Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NICHOLASA EMILIOUJA,
predstavljeni 18. januarja 2024(1)
Zadeva C‑766/21 P
Evropski parlament
proti
Axa Assurances Luxembourg SA,
Bâloise Assurances Luxembourg SA,
La Luxembourgeoise SA,
Nationale-Nederlanden Schadeverzekering Maatschappij NV
„Pritožba – Člen 272 PDEU – Arbitražna klavzula v pogodbi, ki jo sklene Evropska unija – Člen 123 Poslovnika Splošnega sodišča – Tožena stranka, ki se ni spustila v postopek – Zamudna sodba – Ugovor zoper zamudno sodbo – Člen 56 Statuta Sodišča Evropske unije – Člena 172 in 176 Poslovnika Sodišča – Odgovor na pritožbo – Nasprotna pritožba – Napačna razlaga – Nezadostna in protislovna obrazložitev“
I. Uvod
1. Predpisi, ki urejajo postopek pred sodiščem Evropske unije, so podobni železniškemu sistemu. Posamezen tir predstavlja pot, po kateri teče postopek, vlaki, ki vozijo na teh tirih, pa simbolizirajo zadeve, predložene tej sodni instituciji. Postopkovna pravila se uporabljajo kot železniška signalizacija, ki v posameznih fazah obravnave zadeve zagotavljajo, da ta ostane na ustreznem tiru in prispe na končni cilj.
2. Vendar se lahko podobno kot pri potovanju z vlakom zgodi, da se zadeva na svoji sodni poti znajde na razpotju. Pritožbe, nasprotne pritožbe in drugi mehanizmi lahko namreč privedejo do preusmeritve zadeve, kar pomeni, da bo na cilj prispela po drugi progi, pri čemer pa se vseskozi upoštevajo uveljavljena postopkovna pravila. Podobno kot vlak, katerega potovanje temelji na nemotenem delovanju železniškega omrežja, je tudi sodna zadeva s tega vidika odvisna od natančno opredeljenih postopkovnih pravil, ki zagotavljajo njeno pravično in ustrezno rešitev.
3. Ti preudarki veljajo tudi za obravnavano zadevo.
4. Evropski parlament s pritožbo Sodišču predlaga, naj delno razveljavi sodbo Splošnega sodišča Parlament/Axa Assurances Luxembourg in drugi,(2) s katero je to večinoma zavrnilo njegovo tožbo za povračilo stroškov iz naslova škode, ki je nastala na stavbi Konrad Adenauer (v nadaljevanju: KAD) v Luxembourgu (Luksemburg) zaradi vdora vode maja 2016.
5. Obenem je v tej zadevi vložena tudi nasprotna pritožba, s katero družba Nationale-Nederlanden Schadeverzekering Maatschappij NV (v nadaljevanju: NN), ena od toženih strank v postopku na prvi stopnji, predlaga razveljavitev (drugih delov) izpodbijane sodbe v obsegu, v katerem ji je Splošno sodišče z zamudno sodbo naložilo, naj Parlamentu povrne del zahtevanih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
6. V skladu z zahtevo Sodišča se bom v teh sklepnih predlogih osredotočil na nasprotno pritožbo, ki jo je vložila družba NN. Vendar ima Sodišče zaradi določenih elementov te zadeve priložnost, da podrobneje pojasni nekatere posebnosti postopka z zamudno sodbo, kar je v obravnavani zadevi še toliko pomembneje, saj menim, da je Splošno sodišče pri uporabi upoštevnih pravil, ki urejajo ta postopek, napačno uporabilo pravo. Zato bom v teh sklepnih predlogih preučil tudi te vidike.
II. Pravni okvir
A. Statut Sodišča Evropske unije
7. Člen 41 Statuta Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: Statut) določa:
„Če tožena stranka, ki je bila k temu pravilno vabljena, ne predloži pisnega odgovora na tožbo, se sodba izda v njeno škodo zaradi izostanka. Pritožba zoper sodbo se lahko vloži v enem mesecu po uradnem obvestilu o njej. […]“
8. Člen 56 Statuta določa:
„Pri Sodišču se lahko vloži pritožba v dveh mesecih po uradnem obvestilu o odločbi, proti kateri je pritožba vložena […]
Takšno pritožbo lahko vloži katera koli stranka, ki v celoti ali delno ni uspela s svojimi sklepnimi predlogi. […]“
B. Poslovnik Sodišča
9. Člen 172 Poslovnika Sodišča, naslovljen „Stranke, ki lahko vložijo odgovor na pritožbo“, določa, da lahko „[v]saka stranka v zadevi pred Splošnim sodiščem, na katero se nanaša pritožba, ki ima interes za ugoditev pritožbi ali njeno zavrnitev, […] v dveh mesecih od vročitve pritožbe vloži odgovor nanjo. […]“
10. Člen 176 Poslovnika Sodišča se nanaša na „[n]asprotno pritožbo“. V skladu s prvim odstavkom tega člena lahko „[s]tranke iz člena 172 [Poslovnika Sodišča] […] v enakem roku, kot je določen za vložitev odgovora na pritožbo, vložijo nasprotno pritožbo“. Člen 178(1) Poslovnika Sodišča v zvezi s tem določa, da se z nasprotno pritožbo predlaga, naj se odločba Splošnega sodišča v celoti ali deloma razveljavi.
C. Poslovnik Splošnega sodišča
11. Člen 123 Poslovnika Splošnega sodišča, naslovljen „Zamudna sodba“, določa:
„1. Če Splošno sodišče ugotovi, da tožena stranka, ki ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor, ni odgovorila v [predpisani] obliki ali roku, […] lahko tožeča stranka v roku, ki ga določi predsednik, Splošnemu sodišču predlaga, naj njenim predlogom ugodi.
2. Tožena stranka, ki se ni spustila v postopek, ne sodeluje v postopku z zamudno sodbo in se ji ne vroči noben procesni akt razen končne odločbe.
3. Splošno sodišče v zamudni sodbi ugodi predlogom tožeče stranke, razen če je očitno nepristojno za odločanje o tožbi ali če je ta tožba očitno nedopustna ali očitno brez pravne podlage.
[…]“
12. Člen 166 Poslovnika Splošnega sodišča določa, da lahko tožena stranka, ki se ni spustila v postopek, v skladu s členom 41 Statuta vloži ugovor zoper zamudno sodbo.
III. Dejansko stanje, postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
A. Dejansko stanje
13. Dejansko stanje je podrobno predstavljeno v izpodbijani sodbi.(3) Dejanske okoliščine, ki so upoštevne za te sklepne predloge, je mogoče povzeti tako.
