SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 23. novembra 2023(*)
„Predhodno odločanje – Direktiva 2011/95/EU – Standardi glede pogojev za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite – Mati mladoletnih beguncev v Belgiji – Mati, ki je ,družinski član‘ v smislu člena 2(j) te direktive – Izvedena prošnja za mednarodno zaščito, ki jo je vložila ta mati – Zavrnitev – Neobstoj obveznosti držav članic, da zadevni osebi priznajo pravico do te zaščite, če ta individualno ne izpolnjuje pogojev za priznanje – Člen 20 in člen 23(2) navedene direktive – Neuporaba“
V zadevi C‑614/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložil Conseil d’État (državni svet, Belgija) z odločbo z dne 13. septembra 2022, ki je na Sodišče prispela 24. septembra 2022, v postopku
XXX
proti
Commissaire général aux réfugiés et aux apatrides,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi A. Prechal, predsednica senata, F. Biltgen, N. Wahl, J. Passer (poročevalec), sodniki, in M. L. Arastey Sahún, sodnica,
generalni pravobranilec: G. Pitruzzella,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za XXX S. Janssens, avocate,
– za belgijsko vlado M. Jacobs, C. Pochet in M. Van Regemorter, agenti, skupaj s S. Matray, avocate,
– za Evropsko komisijo A. Azéma in J. Hottiaux, agentki,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 20 in 23 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med XXX, gvinejsko državljanko, ki prebiva v Belgiji, in Commissaire général aux réfugiés et aux apatrides (generalni komisar za begunce in osebe brez državljanstva, Belgija) v zvezi z odločitvijo zadnjenavedenega, da zavrne prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je XXX vložila v tej državi članici.
Pravni okvir
3 Člen 2(j) Direktive 2011/95, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:
„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
(j) ,družinski člani‘ v primeru, da je družina že obstajala v izvorni državi, pomenijo v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito naslednje člane družine upravičenca do mednarodne zaščite, prisotne v isti državi članici:
– zakonskega partnerja upravičenca do mednarodne zaščite ali njegovega zunajzakonskega partnerja v stalnem razmerju, kadar zakon ali praksa zadevne države članice v okviru zakonodaje o državljanih tretjih držav neporočene pare obravnava na način, primerljiv s poročenimi pari,
– mladoletne otroke parov iz prve alinee ali upravičenca do mednarodne zaščite, pod pogojem, da so neporočeni, in ne glede na to, ali so bili rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje ali posvojeni, kot je opredeljeno v nacionalnem pravu,
– očeta, mater ali drugo odraslo osebo, ki je za upravičenca do mednarodne zaščite odgovorna v skladu z zakonom ali s prakso zadevne države članice, če je navedeni upravičenec mladoleten ali neporočen“.
4 Člen 3 te direktive, naslovljen „Ugodnejši standardi“, določa:
„Države članice lahko uvedejo ali ohranijo ugodnejše standarde za opredelitev osebe kot begunca ali osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, in za opredelitev vsebine mednarodne zaščite, v kolikor so ti standardi združljivi s to direktivo.“
5 Člen 20 navedene direktive, naslovljen „Splošna pravila“, določa:
„1. To poglavje ne posega v pravice, določene v Ženevski konvenciji [o statusu beguncev, ki je bila podpisana 28. julija 1951 v Ženevi in je začela veljati 22. aprila 1954 (Zbirka pogodb Združenih narodov, zvezek 189, str. 150, št. 2545 (1954)), kakor je bila dopolnjena s Protokolom o statusu beguncev, ki je bil sklenjen 31. januarja 1967 v New Yorku in je začel veljati 4. oktobra 1967].
2. To poglavje se uporablja tako za begunce kot za osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, razen če je določeno drugače.
3. Pri izvajanju tega poglavja države članice upoštevajo specifičen položaj ranljivih oseb, kakršni so mladoletniki, mladoletniki brez spremstva, invalidi, starejši ljudje, nosečnice, starši samohranilci z mladoletnimi otroki, žrtve trgovine z ljudmi, osebe z motnjami v duševnem zdravju in osebe, ki so bile izpostavljene mučenju, posilstvu ali drugim težjim oblikam psihološkega, fizičnega ali spolnega nasilja.
[…]
5. Pri izvajanju določb tega poglavja, ki se nanašajo na mladoletnike, države članice v prvi vrsti upoštevajo koristi otroka.“
6 Člen 23 Direktive 2011/95, naslovljen „Ohranjanje enotnosti družine“, določa:
„1. Države članice zagotovijo, da se lahko ohrani enotnost družine.
