Zadeva T‑402/13
Orange
proti
Evropski komisiji
„Konkurenca – Upravni postopek – Sklep o odreditvi pregleda – Sorazmernost – Primernost – Nujnost – Nesamovoljnost – Obrazložitev“
Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (četrti senat) z dne 25. novembra 2014
1. Konkurenca – Upravni postopek – Pooblastilo Komisije za pregled – Uporaba sklepa o pregledu – Diskrecijska pravica Komisije – Meje – Spoštovanje načela sorazmernosti
(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 20(4))
2. Konkurenca – Razdelitev pristojnosti med Komisijo in nacionalnimi organi, pristojnimi za konkurenco – Odločba nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, o sprejetju zavez ali ugotovitvi nenujnosti ukrepanja – Nevpliv na uporabo načela ne bis in idem
(člena 101 PDEU in 102 PDEU; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 5)
3. Konkurenca – Razdelitev pristojnosti med Komisijo in nacionalnimi organi, pristojnimi za konkurenco – Obvestilo o osnutku odločbe nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco – Obveznost Komisije, da ta organ razbremeni pristojnosti – Neobstoj – Nevplivanje na možnost Komisije, da pozneje začne svojo preiskavo
(člena 101 PDEU in 102 PDEU; Uredba Sveta št. 1/2003, člena 11(4) in (6))
4. Sodni postopek – Navajanje novih razlogov med postopkom – Pogoji – Razširitev obstoječega razloga – Dopustnost
(Poslovnik Splošnega sodišča, člena 44(1)(c) in 48(2))
5. Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje pravice do obrambe – Možnost zadevnega podjetja, da v celoti uveljavlja navedeno pravico šele po pošiljanju obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah – Obveznost Komisije, da podjetje obvesti o predmetu in namenu preiskave v fazi prvega ukrepa, sprejetega zoper njega
(Uredba Sveta št. 1/2003)
6. Konkurenca – Upravni postopek – Pooblastilo Komisije za pregled – Sklep o odreditvi pregleda – Obveznost obrazložitve – Obseg – Jasna navedba resnih indicev, ki omogočajo dvom o kršitvi – Sodni nadzor – Obveznost Splošnega sodišča, da meritorno preveri vsebino navedenih indicev – Pogoji
(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 20(4))
1. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 22 do 24, 53, 68 in 72.)
2. Načelo ne bis in idem je treba sicer upoštevati v postopkih za naložitev glob, ki spadajo v konkurenčno pravo. To načelo na področju konkurence prepoveduje, da bi bilo podjetje ponovno sankcionirano ali preganjano zaradi protikonkurenčnega ravnanja, za katero je bilo s prejšnjo odločbo, zoper katero ni več mogoče vložiti pravnega sredstva, že sankcionirano ali glede katerega je bilo s tako odločbo ugotovljeno, da zanj ni odgovorno.
Vendar organi držav članic, pristojni za konkurenco, niso pristojni za sprejetje odločb, v katerih je razglašeno, da podjetje ni odgovorno za kršitev člena 101 PDEU ali 102 PDEU, to je odločb, s katerimi je ugotovljen neobstoj kršitve navedenega člena, saj je tako iz besedila in sistematike Uredbe št. 1/2003 kot iz njenega cilja razvidno, da je zgolj Komisija pristojna za ugotavljanje neobstoja kršitve člena 101 PDEU ali 102 PDEU, tudi če se ta člen uporabi v postopku, ki ga vodi nacionalni organ, pristojen za konkurenco. V zvezi s tem bi sprejetje take „negativne“ meritorne odločbe s strani nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, utegnilo ogroziti enotno uporabo členov 101 PDEU in 102 PDEU, ki je eden od ciljev Uredbe št. 1/2003, poudarjen v njeni uvodni izjavi 1, saj bi utegnilo Komisiji preprečiti poznejšo ugotovitev, da zadevno ravnanje pomeni kršitev teh določb prava Unije. Zato kadar organ države članice, pristojen za konkurenco, na podlagi člena 5 Uredbe št. 1/2003 sprejme zaveze ali ugotovi, da ni treba ukrepati, ni mogoče šteti, da je sprejel odločbo, s katero je ugotovil neobstoj kršitve členov 101 PDEU ali 102 PDEU. Tako podjetje za namene uporabe načela ne bis in idem ne more učinkovito uveljavljati odločbe, ki jo je v zvezi z njim sprejel nacionalni organ, pristojen za konkurenco.
(Glej točke od 29 do 31.)
3. Čeprav lahko na področju konkurence Komisija ob prejetju osnutkov odločb, ki ji jih pošlje nacionalni organ, pristojen za konkurenco, na podlagi člena 11(4) Uredbe št. 1/2003, uporabi prerogativo in diskrecijsko pravico, ki sta ji priznani s členom 11(6) te uredbe, in razbremeni organ države članice, pristojen za konkurenco, njegove pristojnosti za uporabo členov 101 PDEU in 102 PDEU v specifičnem primeru, pa iz tega ne izhaja, da mora Komisija, če se ne strinja s presojo glede uporabe členov 101 PDEU in 102 PDEU, ki je navedena v osnutku odločbe, o katerem jo je obvestil organ države članice, pristojen za konkurenco, ali če ima v zvezi s tem dvome, nujno uvesti postopek na podlagi člena 11(6) Uredbe št. 1/2003, niti da neuvedba postopka preprečuje, da bi lahko pozneje opravila svojo preiskavo, ki bi vodila do drugega rezultata, kot je ta, do katerega je prišel navedeni organ, pristojen za konkurenco.
Tako ni mogoče šteti, da neukrepanje Komisije na podlagi člena 11(6) Uredbe št. 1/2003 pomeni sprejetje utemeljenosti odločbe nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, v zvezi s členom 102 PDEU.
(Glej točke 35, 36 in 39.)
4. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 45 do 47, 85 in 86.)
5. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 77 do 81 in 90.)
6. Zahteva po varstvu pred samovoljnimi ali nesorazmernimi posegi javnih organov na področju zasebne dejavnosti fizične ali pravne osebe je splošno načelo prava Unije.
Za namene spoštovanja tega splošnega načela mora biti namen sklepa Komisije o pregledu na podlagi člena 20(4) Uredbe št. 1/2003 zbrati dokumente, potrebne za to, da se preverita obstoj in obseg nekega dejanskega in pravnega položaja, v zvezi s katerim ima Komisija že nekatere podatke, ki pomenijo dovolj resne indice za sum kršitve pravil o konkurenci.
V teh okoliščinah preveritev, ali je imela Komisija pred sprejetjem sklepa o pregledu dovolj resne indice za sum kršitve pravil o konkurenci, kljub temu ni edino sredstvo, na podlagi katerega se lahko Splošno sodišče prepriča o nesamovoljnosti navedenega sklepa. Nadzor nad obrazložitvijo sklepa sodišču namreč prav tako omogoča skrbeti za spoštovanje načela varstva pred samovoljnimi ali nesorazmernimi posegi, saj navedena obrazložitev omogoča razpoznati upravičenost nameravanega ukrepanja znotraj zadevnih podjetij.
Tako lahko Splošno sodišče v okoliščinah, v katerih oceni, da so domneve, ki jih Komisija namerava preveriti, in elementi, na katere se nanaša pregled, dovolj natančno opredeljeni, ugotovi, da sklep o pregledu ni samovoljen, ne da bi bilo treba meritorno preveriti vsebino indicev, ki jih je imela Komisija ob njegovem sprejetju.
(Glej točke 83, 84, 87, 89 in 91.)