljanje, zaradi plačila „pravičnega nadomestila“ na podlagi člena 5(2)(b) Direktive 2001/29.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah 4, 9, 31, 35 in 38 Direktive 2001/29 je navedeno:
„(4) Usklajena pravna ureditev avtorske in sorodnih pravic bo zaradi večje pravne varnosti in hkrati z zagotavljanjem visoke stopnje varstva intelektualne lastnine omogočala naložbe v ustvarjalnost in inovacije vključno z omrežno infrastrukturo, kar bo posledično vodilo k rasti in povečani konkurenčnosti evropske industrije tako na področju ponudbe vsebine in informacijske tehnologije kot bolj splošno v celi vrsti industrijskih in kulturnih sektorjev. To bo zagotavljalo zaposlovanje in spodbujalo ustvarjanje novih delovnih mest.
[…]
(9) Vsakršno usklajevanje avtorske in sorodnih pravic mora temeljiti na visoki stopnji varstva, kajti takšne pravice so za intelektualno ustvarjanje bistvenega pomena. Njihovo varstvo pomaga zagotoviti ohranjanje in razvoj ustvarjalnosti v interesu avtorjev, izvajalcev, producentov, potrošnikov, kulture, industrije in javnosti nasploh. Intelektualna lastnina se torej prizna kot sestavni del lastnine.
[…]
(31) Zagotoviti je treba pravično ravnotežje pravic in interesov med različnimi kategorijami imetnikov pravic, pa tudi med različnimi kategorijami imetnikov pravic in uporabnikov varovanih predmetov. Obstoječe izjeme in omejitve pravic, kot jih določajo države članice, je treba ponovno ovrednotiti glede na novo elektronsko okolje. Obstoječe razlike pri izjemah in omejitvah določenih omejenih dejanj imajo neposredne negativne učinke na delovanje notranjega trga avtorske in sorodnih pravic. Takšne razlike lahko kmalu postanejo bolj izrazite z nadaljnjim razvojem čezmejnega izkoriščanja del in čezmejnih dejavnosti. Da bi zagotovili pravilno delovanje notranjega trga, je treba takšne izjeme in omejitve opredeliti bolj usklajeno. Stopnja njihovega usklajevanja mora temeljiti na njihovem vplivu na gladko delovanje notranjega trga.
[…]
(35) V določenih primerih izjem ali omejitev naj imetniki pravic prejmejo pravično nadomestilo, ki jim bo ustrezno nadomestilo uporabo njihovih varovanih del ali predmetov sorodnih pravic. Pri določanju oblike, podrobne ureditve in možne ravni takšnega pravičnega nadomestila naj se upoštevajo posebne okoliščine vsakega primera. Pri ocenjevanju teh okoliščin bi lahko bil koristen kriterij potencialna škoda, ki jo zadevno dejanje povzroči imetnikom pravic. V primerih, ko so imetniki pravic že prejeli plačilo v kaki drugi obliki, na primer kot del licenčnine, jim ne pripada nobeno posebno ali ločeno plačilo. Stopnja pravičnega nadomestila naj polno upošteva stopnjo uporabe tehničnih zaščitnih ukrepov, ki jih predvideva ta direktiva. V določenih situacijah, ko je škoda imetnika pravic minimalna, plačilo ni potrebno.
