SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)
z dne 16. septembra 2013
Zadeva T‑264/11 P
Carlo De Nicola
proti
Evropski investicijski banki (EIB)
„Pritožba – Javni uslužbenci – Uslužbenci EIB – Ocenjevanje – Napredovanje – Ocenjevalno in napredovalno obdobje 2007 – Odločba odbora za pritožbe – Psihično nadlegovanje – Razumni rok – Predlog za razglasitev ničnosti – Odškodninski zahtevek“
Predmet: Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 8. marca 2011, De Nicola/EIB (F‑59/09), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.
Izrek: Sodba Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 8. marca 2011, De Nicola/EIB (F‑59/09), se razveljavi v delu, v katerem je bil zavrnjen predlog Carla De Nicole za razglasitev ničnosti odločbe odbora Evropske investicijske banke (EIB) za pritožbe in za povrnitev škode, ki naj bi mu nastala zaradi nadlegovanja, ki naj bi ga v zvezi z njim izvajala EIB. V preostalem se glavna pritožba zavrne. Zadeva se vrne v razsojanje Sodišču za uslužbence. Odločitev o stroških se pridrži.
Povzetek
1. Pritožba – Razlogi – Razlog, naperjen zoper obrazložitev sodbe, ki ni nujna za utemeljitev izreka – Brezpredmeten razlog
(člen 257 PDEU; Statut Sodišča, Priloga I, člen 9)
2. Pritožbe uradnikov – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Akt ki posega v položaj – Pojem – Odločba odbora Banke za pritožbe glede ocenjevanja, ki ne vsebuje nobene presoje ocenjevalnega poročila – Vključitev
3. Pravo Evropske unije – Načela – Spoštovanje razumnega roka – Upravni postopek – Sodni postopek – Merila presoje
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 47 in 52(1); Uredba o uslužbencih Evropske investicijske banke, člen 41)
4. Pritožbe uradnikov – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Predmet – Navodilo upravi – Nedopustnost
5. Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Predhodni postopek – Fakultativnost – Možnost podobnosti s predhodnim postopkom, ki ga določajo Kadrovski predpisi za uradnike – Neobstoj
(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91; Uredba o uslužbencih Evropske investicijske banke, člen 41)
6. Pritožba – Razlogi – Nadzor zavrnitve Sodišča za uslužbence, da bi sprejelo ukrepe procesnega vodstva ali pripravljalne ukrepe, ki ga opravi Splošno sodišče – Obseg
(člen 256(2) PDEU; Statut Sodišča, Priloga I, člen 11)
1. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 33.)
Napotitev na:
Sodišče: 30. september 2003, Biret et Cie/Svet, C‑94/02 P, Recueil, str. I‑10565, točka 63 in navedena sodna praksa.
2. Odločba odbora Evropske investicijske banke za pritožbe glede ocenjevanja, ki ne vsebuje nobene presoje ocenjevalnega poročila, temveč se z njo zgolj odloča, prvič, da ni mogoče nadaljevati obravnave, in drugič, da je treba to odločbo vložiti v osebni spis zadevne osebe, lahko načeloma posega v položaj te osebe. Sodišče za uslužbence ne more zavrniti odločanja o vprašanju, ali po eni strani odločba odbora za pritožbe glede na upoštevna dejstva v obravnavanem primeru vseeno lahko posega v položaj tožeče stranke in ali je po drugi strani navedeni odbor s tem, da tega ni ugotovil, spoštoval smernice za postopek ocenjevanja. Taka vsebinska presoja pa je nujna, ker se je Banka s sprejetjem navedenih smernic sama omejila pri izvajanju svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku in ker se lahko člani njenega osebja nanje sklicujejo pred sodiščem Unije v zvezi s splošnimi pravnimi načeli, kot sta načeli enakega obravnavanja in varstva upravičenih pričakovanj.
Odbor za pritožbe z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke brez dokončne vsebinske odločitve tožeči stranki odvzema stopnjo nadzora s tem, da ji, čeprav neizrecno, očita oviranje postopka. S tako odločbo pa se očitno posega v položaj tožeče stranke, kar upravičuje njen interes za razglasitev njene ničnosti. Poleg tega samo dejstvo, da se je odbor za pritožbe odločil vložiti navedeno odločbo v osebni spis tožeče stranke, zadostuje za ugotovitev, da se s to odločbo posega v njen položaj in da ji razglasitev njene ničnosti lahko koristi.
