SODBA SODIŠČA (deveti senat)
z dne 18. januarja 2024(*)
„Predhodno odločanje – Direktiva 93/13/EGS – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Člen 3(1) – Člen 6(1) – Člen 7(1) – Člen 8 – Izvršilni naslov, ki je postal pravnomočen – Pristojnost sodišča, da v okviru nadzora postopka izvršbe po uradni dolžnosti preizkusi morebitno nepoštenost pogoja – Nacionalna evidenca nedovoljenih splošnih pogodbenih pogojev – Pogoji, ki se glede na njihovo besedilo razlikujejo od tistih, ki so v tej evidenci, vendar imajo enak pomen in enake učinke“
V zadevi C‑531/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sąd Rejonowy dla Warszawy-Śródmieścia w Warszawie (občinsko sodišče v Varšavi Center, Poljska) z odločbo z dne 5. julija 2022, ki je na Sodišče prispela 9. avgusta 2022, v postopku
Getin Noble Bank S.A.,
TF,
C2,
PI
proti
TL,
ob udeležbi
EOS,
Zakład Ubezpieczeń Społecznych,
MG,
Komornik Sądowy AC,
SODIŠČE (deveti senat),
v sestavi O. Spineanu-Matei, predsednica senata, S. Rodin (poročevalec), sodnik, in L. S. Rossi, sodnica,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 13. septembra 2023,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Getin Noble Bank S.A. M. Ł. Hejmej, M. Przygodzka, A. Szczęśniak, J. Szewczak, Ł. Żak, adwokaci, in M. Pugowski, aplikant radcowski,
– za TF M. Czugan, M. Jaroch-Konwent, W. Kołosz, A. Pakos in K. Zawadzanko, radcowie prawni,
– za poljsko vlado B. Majczyna, M. Kozak in S. Żyrek, agenti,
– za Evropsko komisijo U. Małecka in N. Ruiz García, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1), člena 6(1), člena 7(1) in (2) ter člena 8 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25), člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), načel pravne varnosti, učinkovitosti, sorazmernosti in pravnomočnosti ter pravice do izjave.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru postopka izvršbe med banko Getin Noble Bank S.A., družbami TF, C2 in PI, štirimi upnicami, ter TL, njihovim dolžnikom, v zvezi s plačilnim nalogom, izdanim zoper zadnjenavedenega.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 3(1) Direktive 93/13 določa:
„Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.“
4 Člen 4(1) te direktive določa:
„Brez poseganja v člen 7 je treba nepoštenost pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen.“
5 Člen 6(1) navedene direktive določa:
„Države članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“
6 Člen 7(1) in (2) te direktive določa:
„1. Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.
2. Sredstva, navedena v odstavku 1, vključujejo predpise, na podlagi katerih lahko osebe ali organizacije, ki imajo po nacionalnem pravu pravni interes pri zaščiti potrošnikov, ukrepajo v skladu z zadevnim nacionalnim pravom na sodiščih ali pri pristojnih upravnih organih, da odločijo, ali so pogodbeni pogoji, sestavljeni za splošno rabo, nepošteni, tako da lahko uporabijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe takih pogojev.“
7 Člen 8 Direktive 93/13 določa:
„Države članice lahko na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov.“
Poljsko pravo
8 Člen 189 ustawa – Kodeks postępowania cywilnego (zakon o zakoniku o civilnem postopku) z dne 17. novembra 1964 (Dz. U., št. 43, pozicija 296), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakonik o civilnem postopku), določa:
„Tožnik lahko pri sodišču vloži predlog za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja pravnega razmerja ali pravice, če ima legitimni pravni interes.“
9 Člen 50532(1) zakonika o civilnem postopku določa:
„Tožeča stranka v predlogu v utemeljitev svojega zahtevka navede dokaze. Dokazi predlogu niso priloženi.“
10 Člen 758 zakonika o civilnem postopku določa:
„Za izvršbo so pristojna občinska sodišča in sodni izvršitelji pri teh sodiščih.“
11 Člen 804(1) zakonika o civilnem postopku določa:
„Izvršitveni organ ni pristojen za preizkus utemeljenosti in izvršljivosti obveznosti, ki je predmet izvršilnega naslova.“
12 Člen 840(1) zakonika o civilnem postopku določa:
„Dolžnik lahko s pritožbo zahteva delno ali popolno razveljavitev ali omejitev izvršilnega učinka izvršilnega naslova, če:
1. izpodbija dejstva, ki so bila podlaga za izdajo potrdila o izvršljivosti, zlasti kadar ugovarja obstoju obveznosti, ugotovljene z navadnim izvršilnim naslovom, ki ni sodna odločba, ali kadar ugovarja prenosu obveznosti kljub obstoju uradne listine, ki to potrjuje;
2. je po izdaji navadnega izvršilnega naslova nastal dogodek, ki je povzročil prenehanje obveznosti ali nemožnost njene izvršitve; če je izvršilni naslov sodna odločba, lahko dolžnik pritožbo utemeljuje tudi z dejstvi, ki so nastala po koncu razprave, z ugovorom izpolnitvenega ravnanja, če je bilo sklicevanje na ta ugovor v zadevni zadevi nedopustno ex lege, in z ugovorom pobota.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
13 TL, potrošnik, je 9. januarja 2006 z banko Getin Noble Bank sklenil kreditno pogodbo za obdobje od 9. januarja 2009 do 16. januarja 2016 v poljskih zlotih (PLN), ki so bili vezani na švicarski frank (CHF) in katerih protivrednost v poljskih zlotih je znašala 15.645,27 CHF (približno 16.270 EUR). V skladu s to kreditno pogodbo je bil znesek kredita, ki ga je odobrila banka Getin Noble Bank, na dan sklenitve navedene kreditne pogodbe pretvorjen na podlagi nakupnega tečaja zadevne indeksirane valute, kot je določen v preglednici menjalnih tečajev tujih valut te banke, tako da je bilo treba odplačilo celotnega dolga opraviti v poljskih zlotih po pretvorbi tega dolga, izraženega v tej indeksirani valuti, na podlagi prodajnega tečaja te indeksirane valute, ki je veljal na dan plačila navedeni banki.
