Language of document : ECLI:EU:T:2021:716

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (sedmi senat)

z dne 20. oktobra 2021(*)

„Javni uslužbenci – Uradniki – Disciplinski postopek – Člen 266 PDEU – Upravne preiskave – Načelo dobrega upravljanja – Načelo nepristranskosti – Ničnostna in odškodninska tožba“

V zadevi T‑220/20,

Petrus Kerstens, stanujoč v La Forclaz (Švica), ki ga zastopa C. Mourato, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata B. Mongin in A.-C. Simon, agenta,

tožena stranka,

zaradi tožbe na podlagi člena 270 PDEU za, prvič, razglasitev ničnosti obvestila Komisije z dne 27. marca 2017, s katerim je bila tožeča stranka obveščena o nadaljevanju disciplinskega postopka, in odločbe z dne 11. julija 2019, s katero ji je bilo izrečeno opozorilo, in drugič, nadomestilo škode, ki naj bi jo utrpela zaradi poteka in trajanja treh disciplinskih postopkov,

SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat),

v sestavi R. da Silva Passos, predsednik, V. Valančius (poročevalec) in L. Truchot, sodnika,

sodni tajnik: L. Ramette, administrator,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 22. aprila 2021

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Tožeča stranka, Petrus Kerstens, je nekdanji uradnik Evropske komisije. Delal je na Uradu za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO), pri katerem je bil med letoma 2003 in 2011 vodja oddelka, nato pa kot svetovalec generalnega direktorata (GD) za človeške vire in varnost. Od 1. aprila 2016 je upokojen.

2        Na prvem mestu, tožeča stranka je 20. julija 2012 v okviru reševanja spora s Komisijo napisala interni dopis, zaradi katerega se je Komisija odločila začeti disciplinski postopek z referenčno številko CMS 12/063, ker naj bi bile v tem dopisu žaljive izjave. Na podlagi tega postopka je bil sprejet sklep z dne 15. aprila 2014, s katerim je bil tožeči stranki izrečen opomin (v nadaljevanju: sklep z dne 15. aprila 2014).

3        Sodišče za uslužbence Evropske unije je s sodbo z dne 18. marca 2016, Kerstens/Komisija (F‑23/15, EU:F:2016:65), tožbo zoper sklep z dne 15. aprila 2014 zavrnilo.

4        Tožeča stranka je zoper to sodbo vložila pritožbo, ki ji je Splošno sodišče s sodbo z dne 14. februarja 2017, Kerstens/Komisija (T‑270/16 P, neobjavljena, EU:T:2017:74), ugodilo.

5        Splošno sodišče je v zvezi s tem v točkah od 62 do 70 sodbe z dne 14. februarja 2017, Kerstens/Komisija (T‑270/16 P, neobjavljena, EU:T:2017:74), navedlo, da se je disciplinski postopek CMS 12/063 začel brez predhodne upravne preiskave, brez predhodnega zaslišanja tožeče stranke in da po koncu take preiskave ni bilo izdelano poročilo o preiskavi, s čimer je Komisija kršila svoje obveznosti. V točkah 88 in 89 navedene sodbe je na podlagi tega sklenilo, da je bil disciplinski postopek, ki bi ga moral organ za imenovanja (v nadaljevanju: OI) sprožiti na podlagi take preiskave in poročila, s katerim bi se ta končala, in po zaslišanju tožeče stranke, zaradi teh opustitev bistveno kršen, zato ni mogoče izključiti, da bi bil izid tega postopka lahko drugačen, če bi bila spoštovana pravila, ki veljajo za ta postopek, in če bi bila tožeča stranka zaslišana. Splošno sodišče je zato sklep z dne 15. aprila 2014 razglasilo za ničen.

6        OI je tožečo stranko z obvestilom z dne 6. aprila 2017 obvestil, da je v okviru izvršitve sodbe z dne 14. februarja 2017, Kerstens/Komisija (T‑270/16 P, neobjavljena, EU:T:2017:74), preiskovalnemu in disciplinskemu uradu Komisije (Investigation and Disciplinary Office, v nadaljevanju: IDOC) dal navodilo, prvič, naj pod novo številko CMS ponovno začne disciplinski postopek CMS 12/063 in, drugič, iz osebnega spisa tožeče stranke izloči opomin, ki ji je bil izrečen s sklepom z dne 15. aprila 2014.