2. Države članice zagotovijo, da so družinski člani upravičenca do mednarodne zaščite, ki sami ne izpolnjujejo pogojev za tako zaščito, upravičeni do ugodnosti iz členov 24 do 35, skladno z nacionalnimi postopki in v obsegu, združljivem z osebnim pravnim statusom družinskega člana.
3. Odstavka 1 in 2 se ne uporabljata, kadar družinski član ni ali ne bi bil upravičen do mednarodne zaščite skladno s poglavjema III in V.
4. Ne glede na odstavka 1 in 2 lahko države članice zavrnejo, zmanjšajo ali ukinejo ugodnosti, navedene v teh odstavkih, iz razloga državne varnosti ali javnega reda.
5. Države članice lahko odločijo, da se ta člen uporablja tudi za druge bližnje sorodnike, ki so živeli skupaj kot člani družine v času odhoda iz izvorne države in ki so bili v tem času popolnoma ali pretežno odvisni od upravičenca do mednarodne zaščite.“
7 Ugodnosti, navedene v členih od 24 do 35 te direktive, se nanašajo na pravico do prebivanja, potovalne dokumente, dostop do zaposlitve, dostop do izobraževanja in postopkov za priznavanje kvalifikacij, socialno blaginjo, zdravstveno varstvo, mladoletnike brez spremstva, dostop do nastanitve, prosto gibanje v državi članici, dostop do integracijskih ukrepov in nazadnje na vrnitev.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
8 XXX, gvinejska državljanka, je leta 2018 s tremi od svojih otrok prišla v Belgijo. 8. avgusta 2018 je vložila prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila zavrnjena.
9 Iz spisa, ki je na voljo Sodišču, je razvidno, da je bil enemu od teh treh otrok priznan status begunca. Iz tega spisa je razvidno tudi, da je družina že obstajala v Gvineji.
10 XXX je po zavrnitvi njene prošnje za mednarodno zaščito vložila tožbo pri Conseil du contentieux des étrangers (svet za spore v zvezi s tujci, Belgija), ki je to tožbo zavrnil z odločbo z dne 8. junija 2020.
11 Predložitveno sodišče, ki odloča o kasacijski pritožbi zoper to odločbo, navaja, da XXX, ki je „družinski član“ v smislu člena 2(j) Direktive 2011/95, trdi, da ima člen 23 te direktive, ker ni bil veljavno prenesen v belgijsko pravo, neposredni učinek, ki vključuje obveznost Kraljevine Belgije, da ji prizna mednarodno zaščito.
12 Čeprav predložitveno sodišče dvomi o utemeljenosti te trditve, ker ta člen 23 omenja le dodelitev ugodnosti iz členov od 24 do 35 navedene direktive in ker bi bila ta dodelitev največ, kar bi lahko izhajalo iz morebitnega neposrednega učinka navedenega člena 23, meni, da je, ker v obravnavanem primeru odloča na zadnji stopnji, dolžno v zvezi s tem postaviti vprašanje Sodišču. Na podlagi teh preudarkov predložitveno sodišče postavlja prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje. To sodišče poleg tega navaja, da se mu zdi primerno na Sodišče nasloviti tretje vprašanje, katerega besedilo mu je predlagala tožeča stranka iz postopka v glavni stvari.
13 Čeprav tudi tu dvomi o utemeljenosti trditve tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, da korist otroka iz člena 20 Direktive 2011/95 in spoštovanje družinskega življenja pomenita, da se na podlagi člena 23 te direktive mednarodna zaščita prizna materi otrok, ki so v Belgiji priznani kot begunci in ki so v to državo prišli v spremstvu navedene matere, tudi če ta mati ne izpolnjuje pogojev, potrebnih za pridobitev te zaščite, glede na to, da se zdi, da je mogoče take težave rešiti z izdajo dovoljenja za prebivanje, ki navedeni materi omogoča zakonito prebivanje v Belgiji, predložitveno sodišče prav tako meni, da je glede na to, da odloča na zadnji stopnji, dolžno v zvezi s tem postaviti vprašanje Sodišču. V teh okoliščinah se je to sodišče odločilo, da Sodišču postavi četrto vprašanje za predhodno odločanje, katerega besedilo je prav tako predlagala tožeča stranka iz postopka v glavni stvari.