14. Parlament je leta 2011 začel postopek javnega razpisa za sklenitev zavarovalne pogodbe za kritje „vseh tveganj gradbišča“ (tous risques chantier), povezanih z večjimi obnovitvenimi in gradbenimi deli, ki so se izvajala v okviru projekta razširitve stavbe KAD v Luxembourgu. Izbrana je bila ponudba družb AXA Assurances Luxembourg SA (v nadaljevanju: AXA), Bâloise Assurances Luxembourg SA, La Luxembourgeoise SA in Delta Lloyd Schadeverzekering NV. Zadnjenavedeno družbo je 12. decembra 2018 prevzela družba NN (v nadaljevanju: tožene stranke na prvi stopnji).
15. Evropska unija, ki jo je zastopal Parlament, je s toženimi strankami na prvi stopnji 3. aprila 2012 sklenila pogodbo za zavarovanje vseh tveganj gradbišča (v nadaljevanju: zadevna zavarovalna pogodba), navedeno v razpisu. V pogodbi je bila za vodilno zavarovalnico imenovana družba AXA.(4)
16. Po obilnem deževju, do katerega je prišlo 27. in 30. maja 2016, je deževnica z gradbišča stavbe KAD vdrla v kletne prostore te stavbe. Ker voda ni mogla odteči, se je v prostorih, v katerih je bila tehnična oprema že nameščena, povečala vlažnost. Posledično je bila oprema poškodovana.
17. Družba, ki je na tem gradbišču izvajala nadzor nad večjimi gradbenimi deli, je 30. maja 2016 zaradi tega škodnega dogodka vložila zahtevek za izplačilo zavarovalnine. Družba AXA je kot vodilna zavarovalnica z dopisom z dne 15. julija 2016 Parlament obvestila, da zadevna zavarovalna pogodba glede na informacije, ki so jih preučili njeni izvedenci, ne krije navedenega škodnega dogodka, in zato zatrjevala neobstoj vsakršne odgovornosti.
18. Družba AXA in Parlament tega nesporazuma kljub izmenjavi dopisov in sestanku nista uspela rešiti. Parlament je toženim strankam na prvi stopnji poslal uradni opomin, ki je temeljil na začasni oceni škode.
19. Po tem prvem opominu je 28. novembra 2018 poslal nov opomin, v katerem je navedel, da nastala škoda znaša 800.624,33 EUR brez davka na dodano vrednost.
B. Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
20. Parlament je 20. junija 2019 pri Splošnem sodišču vložil tožbo na podlagi člena 272 PDEU, s katero je predlagal, naj se toženim strankam na prvi stopnji naloži povračilo stroškov v zvezi s škodo, ki je maja 2016 zaradi vdora vode nastala na opremi v stavbi KAD. Parlament je v utemeljitev tožbe navedel šest tožbenih razlogov.
21. Družbe AXA, Bâloise Assurances Luxembourg in La Luxembourgeoise so 10. septembra 2019 pri Splošnem sodišču vložile odgovor na tožbo.
22. Sodno tajništvo Splošnega sodišča je po tem, ko je bilo obveščeno, da je družbo Delta Lloyd Schadeverzekering prevzela družba NN, to družbo z dopisom z dne 13. januarja 2020 obvestilo o vložitvi tožbe in ji določilo rok za vložitev odgovora na tožbo.
23. Družba NN odgovora na tožbo ni vložila v predpisanem roku.
24. Sodno tajništvo Splošnega sodišča je družbo NN z dopisom z dne 29. junija 2020 obvestilo, da v skladu s členom 123 Poslovnika Splošnega sodišča, ki ureja zamudno sodbo, in na predlog Parlamenta ne more več sodelovati v postopku z zamudno sodbo in da ji bo vročena le končna odločba.
25. Splošno sodišče je 29. septembra 2021 s točkama 2 in 4 izreka izpodbijane sodbe tožbo zavrnilo v delu, v katerem se je nanašala na tožene stranke na prvi stopnji, razen na družbo NN. To sodišče je družbi NN s točkama 1 in 3 izreka izpodbijane sodbe naložilo, naj Parlamentu povrne znesek v višini 79.653,89 EUR (kar ustreza znesku, ki ga je Parlament v svojih predlogih zahteval od družbe NN) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in plača stroške postopka z zamudno sodbo, ki se je vodil glede nje.
26. Družba NN je 18. novembra 2021 v skladu s členom 41 Statuta in členom 166 Poslovnika Splošnega sodišča vložila ugovor zoper točki 1 in 3 izreka izpodbijane sodbe. Splošno sodišče je s sklepom z dne 10. januarja 2022 ta postopek prekinilo do odločitve Sodišča v zvezi s to pritožbo.
IV. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
27. Parlament je 8. decembra 2021 zoper izpodbijano sodbo vložil to pritožbo.
28. Parlament s pritožbo Sodišču predlaga, naj:
– razveljavi točki 2 in 4 izreka izpodbijane sodbe;
– zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču;
– pridrži odločitev o stroških, razen tistih, na katere se nanaša točka 3 izreka izpodbijane sodbe; ter
– podredno, razveljavi točki 2 in 4 izreka izpodbijane sodbe ter ugodi predlogu Parlamenta, podanemu proti toženim strankam na prvi stopnji.
29. Tožene stranke na prvi stopnji, vključno z družbo NN, v odgovoru na navedeno pritožbo Sodišču predlagajo, naj:
– pritožbo Parlamenta zavrne;
– zavrne predlog Parlamenta, naj se odločitev o stroških pridrži;
– podredno, če bi Sodišče ugodilo pritožbi Parlamenta, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču; in
– podredno, na podlagi trditev, ki so jih navedle na prvi stopnji, zavrne predloge Parlamenta v zvezi z družbami AXA, Bâloise Assurances Luxembourg in La Luxembourgeoise ter posledično odloči v skladu z njihovimi predlogi.
30. Družba NN z nasprotno pritožbo, vloženo 6. aprila 2022, Sodišču predlaga, naj:
– razglasi nasprotno pritožbo za dopustno; in
– razveljavi točki 1 in 3 izreka izpodbijane sodbe.
31. Parlament v odgovoru na nasprotno pritožbo Sodišču predlaga, naj:
– nasprotno pritožbo razglasi za nedopustno;
– podredno, nasprotno pritožbo razglasi za neutemeljeno; in
– družbi NN naloži plačilo stroškov nasprotne pritožbe.
V. Analiza
32. V obravnavani zadevi sta pri Sodišču vloženi dve pritožbi, in sicer pritožba Parlamenta in pritožba družbe NN.
33. Parlament v utemeljitev glavne pritožbe navaja tri pritožbene razloge, s katerimi izpodbija razlago, ki jo je Splošno sodišče podalo v zvezi s pojmom „poplava“ iz člena I.15.1.1 zadevne zavarovalne pogodbe. Parlament v zvezi s tem zatrjuje (i) kršitev načel razlage prava Unije; (ii) kršitev obveznosti obrazložitve; ter (iii) izkrivljanje dejstev in dokazov.