(Glej točke 40, 41 in 44.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 10. september 2003, McAuley/Svet, T‑165/01, ZOdl. JU, str. I‑A‑193 in II‑963, točka44; 1. marec 2005, Mausolf/Europol, T‑258/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑45 in II‑189, točka 25 in navedena sodna praksa;
Sodišče za uslužbence: 30. november 2003, De Nicola/EIB, F‑55/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑469 in II‑A‑1‑2529, točke 39, 54 in naslednje.
3. Če trajanje postopka ni določeno z določbo prava Unije, je treba razumnost roka, ki ga ima institucija za sprejetje zadevnega akta, presojati na podlagi vseh okoliščin posamezne zadeve, zlasti glede na interese zadevne osebe v sporu, zapletenost zadeve in ravnanje zadevnih strank. Razumnosti roka tako ni mogoče opredeliti s sklicevanjem na abstraktno določeno natančno zgornjo mejo, ampak jo je treba v vsaki posamezni zadevi presoditi na podlagi okoliščin zadeve. Poleg tega je treba glede na zahtevo po skladnosti pojem razumnega roka enako uporabiti, kadar se nanaša na tožbo ali zahtevek, za vložitev katerih ni bil z nobeno določbo prava Unije predpisan rok. Sodišče Unije mora v obeh primerih upoštevati okoliščine obravnavane zadeve.
(Glej točko 49.)
Napotitev na:
Sodišče: 28. februar 2013, preveritev Arango Jaramillo in drugi/EIB, C‑334/12 RX-II, še neobjavljena v ZOdl., točke od 25 do 46.
4. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 63.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 16. december 2004, De Nicola/EIB, T‑120/01 in T‑300/01, ZOdl. JU, str. I‑A‑365 in II‑1671, točka 136; 16. maj 2006, Magone/Komisija, T‑73/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑107 in II‑A‑2‑485, točka 15 in navedena sodna praksa.
5. Okoliščina, da kadrovski predpisi Evropske investicijske banke, ki opredeljujejo upravno varstvo, drugače kot člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov za uradnike ne določajo obveznega predhodnega postopka, ovira preprosti prenos ureditve iz Kadrovskih predpisov, čeprav prilagojene s prožno uporabo te ureditve za zagotovitev pravne varnosti glede na negotovost v zvezi s pogoji za dopustnost pritožb osebja Banke. Čeprav se namreč člen 41 kadrovskih predpisov Banke nanaša na postopek mirnega reševanja sporov, je takoj pojasnjeno, da tak postopek poteka neodvisno od tožbe, vložene pri sodišču Unije.
Glede tega je razvidno, da kadrovski predpisi Banke in zlasti njihov člen 41 pomenijo notranjo ureditev, ki velja načeloma zgolj za Banko, njena narava in ratio legis pa sta zelo različna kot pri Kadrovskih predpisih, vključno z njihovima členoma 90 in 91. Zato sam obstoj te notranje ureditve preprečuje vzpostavljanje strogih analogij z navedenimi kadrovskimi predpisi. Tako ni mogoče contra legem razlagati pogojev notranjega fakultativnega postopka mirnega reševanja sporov iz člena 41 kadrovskih predpisov Banke tako, da se ga šteje za obvezni postopek. Glede tega namreč navedeni člen 41 nima pomanjkljivosti, ki bi jih bilo treba odpravljati z drugimi pravili, da bi se izpolnile zahteve, ki izvirajo iz višjih pravnih načel.
(Glej točke od 70 do 72.)
Napotitev na:
preveritev Arango Jaramillo in drugi/EIB, točka 39;
Splošno sodišče: 23. februar 2001, De Nicola/EIB, T‑7/98, T‑208/98 in T‑109/99, ZOdl. JU, str. I‑A‑49 in II‑185, točke od 96 do 101; 17. junij 2003, Seiller/EIB, T‑385/00, ZOdl. JU, str. I‑A‑161 in II‑801, točke od 50 do 52, 65 in 73; 27. april 2012, De Nicola/EIB, T‑37/10 P, točki 76 in 77.
6. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 81.)
Napotitev na:
Sodišče: 24. september 2009, Erste Group Bank in drugi/Komisija, C‑125/07 P, C‑133/07 P, C‑135/07 P in C‑137/07 P, ZOdl., str. I‑8681, točka 319; 10. junij 2010, Thomson Sales Europe/Komisija, C‑498/09 P, točka 138.