7        Tožeča stranka je 18. aprila 2017 vložila pritožbo zoper obvestilo OI z dne 6. aprila 2017.

8        OI je 25. julija 2017 navedeno pritožbo zavrnil.

9        Na drugem mestu, OI se je 7. septembra 2015 zaradi suma, da so bile naslovniku zunaj institucije razkrite zaupne informacije, odločil, da proti tožeči stranki začne drug disciplinski postopek z referenčno številko CMS 15/017. Disciplinska komisija je 7. aprila 2016 izdala obrazloženo mnenje, v katerem je menila, da tožeča stranka ni spoštovala dolžnosti lojalnosti in da je disciplinski ukrep, ki ima finančne posledice, upravičen. Vendar je OI zaradi pritožbe, ki jo je tožeča stranka vložila zoper sodbo z dne 18. marca 2016, Kerstens/Komisija (F‑23/15, EU:F:2016:65), ta disciplinski postopek prekinil do odločitve o tej pritožbi, in tožečo stranko o tem obvestil z obvestilom z dne 19. septembra 2016.

10      Komisija je tožečo stranko z obvestilom z dne 27. marca 2017 obvestila, da se je po izdaji sodbe z dne 14. februarja 2017, Kerstens/Komisija (T‑270/16 P, neobjavljena, EU:T:2017:74), disciplinski postopek CMS 15/017 nadaljeval in da je ob upoštevanju dejstva, da IDOC pred zaslišanjem tožeče stranke ni izvedel upravne preiskave na podlagi člena 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), IDOC dala navodilo, naj nadaljuje ta disciplinski postopek, in sicer od faze, v kateri je prišlo do te nepravilnosti, ki je enaka kot tista, ki jo je Splošno sodišče ugotovilo v postopku CMS 12/063. OI je pritožbo, ki jo je tožeča stranka zoper to obvestilo vložila 18. aprila 2017, 25. julija 2017 zavrnil.

11      Tožeča stranka je 10. novembra 2017 vložila ničnostno tožbo zoper navedeno obvestilo z dne 27. marca 2017 in zoper obvestilo z dne 6. aprila 2017, navedeno v točki 6 zgoraj. Splošno sodišče je s sklepom z dne 26. junija 2018, Kerstens/Komisija (T‑757/17, neobjavljen, EU:T:2018:391), razsodilo, da izpodbijani obvestili nista akta, ki posegata v položaj, ker ju je treba šteti za pripravljalna akta v okviru tekočih disciplinskih postopkov. Ta sklep je bil v pritožbenem postopku potrjen s sklepom z dne 22. januarja 2019, Kerstens/Komisija (C‑577/18 P, neobjavljen, EU:C:2019:129).

12      Na tretjem mestu, OI je 27. septembra 2016 zoper tožečo stranko začel ločen disciplinski postopek pod referenčno številko CMS 16/009, ki se je nanašal na „ravnanja v nasprotju s Kadrovskimi predpisi“ tožeče stranke zoper člane uprave v okviru disciplinskega postopka CMS 15/017.

13      IDOC je z obvestilom z dne 21. junija 2017 tožečo stranko seznanil s preiskovalnimi pooblastili v postopkih CMS 15/017 (postal CMS 17/009) in CMS 12/063 (postal CMS 17/010). Zaslišanje tožeče stranke v okviru teh postopkov in v okviru postopka CMS 16/009 je bilo na njeno prošnjo večkrat preloženo. IDOC je 4. aprila 2018 tožeči stranki poslal obvestilo o očitanih dejstvih in jo pozval, naj v roku desetih dni predloži pripombe. Poročilo o upravni preiskavi je bilo 1. avgusta 2018 posredovano GD za človeške vire in varnost. Tožeča stranka je bila zaslišana 28. januarja 2019.