[…]
(38) Državam članicam je treba omogočiti, da predvidijo izjemo ali omejitev pravice reproduciranja za določene tipe reprodukcije avdio, vizualnega in avdiovizualnega gradiva za privatno uporabo, kar spremlja pravično nadomestilo. To lahko zajema uvedbo ali nadaljevanje sistemov nadomestil, ki bodo nadomestil[i] škodo, povzročeno imetnikom pravic. Čeprav razlike med takšnimi sistemi nadomestil vplivajo na delovanje notranjega trga, te razlike glede analognega privatnega reproduciranja ne bi smele bistveno vplivati na razvoj informacijske družbe. Digitalno privatno razmnoževanje bo verjetno bolj razširjeno in bo imelo večji ekonomski učinek. Tako je treba ustrezno upoštevati razliko med digitalnim in analognim privatnim razmnoževanjem ter ju v določenih pogledih razlikovati.“
4 Člen 2 te direktive, naslovljen „Pravica reproduciranja“, določa:
„Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:
(a) avtorjem za njihova dela;
(b) izvajalcem za posnetke njihovih nastopov;
(c) proizvajalcem fonogramov za njihove fonograme;
(d) producentom prvega posnetka filmov za izvirnik in primerke njihovih filmov;
(e) RTV organizacijam za posnetke njihovih oddaj ne glede na to, ali oddajajo po žici ali po radijskih valovih, vključno s kablom ali satelitom.“
5 Člen 5 te direktive, naslovljen „Izjeme in omejitve“, v odstavkih 2 in 5 določa:
„2. Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravice reproduciranja iz člena 2 v naslednjih primerih:
[…]
(b) v zvezi z reprodukcijami v katerem koli mediju, ki jih izdela fizična oseba za privatno uporabo in v namene, ki niso niti posredno niti neposredno komercialni, ob pogoju, da imetniki pravic prejmejo pravično nadomestilo, pri katerem se upošteva uporaba ali neuporaba tehničnih ukrepov po členu 6 na zadevnem delu ali predmetu;
[…]
5. Izjeme in omejitve iz odstavkov 1, 2, 3 in 4 naj se uporabijo le v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela ali drugega predmeta in ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic.“
Nemško pravo
6 Člen 53(1) Gesetz über Urheberrecht und verwandte Schutzrechte – Urheberrechtsgesetz (zakon o avtorski in sorodnih pravicah) z dne 9. septembra 1965 (BGBl. 1965 I, str. 1273), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: UrhG), določa:
„Izdelava posameznih kopij dela, ki jo opravi fizična oseba na katerem koli mediju za privatno uporabo, je dovoljena, če se kopije neposredno in posredno ne uporabljajo za komercialni namen in niso izdelane na podlagi primerka, izdelanega ali danega na voljo javnosti, na očitno nezakonit način. Za osebo, pooblaščeno za kopiranje, lahko kopije izdela tretja oseba, če to opravi brezplačno ali če so kopije izdelane na papirju ali podobnem mediju s katerim koli fotomehanskim ali drugim postopkom, ki ima podobne učinke.“
7 Člen 54(1) UrhG določa:
„Če se zaradi narave dela lahko domneva, da bo prišlo do reproduciranja, dovoljenega v skladu s členom 53(1) ali (2) ali členi od 60a do 60f, je avtor dela v razmerju do proizvajalca naprav in nosilcev podatkov, katerih tip se sam ali v povezavi z drugimi napravami, nosilci podatkov ali pomožno opremo uporablja za izdelavo takih reprodukcij, upravičen do plačila ustreznega nadomestila.“
8 Člen 87 UrhG določa:
„(1) RTV-organizacije imajo izključno pravico
[…]
2. izdelati video ali zvočne posnetke svojih oddaj, izdelati fotografije svojih oddaj ter reproducirati in distribuirati video in zvočne posnetke ali fotografije, z izjemo pravice dajanja v najem,
[…]
(4) Ustrezno se uporabljajo člen 10(1) ter določbe dela 1, oddelek 6, z izjemo člena 47(2), drugi stavek, in člena 54(1).“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
9 Corint Media je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki upravlja z avtorskimi in sorodnimi pravicami zasebnih televizijskih in radijskih postaj. V tem okviru prihodke, ustvarjene s pobiranjem dajatve za prazne nosilce, nakazuje RTV‑organizacijam.
10 Seven.One je RTV‑organizacija, ki izdaja in po vsem nemškem zveznem ozemlju predvaja zasebni televizijski program, ki se financira z oglaševanjem.
11 Ti stranki veže pogodba o upravljanju, s katero se ureja izvajanje in izkoriščanje avtorskih in sorodnih pravic RTV‑organizacije Seven.One na tem programu s strani organizacije Corint Media. V zvezi s tem je RTV‑organizacija Seven.One od organizacije Corint Media med drugim zahtevala, naj ji v skladu s to pogodbo plača nadomestilo iz naslova dajatve za prazne nosilce. Vendar organizacija Corint Media tej zahtevi ne more ugoditi, ker člen 87(4) UrhG RTV‑organizacije izključuje iz pravice do pravičnega nadomestila.