14 TL je 13. maja 2008 z isto banko sklenil še eno kreditno pogodbo v poljskih zlotih, ki so bili vezani na švicarski frank in katerih protivrednost v poljskih zlotih je znašala 36.299,30 CHF (približno 37.740 EUR), za obdobje 120 mesecev. V tej drugi kreditni pogodbi so bile v bistvu povzete določbe kreditne pogodbe, navedene v prejšnji točki.
15 Banka Getin Noble Bank je zaradi neplačila TL ti kreditni pogodbi odpovedala in pri Sąd Rejonowy Lublin-Zachód w Lublinie (občinsko sodišče v Lublinu Zahod, Poljska) 28. decembra oziroma 3. junija 2016 v okviru postopka za izdajo elektronskega plačilnega naloga vložila tožbi zoper TL, s katerima je predlagala, naj TL plača zneske, dolgovane na podlagi navedenih kreditnih pogodb, skupaj z obrestmi in stroški.
16 Banka Getin Noble Bank se je v utemeljitev svojih zahtevkov sklicevala na kreditni pogodbi, ki ju je sklenila s TL, ne da bi ju lahko priložila tema tožbama zaradi postopkovnih določb, ki urejajo postopke za izdajo elektronskega plačilnega naloga, iz člena 50532(1) zakonika o civilnem postopku in tehničnih značilnosti sistema vodenja teh postopkov, ki ne omogočajo predložitve dokazov. Tako Sąd Rejonowy Lublin-Zachód w Lublinie (občinsko sodišče v Lublinu Zahod) ni imelo niti pristojnosti niti tehnične možnosti, da bi od banke Getin Noble Bank zahtevalo, naj predloži ti kreditni pogodbi.
17 Sąd Rejonowy Lublin-Zachód w Lublinie (občinsko sodišče v Lublinu Zahod) je izdalo plačilna naloga, ki jima TL ni ugovarjal in sta torej postala pravnomočna, nato pa še izvršljiva. To je omogočilo začetek postopka izvršbe na nepremičnini TL, ki ga je vodil sodni izvršitelj pod nadzorom Sąd Rejonowy dla Warszawy-Śródmieścia w Warszawie (občinsko sodišče v Varšavi Center, Poljska), ki je predložitveno sodišče.
18 V okviru tega postopka izvršbe je bilo torej predložitveno sodišče prvo nacionalno sodišče, pred katerim sta bili predloženi kreditni pogodbi iz postopka v glavni stvari.
19 Predložitveno sodišče je po preučitvi vsebine teh kreditnih pogodb izrazilo dvom o veljavnosti navedenih pogodb glede na morebitno nepoštenost pogodbenih pogojev o pretvorbi iz navedenih kreditnih pogodb, brez katerih teh pogodb ni mogoče izpolniti in jih je treba šteti za nične.
20 Predložitveno sodišče meni, da se v postopku v glavni stvari postavlja vprašanje preizkusa, po uradni dolžnosti, morebitne nepoštenosti pogojev v potrošniških pogodbah, na podlagi katerih se začne postopek izvršbe, in sicer vprašanje, podobno tistemu, ki je bilo postavljeno v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 17. maja 2022, SPV Project 1503 in drugi (C‑693/19 in C‑831/19, EU:C:2022:395), in z dne 17. maja 2022, Ibercaja Banco (C‑600/19, EU:C:2022:394).
21 Navedeno sodišče navaja, da TL ni vložil ugovora zoper plačilna naloga iz točke 17 te sodbe in zato nima več nobenega pravnega sredstva, ki bi mu v praksi omogočalo izpodbijanje obveznosti, ki izhajajo iz teh plačilnih nalogov. Po eni strani ugovor zoper izvršilni naslov, ki je sodna odločba, ne omogoča, da bi se lahko na podlagi člena 840(1), točka 1, zakonika o civilnem postopku veljavno izpodbijala utemeljenost obveznosti, ki je predmet tega izvršilnega naslova. Po drugi strani naj to, da dolžnik vloži tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe ali ugotovitev nemožnosti uveljavljanja nepoštenih pogojev te pogodbe, v praksi nikakor ne bi spremenilo njegovega položaja, saj taka tožba na podlagi člena 189 zakonika o civilnem postopku ne more pripeljati do razveljavitve pravnomočnega plačilnega naloga. V skladu s členom 365(1) zakonika o civilnem postopku je namreč pravnomočna sodba, vključno s sodbo, s katero se izda plačilni nalog v okviru postopka za izdajo elektronskega plačilnega naloga, zavezujoča za vse sodne organe.
22 Če bi moralo predložitveno sodišče na podlagi prava Unije po uradni dolžnosti preučiti morebitno nepoštenost pogojev v zadevnih kreditnih pogodbah, se navedeno sodišče sprašuje, ali je treba člen 7(1) Direktive 93/13 ter načela učinkovitosti, sorazmernosti in pravne varnosti razlagati tako, da dopuščajo razširitev, zlasti kadar zadevni potrošnik ne uveljavlja svojih pravic iz te direktive, učinkov vpisa pogodbenega pogoja v nacionalno evidenco nedovoljenih splošnih pogodbenih pogojev (v nadaljevanju: nacionalna evidenca nedovoljenih pogodbenih pogojev) na prodajalca ali ponudnika, ki ni bil stranka v postopku, ki je pripeljal do tega vpisa.