14 V teh okoliščinah je Conseil d’État (državni svet, Belgija) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ta vprašanja:
„1. Ali lahko ima člen 23 [Direktive 2011/95], ki ni bil prenesen v belgijsko pravo, da bi določal izdajo dovoljenja za prebivanje ali priznanje mednarodne zaščite materi otroka, ki mu je bil v Belgiji priznan status begunca in je tja prišel v spremstvu matere, neposredni učinek?
2. Če je odgovor pritrdilen, ali člen 23 [Direktive 2011/95], če ni bil prenesen, materi otroka, ki mu je bil v Belgiji priznan status begunca in je tja prišel v spremstvu matere, daje pravico, da zahteva ugodnosti iz členov od 24 do 35 [te direktive], med drugim dovoljenje za prebivanje, kar bi ji omogočilo, da v Belgiji zakonito prebiva z družino, ali pravico do mednarodne zaščite, tudi če ta mati sama ne izpolnjuje pogojev za to zaščito?
3. Ali se s polnim učinkom člena 23 [Direktive 2011/95] v povezavi s členi 7, 18 in 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah državi članici, ki nacionalnega prava ni prilagodila tako, da so družinski člani [v smislu člena 2(j) te direktive] upravičenca do takega statusa, če sami ne izpolnjujejo pogojev za priznanje tega statusa, lahko upravičeni do nekaterih ugodnosti, nalaga, da navedenim družinskim članom prizna pravico do izvedenega statusa begunca, da bi bili lahko upravičeni do navedenih ugodnosti za ohranjanje enotnosti družine?
4. Ali člena 20 in 23 [Direktive 2011/95] v povezavi s členi 7, 18 in 24 [Listine o temeljnih pravicah] državi članici, ki nacionalnega prava ni prilagodila tako, da so starši mladoletnega begunca lahko upravičeni do ugodnosti, naštetih v členih od 24 do 35 te direktive, nalagata[, da tem staršem omogoči] izvedeno mednarodno zaščito, da bi se otrokovi koristi priznal ključni pomen in zagotovila učinkovitost statusa begunca tega otroka?“
Vprašanja za predhodno odločanje
15 Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča, je postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo zagotavlja drugim elemente razlage prava Unije, ki jih ta potrebujejo za rešitev sporov, o katerih odločajo. Predhodno odločanje ni namenjeno oblikovanju posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, temveč je utemeljeno s potrebo po dejanski rešitvi spora. Kot je razvidno iz samega besedila člena 267 PDEU, je potrebno, da je predhodno odločbo, za katero je zaprošeno, „treba“ sprejeti, da se predložitvenemu sodišču omogoči „izreči sodbo“ v zadevi, v kateri odloča (sodba z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točke od 43 do 45 in navedena sodna praksa).
16 Sodišče je tako večkrat opozorilo, da iz besedila in sistematike člena 267 PDEU izhaja, da postopek predhodnega odločanja zlasti predpostavlja, da pred nacionalnimi sodišči dejansko poteka spor, v okviru katerega se od teh sodišč zahteva, da izdajo odločbo, v kateri bo mogoče upoštevati sodbo, izdano v postopku predhodnega odločanja (sodba z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 46 in navedena sodna praksa).
17 Iz navedb v predložitveni odločbi in spisa, ki je na voljo Sodišču, pa je razvidno, da predložitveno sodišče v postopku v glavni stvari odloča o tožbi, ki se nanaša na odločbo, s katero je bila tožeči stranki iz postopka v glavni stvari zavrnjena mednarodna zaščita, za katero je zaprosila. Iz te odločbe in tega spisa pa nikakor ni razvidno, da bi ta tožeča stranka konkretno zaprosila za eno ali več ugodnosti, naštetih v členih od 24 do 35 Direktive 2011/95, na katere napotuje člen 23(2) te direktive, niti da bi se odločba iz postopka v glavni stvari nanašala na zavrnitev takih ugodnosti.
18 Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari se je namreč – namesto da bi konkretno zaprosila za določeno ugodnost med tistimi, ki so tako naštete v členih od 24 do 35 Direktive 2011/95, tako da bi se obrnila na nacionalni organ, ki bi ji lahko priznal ali zavrnil upravičenost do te ugodnosti, in nato morebitno zavrnitev izpodbijala pred pristojnimi nacionalnimi sodišči, pri čemer bi navedla razloge, zaradi katerih meni, da je lahko upravičena do zadevne oziroma zadevnih ugodnosti na podlagi Direktive 2011/95 in zlasti člena 23 te direktive – odločila zaprositi za mednarodno zaščito in pri tem trdila, da bi edino taka upravičenost lahko odpravila domnevni neobstoj pravilnega prenosa tega člena 23 v nacionalno pravo.