14      OI je z odločbo z dne 11. julija 2019 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero so se končali postopki CMS 16/009, CMS 17/009 in CMS 17/010, ugotovil, da je tožeča stranka s svojim ravnanjem kršila člene 11, 12 in 17 Kadrovskih predpisov. Vendar se je odločil, da zoper nje ne uvede disciplinskega postopka in da ji izreče opozorilo na podlagi člena 3(1)(b) Priloge IX h Kadrovskim predpisom.

15      Tožeča stranka je 29. avgusta 2019 zoper to odločbo vložila pritožbo. OI je s sklepom z dne 19. decembra 2019 to pritožbo zavrnil.

 Postopek in predlogi strank

16      Tožeča stranka je 16. aprila 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

17      Pisni del postopka je bil končan 4. novembra 2020.

18      Tožeča stranka je 30. novembra 2020 na podlagi člena 106 Poslovnika Splošnega sodišča predlagala, naj se opravi obravnava.

19      Splošno sodišče (sedmi senat) je na predlog sodnika poročevalca ugodilo predlogu tožeče stranke in začelo ustni del postopka.

20      Stranke so na obravnavi 22. aprila 2021 ustno podale navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.

21      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo in obvestilo OI z dne 27. marca 2017, s katerim ga je obvestil o nadaljevanju postopka CMS 15/017 (postal CMS 17/009), razglasi za nična;

–        Komisiji naloži plačilo odškodnine v znesku 30.000 EUR za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

22      Komisija Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:

–        tožbo v celoti zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

 Predlog za razglasitev ničnosti

23      Najprej je treba spomniti, da je Splošno sodišče s sklepom z dne 26. junija 2018, Kerstens/Komisija (T‑757/17, neobjavljen, EU:T:2018:391), že razsodilo, da obvestilo z dne 27. marca 2017 ni akt, ki posega v položaj. Zato je treba ugotoviti, da predlog za razglasitev ničnosti tega obvestila ni dopusten.

24      Tožeča stranka v podporo predlogu za razglasitev ničnosti navaja tri tožbene razloge. V prvem tožbenem razlogu navaja kršitev člena 266 PDEU, ker naj bi Komisija sprejela ukrepe, ki niso bili ustrezni za izvršitev sodbe z dne 14. februarja 2017, Kerstens/Komisija (T‑270/16 P, neobjavljena, EU:T:2017:74), v zvezi s sklepom z dne 15. aprila 2014, s katerim ji je bil izrečen opomin v okviru disciplinskega postopka CMS 12/063 (postal CMS 17/010), in naj bi kršila načelo non bis in idem. V drugem tožbenem razlogu navaja kršitev člena 266 PDEU, kršitev načela dobrega upravljanja, v katero spada tudi obveznost nepristranskega in pravičnega obravnavanja zadev, kršitev načela domneve nedolžnosti in kršitev pravice do obrambe. V tretjem tožbenem razlogu navaja kršitev člena 266 PDEU, kršitev postopkovnih pravil, ki se uporabljajo za upravne preiskave in disciplinske postopke, kršitev pravice do obrambe in kršitev obveznosti obrazložitve.

25      Splošno sodišče meni, da je treba najprej preučiti drugi tožbeni razlog.

26      Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga v bistvu trdi, da morajo biti v vsakem novem disciplinskem postopku zagotovljena jamstva nepristranskosti in pravičnosti, kot to zahteva načelo dobrega upravljanja iz člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Poudarja, da ima načelo nepristranskosti dvojno razsežnost, tako subjektivno kot objektivno, zaradi katere mora disciplinski organ, prvič, paziti, da s svojim ravnanjem ne nakazuje, da je pristranski ali da ima osebne predsodke, in drugič, biti objektivno nepristranski in zagotoviti zadostna jamstva, da se v zvezi s tem izključi vsak upravičen dvom.

27      Po mnenju tožeče stranke so bili zaradi nadaljevanja disciplinskih postopkov v obravnavani zadevi v nasprotju z načeli, navedenimi v točki 26 zgoraj, isti upravni organi in iste odgovorne osebe zadolženi, da ponovno preučijo spise, ki so jih že obravnavali.