23 Na podlagi primerjave vsebine pogodbenih pogojev iz postopka v glavni stvari z vsebino pogodbenih pogojev drugih bank, ki niso banka Getin Noble Bank, ki so vpisani v nacionalno evidenco nedovoljenih pogodbenih pogojev, je mogoče sklepati, da so si ti pogoji precej podobni, tako da imajo za potrošnike enak pomen in enake posledice.
24 Predložitveno sodišče meni, da v skladu s sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 21. decembra 2016, Biuro podróży „Partner“ (C‑119/15, EU:C:2016:987), nič ne nasprotuje temu, da se učinki vpisa določenega pogodbenega pogoja v nacionalno evidenco nedovoljenih pogodbenih pogojev uporabljajo po eni strani za vse prodajalce ali ponudnike, ki uporabljajo ta pogodbeni pogoj, in ne le za prodajalca ali ponudnika, ki je bil stranka v postopku, katerega namen je bil ugotovitev nepoštenosti navedenega pogoja in vpis tega pogoja v to evidenco, ter po drugi strani za vsak pogoj, ki je po vsebini enak temu pogoju, ne da bi bil nujno tak glede na njegovo besedilo. Vendar predložitveno sodišče dvomi o tem, ali se taka razlaga prava Unije uporablja za postopke, v katerih je ena od strank potrošnik, ki je sklenil pogodbo z zadevnim prodajalcem ali ponudnikom, in ne le za upravne postopke, katerih namen je sankcionirati prodajalce ali ponudnike, ki uporabljajo pogoje, vpisane v nacionalno evidenco nedovoljenih pogodbenih pogojev, kot je bilo v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba.
25 Predložitveno sodišče navaja, da je Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska) 20. novembra 2015 izdalo sklep III CZP 175/15, v skladu s katerim vpis nedovoljenih pogodbenih pogojev v nacionalno evidenco ne učinkuje proti drugim prodajalcem ali ponudnikom, ki niso tisti, na katere se nanaša postopek vpisa v to evidenco, da bi se spoštovala pravica teh drugih prodajalcev ali ponudnikov do izjave.
26 V teh okoliščinah je Sąd Rejonowy dla Warszawy-Śródmieścia w Warszawie (občinsko sodišče v Varšavi Center) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive [93/13] ter načela pravne varnosti, neizpodbojnosti pravnomočnih sodnih odločb, učinkovitosti in sorazmernosti razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki določa, da nacionalno sodišče ne more po uradni dolžnosti preveriti nepoštenih pogodbenih pogojev in iz tega izpeljati pravnih posledic, kadar izvaja nadzor nad izvršilnim postopkom, ki ga vodi sodni izvršitelj na podlagi pravnomočnega in izvršljivega plačilnega naloga, izdanega v postopku, v katerem se ne izvajajo dokazi?
2. Ali je treba člen 3(1), člen 6(1), člen 7(1) in (2) ter člen 8 Direktive [93/13], člen 47 [Listine] ter načela pravne varnosti, učinkovitosti, sorazmernosti in pravico do izjave pred sodiščem razlagati tako, da nasprotujejo sodni razlagi nacionalne ureditve, v skladu s katero je posledica vpisa nepoštenega pogodbenega pogoja v [nacionalno evidenco nedovoljenih pogodbenih pogojev] ta, da se ta pogoj šteje za nepošten v vseh postopkih, v katerih je udeležen potrošnik, vključno:
– v zvezi z drugim prodajalcem ali ponudnikom, ki ni tisti, zoper katerega je bil uveden postopek za vpis [nedovoljenega pogodbenega pogoja v nacionalno evidenco],
– kadar pogodbeni pogoj nima enakega besedila, vendar ima enak pomen in ustvarja enake učinke v razmerju do potrošnika?“
Postopek pred Sodiščem
27 Predložitveno sodišče je v predlogu za sprejetje predhodne odločbe predlagalo, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki je podlaga za to sodbo, obravnava po hitrem postopku iz člena 105(1) Poslovnika Sodišča. Predložitveno sodišče je v utemeljitev predloga za uporabo hitrega postopka navedlo, da je sodni izvršitelj, pristojen za postopek izvršbe iz postopka v glavni stvari, nepremičnino, ki je predmet tega postopka, zasegel, in da je treba na podlagi predlogov upnikov to nepremičnino prodati na dražbi, zaradi česar se lahko po eni strani TL navedena nepremičnina odvzame, po drugi strani pa lahko upniki prejmejo zneske, ki jim ne pripadajo. Čeprav lahko TL po potrebi pozneje uveljavlja svoje pravice z odškodninsko tožbo, pa mu to ne bi zagotovilo polnega varstva njegovih pravic.
28 Člen 105(1) Poslovnika določa, da če je treba zadevo zaradi njene narave obravnavati v kar najkrajšem času, lahko predsednik Sodišča na predlog predložitvenega sodišča ali izjemoma po uradni dolžnosti po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odloči, da se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku.
29 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je tak hitri postopek postopkovni instrument, namenjen odzivu na položaj izjemne nujnosti (sodba z dne 21. decembra 2021, Randstad Italia, C‑497/20, EU:C:2021:1037, točka 37 in navedena sodna praksa).
30 Predsednik Sodišča je v obravnavani zadevi 15. septembra 2022 po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odločil, da se predlogu iz točke 27 te sodbe ne ugodi.
31 Po eni strani zgolj okoliščina, da je postopek v glavni stvari postopek izvršbe, v katerem je treba odločiti hitro, namreč še ne pomeni nujnosti, ki se zahteva s členom 105 Poslovnika (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 5. oktobra 2018, Addiko Bank, C‑407/18, EU:C:2018:825, točka 12).