12 Predložitveno sodišče dvomi o združljivosti te nacionalne ureditve s pravom Unije. To sodišče najprej ugotavlja, da je treba v skladu s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29 pravično nadomestilo plačevati imetnikom izključne pravice reproduciranja, na katere se nanaša izjema za zasebno kopiranje, med katerimi so RTV‑organizacije. Ta določba pa naj ne bi določala možnosti, da se pravično nadomestilo omeji v škodo nekaterih imetnikov pravic. Dalje, izključitev, določena z nacionalno ureditvijo, naj bi bila vprašljiva z vidika načela enakega obravnavanja, ki je določeno v členu 20 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Nazadnje, ta izključitev bi lahko omejevala svobodo radiodifuzije, določeno v členu 11 Listine.
13 V teh okoliščinah je Landgericht Erfurt (deželno sodišče v Erfurtu, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba Direktivo 2001/29/ES razlagati tako, da so RTV‑organizacije neposredni in originarni upravičenci do pravičnega nadomestila, predvidenega v okviru tako imenovane izjeme za zasebno kopiranje, v skladu s členom 5(2)(b) Direktive [2001/29]?
2. Ali se RTV‑organizacije glede na svojo pravico iz člena 2(e) Direktive 2001/29/ES lahko izključijo iz kroga upravičencev do pravičnega nadomestila v skladu s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29/ES, ker so tudi v svoji vlogi filmskega producenta lahko upravičene do pravičnega nadomestila v skladu s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29/ES?
3. Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen:
Ali je splošna izključitev RTV‑organizacij dopustna, čeprav RTV‑organizacije, odvisno od njihovega konkretnega oblikovanja programa, deloma le v zelo majhnem obsegu pridobijo pravice filmskih producentov (zlasti televizijski programi z visokim deležem programov, za katere imajo licence tretje osebe), deloma pa ne pridobijo nobenih pravic filmskih producentov (zlasti izdajatelji radijskih programov)?“
Predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka
14 RTV‑organizacija Seven.One je 26. julija 2023 v sodnem tajništvu Sodišča vložila predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka na podlagi člena 83 Poslovnika Sodišča.
15 RTV‑organizacija Seven.One je v utemeljitev svojega predloga navedla, da so sklepni predlogi generalnega pravobranilca taki, da zahtevajo bolj poglobljeno razpravo ali celo popravek. RTV‑organizacija Seven.One zlasti navaja, po eni strani, da je treba izključno pravico RTV‑organizacij, da dovolijo reproduciranje posnetkov svojih oddaj na podlagi člena 2(e) Direktive 2001/29, obravnavati enako kot izključno pravico teh organizacij, da dovolijo ali prepovedo snemanje svojih izvedb, določeno v členu 7(2) Direktive 2006/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine (UL 2006, L 376, str. 28). Po drugi strani naj ocena škode, ki je bila RTV‑organizacijam povzročena zaradi zasebnega kopiranja, ne bi mogla biti prepuščena presoji nacionalnih sodišč.
16 V zvezi s tem je treba spomniti, prvič, da Statut Sodišča Evropske unije in Poslovnik zadevnim strankam iz člena 23 tega statuta ne dajeta možnosti, da predložijo stališča v odgovor na sklepne predloge generalnega pravobranilca (sodba z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers in Institut national de la statistique et des études économique, C‑673/20, EU:C:2022:449, točka 40 in navedena sodna praksa).
17 Drugič, v skladu s členom 252, drugi odstavek, PDEU mora generalni pravobranilec popolnoma nepristransko in neodvisno javno predstaviti obrazložene sklepne predloge o zadevah, pri katerih se v skladu s Statutom Sodišča Evropske unije zahteva njegovo sodelovanje. Ne gre torej za mnenje, namenjeno sodnikom ali strankam, ki bi ga izdal organ zunaj Sodišča, ampak za individualno, obrazloženo in javno izraženo mnenje člana institucije. V teh okoliščinah stranke ne morejo razpravljati o sklepnih predlogih generalnega pravobranilca. Poleg tega Sodišča ne zavezujejo niti ti predlogi niti obrazložitev, na katero je generalni pravobranilec oprl svoje stališče. Zato nestrinjanje zadevne stranke s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca, ne glede na vprašanja, ki jih je ta preučil v svojih sklepnih predlogih, samo po sebi ne more biti razlog, ki bi utemeljeval ponovno odprtje ustnega postopka (sodba z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers in Institut national de la statistique et des études économique, C‑673/20, EU:C:2022:449, točka 41 in navedena sodna praksa).