28      Tožeča stranka poleg tega trdi, da OI z združitvijo treh disciplinskih postopkov CMS 12/063 (postal CMS 17/010), CMS 15/017 (postal CMS 17/009) in CMS 16/009 zaradi enotne preiskave ni ravnal v skladu z dolžnostjo objektivne nepristranskosti. S to združitvijo naj bi se namreč pokazala volja OI, da okrepi očitke zoper tožečo stranko in da o postopku CMS 12/063 (postal CMS 17/010) odloči disciplinska komisija. Po mnenju tožeče stranke so bile tri upravne preiskave izvedene ločeno in so bila tri poročila šele v fazi zaključka teh preiskav priložena kot priloge k enotnemu končnemu poročilu IDOC.

29      Tožeča stranka nazadnje navaja, da je oseba, odgovorna za preiskave v IDOC za disciplinska postopka CMS 12/063 (postal CMS 17/010) in CMS 15/017 (postal CMS 17/009), prijaviteljica dejanj, ki so bila predmet zadnjenavedenega postopka. Izpodbija njeno subjektivno nepristranskost in nepristranskost generalne direktorice GD za človeške vire in varnost, ki je vključena v več postopkov v zvezi z njo. Izpodbija tudi objektivno nepristranskost postopka enotne preiskave, ker je navedena prijaviteljica v tej preiskavi sodelovala kot oseba, ki je bila odgovorna za njeno vodenje.

30      Komisija trdi, da so bili trije disciplinski postopki zoper tožečo stranko združeni zaradi ekonomičnosti postopka. Po mnenju Komisije IDOC in OI s takim ravnanjem nista skušala poslabšati položaja tožeče stranke ali ravnati v njeno škodo, ampak sta, nasprotno, omogočila, da je bilo zoper tožečo stranko izrečeno eno samo opozorilo za vsa dejanja, ki so bila povod za te tri postopke.

31      Komisija glede izpodbijanja nepristranskosti osebe, odgovorne za preiskave, in nepristranskosti generalne direktorice GD za človeške vire in varnost trdi, da se tožeča stranka sklicuje le na namigovanja ali nepreverljive bojazni. Po mnenju Komisije enako velja za izpodbijanje nepristranskosti postopka preiskave, ker je v preiskavi kot odgovorna zanjo sodelovala prijaviteljica dejanj, ki so bila podlaga za postopek CMS 15/017 (postal CMS 17/009).

32      Spomniti je treba, da člen 41 Listine, ki ima na podlagi člena 6(1) PEU enako pravno veljavnost kot Pogodbi, določa pravico do dobrega upravljanja. Ta pravica med drugim pomeni, da ima na podlagi člena 41(1) Listine vsaka oseba pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njene zadeve obravnavajo nepristransko.

33      Uprava mora v skladu s sodno prakso na podlagi načela dobrega upravljanja skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavanega primera, o katerem mora odločiti, in zbrati vse dejanske in pravne elemente, ki so potrebni za izvajanje njene diskrecijske pravice, pa tudi zagotoviti pravilen potek in učinkovitost postopkov, ki jih izvaja (glej sodbo z dne 26. septembra 2014, B&S Europe/Komisija, T‑222/13, neobjavljena, EU:T:2014:837, točka 39 in navedena sodna praksa).

34      Spomniti je treba tudi, da zahteva nepristranskosti zajema subjektivno nepristranskost v smislu, da noben član zadevne institucije, ki obravnava zadevo, ne sme biti pristranski in ne sme imeti osebnih predsodkov, ter objektivno nepristranskost v smislu, da mora institucija zagotoviti zadostna jamstva, da se v zvezi s tem izključi vsak upravičen dvom (glej sodbo z dne 7. novembra 2019, ADDE/Parlament, T‑48/17, EU:T:2019:780, točka 43 in navedena sodna praksa). V okviru preizkusa nepristranskosti postopka s kolegijskim organom odločanja dejstvo, da se dvomi o videzu nepristranskosti nanašajo le na eno osebo v kolegijskem organu, ni nujno odločilno, saj bi ta oseba lahko pri posvetovanju imela odločilen vpliv (sodba z dne 7. novembra 2019, ADDE/Parlament, T‑48/17, EU:T:2019:780, točka 58).