32 Po drugi strani je predsednik Sodišča v okviru zadeve, v kateri sta tožeči stranki v postopku v glavni stvari ugovarjali izvršbi na podlagi hipoteke v zvezi z njuno nepremičnino, sicer že upošteval dejstvo, da je ob upoštevanju podrobnih pravil zadevnega nacionalnega civilnega postopka nadaljevanje postopka izvršbe za tožeči stranki pomenilo nevarnost, da bi izgubili glavno stanovanje. Tako je predsednik Sodišča ugodil predlogu za obravnavanje po hitrem postopku, pri čemer je navedel, da v takem položaju zadevno nacionalno pravo oškodovanemu dolžniku zagotavlja zgolj odškodninsko varstvo in mu ne omogoča ponovne vzpostavitve prejšnjega položaja, v katerem je bil lastnik svojega stanovanja (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 5. oktobra 2018, Addiko Bank, C‑407/18, EU:C:2018:825, točka 13).
33 Vendar v obravnavani zadevi niti iz predloga za uporabo hitrega postopka niti iz predloga za sprejetje predhodne odločbe nikakor ne izhaja, da za TL že obstaja neposredna nevarnost, da bo v okviru postopka izvršbe iz postopka v glavni stvari izgubil svoje glavno stanovanje. Predložitveno sodišče namreč Sodišču ni navedlo, da je nepremičnina iz postopka v glavni stvari glavno stanovanje TL, za katerega se poleg tega zdi, da prebiva na drugem naslovu, kot je naslov te nepremičnine (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 5. oktobra 2018, Addiko Bank, C‑407/18, EU:C:2018:825, točka 14).
Pristojnost Sodišča in dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe
34 Na prvem mestu, banka Getin Noble Bank v bistvu trdi, da Sodišče ni pristojno za odločanje o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, saj se postavljeni vprašanji za predhodno odločanje nanašata na nacionalni postopek izvršbe, ki naj ne bi spadal na področje uporabe prava Unije.
35 V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz člena 19(3)(b) PEU in člena 267, prvi odstavek, PDEU izhaja, da je Sodišče pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage prava Unije ali veljavnosti aktov institucij Unije.
36 Iz samega besedila vprašanj za predhodno odločanje, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, pa je razvidno, da se v nasprotju s tem, kar trdi banka Getin Noble Bank, ti vprašanji nanašata na razlago določb Direktive 93/13 in Listine ter splošnih načel prava Unije, in ne na razlago določb poljskega prava. Sodišče je torej pristojno za odločanje o tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe.
37 Na drugem mestu, banka Getin Noble Bank v bistvu trdi, da predlog za sprejetje predhodne odločbe nikakor ni dopusten.
38 Po eni strani naj namreč predložitveno sodišče ne bi bilo pristojno za odločanje o sporu med strankama z odločbo, ki bi bila „sodba“ v smislu člena 267 PDEU, in ga je treba šteti za „upravni organ“, kadar posreduje v okviru nadzora nad postopkom izvršbe. Po drugi strani naj bi bili postavljeni vprašanji za predhodno odločanje nenatančni, preveč splošni in hipotetični. V prvem vprašanju naj ne bi bila natančno določena niti nadzorni ukrep, na katerega se nanaša, niti postopek za uporabo morebitnega odgovora Sodišča. Poleg tega naj stranke v postopku nadzora ne bi imele nobene pravne podlage za pridobitev meritorne odločitve. Pri drugem vprašanju naj ne bi bilo upoštevano dejstvo, da čeprav je treba pridobiti stališče zadevnega potrošnika glede ohranitve pogojev, ki jih predložitveno sodišče šteje za nepoštene, naj to sodišče ne bi bilo pristojno za analizo volje tega potrošnika, ki naj bi bil poleg tega v obravnavani zadevi neaktiven, v zvezi s tem.
39 Banka Getin Noble Bank torej v bistvu izpodbija to, da je predložitveno sodišče v skladu s poljskim pravom pristojno, da po uradni dolžnosti preveri morebitno nepoštenost pogojev iz kreditnih pogodb iz postopka v glavni stvari. Ker se taka utemeljitev nanaša na element o vsebinskih vidikih, nikakor ne more ovreči dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 17. marca 2021, An tAire Talmhaíochta Bia agus Mara in drugi, C‑64/20, EU:C:2021:207, točka 27 in navedena sodna praksa).
40 Glede na vse navedeno je Sodišče pristojno za odločanje o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, poleg tega pa je ta predlog dopusten.
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
41 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki določa, da nacionalno sodišče ne more po uradni dolžnosti preveriti morebitne nepoštenosti pogojev iz potrošniške pogodbe in iz tega izpeljati posledic, kadar nadzira postopek izvršbe, ki temelji na pravnomočni odločbi o plačilnem nalogu.
42 Najprej je treba opozoriti, da je, kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, neenak položaj med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom mogoče izravnati samo s pozitivnim posredovanjem, ki prihaja od zunaj kroga zadevnih pogodbenih strank, pri čemer mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti morebitno nepoštenost pogodbenega pogoja, ki spada na področje uporabe Direktive 93/13, in to takoj, ko ima za to potrebne pravne in dejanske elemente (glej po analogiji sodbo z dne 22. septembra 2022, Vicente (Postopek za plačilo odvetniške nagrade), C‑335/21, EU:C:2022:720, točka 52).