34. Družba NN v utemeljitev nasprotne pritožbe navaja dva pritožbena razloga. Na prvem mestu zatrjuje, da je Splošno sodišče kršilo člen 45(1)(a) Poslovnika Splošnega sodišča, ki se nanaša na način določitve jezika postopka, ker ni ugotovilo, da je bila tožba Parlamenta, sestavljena v francoskem jeziku, očitno nedopustna v delu, v katerem se je nanašala na družbo NN.
35. Na drugem mestu in podredno pa zatrjuje kršitev člena 123(3) Poslovnika Splošnega sodišča (ki se nanaša na ukrepe, ki jih mora Splošno sodišče sprejeti v okviru izdaje zamudne sodbe) in kršitev obveznosti obrazložitve v delu, v katerem je Splošno sodišče z izpodbijano sodbo tožbi zoper družbo NN ugodilo, medtem ko je to tožbo v zvezi z ostalimi toženimi strankami na prvi stopnji zavrnilo, čeprav so predlogi Parlamenta temeljili na enakih pravnih in dejanskih utemeljitvah.
36. Kot sem že navedel, se bom v teh sklepnih predlogih na zahtevo Sodišča osredotočil predvsem na analizo dopustnosti druge pritožbe, to je nasprotne pritožbe, ki jo je vložila družba NN. Vendar je treba poudariti, da nasprotne pritožbe družbe NN ni mogoče obravnavati ločeno in brez ustreznega upoštevanja širšega okvira, zlasti dejstva, da je družba NN tožena stranka, ki se ni spustila v postopek, in da je uporabila dva ločena postopkovna mehanizma. Menim, da je treba preučiti tudi te vidike, čeprav nekoliko presegajo okvir nasprotne pritožbe.
37. Zato bom v teh sklepnih predlogih najprej podal nekaj uvodnih pojasnil, ki se nanašajo na status družbe NN kot stranke, ki se ni spustila v postopek, in – kot sem navedel v točki 26 teh sklepnih predlogov – njen ugovor pred Splošnim sodiščem zoper izpodbijano sodbo (oziroma zamudno sodbo) (A). Nato bom obravnaval dopustnost odgovora družbe NN na glavno pritožbo (B). V nadaljevanju bom preučil, ali lahko družba NN sploh vloži nasprotno pritožbo (C). Na koncu pa se bom osredotočil na nekatera vprašanja glede razlage, ki izhajajo iz besedila člena 123(3) Poslovnika Splošnega sodišča ter iz načina, na katerega je Splošno sodišče ta člen uporabilo v izpodbijani sodbi (D).
A. Zamudna sodba in ugovor družbe NN zoper njo
38. V skladu s členom 41 Statuta v povezavi s členom 123 Poslovnika Splošnega sodišča velja, da lahko Splošno sodišče, če tožena stranka, ki ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor, v predpisani obliki ali roku ne predloži pisnega odgovora na tožbo, in če to predlaga tožeča stranka, v škodo tožene stranke izda zamudno sodbo.
39. V teh okoliščinah ima ta stranka status „tožene stranke, ki se ni spustila v postopek“.(5)
40. Ne glede na navedeno pa lahko tožena stranka, ki se ni spustila v postopek, v skladu s členom 41 Statuta in členom 166 Poslovnika Splošnega sodišča izrazi svoje nasprotovanje, in sicer tako, da pri Splošnem sodišču v enem mesecu od vročitve zamudne sodbe vloži ugovor zoper to sodbo.(6) V predpisih, ki urejajo postopek pred sodiščem Unije, so torej izrecno določena pravna sredstva, ki jih lahko na poti skozi različne faze postopka uveljavlja katera koli stranka, ki se znajde v položaju tožene stranke, ki se ni spustila v postopek. Taka tožena stranka lahko z uporabo ene od možnosti na tej postopkovni poti doseže ponovno odprtje zadeve in revizijo vprašanja, o katerem je bilo (začasno) odločeno inaudita altera parte.
41. Družba NN je 18. novembra 2021 uporabila to postopkovno pot, in sicer z vložitvijo ugovora zoper zamudno sodbo Splošnega sodišča. Vendar je to sodišče 10. januarja 2022 prekinilo ta postopek, ker je Parlament zoper izpodbijano sodbo vložil glavno pritožbo.
42. Družba NN je nato 6. aprila 2022 v okviru pritožbenega postopka, ki ga je sprožil Parlament, vložila odgovor na pritožbo in nasprotno pritožbo.
43. V teh okoliščinah Parlament meni, da tako odgovor na pritožbo kot tudi nasprotna pritožba, ki ju je vložila družba NN, nista dopustna. V naslednjih dveh oddelkih bom obravnaval trditve, ki jih je v zvezi s tem navedel Parlament.
B. Dopustnost odgovora družbe NN na glavno pritožbo
44. Parlament na prvem mestu trdi, da odgovor na pritožbo, ki so ga tožene stranke na prvi stopnji vložile skupaj, ni dopusten v delu, v katerem se nanaša na družbo NN, saj ta družba nima interesa za ugoditev pritožbi ali njeno zavrnitev.
45. Parlament navaja, da se njegova pritožba nanaša le na točki 2 in 4 izreka izpodbijane sodbe, s katerima je Splošno sodišče zavrnilo njegovo tožbo v delu, v katerem se je nanašala na druge tožene stranke na prvi stopnji. Zato naj glavna pritožba ne bi vplivala na pravni položaj družbe NN.
46. S tem stališčem se ne strinjam.
47. Naj spomnim, da lahko v skladu s členom 172 Poslovnika Sodišča „[v]saka stranka v zadevi“ pred Splošnim sodiščem, „ki ima interes za ugoditev pritožbi ali njeno zavrnitev,“ v dveh mesecih od vročitve pritožbe vloži odgovor nanjo.
48. Iz jasnega besedila člena 172 Poslovnika Sodišča je torej razvidno, da lahko vsaka oseba, ki je imela v postopku na prvi stopnji formalni status „stranke“, z vložitvijo odgovora na pritožbo druge stranke načeloma sodeluje v pritožbenem postopku, če ima interes za uspešno ali neuspešno rešitev te pritožbe. Zato morata biti za sodelovanje v postopku poleg predpisanega roka izpolnjena tudi dva kumulativna pogoja.
49. Prvič, odgovor na pritožbo mora vložiti „stranka v zadevi“.
50. V skladu z opredelitvijo pojmov „stranka“ in „glavna stranka“ iz člena 1(2)(c) in (d) Poslovnika Splošnega sodišča, razumem, da ta izraz zajema tudi tožečo stranko in toženo stranko ter intervenienta v konkretni zadevi.(7) Družba NN ta pogoj izpolnjuje, saj je bila tožena stranka v postopku, ki je privedel do izdaje izpodbijane sodbe.