35      Glede subjektivne nepristranskosti iz sodne prakse izhaja, da se ta nepristranskost domneva, dokler se ne dokaže nasprotno (glej sodbo z dne 27. novembra 2018, Mouvement pour une Europe des nations et des libertés/Parlament, T‑829/16, EU:T:2018:840, točka 49 in navedena sodna praksa).

36      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeča stranka v obravnavanem primeru ni predložila dokazov, ki bi vzbudili dvom o subjektivni nepristranskosti preiskovalnega postopka.

37      Splošno sodišče je v zvezi z objektivno nepristranskostjo preiskave že priznalo, da te ni bilo, ker je bilo dokazano, da je bil eden od preiskovalcev pred začetkom preiskave seznanjen z dejanji, ki so bila predmet preiskave, saj se je eden od prijaviteljev z njim osebno posvetoval, in to kljub temu, da bi lahko zadevna institucija za preiskovalca določila osebo, ki z dejanji ni bila predhodno seznanjena, in torej ne bi vzbujala nobenega upravičenega dvoma glede njene nepristranskosti v razmerju do druge stranke (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2019, UZ/Parlament, T‑47/18, v pritožbenem postopku, EU:T:2019:650, točke od 51 do 56).

38      V obravnavanem primeru ni sporno, da je oseba, odgovorna za vodenje enotne preiskave v treh postopkih CMS 16/009, CMS 15/017 (postal CMS 17/009) in CMS 12/063 (postal CMS 17/010), oseba, ki je prijavila dejanja, ki so predmet postopka CMS 15/017 (postal CMS 17/009), in sicer vodja oddelka „HR IDOC 1“.

39      Poleg tega je dokazano, da je navedena prijaviteljica kot oseba, odgovorna za vodenje enotne preiskave za tri disciplinske postopke, lahko imela naknadno aktivno vlogo pri vodenju preiskave v okviru postopka CMS 15/017 (postal CMS 17/009). Ta oseba je namreč z obvestilom z dne 21. junija 2017 tožečo stranko obvestila, da je 1. junija 2017 dobila pooblastilo za vodenje navedene preiskave in da je v ta namen imenovala dva preiskovalca. Končno poročilo o preiskavi je lastnoročno podpisala, kar dokazuje, da je pri preiskavi dejansko sodelovala.

40      Komisija je v zvezi s tem na obravnavi priznala, da čeprav aktivna vloga te osebe ni bila natančno ugotovljena, se je kot oseba, odgovorna za spremljanje, kakovost in popolnost zadevne preiskave, lahko po tem, ko je prejela osnutek v zvezi s preiskavo, vanjo vmešavala.

41      V tem smislu je bilo že razsojeno, da preiskovalec svoja preiskovalna pooblastila izvaja pod nadzorom osebe, odgovorne za upravne preiskave, ki mu lahko daje navodila (sodba z dne 5. oktobra 2020, Broughton/Eurojust, T‑87/19, neobjavljena, EU:T:2020:464, točka 70). Iz tega izhaja, da naloga osebe, odgovorne za upravno preiskavo, ni pasivna in ji vedno daje možnost, da se v tekočo preiskavo vmeša.

42      Zato je treba ugotoviti, da je v zadevnem položaju, za katerega je značilna istovetnost oseb, navedena zgoraj v točki 38, obstajalo objektivno tveganje, da bi oseba, odgovorna za vodenje enotne preiskave, lahko še pred začetkom preiskave imela vnaprejšnje prepričanje ali predsodek o vpletenosti tožeče stranke v dejanja, ki so se ji očitala v okviru postopka CMS 15/017 (postal CMS 17/009). Zlasti ob upoštevanju vloge navedene osebe v poteku preiskave in vpliva, ki ga je ta oseba lahko imela na vsebino končnega poročila te preiskave, je treba ugotoviti, da je lahko tak položaj pri tožeči stranki vzbudil upravičene dvome o objektivni nepristranskosti te preiskave. S tega vidika Splošno sodišče v skladu s sodno prakso Sodišča ni dolžno preveriti, ali je imela oseba, odgovorna za vodenje enotne preiskave, v razmerju do tožeče stranke dejansko predsodek, saj zadošča obstoj upravičenega dvoma, ki ga ni mogoče odpraviti (glej v tem smislu sodbo z dne 27. marca 2019, August Wolff in Remedia/Komisija, C‑680/16 P, EU:C:2019:257, točka 37).