43 Sodišče je sicer glede več vidikov ter ob upoštevanju zahtev iz člena 6(1) in člena 7(1) Direktive 93/13 pojasnilo, kako mora nacionalno sodišče zagotavljati varstvo pravic, ki jih imajo potrošniki na podlagi te direktive, vendar še vedno velja, da se s pravom Unije načeloma ne harmonizirajo postopki, ki se uporabljajo za preizkus morebitne nepoštenosti pogodbenega pogoja, in da ti torej spadajo v notranji pravni red držav članic. Tako je v postopku v glavni stvari, kar zadeva postopkovna pravila poljskega prava, ki urejajo postopek izvršbe in ki so – ker ni harmonizacije – stvar pravnega reda zadevne države članice (glej po analogiji sodbo z dne 22. septembra 2022, Vicente (Postopek za plačilo odvetniške nagrade), C‑335/21, EU:C:2022:720, točka 53).
44 Vendar v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU postopkovna pravila za pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki se nanašajo na podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in ne smejo praktično onemogočiti ali pretirano otežiti uveljavljanja pravic, ki jih daje pravni red Unije (načelo učinkovitosti) (sodba z dne 22. septembra 2022, Vicente (Postopek za plačilo odvetniške nagrade), C‑335/21, EU:C:2022:720, točka 54).
45 Kar zadeva načelo učinkovitosti, je Sodišče odločilo, da je treba vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali neka postopkovna določba nacionalnega prava onemogoča ali preveč otežuje uporabo prava Unije, preizkusiti ob upoštevanju umestitve te določbe v celotnem zadevnem postopku, poteka tega postopka in njegovih posebnosti, po potrebi skupaj z načeli, na katerih temelji nacionalni pravni sistem, kot so načelo varstva pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in načelo učinkovitega poteka postopka. V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da zahteve po spoštovanju načela učinkovitosti ni mogoče tako razširiti, da bi v celoti nadomestila popolno pasivnost zadevnega potrošnika (sodba z dne 17. maja 2022, Unicaja Banco, C‑869/19, EU:C:2022:397, točka 28).
46 Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da obveznost držav članic, da zagotovijo učinkovitost pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, med drugim v zvezi s pravicami, ki izhajajo iz Direktive 93/13, vključuje zahtevo po zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva, potrjeno v členu 7(1) te direktive in določeno v členu 47 Listine, ki se med drugim uporablja za opredelitev postopkovnih pravil v zvezi s tožbami, ki temeljijo na takih pravicah (sodba z dne 17. maja 2022, Unicaja Banco, C‑869/19, EU:C:2022:397, točka 29).
47 V zvezi s tem je Sodišče presodilo, da ob neobstoju učinkovitega preizkusa morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev v zadevni pogodbi ni mogoče zagotoviti spoštovanja pravic, priznanih z Direktivo 93/13 (sodba z dne 17. maja 2022, Unicaja Banco, C‑869/19, EU:C:2022:397, točka 30).
48 Iz tega sledi, da pogoji, določeni z nacionalnim pravom, na katere se sklicuje člen 6(1) Direktive 93/13, ne smejo posegati v bistvo pravice, ki jo imajo potrošniki na podlagi te določbe, in sicer, da jih ne zavezuje pogoj, za katerega se šteje, da ni pošten (sodba z dne 17. maja 2022, Unicaja Banco, C‑869/19, EU:C:2022:397, točka 31).
49 Predložitveno sodišče navaja, da plačilne naloge, kakršna sta ta iz postopka v glavni stvari, izdajo poljska sodišča, potem ko jih je zadevni upnik predlagal v okviru postopka za izdajo elektronskega plačilnega naloga, ne da bi navedena sodišča imela pravno in tehnično možnost, da se seznanijo s pogodbama, na podlagi katerih se ti nalogi izdajo, in da torej po uradni dolžnosti preverijo, ali ti pogodbi vsebujeta nepoštene pogoje. Če zadevni dolžnik navedenim plačilnim nalogom ne ugovarja v dveh tednih po njihovi vročitvi, postanejo ti nalogi izvršljivi in pravnomočni, kar pomeni, da sodišče, pod nadzorom katerega zadevni sodni izvršitelj vodi postopek izvršbe, ni pristojno za to, da ta preizkus opravi po uradni dolžnosti.
50 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je učinkovito varstvo pravic, ki so potrošniku zagotovljene z Direktivo 93/13, mogoče zagotoviti le, če je v postopkovnem sistemu zadevnega nacionalnega prava v okviru postopka za izdajo plačilnega naloga ali postopka izvršbe dovoljeno po uradni dolžnosti preveriti morebitno nepoštenost pogojev iz zadevne pogodbe (sodba z dne 17. maja 2022, Impuls Leasing România, C‑725/19, EU:C:2022:396, točka 49).
51 Sodišče je ugotovilo, da je treba v primeru, da za fazo postopka izvršbe ni določen nikakršen preizkus sodišča po uradni dolžnosti glede morebitne nepoštenosti pogojev v zadevni pogodbi, šteti, da se z nacionalno ureditvijo ogroža učinkovitost varstva, ki se želi doseči z Direktivo 93/13, če ta zakonodaja ne določa takega preizkusa v fazi izdaje plačilnega naloga ali kadar je tak preizkus določen samo v fazi ugovora zoper zadevni plačilni nalog, če obstaja nezanemarljivo tveganje, da zadevni potrošnik ne bo vložil zahtevanega ugovora bodisi zaradi posebej kratkega roka, določenega za to, bodisi zaradi višine stroškov sodnega postopka v primerjavi z zneskom spornega dolga, bodisi zato, ker nacionalna ureditev ne določa obveznosti, da se mu sporočijo vse informacije, ki so potrebne, da lahko ugotovi obseg svojih pravic (sodba z dne 17. maja 2022, Impuls Leasing România, C‑725/19, EU:C:2022:396, točka 50).
52 Iz tega po eni strani sledi, da poljska ureditev, ki ureja izdajo plačilnega naloga in postopek izvršbe, ne bi bila v skladu z načelom učinkovitosti, če ne bi določala, da sodišče po uradni dolžnosti preveri morebitno nepoštenost pogojev iz zadevne pogodbe.