51. Opredelitev družbe NN kot „tožene stranke, ki se ni spustila v postopek“, ne vpliva na njen status „stranke“. Družba NN je namreč status tožene stranke ohranila skozi celoten postopek pred Splošnim sodiščem. Prav to je namreč razlog, zaradi katerega ji je bila vročena izpodbijana sodba.(8)
52. Podobno je tudi v členu 172 Poslovnika Sodišča jasno navedeno, da se pritožba, če je bila vložena, vroči strankam v zadevi. To, da je družba NN stranka v postopku, nedvomno potrjuje tudi dejstvo, da ji je bila pritožba, ki jo je vložil Parlament, vročena.(9)
53. Drugič, stranka, ki želi vložiti odgovor na pritožbo, mora imeti „interes za ugoditev pritožbi ali njeno zavrnitev“.
54. Nesporno velja, da mora stranka, ki želi vložiti pravno sredstvo, dokazati, da ji lahko to pravno sredstvo, če z njim uspe, prinese korist.(10) S tega vidika bi moralo enako veljati za stranko, ki želi vložiti odgovor na pritožbo, saj mora tudi ta stranka izkazati „interes“ za rezultat tega pravnega sredstva. Čeprav se strinjam, da lahko ta izraz zajema širok nabor koristi, ki presegajo strogo pravne elemente,(11) pa mora imeti rezultat določenega postopka pravne posledice za stranko, ki ga je sprožila, po mojem mnenju pa tudi za stranke, ki želijo v njem sodelovati(12).
55. Kot je bilo že navedeno, je družba NN na podlagi člena 41 Statuta in člena 166 Poslovnika Splošnega sodišča vložila ugovor zoper izpodbijano sodbo. Toda Splošno sodišče je obravnavo tega ugovora prekinilo, dokler Sodišče ne odloči o glavni pritožbi.
56. Sodišče bo moralo v sodbi, ki jo bo izdalo v zvezi z glavno pritožbo, na podlagi razlogov, ki jih je navedel Parlament, preučiti, ali je Splošno sodišče z zavrnitvijo tožbe, vložene proti drugim toženim strankam na prvi stopnji, storilo napako pri razlogovanju.
57. V zvezi s tem je treba poudariti, da je Parlament proti vsem toženim strankam (torej tudi proti družbi NN) navedel ista dejstva in enake pravne trditve. Zato je jasno, da bo presoja, ki jo bo Sodišče opravilo v zvezi s trditvami, ki jih je Parlament navedel v pritožbenem postopku, najverjetneje odločilna za rezultat pravnega sredstva družbe NN, o katerem zdaj odloča (čeprav je postopek trenutno prekinjen) Splošno sodišče. Če bi Sodišče spremenilo sodbo Splošnega sodišča in ugodilo predlogom Parlamenta, bi bila usoda ugovora, ki ga je družba NN vložila pred Splošnim sodiščem, verjetno zapečatena. Velja pa tudi obratno: če bi Sodišče pritožbo Parlamenta zavrnilo, se bodo možnosti, da bo družba NN uspela doseči razveljavitev zamudne sodbe, močno povečale.
58. Zato je po mojem mnenju jasno, da ima družba NN v nasprotju s trditvami, ki jih je navedel Parlament, pomemben in neposreden pravni interes za rešitev tega pritožbenega postopka. Družba NN torej izpolnjuje oba upoštevna pogoja, ki sem ju navedel v točkah 49 in 53 teh sklepnih predlogov, in lahko vloži odgovor na obravnavano pritožbo.
59. Ne glede na navedeno pa menim, da obstajajo tudi načelni razlogi, zaradi katerih bi morala družba NN, čeprav gre za stranko, ki se ni spustila v postopek, imeti možnost, da v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, vloži odgovor na glavno pritožbo.
60. Zaradi vložitve glavne pritožbe je bil namreč postopek pred Splošnim sodiščem, ki ga je družba NN sprožila z vložitvijo ugovora zoper zamudno sodbo, prekinjen. S tega vidika je bilo uveljavljanje pravnega sredstva, ki je bilo družbi NN sprva na voljo na podlagi člena 41 Statuta in člena 166 Poslovnika Splošnega sodišča, začasno odloženo, medtem ko je bila dana prednost pravnemu sredstvu, ki ga uveljavlja Parlament, to je pritožbi.
61. Če bi se stranka, čeprav gre za toženo stranko, ki se ni spustila v postopek na prvi stopnji, znašla v tem stanju pravne negotovosti, v katerem dejansko ne bi mogla uveljavljati pravnega sredstva, ki ji je na voljo v njenem položaju, to je ugovora zoper zamudno sodbo, ali sodelovati v pritožbenem postopku, ki se nanaša prav na zadevo, v kateri je bila – in je še vedno – stranka, bi bilo to po mojem mnenju v nasprotju tako s pravico do učinkovitega pravnega sredstva kot tudi s pravico do izjave.
62. Pravica do izjave je splošno načelo prava Unije. Spada na področje pravice do obrambe, kot je določena v določbah Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), zlasti v njenem členu 47. Na splošno ta pravica vsaki stranki zagotavlja pravico, da pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese, predloži pisna ali ustna stališča.(13)
63. Sodišče mora zato zagotoviti, da se vsaki stranki da razumna možnost, da predstavi svoje trditve pod pogoji, ki je v primerjavi z nasprotno stranko ne postavljajo v bistveno slabši položaj.(14)
64. Če stranka, kakršna je družba NN, nima možnosti odgovora na vloženo pritožbo, ne more predstaviti svojega pravnega stališča in podati izjave na podlagi pravnih trditev, ki jih navaja v svojo obrambo in ki jih mora Sodišče ustrezno preučiti. V teh okoliščinah je precej težko razumeti, kako bi lahko Sodišče zagotovilo uveljavljanje pravic družbe NN do izjave in do učinkovitega pravnega sredstva.
65. Glede na navedeno menim, da je odgovor na pritožbo, ki so ga skupaj vložile tožene stranke na prvi stopnji, v celoti dopusten, tudi v delu, v katerem se nanaša na družbo NN.
C. Dopustnost nasprotne pritožbe družbe NN
66. Parlament Sodišču na drugem mestu predlaga, naj nasprotno pritožbo družbe NN razglasi za nedopustno, ker ta družba kot tožena stranka, ki se ni spustila v postopek, ne izpolnjuje pogojev za uveljavljanje tega postopkovnega pravnega sredstva.