43      V takih okoliščinah tožeča stranka utemeljeno trdi, da Komisija preiskovalnega postopka, ki je potekal po nadaljevanju treh disciplinskih postopkov, ni izpeljala tako, da bi ji zagotovila zadostna jamstva glede objektivne nepristranskosti tega postopka. Zaradi te okoliščine je disciplinski postopek v celoti neveljaven.

44      Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je mogoče razglasiti ničnost akta zaradi postopkovne nepravilnosti le, če bi postopek v primeru neobstoja te nepravilnosti lahko pripeljal do drugačnega rezultata (glej v tem smislu sodbo z dne 14. februarja 2017, Kerstens/Komisija, T‑270/16 P, neobjavljena, EU:T:2017:74, točka 74 in navedena sodna praksa).

45      V okviru tega preizkusa je treba upoštevati vse okoliščine zadeve ter zlasti naravo očitkov in obseg storjenih postopkovnih nepravilnosti glede na jamstva, ki so bila uradniku zagotovljena (sodba z dne 15. aprila 2015, Pipiliagkas/Komisija, F‑96/13, EU:F:2015:29, točka 65).

46      Disciplinski postopek, uveden s Prilogo IX h Kadrovskim predpisom, obsega dve ločeni fazi. Prva faza vključuje izvedbo nepristranskega upravnega postopka, ki se začne s sklepom OI, temu postopku pa sledi priprava poročila o preiskavi in se zaključi po zaslišanju zadevne osebe o očitanih dejanjih z ugotovitvami na podlagi navedenega poročila. V drugi fazi se izvede disciplinski postopek v pravem pomenu, ki ga začne OI na podlagi tega poročila o preiskavi, pri čemer se uvede bodisi disciplinski postopek brez posvetovanja z disciplinsko komisijo bodisi se zadeva predloži tej komisiji na podlagi poročila, ki ga pripravi OI glede na ugotovitve preiskave in pripombe, ki jih je zadevna oseba navedla v zvezi s to preiskavo.

47      Iz tega sledi, da ima upravna preiskava pomembno vlogo in lahko vpliva na disciplinski postopek. OI namreč prav na podlagi te preiskave in zaslišanja zadevnega uradnika presodi, prvič, ali je treba uvesti disciplinski postopek, drugič, ali je treba v okviru tega postopka po potrebi zadevo predložiti disciplinski komisiji, in, tretjič, ko začne postopek pred disciplinsko komisijo, katera dejstva se navedeni komisiji predložijo.

48      Zato ni mogoče izključiti, da bi upravna preiskava, če bi bila opravljena z vsemi jamstvi nepristranskosti, lahko pripeljala do drugačne presoje dejstev in tako drugačnih posledic (glej v tem smislu sodbo z dne 14. februarja 2017, Kerstens/Komisija, T‑270/16 P, neobjavljena, EU:T:2017:74, točka 82).

49      V teh okoliščinah je tožeča stranka lahko upravičeno dvomila o objektivni nepristranskosti preiskave in torej o disciplinskih postopkih zoper njo.

50      Zato je treba prvi tožbeni razlog sprejeti in izpodbijano odločbo razglasiti za nično, ne da bi bilo treba preučiti drugi in tretji tožbeni razlog, ki ju navaja tožeča stranka.

 Odškodninski zahtevek

51      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj Komisiji naloži plačilo odškodnine v skupnem znesku 30.000 EUR za povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela. Trdi, da so ji zadevni trije disciplinski postopki, ki so trajali skoraj osem, šest in štiri leta, povzročili stres in zdravstvene težave. Trdi tudi, da so ti postopki okrnili njen ugled in čast, saj je bila njena kariera do njihovega pojava neokrnjena.

