Tožba, vložena 23. maja 2013 – Italija proti Komisiji

(Zadeva T-275/13)

Jezik postopka: italijanščina

Stranki

Tožeča stranka: Italijanska republika (zastopnik: P. Gentili, avvocato dello Stato, G. Palmieri, agent)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga

Tožeča stranka predlaga Splošnemu sodišču, naj:

razglasi ničnost obvestila o javnem natečaju EPSO/AD/249/13 za sestavo dveh rezervnih seznamov s 37 in 27 mesti za zasedbo prostih delovnih mest administratorjev (AD 7) na področjih makroekonomije in finančne ekonomije;

Komisiji naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Predmet te tožbe je obvestilo o javnem natečaju EPSO/AD/249/13 za sestavo dveh rezervnih seznamov s 37 in 27 mesti za zasedbo prostih delovnih mest administratorjev (AD 7) na področjih makroekonomije in finančne ekonomije.

Tožeča stranka v utemeljitvi tožbe navaja sedem tožbenih razlogov.

1.    Prvi tožbeni razlog: kršitev členov 263, 264 in 266 PDEU.

Komisija je ravnala v nasprotju z odločitvijo v sodbi Sodišča v zadevi C-566/10 P, s katero je bila ugotovljena nezakonitost razpisov, v katerih so jeziki, ki jih kandidati na javnih natečajih Unije lahko navedejo kot jezik 2, omejeni le na angleščino, francoščino in nemščino.

2.    Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 342 PDEU ter členov 1 in 6 Uredbe št. 1/58.

V zvezi s tem se zatrjuje, da je Komisija z omejitvijo na tri jezike, ki si jih kandidati na javnih natečajih Unije lahko izberejo kot jezik 2, praktično vsilila novo jezikovno ureditev institucij in s tem posegla v izključno pristojnost Sveta na tem področju.

3.    Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 12 ES (zdaj člen 18 PDEU), člena 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 6(3) EU, členov 1(2) in 3 Priloge III h Kadrovskim predpisom, členov 1 in 6 Uredbe št. 1/58; členov 1d(1) in (6), 27, drugi odstavek, in 28(f) Kadrovskih predpisov.

V zvezi s tem se zatrjuje, da je jezikovna omejitev, ki jo je uvedla Komisija, diskriminatorna, saj navedeni predpisi prepovedujejo, da se evropskim državljanom in samim uradnikom institucij postavljajo jezikovne omejitve, ki niso na splošno in objektivno določene v poslovnikih institucij iz člena 6 Uredbe št. 1/58, ki zaenkrat še niso bili sprejeti, in prepovedujejo uvedbo takih omejitev, če ni podan noben poseben in utemeljen interes službe.

4.    Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 6(3) EU v delu, v katerem določa načelo zaupanja v pravo, ki je temeljna pravica, ki izhaja iz ustavnih tradicij, skupnih državam članicam.

V zvezi s tem se zatrjuje, da je Komisija kršila zaupanje državljanov v možnost izbire kateregakoli jezika Unije kot jezika 2, kot je vedno veljalo do leta 2007 in kot je bilo odločeno s sodbo Sodišča v zadevi C-566/10 P.

5.    Peti tožbeni razlog: zloraba pooblastil in kršitev pravil materialnega prava v zvezi z naravo in ciljem obvestil o natečajih.

V zvezi s tem zatrjuje, da je Komisija s preventivno in posplošeno omejitvijo na tri jezike, ki si jih je mogoče izbrati kot jezik 2, preverjanje jezikovnih znanj kandidatov dejansko predčasno vrinila v fazo obvestila in pogojev za pripustitev, moralo pa bi se opraviti v okviru natečaja. S tem jezikovna znanja postanejo pomembnejša od poklicnih znanj.

6.    Šesti tožbeni razlog: kršitev členov 18 in 24, četrti odstavek, PDEU, člena 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 2 Uredbe št. 1/58 in člena 1(d)(1) in (6) Kadrovskih predpisov.

V zvezi s tem se zatrjuje, da je bila z določitvijo, da morajo biti prijave za sodelovanje obvezno v angleščini, francoščini ali nemščini in da EPSO kandidatom v istem jeziku pošlje obvestila glede poteka natečaja, kršena pravica evropskih državljanov do uporabe lastnega jezika pri sporazumevanju z institucijami in da je pri tem prišlo do dodatne diskriminacije v škodo tistih, ki nimajo poglobljenih znanj teh treh jezikov.

7.    Sedmi tožbeni razlog: kršitev členov 1 in 6 Uredbe št. 1/58, členov 1d(1) in (6) ter 28(f) Kadrovskih predpisov, člena 1(1)(f) Priloge III h Kadrovskim predpisom, in člena 296, drugi pododstavek, PDEU (neobrazloženost) in načela sorazmernosti s potvarjanjem dejstev.

V zvezi s tem se zatrjuje, da je Komisija omejitev na tri jezike utemeljila z zahtevo po tem, da se lahko novi sodelavci takoj sporazumevajo znotraj institucij. Ta obrazložitev potvarja dejstva, ker ni nujno, da so ti trije jeziki najbolj uporabljani pri sporazumevanju med različnimi jezikovnimi skupinami znotraj institucij; poleg tega je glede na omejitev temeljne pravice, kakršna je prepoved jezikovne diskriminacije, nesorazmerna. Obstajali naj bi namreč manj omejevalni ukrepi za zagotovitev učinkovitega sporazumevanja v institucijah.