67. Pri presoji dopustnosti nasprotne pritožbe družbe NN bom najprej preučil upoštevne določbe, ki so podlaga za uporabo tega pravnega mehanizma. V ta namen bom preučil člen 176 Poslovnika Sodišča, ki ureja nasprotne pritožbe, in pojasnil razloge, zaradi katerih menim, da je v tem konkretnem okviru upošteven tudi člen 56 Statuta, ki se nanaša na pritožbe (1). Nato se bom osredotočil na zahteve iz navedenega člena Statuta in pojasnil razloge, zaradi katerih družba NN v okviru obravnavane zadeve po mojem mnenju nima pravice do vložitve nasprotne pritožbe (2). Nazadnje bom predstavil nekaj kratkih razmislekov o sistemu pravnih sredstev, ki so na voljo toženi stranki, ki se ni spustila v postopek, zlasti pa o vprašanju, ali lahko taka tožena stranka hkrati uporabi različne mehanizme (3).
1. Upoštevne določbe za vložitev nasprotne pritožbe
68. Člen 176 Poslovnika Sodišča določa postopkovni okvir nasprotnih pritožb. V skladu s tem členom lahko nasprotno pritožbo vložijo stranke iz člena 172 Poslovnika Sodišča. S tega vidika je lahko vlagateljica nasprotne pritožbe vsaka stranka v zadevi pred Splošnim sodiščem, ki ima interes za ugoditev pritožbi ali njeno zavrnitev.
69. Sodišče je v sodni praksi priznalo, da lahko stranka, ki spada na področje uporabe teh določb, vloži odgovor na pritožbo in hkrati vloži tudi nasprotno pritožbo.(15) Vendar se z odgovorom na pritožbo ne more predlagati razveljavitev odločbe Splošnega sodišča iz razlogov, ki so drugačni in neodvisni od tistih, navedenih v pritožbi, saj se taki razlogi lahko uveljavljajo le v okviru nasprotne pritožbe.(16) V tem smislu je treba nasprotno pritožbo vložiti z ločeno vlogo, ki ni odgovor na pritožbo, vsebovati pa mora le razloge in trditve, ki so drugačni in neodvisni od tistih, ki so bili navedeni v odgovoru na pritožbo, ki ga je vložila ista stranka.(17)
70. Družba NN se v okviru obravnavane zadeve, kot sem že pojasnil, šteje za stranko, ki lahko vloži odgovor na glavno pritožbo v smislu člena 172 Poslovnika Sodišča. Na podlagi dobesedne razlage besedila člena 176 Poslovnika Sodišča se torej zdi, da ima družba NN v skladu z navedenimi pogoji tudi pravico do vložitve nasprotne pritožbe.
71. V obravnavani zadevi se zdi, da so ti pogoji izpolnjeni. Iz spisa je namreč razvidno, da so tožene stranke na prvi stopnji, vključno z družbo NN, odgovor na glavno pritožbo vložile isti dan, na katerega je družba NN z ločeno vlogo in v predpisanem roku vložila nasprotno pritožbo. S to nasprotno pritožbo se predlaga razveljavitev točk 1 in 3 izreka izpodbijane sodbe. Vsebina te nasprotne pritožbe torej temelji na razlogih, ki so drugačni od razlogov, navedenih v glavni pritožbi (ki se nanašajo na točki 2 in 4 izreka izpodbijane sodbe), ter ki so drugačni in neodvisni od razlogov, navedenih v odgovoru na glavno pritožbo.
72. S tega vidika in v nasprotju s trditvami, ki jih je v zvezi s tem navedel Parlament, ne vidim nobene težave glede tega, da nasprotna pritožba družbe NN vsebuje trditve, ki se razlikujejo od trditev, navedenih v glavni pritožbi, in da se želi z njo doseči rešitev, ki je drugačna od tiste, ki jo je ta stranka predlagala v glavni pritožbi.(18)
73. Vendar poudarjam, da je izpolnjevanje formalnih zahtev iz členov 172 in 176 Poslovnika Sodišča le ona od ovir, ki jo mora stranka premostiti, da bi lahko uspešno vložila nasprotno pritožbo.
74. Člen 56 Statuta določa osnovne zahteve, ki morajo biti izpolnjene, da lahko stranka vloži pritožbo. V zvezi s tem drugi odstavek tega člena določa, da lahko pritožbo vloži „katera koli stranka, ki v celoti ali delno ni uspela s svojimi sklepnimi predlogi“.
75. S tega vidika se nemudoma poraja to vprašanje: ali člen 56 Statuta glede na to, da izraz „nasprotna pritožba“ ni izrecno naveden, ureja tako običajno „pritožbo“ kot „nasprotno pritožbo“?
76. Po mojem mnenju je odgovor precej jasen.
77. Besedilo te določbe se sklicuje na izraz „pritožba“, ki označuje pravno sredstvo, s katerim lahko stranka izpodbija sodno odločbo ali njen del z navedbo pravnih trditev, s katerimi predlaga, naj se ta odločba v celoti ali deloma razveljavi.
78. „Nasprotna pritožba“ je pravno sredstvo, ki se uporablja prav v ta namen. Gre torej za pravni sredstvi, ki sta si v osnovi podobni, z izjemo bistvene razlike, ki se nanaša na to, da stranka nasprotno tožbo vloži po tem, ko je glavna tožba že vložena, in da pri tem seveda navede pravne trditve in pritožbene razloge, ki so drugačni od tistih iz glavne pritožbe. S tega vidika je jasno, da razlika med pritožbo in nasprotno pritožbo ne izhaja iz samega bistva obeh mehanizmov, ampak iz njune časovne razsežnosti ter neodvisnosti ali akcesornosti.
79. Pritožbo je namreč treba vložiti v dveh mesecih po uradnem obvestilu o odločbi, proti kateri je pritožba vložena,(19)medtem ko je mogoče nasprotno pritožbo vložiti tudi po izteku tega roka. V skladu s členoma 172 in 176 Poslovnika Sodišča je mogoče nasprotno pritožbo vložiti „v enakem roku, kot je določen za vložitev odgovora na pritožbo“, to je v dveh mesecih od vročitve pritožbe stranki.(20)
80. Če različne stranke vložijo ločene pritožbe zoper isto odločbo Splošnega sodišča, je poleg tega jasno, da bo vsaka od teh pritožb živela „samostojno življenje“. Sodišče lahko take (nekatere ali vse) zadeve po potrebi združi za pisni ali ustni del postopka ali izdajo sodbe.(21)Če bi bila ena od teh zadev umaknjena ali zavržena kot nedopustna, to ne bi vplivalo na postopek v zvezi z drugo pritožbo oziroma drugimi pritožbami.
81. Po drugi strani pa gre v nasprotni pritožbi za zadevo, ki se prenese v obstoječo zadevo. To pomeni, da je lahko presoja nasprotne pritožbe, ki jo opravi Sodišče, odvisna od glavne pritožbe. V skladu s členom 183 Poslovnika Sodišča namreč velja, da lahko nasprotna pritožba postane brezpredmetna, če pritožnik umakne glavno pritožbo ali če se glavna pritožba zaradi nekaterih posebnih razlogov razglasi za očitno nedopustno.(22)
82. Glede na navedeno se zdi, da je bil mehanizem nasprotne pritožbe prvenstveno zasnovan zaradi ekonomičnosti postopka, zlasti pa zato, da bi se preprečili nepotrebni spori in omogočilo, da se lahko zadeve, ki so med seboj povezane, obravnavajo v okviru istega postopka.