52      Komisija izpodbija trditve tožeče stranke in predlaga zavrnitev odškodninskega zahtevka.

53      Spomniti je treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso na področju javnih uslužbencev odgovornost Unije podana, če so izpolnjeni vsi pogoji, in sicer nezakonitost ravnanja, očitanega zadevni instituciji, resničnost škode ter obstoj vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo (glej v tem smislu sodbi z dne 1. junija 1994, Komisija/Brazzelli Lualdi in drugi, C‑136/92 P, EU:C:1994:211, točka 42, in z dne 16. decembra 2010, Komisija/Petrilli, T‑143/09 P, EU:T:2010:531, točka 45 in navedena sodna praksa). Ti trije pogoji so kumulativni, kar pomeni, da če eden od njih ni izpolnjen, odgovornost Unije ne nastane (glej sodbo z dne 26. oktobra 2017, Paraskevaidis/Cedefop, T‑601/16, EU:T:2017:757, točka 78 in navedena sodna praksa).

54      Iz tega sledi, da tudi če je napaka institucije, organa, urada ali agencije Unije ugotovljena, odgovornost Unije lahko nastane samo, če je – med drugim – tožeči stranki uspelo dokazati resničnost svoje škode (glej sodbo z dne 26. oktobra 2017, Paraskevaidis/Cedefop, T‑601/16, EU:T:2017:757, točka 79 in navedena sodna praksa).

55      Prav tako je treba spomniti, da je lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso že razglasitev ničnosti nezakonitega akta primerno in načeloma zadostno povračilo za vso nepremoženjsko škodo, ki je bila lahko povzročena s tem aktom (glej v tem smislu sodbi z dne 9. julija 1987, Hochbaum in Rawes/Komisija, 44/85, 77/85, 294/85 in 295/85, EU:C:1987:348, točka 22, in z dne 9. novembra 2004, Montalto/Svet, T‑116/03, EU:T:2004:325, točka 127 in navedena sodna praksa).

56      Vendar razglasitev ničnosti nezakonitega akta ne more biti že sama po sebi primerno povračilo, če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, ki utemeljuje razglasitev ničnosti navedenega akta, in ki je s to razglasitvijo ničnosti ne bi bilo mogoče v celoti povrniti (glej sodbo z dne 19. novembra 2009, Michail/Komisija, T‑49/08 P, EU:T:2009:456, točka 88 in navedena sodna praksa).

57      V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da nepremoženjska škoda, ki jo zatrjuje tožeča stranka, izhaja neposredno iz nezakonitosti preiskovalnega postopka, ki se je začel po nadaljevanju treh zadevnih disciplinskih postopkov.

58      Čeprav tožeča stranka trdi, da so ji navedeni postopki zaradi njihovega trajanja povzročili stres in zdravstvene težave ter da so okrnili njen ugled in čast, pa v utemeljitev svojih trditev ne navaja nobenega natančnega elementa, ki bi dokazoval resničnost take škode.

59      Zato Splošno sodišče meni, da bo vsa nepremoženjska škoda, ki je lahko nastala tožeči stranki, primerno in zadostno povrnjena z razglasitvijo ničnosti izpodbijane odločbe.

60      Zato je treba odškodninski zahtevek zavrniti.

61      Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da je treba tožbi ugoditi v delu, v katerem se nanaša na razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, v preostalem pa jo je treba zavrniti.

 Stroški

62      V skladu s členom 134(3) Poslovnika nosi vsaka stranka svoje stroške, če vsaka uspe samo deloma. Vendar lahko Splošno sodišče, če se zdi to glede na okoliščine v zadevi upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke.

63      Ker je bilo tožbi delno ugodeno, je treba na podlagi pravične presoje okoliščin v tej zadevi odločiti, da nosi tožeča stranka tretjino svojih stroškov, preostanek njenih stroškov pa nosi Komisija, ta pa poleg tega nosi tudi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat)

razsodilo:

1.      Odločba Evropske komisije z dne 11. julija 2019, s katero je bilo Petrusu Kerstensu izrečeno opozorilo, se razglasi za nično.

2.      V preostalem se tožba zavrne.

3.      Komisiji se naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi dve tretjini stroškov P. Kerstensa.

da Silva Passos

Valančius

Truchot

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 20. oktobra 2021.

Podpisi


*      Jezik postopka: francoščina.