Zadeva T-222/04

Italijanska republika

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Državne pomoči – Sistem pomoči, ki so jih italijanski organi v obliki davčnih oprostitev in posojil po ugodnejši obrestni meri dodelili nekaterim javnim storitvenim podjetjem – Odločba, s katero so bile pomoči razglašene za nezdružljive s skupnim trgom – Veljavne ali nove pomoči – Člen 86(2) ES“

Povzetek sodbe

1.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Vpliv na trgovino med državami članicami – Škodovanje konkurenci – Merila za presojo

(člen 87(1) ES)

2.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Poseg države, s katerim se zmanjšujejo stroški, ki običajno bremenijo proračun podjetja

(člen 87(1) ES)

3.      Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Odločba Komisije na področju državnih pomoči – Označba vpliva na trgovino med državami članicami

(člena 87(1) ES in 253 ES)

4.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Veljavne in nove pomoči – Opredelitev kot nova pomoč

(člen 88 ES; Uredba Sveta št.  659/1999, člen 1(b)(i) in (v))

5.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Ukrepi za pokritje stroškov, ki jih je imelo podjetje v zvezi z opravljanjem javnih storitev – Izključitev

(člena 86(2) ES in 87(1) ES)

1.      Komisija pri ugotavljanju, ali pomoči vplivajo na trgovino med državami članicami in izkrivljajo konkurenco ali grozijo, da jo bodo izkrivljale, ni dolžna ugotavljati resničnega vpliva teh pomoči na trgovino med državami članicami niti dejanskega izkrivljanja konkurence, ampak je dolžna le preučiti, ali lahko te pomoči prizadenejo to trgovino in izkrivljajo konkurenco.

V primeru sistema pomoči se Komisija lahko omeji na preučitev značilnosti spornega sistema, zato da v obrazložitvi svoje odločbe presodi, ali zaradi podrobnih pravil, ki so predvidena s tem sistemom, ta daje ugodnosti predvsem podjetjem, ki sodelujejo v trgovini med državami članicami.

Sicer pa lahko vsaka pomoč, dodeljena podjetju, ki opravlja dejavnost na trgu Skupnosti, povzroči izkrivljanje konkurence in prizadene trgovino med državami članicami. Ne obstaja prag ali odstotek, do katerega bi se lahko štelo, da trgovina med državami članicami ni prizadeta. Sorazmerno majhen obseg pomoči ali sorazmerna majhnost podjetja, ki prejme pomoč, namreč a priori ne izključujeta možnosti, da bi bila trgovina med državami članicami prizadeta.

V zvezi s pogojem, ki se nanaša na prizadetost trgovine med državami, dejstvo, da podjetje, ki ima korist od državnega ukrepa, deluje samo na nacionalnem trgu ali ozemlju, na katerem je ustanovljeno, ni odločilno. Zadevni ukrep namreč prizadene trgovino med državami, če imajo podjetja, ki so ustanovljena v drugih državah članicah, manj možnosti za izvajanje svojih storitev na trgu zadevne države članice.

(Glej točke od 41 do 44 in 55.)

2.      Člen 87(1) ES predpisuje, da se v okviru nekega pravnega sistema ugotovi, ali nacionalni ukrep lahko daje prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga v primerjavi z drugimi, ki so glede na cilje, ki jim sledi ta ureditev, v dejansko in pravno primerljivem položaju.

Pojem pomoči zajema vse ukrepe, ki v različnih oblikah zmanjšajo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in ki imajo tako, ne da bi bile subvencije v strogem pomenu besede, enake značilnosti in enake učinke.

V zvezi s tem triletna oprostitev davka od družb, ki zmanjšuje stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in zato daje upravičencem finančno prednost v primerjavi s podjetji, ki so običajno zavezana za plačilo davka, pomeni državno pomoč.

Med drugim so posojila, ki jih država ali subjekt pod njenim nadzorom odobri podjetju in ki temu podjetju omogočajo, da je deležno boljših pogojev, kot bi jih imelo na trgu kapitala, državna pomoč. V zvezi s tem je zakonito, da Komisija za referenčno obrestno mero vzame obrestno mero za oceno regionalnih sistemov pomoči, kakor je periodično objavljena v Uradnem listu. Gre za ugodno obrestno mero, ki se uporablja za zdrava podjetja in ki bi bila, če bi bil sporni sistem priglašen, uporabljena za ugotovitev obstoja elementov pomoči.

(Glej točke od 60 do 61, 63, 67 in 70.)

3.      Pri odločbah o državnih pomočeh mora Komisija v obrazložitvi svoje odločbe navesti vsaj okoliščine, v katerih je bila pomoč dodeljena, kadar te omogočajo, da se izkaže, ali bi pomoč lahko prizadela trgovino med državami članicami. Ni pa dolžna izkazati dejanskega učinka že dodeljenih pomoči. Če bi bilo namreč tako, bi ta zahteva vodila k favoriziranju držav članic, ki izplačujejo pomoči v nasprotju z obveznostjo priglasitve iz člena 88(3) ES, v škodo tistih, ki pomoči priglasijo že v fazi načrtovanja.

(Glej točko 78.)

4.      Tako iz vsebine kot iz ciljev določb člena 88 ES je razvidno, da je treba pomoči, ki obstajajo pred dnevom začetka veljavnosti Pogodbe ES, in pomoči, ki bi se lahko zakonito izvedle pod pogoji iz odstavka 3 člena 88 ES, šteti za veljavne pomoči v smislu odstavka 1 tega člena, medtem ko je treba ukrepe, katerih namen je ustanoviti ali spremeniti pomoči, šteti za nove pomoči, za katere velja obveznost priglasitve iz odstavka 3, pri čemer je poudarjeno, da se spremembe lahko nanašajo bodisi na veljavne pomoči bodisi na prvotne osnutke, ki so bili priglašeni Komisiji. Če sprememba vpliva na samo vsebino prvotnega sistema, je ta sistem spremenjen v nov sistem pomoči. Če je mogoče nov element očitno ločiti od prvotnega sistema, pa ne gre za tako bistveno spremembo.

(Glej točki 90 in 94.)

5.      Državna pomoč, ki je nadomestilo za storitve, ki jih opravijo upravičena podjetja za izvedbo obveznosti javnih služb, tako da taka podjetja v resnici ne uživajo finančne koristi in da navedeni ukrep ne učinkuje tako, da jih postavi v ugodnejši konkurenčni položaj glede na konkurenčna podjetja, načeloma ni državna pomoč v smislu člena 87(1) ES. Vendar pa morajo biti zato, da se tako nadomestilo ne opredeli kot državna pomoč, hkrati izpolnjeni določeni pogoji, ki izhajajo iz sodbe Altmark. Med njimi sta pogoj, da mora biti upravičeno podjetje dejansko pooblaščeno za izvajanje obveznosti javnih služb, ki morajo biti jasno opredeljene, in pogoj, da nadomestilo ne preseže tega, kar je potrebno za kritje vseh ali dela stroškov, nastalih zaradi izpolnjevanja obveznosti javnih služb, pri tem pa je treba upoštevati dohodke, ki so s tem povezani, in razumen dobiček za izpolnjevanje teh obveznosti.

Pogoj, da mora biti upravičeno podjetje dejansko pooblaščeno za izvajanje obveznosti javnih služb, se uporablja tudi v okviru izjeme iz člena 86(2) ES, ki se nanaša na podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega interesa, oziroma podjetja, ki imajo naravo dohodkovnega monopola. V obeh primerih mora ukrep vsekakor zadostiti načelom opredelitve in dodelitve javne službe ter sorazmernosti.

(Glej točke od 108 do 112.)