Zadeva C‑188/15

Asma BougnaouiinAssociation de défense des droits de l’homme (ADDH)

proti

Micropole SA

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour de cassation, Francija)

„Predhodno odločanje – Socialna politika – Direktiva 2000/78/ES – Enako obravnavanje – Diskriminacija zaradi vere ali prepričanja – Bistvena in odločilna zahteva za neki poklic – Pojem – Želja stranke, naj storitev ne opravlja več delavka, ki nosi muslimansko naglavno ruto“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 14. marca 2017

1.        Socialna politika – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2000/78 – Pojem vera – Obseg

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 10(1) in člen 52(3); Direktiva Sveta 2000/78, člen 1)

2.        Socialna politika – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2000/78 – Prepoved diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja – Bistvena in odločilna zahteva za neki poklic“ – Pojem – Volja delodajalca upoštevati željo stranke, naj storitev navedenega delodajalca ne opravlja več delavka ki nosi muslimansko naglavno ruto – Izključitev

(Direktiva Sveta 2000/78, uvodna izjava 23 in člen 4(1))

1.      Glede pojma „vera“ iz člena 1 te direktive je treba ugotoviti, da ta direktiva ne vsebuje opredelitve navedenega pojma.

Vendar se je zakonodajalec Unije v uvodni izjavi 1 Direktive 2000/78 skliceval na temeljne pravice, ki so zagotovljene z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je bila podpisana 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), ki v členu 9 določa, da ima vsakdo pravico do svobode mišljenja, vesti in vere, pri čemer ta pravica vključuje svobodo, da človek bodisi sam ali skupaj z drugimi ter zasebno ali javno izraža svojo vero ali prepričanje, pri bogoslužju, pouku, praksi in verskih obredih.

Zakonodajalec Unije se v isti uvodni izjavi sklicuje tudi na ustavne tradicije, skupne državam članicam, kot na splošna načela prava Unije. Med pravicami, ki izhajajo iz teh skupnih tradicij in ki so bile ponovno potrjene v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), je pravica do svobode vesti in vere iz člena 10(1) Listine. V skladu s to določbo ta pravica vključuje svobodo spreminjanja vere ali prepričanja ter svobodo izražanja svoje vere ali svojega prepričanja posamezno ali skupaj z drugimi, javno ali zasebno, pri bogoslužju, pouku, običajih in obredih. Kot je razvidno iz Pojasnil k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 17), pravica, zagotovljena v členu 10(1) te listine, ustreza pravici, ki jo zagotavlja člen 9 EKČP, in ima v skladu s členom 52(3) Listine enako vsebino in obseg kot zadnjenavedena pravica.

Glede na to, da je v EKČP in s tem v Listini sprejet širok pojem „vere“, saj je v ta pojem vključena svoboda oseb, da izražajo svojo vero, je treba šteti, da je pri sprejetju Direktive 2000/78 zakonodajalec Unije nameraval ohraniti enak pristop, tako da je treba pojem „vere“ iz člena 1 te direktive razlagati tako, da vključuje forum internum, to je imeti prepričanje, in forumexternum, to je javno izražanje vere.

(Glej točke od 27 do 30.)

2.      Člen 4(1) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da volje delodajalca upoštevati željo stranke, naj storitev navedenega delodajalca ne opravlja več delavka, ki nosi muslimansko naglavno ruto, ni mogoče šteti za bistveno in odločilno zahtevo za neki poklic v smislu te določbe.

Poleg tega je treba poudariti, da lahko značilnost, povezana zlasti z vero, v skladu z uvodno izjavo 23 Direktive 2000/78 zgolj v zelo omejenih okoliščinah pomeni bistveno in odločilno zahtevo za neki poklic.

Poudariti je treba tudi, da lahko zadevna značilnost v skladu z besedilom člena 4(1) Direktive 2000/78 pomeni tako zahtevo le „zaradi narave določene poklicne dejavnosti ali zaradi konteksta, v katerem se izvaja“.

Iz teh različnih informacij je razvidno, da pojem „bistvena in odločilna zahteva za neki poklic“ v smislu te določbe napotuje na zahtevo, ki jo objektivno narekuje narava zadevne poklicne dejavnosti ali kontekst, v katerem se izvaja. V ta pojem pa ni mogoče vključiti subjektivnih preudarkov, kot je volja delodajalca upoštevati posebne želje stranke.

(Glej točke od 38 do 41 in izrek.)