83. Ko Splošno sodišče izda sodbo (ali drugo odločbo, ki jo je mogoče izpodbijati), stranka, ki ni zadovoljna z rešitvijo spora, običajno postopa tako, da nemudoma vloži pritožbo. Vendar se lahko zgodi, da stranka ni zadovoljna z nekaterimi vidiki odločbe, medtem ko se z drugimi vidiki strinja. V takih primerih obstaja možnost, da je stranka za to, da se spor dokončno razreši, pripravljena sprejeti izid postopka na prvi stopnji, če se s tem strinjajo tudi druge stranke.
84. Če pa določbe, kakršna je člen 176(1) Poslovnika Sodišča, ne bi bilo, bi bil pristop, v skladu s katerim bi stranka „čakala“ na to, kaj se bo zgodilo, precej tvegan, saj bi lahko druga stranka pritožbo vložila pred iztekom dvomesečnega roka, zaradi česar bi se prva stranka težko pravočasno odzvala. V takih okoliščinah bi obstajala večja verjetnost, da bi prišlo do vlaganja neresnih pritožb, celo v primerih, v katerih se stranke morda ne bi nagibale k sprožitvi novega kroga sodnega postopka.
85. Na podlagi navedenih razlogov ugotavljam, da sta nasprotna pritožba in glavna pritožba le dve predstavnici iste družine, to je družine pritožb.
86. Zato je manjše razhajanje v uporabi izrazoslovja, ki se pojavlja v upoštevnih pravilih, ki urejajo obe vrsti pritožb, namenjeno zgolj lažjemu razlikovanju med njima, kadar se v okviru danega postopka sklicuje na ti pravni sredstvi. To pa ne pomeni, da ju je treba v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, obravnavati različno.
87. Če bi se namreč člen 56 Statuta uporabljal le za stranko, ki želi vložiti pritožbo, ne pa tudi za stranko, ki želi po tem, ko je bila glavna pritožba že vložena, vložiti nasprotno pritožbo, bi bilo to v nasprotju s pomenom zagotavljanja učinkovitega izvajanja sodne oblasti in načelom, v skladu s katerim je treba stranke obravnavati enako.
88. Zato menim, da se člen 56 Statuta uporablja za vse vrste pritožb, ki so strankam na voljo v skladu s predpisi, ki urejajo postopek pred Sodiščem, kar vključuje tudi nasprotne pritožbe.
89. Čeprav sem prepričan, da družba NN izpolnjuje pogoje iz členov 172 in 176 Poslovnika Sodišča, pa menim, da je treba v okviru obravnavane zadeve preveriti, ali izpolnjuje tudi formalne zahteve, navedene v členu 56 Statuta.(23)
2. Zahteve iz člena 56 Statuta
90. Kot sem navedel v točki 74 teh sklepnih predlogov, člen 56, drugi odstavek, Statuta določa, da lahko pritožbo vloži „katera koli stranka, ki v celoti ali delno ni uspela s svojimi sklepnimi predlogi“.
91. Čeprav bi moralo biti v veliki večini zadev razmeroma enostavno preveriti, ali je ta pogoj izpolnjen, pa lahko pride do primerov, v katerih to ni tako preprosto. To se lahko med drugim zgodi zaradi dvoumnosti izrazov „ni uspela“(24) in „sklepni predlogi“(25). Ta dvoumnost je deloma posledica določenih razlik med različnimi jezikovnimi različicami Statuta.(26)
92. Kljub tem dvomom glede razlage pa po mojem mnenju še zdaleč ni sporno, da tožena stranka, ki se ni spustila v postopek, ne izpolnjuje teh meril. Taka tožena stranka namreč ni predložila nobene pisne vloge in posledično ni podala nobenega posebnega predloga. Zato tudi ni mogoče trditi, da taka stranka „ni uspela“ v smislu člena 56 Statuta.
93. Če se navežem na prispodobo, ki sem jo uporabil v uvodnem delu teh sklepnih predlogov, je treba za to, da z vlakom prispemo na cilj, najprej kupiti vozovnico, se pozanimati o poteku poti in se nato vkrcati na ta vlak.
94. Zdi se, da je to stališče v skladu s pristopom, ki ga je Sodišče zavzelo v sodbi Bayer CropScience in Bayer/Komisija. V navedeni zadevi sta pritožbo pri Sodišču vložili tako družba Bayer CropScience kot tudi družba Bayer, čeprav je bila stranka v postopku pred Splošnim sodiščem le prvonavedena družba. Ker družba Bayer v prvem postopku ni sodelovala in ker ni navedla nobene posebne okoliščine, zaradi katere bi eventualno pridobila upravičenje za vložitev pritožbe, je Sodišče razsodilo, da je pritožba nedopustna v delu, v katerem je bila vložena v imenu te družbe.(27)
95. Sodišče je do podobne ugotovitve prišlo tudi v nekaterih postopkih v zvezi z znamkami, ki so se nanašali na morebitne interveniente v pritožbenem postopku. Sodišče je namreč v okoliščinah, v katerih stranka ni odgovorila na začetno vlogo, ugotovilo, da za tako pritožnico ni mogoče šteti, da se je udeležila postopka pred Splošnim sodiščem, ker ni niti podala svojih predlogov niti navedla, da zagovarja predloge drugih strank.(28)
96. S tega vidika in v skladu s trditvami, ki jih je navedel Parlament, menim, da nasprotna pritožba družbe NN ni dopustna.
3. Širši premisleki glede postopka
97. Na podlagi teh pojasnil naj poudarim, da sem do navedene ugotovitve sicer prišel s presojo, ki sem jo opravil skozi prizmo obravnavane zadeve, vendar enaka logika velja tudi za širši postopkovni okvir, ki ureja pravna sredstva pred sodiščem Unije.
98. Trditve, ki so jih navedle različne stranke v tem postopku, razkrivajo precejšnjo dvoumnost, ki je povezana z uporabo posebnih pravnih mehanizmov v postopkih pred sodiščem Unije in z ustreznim trenutkom, v katerem jih je mogoče uporabiti.
99. V zvezi s tem je treba, če posebne okoliščine te zadeve za trenutek pustimo ob strani, obravnavati dve vprašanji, ki se očitno prepletata: (i) ali lahko tožena stranka, ki se ni spustila v postopek, vloži pritožbo zoper zamudno sodbo oziroma ali mora uporabiti postopkovno pot, ki ji omogoča vložitev ugovora zoper zamudno sodbo; in, če velja zadnjenavedena možnost, (ii) ali lahko taka tožena stranka hkrati uporabi obe postopkovni poti oziroma ali lahko, kot je primer v obravnavani zadevi, tak ugovor vloži poleg nasprotne pritožbe.