19 Ugotoviti pa je treba, da zadevna oseba – kot je v bistvu Conseil du contentieux des étrangers (svet za spore v zvezi s tujci) pravilno presodil v odločbi z dne 8. junija 2020, ki se izpodbija pred predložitvenim sodiščem, ne glede celo na to, ali je bil člen 23 Direktive 2011/95 pravilno prenesen v nacionalno pravo ali ne – nikakor ne more biti upravičena do mednarodne zaščite, ker individualno ne izpolnjuje pogojev, ki jih pravo Unije določa za priznanje take zaščite.
20 Sodišče je namreč razsodilo, da Direktiva 2011/95 ne določa, da se status begunca ali status, ki ga daje subsidiarna zaščita, izvedeno razširi na družinske člane osebe, ki ji je tak status priznan, pri čemer ti družinski člani individualno ne izpolnjujejo pogojev za priznanje navedenega statusa. V zvezi s tem iz člena 23 te direktive izhaja, da ta državam članicam nalaga le, da svoje nacionalno pravo prilagodijo tako, da so lahko taki družinski člani v skladu z nacionalnimi postopki in v obsegu, združljivem z osebnim pravnim statusom teh družinskih članov, upravičeni do nekaterih ugodnosti, ki med drugim zajemajo izdajo dovoljenja za prebivanje, dostop do zaposlitve ali dostop do izobraževanja in katerih cilj je ohranitev enotnosti družine (sodbi z dne 4. oktobra 2018, Ahmedbekova, C‑652/16, EU:C:2018:801, točka 68, in z dne 9. novembra 2021, Bundesrepublik Deutschland (Ohranjanje enotnosti družine), C‑91/20, EU:C:2021:898, točka 36). Iz istih razlogov člena 20 Direktive 2011/95, ki določa splošna pravila in v odstavku 3 določa obveznost upoštevanja specifičnega položaja ranljivih oseb, v odstavku 5 pa obveznost, da se v prvi vrsti upoštevajo koristi otroka, prav tako ni mogoče razlagati tako, da državam članicam nalaga obveznost, da staršem mladoletnega otroka, ki je upravičen do mednarodne zaščite, priznajo status begunca.
21 Pravo Unije sicer ne nasprotuje temu, da država članica na podlagi ugodnejših nacionalnih določb – kot so tiste, na katere se nanaša člen 3 Direktive 2011/95 – izvedeno in zaradi ohranitve enotnosti družine prizna status begunca „družinskim članom“ upravičenca do take zaščite, vendar pod pogojem, da je to združljivo s to direktivo.
22 Vendar to ostaja možnost držav članic, ki je belgijski zakonodajalec, kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in spisa, ki je na voljo Sodišču, ni uporabil v zvezi z družinskimi člani upravičenca do mednarodne zaščite, ki individualno ne izpolnjujejo pogojev za priznanje te zaščite.
23 Poleg tega je iz točk 12 in 13 te sodbe razvidno, da sámo predložitveno sodišče dvomi o možnosti utemeljitve pravice do mednarodne zaščite, kot je ta, za katero se prosi v postopku v glavni stvari, na členih 20 in 23 Direktive 2011/95, vendar je glede na to, da v obravnavanem primeru odloča na zadnji stopnji, menilo, da je dolžno v zvezi s tem Sodišču postaviti vprašanja.
24 V teh okoliščinah in ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah 15 in 16 te sodbe, ter predmeta spora o glavni stvari, kot je pojasnjen v točkah 17 in 18 te sodbe, je treba na postavljena vprašanja za predhodno odločanje odgovoriti le v delu, v katerem se želi z njimi ugotoviti, ali je oseba, ki je v položaju, v kakršnem je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, upravičena do mednarodne zaščite, v preostalem pa predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten.
25 Glede na vse navedeno in zlasti glede na elemente, navedene v točkah od 20 do 22 te sodbe, je treba torej na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba člena 20 in 23 Direktive 2011/95 razlagati tako, da državam članicam ne nalagata, da staršu, ki je „družinski član“ v smislu člena 2(j) te direktive, otroka, ki ima status begunca v državi članici, priznajo pravico do mednarodne zaščite v tej državi članici.
Stroški
26 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
Člena 20 in 23 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite
je treba razlagati tako, da
državam članicam ne nalagata, da staršu, ki je „družinski član“ v smislu člena 2(j) te direktive, otroka, ki ima status begunca v državi članici, priznajo pravico do mednarodne zaščite v tej državi članici.
Podpisi