53 Po drugi strani, čeprav poljsko pravo določa tak preizkus le, če zadevni potrošnik ugovarja plačilnemu nalogu, bo moralo predložitveno sodišče presoditi, ali obstaja nezanemarljivo tveganje, da ta potrošnik ne bo vložil zahtevanega ugovora bodisi zaradi posebej kratkega roka, določenega za to, bodisi zaradi višine stroškov sodnega postopka v primerjavi z zneskom spornega dolga, bodisi zato, ker to pravo ne določa obveznosti, da se temu potrošniku sporočijo vse informacije, ki so potrebne, da lahko ugotovi obseg svojih pravic.
54 Glede dvotedenskega roka za vložitev takega ugovora, ki ga določa nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari, je Sodišče razsodilo, da tak rok povzroča tveganje iz prejšnje točke (glej v tem smislu sklep z dne 6. novembra 2019, BNP Paribas Personal Finance SA Paris Sucursala Bucure in Secapital, C‑75/19, EU:C:2019:950, točki 31 in 33).
55 Tudi če stranki v skladu s poljskim pravom ne bi bilo treba obrazložiti svojega ugovora zoper plačilni nalog, kot trdi banka Getin Noble Bank, bi bil ta dvotedenski rok vseeno posebej kratek za to, da bi lahko zadevni potrošnik presodil pravne posledice svoje odločitve, ali bo zoper ta nalog vložil ugovor ali ne.
56 Če bi predložitveno sodišče ugotovilo, da obstaja nezanemarljivo tveganje, da ugovor zoper plačilna naloga iz postopka v glavni stvari ne bo vložen zaradi okoliščin, navedenih v točki 53 te sodbe, je treba v zvezi z dejstvom, da sta ta naloga pravnomočna, opozoriti, da je za zagotovitev stabilnosti prava in pravnih razmerij ter učinkovitega izvajanja sodne oblasti pomembno, da sodnih odločb, ki so postale pravnomočne po tem, ko so bila izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva, ali po tem, ko so se iztekli roki zanje, ni več mogoče izpodbijati (sodba z dne 17. maja 2022, Unicaja Banco, C‑869/19, EU:C:2022:397, točka 32).
57 Poleg tega varstvo zadevnega potrošnika ni absolutno. Natančneje, pravo Unije nacionalnega sodišča ne zavezuje, da ne uporabi nacionalnih postopkovnih pravil, po katerih odločba postane pravnomočna, čeprav bi se s tako neuporabo lahko odpravila kršitev določbe iz Direktive 93/13, ne glede na njeno naravo, če sta v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 44 te sodbe, spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti (sodba z dne 17. maja 2022, Unicaja Banco, C‑869/19, EU:C:2022:397, točka 33).
58 V položaju, v katerem se je štelo, da je bil preizkus morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev opravljen po uradni dolžnosti in da je postal pravnomočen, ne da bi bil ta preizkus obrazložen, je Sodišče razsodilo, da se z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu zahteva, da lahko izvršilno sodišče presodi, in sicer tudi prvič, morebitno nepoštenost pogodbenih pogojev, ki so bili podlaga za plačilni nalog, ki ga je na predlog upnika izdalo sodišče in zoper katerega dolžnik ni vložil ugovora (glej v tem smislu sodbo z dne 17. maja 2022, SPV Project 1503 in drugi, C‑693/19 in C‑831/19, EU:C:2022:395, točki 65 in 66).
59 To še toliko bolj velja, če se šteje, da ni bil opravljen nikakršen preizkus morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev iz zadevne pogodbe po uradni dolžnosti, kot se zdi, da je v obravnavani zadevi.
60 Dejstvo, da je bil TL v postopkih pred poljskimi sodišči pasiven, predložitvenega sodišča ne razbremeni obveznosti, ki jo ima, da ta preizkus opravi po uradni dolžnosti, če ugotovi, da TL ni vložil ugovora zoper plačilna naloga iz postopka v glavni stvari zaradi okoliščin, navedenih v točki 53 te sodbe, saj je bil ta ugovor edino procesno sredstvo, ki je bilo na voljo TL za nasprotovanje nepoštenosti pogojev iz pogodb iz postopka v glavni stvari.
61 Glede na vse navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki določa, da nacionalno sodišče ne more po uradni dolžnosti preveriti morebitne nepoštenosti pogojev iz pogodbe in iz tega izpeljati posledic, kadar nadzira postopek izvršbe, ki temelji na pravnomočni odločbi o plačilnem nalogu:
– če ta ureditev ne določa takega preizkusa v fazi izdaje plačilnega naloga ali
– kadar je tak preizkus določen le v fazi ugovora, vloženega zoper zadevni plačilni nalog, če obstaja nezanemarljivo tveganje, da zadevni potrošnik ne bo vložil zahtevanega ugovora bodisi zaradi posebej kratkega roka, določenega za to, bodisi zaradi višine stroškov sodnega postopka v primerjavi z zneskom spornega dolga, bodisi zato, ker nacionalna ureditev ne določa obveznosti, da se temu potrošniku sporočijo vse informacije, ki so potrebne, da lahko ugotovi obseg svojih pravic.
Drugo vprašanje
62 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1), člen 6(1), člen 7(1) in (2) ter člen 8 Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni sodni praksi, v skladu s katero vpis pogodbenega pogoja v nacionalno evidenco nedovoljenih pogodbenih pogojev povzroči, da se ta pogoj šteje za nepošten v vseh postopkih, v katerih je udeležen potrošnik, tudi v zvezi z drugim prodajalcem ali ponudnikom, ki ni tisti, zoper katerega se je začel postopek vpisa navedenega pogoja v to nacionalno evidenco, in kadar zadevni pogoj nima enakega besedila kot pogoj, ki je bil vpisan, ima pa za zadevnega potrošnika enak pomen in enake učinke.