100. Menim, da je odgovor na obe vprašanji razmeroma jasen.
101. Tožena stranka, ki se ni spustila v postopek, namreč ne more vložiti pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo, ker mora uveljavljati posebno pravno sredstvo, s katerim ugovarja zamudni sodbi. To še toliko bolj velja v primeru tožene stranke, ki se ni spustila v postopek, saj ne more hkrati uporabiti obeh postopkovnih poti in poleg ugovora zoper zamudno sodbo, ki ga vloži pri Splošnem sodišču, vložiti tudi pritožbo pri Sodišču.
102. Zdi se, da je tako razlago Sodišče nazadnje potrdilo v sodbi Eulex Kosovo/SC, izdani istega dne kot ti sklepni predlogi.(29)
103. Ti postopkovni poti torej nista le alternativni in medsebojno izključujoči se možnosti, ampak nista niti medsebojno zamenljivi.
104. Stranka, ki želi vložiti pritožbo, mora na eni strani izpolnjevati formalne zahteve iz člena 56 Statuta, ki ji v bistvu nalaga sodelovanje v postopku na prvi stopnji. Tožena stranka, ki se ni spustila v postopek, tako iz razlogov, ki sem jih že pojasnil, ne izpolnjuje tega merila. Morebitni poskus vložitve pritožbe torej nima nobene možnosti za uspeh.
105. Po drugi strani stranke, ki je sodelovala v postopku na prvi stopnji, že po definiciji ni mogoče opredeliti kot toženo stranko, ki se ni spustila v postopek. Proti taki stranki namreč ne bi bila izdana zamudna sodba, zoper katero bi lahko vložila ugovor.
106. Če bi jo obravnavali drugače, to ne bi bilo v skladu z logiko sistema pravnih sredstev Unije.
107. S tem bi namreč ne bi le zaobšli pravil o postopkovnem pravnem sredstvu, ki je bilo posebej zasnovano za ugovarjanje zamudni sodbi, ampak bi tako pravno sredstvo glede na različne časovne okvire, ki veljajo za navedena mehanizma, in odločilno težo, ki jo ima sodba Sodišča v pritožbenem postopku, tudi povsem razvrednotili. Prav tako bi se s tem spodkopalo samo bistvo zamudne sodbe, ki je namenjena spodbujanju dejavne udeležbe v sodnem postopku z omejevanjem sodelovanja in pravnih sredstev, ki so na voljo stranki, ki se kljub vabilu ni spustila v prvi postopek.
108. Če bi se toženi stranki, ki se ni spustila v postopek, dovolilo uveljavljanje obeh pravnih sredstev, bi to tudi pomenilo, da bi ta stranka imela dve priložnosti za rešitev spora oziroma, če ponovno uporabim prispodobo iz uvodnega dela teh sklepnih predlogov, da bi potovala z dvema vlakoma hkrati. To pa bi bilo v nasprotju z načelom enakosti orožij med strankami. Če na to problematiko pogledamo s tega zornega kota, se lahko vprašamo, kako je mogoče, da bi stranka, ki ni sodelovala v postopku na prvi stopnji, vseeno imela možnost, da uveljavlja eno od pravnih sredstev vseeno uveljavlja pred Splošnim sodiščem, drugega pa pred Sodiščem, pri čemer bi želela z obema pravnima sredstvoma na koncu doseči enak izid?
109. Nazadnje, tak položaj bi lahko celo ogrozil učinkovito izvajanje sodne oblasti, saj bi škodoval celovitosti postopkovnega okvira, ker bi povzročal zmedo glede ustreznega pravnega sredstva, ki ga je treba uporabiti v konkretni zadevi, pri čemer pa ni treba posebej poudariti, da bi verjetno prispeval tudi k povečanju stroškov za stranke, ki sodelujejo v vzporednih postopkih, in stroškov te sodne institucije.(30)
110. Te ugotovitve so upoštevne tudi za uporabo nasprotne pritožbe.
111. V takih okoliščinah so lahko trditve, ki jih tožena stranka, ki se ni spustila v postopek, navede v ugovoru zoper zamudno sodbo, podobne trditvam, ki jih ta tožena stranka navede v nasprotni pritožbi. Vseeno pa se lahko zgodi, kot je razvidno iz nasprotne pritožbe družbe NN, da so trditve, navedene v nasprotni pritožbi, povsem drugačne.
112. V zvezi s tem se ne strinjam s stališčem družbe NN, v skladu s katerim bi tako ravnanje privedlo do racionalizacije postopka, saj bi Sodišču omogočilo, da izda končno sodbo, s katero bi bilo tudi dokončno odločeno o elementih, navedenih v ugovoru zoper zamudno sodbo, vloženem pri Splošnem sodišču.
113. Tak položaj bi namreč nehote privedel do tega, da bi bila stranka, ki se ni spustila v postopek, v prednosti, saj bi lahko izkoristila dodatno postopkovno pot in navedla dodatne pravne trditve, obenem pa ne bi zagotavljal niti tega, da bi bile prvotne trditve, navedene v dejanskem okviru zadeve, predložene Splošnemu sodišču, ustrezno obravnavane v okviru ugovora zoper zamudno sodbo, tudi če bi Sodišče odločilo, da je nasprotna pritožba utemeljena. To pa zato, ker mora Sodišče v okviru nasprotne pritožbe nujno obravnavati le pravna vprašanja.
114. Posledice, ki sem jih pravkar predstavil, po mojem mnenju ne ustrezajo načrtovanemu delovanju sistema pravnih sredstev, določenih v predpisih, ki urejajo postopek pred sodiščem Unije, saj en sam vlak ne more hkrati voziti po dveh tirih.
115. Zato se mi glede na navedeno zdi, da je postopkovna pot, ki toženi stranki, ki se ni spustila v postopek, omogoča, da pri Splošnem sodišču vloži ugovor zoper zamudno sodbo, najprimernejša (rectius, edina) možnost, ki jo lahko ta stranka uporabi v takih okoliščinah.
116. Če Splošno sodišče prejme ugovor zoper zamudno sodbo, ki ga vloži tožena stranka, ki se ni spustila v postopek, se prva sodba, ki je bila izdana v postopku na prvi stopnji, ne more šteti za dokončno. To v praksi pomeni, da bo zamudno sodbo, če bo stranka z ugovorom uspela, nadomestila nova sodna odločba.