18 Sodišče sicer lahko na podlagi člena 83 Poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali če stranka po koncu ustnega dela postopka navede novo dejstvo, ki je odločilno za odločitev Sodišča, ali če je treba v zadevi odločiti na podlagi argumenta, o katerem zadevne stranke niso razpravljale.
19 Vendar Sodišče v obravnavanem primeru po opredelitvi generalnega pravobranilca meni, da ima na voljo vse potrebne elemente, da lahko odloči o tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe. Poleg tega poudarja, da elementi, ki jih je RTV‑organizacija Seven.One navedla v podporo svojemu predlogu za ponovno odprtje ustnega dela postopka, niso nova dejstva, ki bi lahko vplivala na odločitev, ki jo mora Sodišče sprejeti.
20 Zato ni treba odrediti ponovnega odprtja ustnega dela postopka.
Vprašanja za predhodno odločanje
21 Predložitveno sodišče z vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki RTV‑organizacije, katerih posnetke oddaj reproducirajo fizične osebe za privatno in nekomercialno uporabo, izključuje iz pravice do pravičnega nadomestila iz te določbe.
22 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi neke določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi okvir in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je, in po potrebi zgodovino njenega nastanka (sodba z dne 19. decembra 2019, Nederlands Uitgeversverbond in Groep Algemene Uitgevers, C‑263/18, EU:C:2019:1111, točka 38 in navedena sodna praksa).
23 Na prvem mestu, ugotoviti je treba, da lahko države članice v skladu z besedilom člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 predvidijo izjeme in omejitve izključne pravice reproduciranja iz člena 2 te direktive, če gre za reprodukcije na katerem koli mediju, ki jih izdela fizična oseba za privatno uporabo in za namene, ki niso niti posredno niti neposredno komercialni, ob pogoju, da imetniki pravic prejmejo pravično nadomestilo.
24 V zvezi s tem iz tega člena 2(e) izrecno izhaja, da imajo RTV‑organizacije, tako kot drugi imetniki pravic iz točk od (a) do (d) tega člena, izključno pravico, „da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma“ posnetkov njihovih oddaj, ne glede na to, ali oddajajo po žici ali po radijskih valovih, vključno s kablom ali satelitom.
25 Iz člena 2(e) v povezavi s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29 tako izhaja, da je treba RTV‑organizacijam, ki imajo izključno pravico reproduciranja, v državah članicah, ki so uporabile izjemo za zasebno kopiranje, načeloma priznati pravico do pravičnega nadomestila, če reprodukcije posnetkov njihovih oddaj izdelujejo fizične osebe za privatno uporabo in za namene, ki niso niti neposredno niti posredno komercialni.
26 Na drugem mestu, ugotoviti je treba, da to razlago potrjujeta sobesedilo, v katero so umeščene te določbe, in zgodovina nastanka Direktive 2001/29.
27 Tako je treba ugotoviti, prvič, da člen 2 Direktive 2001/29, ki v točkah od (a) do (e) opredeljuje izključno pravico do reproduciranja za različne kategorije imetnikov pravic, ne vsebuje nobenega razlikovanja med temi kategorijami imetnikov pravic. V zvezi s tem je iz obrazložitvenega memoranduma k predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi z dne 10. decembra 1997 (COM(97) 628 final), na podlagi katerega je bila sprejeta Direktiva 2001/29, prav tako razvidno, da se z rešitvijo iz člena 2 te direktive zagotavlja, da so vsi avtorji, izvajalci, proizvajalci fonogramov in producenti filmov ter RTV‑organizacije deležni enake ravni varstva njihovih varovanih del ali predmetov sorodnih pravic glede dejanj, ki se varujejo s pravico reproduciranja.
28 Drugič, iz uvodne izjave 35 Direktive 2001/29 je razvidno, da morajo imetniki pravic v primeru uporabe nekaterih izjem prejeti pravično nadomestilo, da se jim zagotovi ustrezno nadomestilo za uporabo njihovih varovanih del ali predmetov sorodnih pravic. Poleg tega iz člena 5(5) Direktive 2001/29 izhaja, da se izjema iz člena 5(2)(b) te direktive uporabi le v nekaterih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela in ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic.