63 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča sistem varstva, vzpostavljen z Direktivo 93/13, temelji na preudarku, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju tako glede pogajalske moči kot tudi ravni obveščenosti (sodba z dne 21. septembra 2023, mBank (Poljska evidenca nedovoljenih pogodbenih pogojev), C‑139/22, EU:C:2023:692, točka 34).
64 Zato, najprej, v skladu s členom 3(1) te direktive pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo zadevnega potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki izhajajo iz te pogodbe, medtem ko v skladu s členom 6(1) navedene direktive tak nepošten pogoj za tega potrošnika ni zavezujoč. Namen zadnjenavedene določbe je formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, določeno z navedeno pogodbo, nadomestiti z dejanskim ravnotežjem, tako da se med sopogodbeniki spet vzpostavi enakost (sodba z dne 21. septembra 2023, mBank (Poljska evidenca nedovoljenih pogodbenih pogojev), C‑139/22, EU:C:2023:692, točka 35 in navedena sodna praksa).
65 Dalje, glede na naravo in pomen javnega interesa, ki ga pomeni varstvo potrošnikov, ki so v takem podrejenem položaju, člen 7(1) navedene direktive, v povezavi z štiriindvajseto uvodno izjavo te direktive, državam članicam nalaga, da zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki (sodba z dne 21. septembra 2023, mBank (Poljska evidenca nedovoljenih pogodbenih pogojev), C‑139/22, EU:C:2023:692, točka 36).
66 Kot je razvidno iz člena 7(2) Direktiv 93/13, navedena sredstva obsegajo možnost, da osebe ali organizacije, ki imajo pravni interes za varstvo potrošnikov, ukrepajo na sodiščih, da ta odločijo, ali so pogodbeni pogoji, sestavljeni za splošno rabo, nepošteni, in če je treba, prepovejo njihovo uporabo (sodba z dne 21. septembra 2023, mBank (Poljska evidenca nedovoljenih pogodbenih pogojev), C‑139/22, EU:C:2023:692, točka 37).
67 Ker pa se spor o glavni stvari ne nanaša na take osebe in organizacije, na drugo vprašanje ni treba odgovoriti glede na člen 7(2) Direktive 93/13.
68 Nazadnje, ta direktiva v skladu z njeno dvanajsto uvodno izjavo le delno in minimalno harmonizira nacionalne zakonodaje v zvezi z nepoštenimi pogoji, pri čemer državam članicam prepušča, da z nacionalnimi predpisi, ki so strožji od navedene direktive, ob upoštevanju Pogodbe DEU zadevnim potrošnikom zagotovijo višjo raven varstva. Poleg tega lahko države članice v skladu s členom 8 navedene direktive na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo strožje določbe, ki so združljive s to pogodbo, da bi zagotovile višjo raven varstva potrošnikov (sodba z dne 21. septembra 2023, mBank (Poljska evidenca nedovoljenih pogodbenih pogojev), C‑139/22, EU:C:2023:692, točka 39 in navedena sodna praksa).
69 V zvezi z nacionalno evidenco nedovoljenih pogodbenih pogojev pa je Sodišče že razsodilo, da za mehanizem, kakršna je ta evidenca, s katerim se vzpostavi seznam pogojev, ki jih je treba šteti za nepoštene, veljajo strožje določbe, ki jih države članice lahko sprejmejo ali ohranijo na podlagi člena 8 Direktive 93/13, in da navedena evidenca načeloma zagotavlja spoštovanje interesa varstva potrošnikov (sodba z dne 21. septembra 2023, mBank (Poljska evidenca nedovoljenih pogodbenih pogojev), C‑139/22, EU:C:2023:692, točka 40 in navedena sodna praksa).
70 Ker se z Direktivo 93/13 ne zahteva vzpostavitev take evidence, sta izbira sredstev, ki se uporabljajo za uresničitev njenih posebnih ciljev, in tako določitev pravnih učinkov, ki jih lahko ima vpis pogodbenih pogojev, za katere je ugotovljeno, da so nepošteni, v to evidenco, v pristojnosti držav članic.
71 Če se nacionalna evidenca nedovoljenih pogodbenih pogojev vodi pregledno in ne le v interesu potrošnikov, ampak tudi prodajalcev ali ponudnikov, in če se ta evidenca posodablja ob spoštovanju načela pravne varnosti, je vzpostavitev te evidence združljiva s pravom Unije (sodba z dne 21. septembra 2023, mBank (Poljska evidenca nedovoljenih pogodbenih pogojev), C‑139/22, EU:C:2023:692, točka 43 in navedena sodna praksa).
72 Poleg tega se pri uporabi mehanizma evidence nedovoljenih pogojev zahteva, da pristojno nacionalno sodišče presodi, ali je izpodbijani pogodbeni pogoj enakovreden določilu iz splošnih pogojev, ki je bilo razglašeno za nedovoljeno in je navedeno v tej evidenci, ter da ima zadevni prodajalec ali ponudnik možnost to enakovrednost izpodbijati pred nacionalnim sodiščem, da se, glede na vse upoštevne okoliščine vsakega posameznega primera, ugotovi, ali je ta pogodbeni pogoj, zlasti glede učinkov, ki jih ima, vsebinsko enak tistemu, ki je vpisan v tako evidenco (sodba z dne 21. septembra 2023, mBank (Poljska evidenca nedovoljenih pogodbenih pogojev), C‑139/22, EU:C:2023:692, točka 44 in navedena sodna praksa). Taka nacionalna ureditev torej ne krši pravice do obrambe zadevnega prodajalca ali ponudnika (glej po analogiji sodbo z dne 21. decembra 2016, Biuro podróży „Partner“, C‑119/15, EU:C:2016:987, točka 43).