29 Iz tega sledi, da te določbe državi članici, ki je uvedla izjemo za zasebno kopiranje, nalagajo, da v okviru svojih pristojnosti zagotovi učinkovito pobiranje tega nadomestila, katerega namen je imetnikom kršenih pravic nadomestiti škodo, ki so jo utrpeli, zlasti če je ta nastala na ozemlju te države članice, sicer bi jim bil odvzet polni učinek (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2022, Ametic, C‑263/21, EU:C:2022:644, točka 69 in navedena sodna praksa).
30 Na tretjem mestu, tako razlago potrjujejo cilji zadevnih določb.
31 Prvič, v uvodnih izjavah 4 in 9 Direktive 2001/29 je navedeno, da je namen te direktive zagotoviti visoko stopnjo varstva intelektualne lastnine, ki bo omogočala naložbe v ustvarjalnost in inovacije, vključno z omrežno infrastrukturo, kar bo posledično vodilo k rasti in povečani konkurenčnosti evropske industrije, in da mora vsakršno usklajevanje avtorske in sorodnih pravic temeljiti na visoki stopnji varstva, kajti takšne pravice so za intelektualno ustvarjanje bistvenega pomena.
32 Na drugi strani je posebej v zvezi s ciljem, ki se uresničuje s členom 5(2)(b) te direktive, iz njenih uvodnih izjav 35 in 38 razvidno, da ta določba izraža voljo zakonodajalca Evropske unije, da se oblikuje poseben sistem nadomestil, ki se uporabi, kadar imetnikom pravic nastane škoda, ki načeloma povzroči nastanek obveznosti, da prejmejo „nadomestilo“ oziroma da se jim „nadomesti škoda“ (sodbi z dne 24. marca 2022, Austro‑Mechana, C‑433/20, EU:C:2022:217, točka 37, in z dne 8. septembra 2022, Ametic, C‑263/21, EU:C:2022:644, točka 35 in navedena sodna praksa).
33 Kopiranje, ki ga opravi fizična oseba za zasebne namene, je namreč treba šteti za dejanje, ki lahko povzroči škodo zadevnemu imetniku pravic, saj se opravi, ne da bi bil pred tem ta imetnik zaprošen za dovoljenje (sodba z dne 29. novembra 2017, VCAST, C‑265/16, EU:C:2017:913, točka 33 in navedena sodna praksa).
34 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je treba RTV‑organizacijam iz člena 2(e) Direktive 2001/29 v državah članicah, ki so uvedle izjemo za zasebno kopiranje, načeloma priznati pravico do pravičnega nadomestila iz člena 5(2)(b) te direktive, enako kot drugim imetnikom pravic, ki so izrecno navedeni v tem členu 2.
35 Ker v določbah Direktive 2001/29 posamezni elementi sistema pravičnega nadomestila niso natančneje pojasnjeni, imajo države članice pri njihovi opredelitvi široko polje proste presoje. Med drugim morajo določiti osebe, ki morajo to nadomestilo plačati, ter obliko, podrobno ureditev in raven tega nadomestila. (glej v tem smislu sodbi z dne 24. marca 2022, Austro‑Mechana, C‑433/20, EU:C:2022:217, točka 41, in z dne 8. septembra 2022, Ametic, C‑263/21, EU:C:2022:644, točka 36 in navedena sodna praksa).
36 Kot je razvidno iz uvodne izjave 35 Direktive 2001/29, morajo države članice pri določanju oblike, podrobne ureditve in možne ravni takega pravičnega nadomestila upoštevati posebne okoliščine vsakega primera in zlasti potencialno škodo, ki jo zadevno dejanje povzroči imetnikom pravic. Poleg tega je v tej uvodni izjavi pojasnjeno, da v določenih situacijah, ko je škoda, povzročena imetniku pravic, minimalna, plačilo ni potrebno.
37 Iz ustaljene sodne prakse tako izhaja, da morajo biti pravično nadomestilo in s tem shema, na kateri to nadomestilo temelji, ter njegova višina povezani s škodo, ki je bila imetnikom pravic povzročena z izdelavo kopij za privatne namene. Vsako pravično nadomestilo, ki ne bi bilo povezano s škodo, povzročeno imetnikom pravic zaradi take izdelave, namreč ne bi bilo združljivo z zahtevo iz uvodne izjave 31 Direktive 2001/29, v skladu s katero je treba ohraniti pravično ravnotežje med imetniki pravic in uporabniki varovanih predmetov (sodbi z dne 11. julija 2013, Amazon.com International Sales in drugi, C‑521/11, EU:C:2013:515, točka 62, in z dne 24. marca 2022, Austro‑Mechana, C‑433/20, EU:C:2022:217, točki 49 in 50 ter navedena sodna praksa).
38 V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da tako kot je državam članicam prepuščeno, ali bodo sprejele katero od izjem iz člena 5(2) Direktive 2001/29, med katerimi je tudi izjema za zasebno kopiranje, ali ne, imajo te države tudi možnost, kot je potrjeno v uvodni izjavi 35 te direktive, da določijo – v nekaterih primerih, za katere veljajo izjeme, ki so jih prosto določile – oprostitev plačila pravičnega nadomestila, če je škoda, ki je povzročena imetnikom pravic, minimalna (sodba z dne 5. marca 2015, Copydan Båndkopi, C‑463/12, EU:C:2015:144, točki 59 in 60).
39 V zvezi z določitvijo škode iz sodne prakse Sodišča sicer izhaja, da je določitev praga, pod katerim se škoda šteje za „minimalno“, v skladu s to uvodno izjavo 35 v polju proste presoje držav članic (sodba z dne 5. marca 2015, Copydan Båndkopi, C‑463/12, EU:C:2015:144, točka 61).
40 Vendar morajo države članice pri uporabi tega praga spoštovati tudi načelo enakega obravnavanja, ki je splošno načelo prava Unije, na katerega se nanaša člen 20 Listine (sodba z dne 5. marca 2015, Copydan Båndkopi, C‑463/12, EU:C:2015:144, točka 31 in navedena sodna praksa).
41 V obravnavanem primeru je treba najprej ugotoviti, prvič, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 30 sklepnih predlogov, da ni upoštevna okoliščina, na katero se sklicuje nemška vlada, da bi utemeljila izključitev vseh RTV‑organizacij iz pravice do pravičnega nadomestila, in sicer, da nekatere od teh organizacij, ki so tudi producenti filmov, iz tega naslova že prejemajo pravično nadomestilo.
42 Po eni strani namreč predmet izključne pravice reproduciranja pri teh različnih imetnikih pravic ni enak. Medtem ko člen 2(d) Direktive 2001/29 producentom prvega posnetka filmov podeljuje izključno pravico dovoljevati reproduciranje izvirnika in primerkov njihovih filmov ter varuje organizacijsko in ekonomsko storitev teh producentov, člen 2(e) te direktive RTV‑organizacijam podeljuje izključno pravico reproduciranja posnetkov oddaj, ki jih oddajajo, in varuje tehnično storitev, ki se uresničuje z oddajanjem. Iz tega sledi, da tudi škoda, ki tem imetnikom nastane zaradi zasebnega kopiranja, ni enaka.
43 Po drugi strani, kot je razvidno iz spisa, je lahko status producenta filmov pri RTV‑organizacijah različno intenziven, odvisno od tega, ali same izdelajo svoje oddaje z lastnimi materialnimi in kadrovskimi sredstvi, ali oddajajo programske vsebine, ki jih na podlagi naročila izdelajo pogodbeni partnerji, ali pa na podlagi licence oddajajo vsebine, ki jih ustvarijo tretje osebe.
44 Drugič, kot je bilo opozorjeno v točkah 37 in 40 te sodbe, morata biti sistem, na katerem temelji pravično nadomestilo, in njegova višina povezana s škodo, ki imetnikom pravic nastane zaradi izdelave zasebnih kopij, in morata spoštovati načelo enakega obravnavanja, kot je določeno v členu 20 Listine.