73 Čeprav lahko države članice poleg tega v skladu s členom 8 Direktive 93/13 v nacionalnem pravu določijo obsežnejši preizkus po uradni dolžnosti, kot ga morajo njihova sodišča opraviti na podlagi te direktive, ali celo poenostavljene postopke za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, pa mora nacionalno sodišče stranke v sporu praviloma obvestiti o tej presoji in jih pozvati, naj o tem kontradiktorno razpravljajo na način, ki ga v zvezi s tem določajo nacionalna postopkovna pravila (sodba z dne 21. septembra 2023, mBank (Poljska evidenca nedovoljenih pogodbenih pogojev), C‑139/22, EU:C:2023:692, točka 45).
74 Predložitveno sodišče navaja, da je poljsko pravo mogoče razlagati tako, da vpis pogodbenega pogoja v nacionalno evidenco nedovoljenih pogodbenih pogojev povzroči, da je treba ta pogoj šteti za nepošten v vseh postopkih, v katerih je udeležen potrošnik, tudi v zvezi z drugim prodajalcem ali ponudnikom, ki ni tisti, zoper katerega se je začel postopek vpisa navedenega pogoja v to nacionalno evidenco, in kadar zadevni pogoj nima enakega besedila kot pogoj, ki je bil vpisan, ima pa za zadevnega potrošnika enak pomen in enake učinke.
75 V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko ugotovitev nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja na podlagi primerjave njegove vsebine z vsebino pogoja, vpisanega v nacionalno evidenco nedovoljenih pogodbenih pogojev, hitro prispeva k temu, da nepošteni pogoji, ki se uporabljajo v številnih pogodbah, prenehajo učinkovati za potrošnike, ki so stranke teh pogodb (sodba z dne 21. septembra 2023, mBank (Poljska evidenca nedovoljenih pogodbenih pogojev), C‑139/22, EU:C:2023:692, točka 41).
76 Poleg tega je Sodišče v zadevi, ki se je nanašala na upravni postopek proti prodajalcu ali ponudniku, razsodilo, da je treba člen 6(1) in člen 7 Direktive 93/13 v povezavi s členoma 1 in 2 Direktive 2009/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov (UL 2009, L 110, str. 30) in glede na člen 47 Listine razlagati tako, da ne nasprotujeta, da uporaba splošnih pogodbenih pogojev, ki so po vsebini enakovredni pogodbenih pogojem, ki so bili s pravnomočno sodno odločbo razglašeni za nedovoljene in vpisani v nacionalno evidenco nedovoljenih splošnih pogodbenih pogojev, glede prodajalca ali ponudnika, ki ni bil udeležen v postopku, ki je privedel do vpisa teh pogojev v to evidenco, šteje za nedovoljeno ravnanje (sodba z dne 21. decembra 2016, Biuro podróży „Partner“, C‑119/15, EU:C:2016:987, točka 47).
77 To še toliko bolj velja za spor med prodajalci ali ponudniki in potrošnikom, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem bi bilo treba izpolniti morebitne nepoštene pogodbene pogoje.
78 Glede na vse navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1), člen 6(1), člen 7(1) in člen 8 Direktive 93/13 razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni sodni praksi, v skladu s katero vpis pogodbenega pogoja v nacionalno evidenco nedovoljenih pogodbenih pogojev povzroči, da se ta pogoj šteje za nepošten v vseh postopkih, v katerih je udeležen potrošnik, tudi v zvezi z drugim prodajalcem ali ponudnikom, ki ni tisti, zoper katerega se je začel postopek vpisa navedenega pogoja v to nacionalno evidenco, in kadar isti pogoj nima enakega besedila kot pogoj, ki je bil vpisan, ima pa za zadevnega potrošnika enak pomen in enake učinke.
Stroški
79 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo:
1. Člen 6(1) in člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah
je treba razlagati tako, da
nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki določa, da nacionalno sodišče ne more po uradni dolžnosti preveriti morebitne nepoštenosti pogojev iz pogodbe in iz tega izpeljati posledic, kadar nadzira postopek izvršbe, ki temelji na pravnomočni odločbi o plačilnem nalogu:
– če ta ureditev ne določa takega preizkusa v fazi izdaje plačilnega naloga ali
– kadar je tak preizkus določen le v fazi ugovora, vloženega zoper zadevni plačilni nalog, če obstaja nezanemarljivo tveganje, da zadevni potrošnik ne bo vložil zahtevanega ugovora bodisi zaradi posebej kratkega roka, določenega za to, bodisi zaradi višine stroškov sodnega postopka v primerjavi z zneskom spornega dolga, bodisi zato, ker nacionalna ureditev ne določa obveznosti, da se temu potrošniku sporočijo vse informacije, ki so potrebne, da lahko ugotovi obseg svojih pravic.
2. Člen 3(1), člen 6(1), člen 7(1) in člen 8 Direktive 93/13
je treba razlagati tako, da
ne nasprotujejo nacionalni sodni praksi, v skladu s katero vpis pogodbenega pogoja v nacionalno evidenco nedovoljenih pogodbenih pogojev povzroči, da se ta pogoj šteje za nepošten v vseh postopkih, v katerih je udeležen potrošnik, tudi v zvezi z drugim prodajalcem ali ponudnikom, ki ni tisti, zoper katerega se je začel postopek vpisa navedenega pogoja v to nacionalno evidenco, in kadar isti pogoj nima enakega besedila kot pogoj, ki je bil vpisan, ima pa za zadevnega potrošnika enak pomen in enake učinke.
Podpisi