45 V tem okviru je Sodišče že razsodilo, da to načelo zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če tako obravnavanje ni objektivno utemeljeno. Različno obravnavanje je utemeljeno, če temelji na objektivnem in razumnem merilu, torej če je povezano s pravno dopustnim ciljem, ki se želi doseči z zadevno ureditvijo, in če je ta različnost sorazmerna s ciljem, ki se z zadevnim obravnavanjem želi doseči (sodbi z dne 16. decembra 2008, Huber, C‑524/06, EU:C:2008:724, točka 75, in z dne 4. maja 2023, Glavna direktsia „Pozharna bezopasnost i zashtita na naselenieto“ (nočno delo), od C‑529/21 do C‑536/21 in od C‑732/21 do C‑738/21, EU:C:2023:374, točka 52 in navedena sodna praksa).
46 V zvezi s tem je treba ob upoštevanju preudarkov iz točk od 23 do 34 te sodbe ugotoviti, da so RTV‑organizacije iz člena 2(e) Direktive 2001/29 v položaju, ki je primerljiv s položajem drugih imetnikov pravic, navedenih v tem členu, ker imajo vsi ti imetniki izključno pravico reproduciranja, ki je določena v tem členu.
47 Različno obravnavanje teh RTV‑organizacij in drugih imetnikov pravic mora zato temeljiti na objektivnem in razumnem merilu ter biti sorazmerno s ciljem, ki se z zadevnim obravnavanjem želi doseči.
48 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da neobstoj ali „minimalna“ raven škode, ki je kategoriji imetnikov pravic, v katero spadajo RTV‑organizacije, nastala zaradi zasebnega kopiranja posnetkov njihovih oddaj, glede na preudarke, navedene v točkah 36 in 37 te sodbe, pomeni tako objektivno in razumno merilo, ki ne presega tega, kar je nujno za ohranitev pravičnega ravnotežja med imetniki pravic in uporabniki varovanih del.
49 Vendar se mora nacionalno sodišče ob upoštevanju preudarkov iz točk 38 in 39 te sodbe po eni strani na podlagi objektivnih meril prepričati, da RTV‑organizacijam, drugače kakor drugim kategorijam imetnikov pravic iz člena 2 Direktive 2001/29, zaradi nedovoljenega reproduciranja posnetkov njihovih oddaj nastane le škoda, ki jo je mogoče opredeliti kot „minimalno“. Po drugi strani mora prav tako glede na objektivna merila preveriti, ali so v kategoriji imetnikov pravic, v katero spadajo RTV‑organizacije, vse te organizacije v primerljivem položaju, zlasti glede škode, ki jim nastaja, zaradi česar je izključitev vseh teh organizacij iz pravice do pravičnega nadomestila upravičena.
50 Le če je ta dvojni pogoj izpolnjen, bi bilo namreč treba šteti, da nacionalna ureditev, ki vse te organizacije izključuje iz upravičenosti do pravičnega nadomestila, izpolnjuje zahteve iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29.
51 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se zainteresirane stranke, ki so predložile pisna stališča, ne strinjajo niti glede narave in obsega škode, ki RTV‑organizacijam nastaja zaradi zasebnega kopiranja posnetkov njihovih oddaj, niti glede primerljivosti položajev, v katerih so te organizacije, glede na to, ali so prejemnice javnega financiranja ali ne.
52 Kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 26 sklepnih predlogov, gre pri obstoju in obsegu morebitne škode, ki nastaja RTV‑organizacijam, ter pri preučitvi primerljivosti položajev, v katerih so morebitne različne kategorije RTV‑organizacij, za dejanska vprašanja, na katera mora odgovore poiskati predložitveno sodišče.
53 Glede na zgoraj navedeno je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki RTV‑organizacije, katerih posnetke oddaj reproducirajo fizične osebe za privatno in nekomercialno uporabo, izključuje iz pravice do pravičnega nadomestila iz te določbe, če tem organizacijam nastaja potencialna škoda, ki je ni mogoče opredeliti za „minimalno“.
Stroški
54 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
Člen 5(2) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi
je treba razlagati tako, da
nasprotuje nacionalni ureditvi, ki RTV‑organizacije, katerih posnetke oddaj reproducirajo fizične osebe za privatno in nekomercialno uporabo, izključuje iz pravice do pravičnega nadomestila iz te določbe, če tem organizacijam nastaja potencialna škoda, ki je ni mogoče opredeliti za „minimalno“.
Podpisi