117. Če pa bo ugovor zavrnjen, bo zamudna sodba obveljala in bo v okviru postopka na prvi stopnji postala dokončna. V tej fazi bo lahko tožena stranka, ki se ni spustila v postopek, če se bo za to odločila, v dveh mesecih od vročitve te sodbe vložila pritožbo. Po mojem mnenju je tak potek dogodkov v skladu z načrtovanim delovanjem sistema pravnih sredstev, ki so na voljo v tem postopkovnem okviru.(31)
118. Glede na navedeno ponavljam ugotovitev, ki sem jo že podal in v skladu s katero je treba nasprotno pritožbo družbe NN razglasiti za nedopustno. Zato Sodišču ni treba preučiti dveh pritožbenih razlogov, ki ju je v nasprotni pritožbi navedla družba NN.
119. Če pa se Sodišče s presojo, ki sem jo opravil, ne bi strinjalo in bi ugotovilo, da je nasprotna pritožba družbe NN dopustna, bi moralo po mojem mnenju iz razlogov, ki jih bom predstavil v nadaljevanju, ugotoviti, da je nasprotna pritožba utemeljena in izpodbijano sodbo posledično razveljaviti v delu, v katerem se nanaša na družbo NN.
D. Pristop, ki ga je Splošno sodišče zavzelo pri izdaji zamudne sodbe v zvezi z družbo NN
120. Kot sem navedel v točki 34 teh sklepnih predlogov, družba NN v nasprotni pritožbi navaja dva pritožbena razloga. Zaradi ekonomičnosti postopka Sodišču predlagam, naj najprej preuči drugi pritožbeni razlog družbe NN. Ker menim, da je ta pritožbeni razlog očitno utemeljen, Sodišču namreč prvega pritožbenega razloga družbe NN sploh ne bo treba preučiti.
121. Družba NN z drugim pritožbenim razlogom zatrjuje kršitev člena 123(3) Poslovnika Splošnega sodišča, ki ureja pogoje, pod katerimi lahko Splošno sodišče izda zamudno sodbo, in kršitev obveznosti obrazložitve v delu, v katerem je Splošno sodišče z izpodbijano sodbo tožbi zoper družbo NN ugodilo, medtem ko je to tožbo v zvezi z ostalimi toženimi strankami na prvi stopnji zavrnilo, čeprav so predlogi Parlamenta temeljili na enakih pravnih in dejanskih utemeljitvah.
122. Splošno sodišče je v točkah od 45 do 61 izpodbijane sodbe preučilo, ali je treba predlogu Parlamenta za izdajo zamudne sodbe proti družbi NN ugoditi, pri čemer je upoštevalo pogoje iz člena 123(3) Poslovnika Splošnega sodišča. V skladu s to določbo mora Splošno sodišče, da bi lahko zamudno sodbo, s katero ugodi predlogom tožeče stranke, sploh izdalo, najprej preveriti, ali (i) je pristojno za odločanje o tožbi, ki mu je predložena; (ii) tožba ni očitno nedopustna; in ali (iii) tožba ni očitno brez pravne podlage.
123. Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi štelo, da so pogoji iz člena 123(3) Poslovnika Splošnega sodišča izpolnjeni.
124. Splošno sodišče je torej najprej ugotovilo, da je pristojno za odločanje o tožbi Parlamenta in da je ta tožba očitno dopustna, nato pa je preučilo še izpolnjenost tretjega pogoja. V enem samem kratkem odstavku je navedlo, da
„[…] prima facie analiza trditev, ki jih navaja Parlament, ne kaže na to, da je tožba očitno brez pravne podlage. Vprašanje, ali zadevna zavarovalna pogodba dejansko krije zahtevek, na podlagi katerega se predlaga povračilo nastale škode, ne da bi zanj veljala izključitvena klavzula, ki izhaja iz te pogodbe, namreč zahteva temeljitejšo preučitev pogojev te pogodbe, ki jih je treba razlagati glede na okvir, katerega del so, in ob upoštevanju volje pogodbenih strank.“(32)
125. Splošno sodišče je na tej podlagi ugodilo tožbi, ki jo je Parlament vložil proti družbi NN. Kljub temu pa je Splošno sodišče v okviru presoje utemeljenosti tožbe proti drugim toženim strankam na prvi stopnji – po tem, ko je podrobneje preučilo trditve Parlamenta – ugotovilo, da te trditve niso utemeljene, zaradi česar je tožbo v tem delu zavrnilo.(33)
126. Ugotavljam, da ti deli izpodbijane sodbe vsebujejo dva ločena primera napačne uporabe prava, in sicer napako pri razlagi člena 123 Poslovnika Splošnega sodišča in kršitev obveznosti obrazložitve.
127. Prvič, pristop Splošnega sodišča kaže na nerazumevanje namena in obsega sodnega preverjanja, ki ga nalaga člen 123 Poslovnika Splošnega sodišča, ter izraza „očitno“, ki se uporablja v tem členu.
128. Na podlagi pojasnil, navedenih v sklepnih predlogih, ki sem jih nedavno predstavil v zadevi Komisija/Združeno kraljestvo (sodba Supreme Court),(34) naj poudarim, da iz postopkovnih pravil Unije, ki urejajo postopek z zamudno sodbo, in sodne prakse te sodne institucije jasno izhaja, da to, da tožena stranka ne sodeluje v postopku, ne pomeni samodejno tega, da sodišče, ki odloča o zadevi, sprejme predloge tožeče stranke. V okviru postopka z zamudno sodbo namreč preprosto ni mogoče niti pomisliti na to, da bi za trditve tožeče stranke veljala domneva resničnosti.
129. Vendar je treba obenem navesti, da je standard preverjanja predlogov tožeče stranke, ki ga mora uporabiti sodišče Unije, dokaj nizek. Sodišču ni treba v celoti opraviti polnega preverjanja zatrjevanega dejanskega stanja in pravnih argumentov tožeče stranke; prav tako se od Sodišča ne pričakuje obravnava argumentov glede dejanskega stanja in prava, ki bi jih lahko predložila tožena stranka, če bi v postopku sodelovala. S tem ko se tožena stranka odpove pravici do sodelovanja v postopku, se med drugim odpove tudi možnosti predložiti dokaze, s katerimi bi lahko izpodbijala točnost dejanskega stanja, kot ga navaja tožeča stranka, ali navesti argumente v obrambo, ki jih načeloma lahko predloži in utemelji le tožena stranka.(35)
130. Skratka, v postopku izdaje zamudne sodbe, ki poteka pred Splošnim sodiščem, mora tožeča stranka dokazati, da so njeni predlogi „na prvi pogled utemeljeni“.(36) To pa dokaže, če se tudi brez podrobnejše analize zdi, da so argumenti v podporo navedenih predlogov verjetni, kar pomeni, da so dovolj razumni glede prava in glede dejstev ter da so po potrebi podprti z zadostnimi dokazi.
131. Postopkovna pravila Unije sodišču Evropske unije omogočajo, da se zaradi ekonomičnosti postopka izogne podrobnemu preverjanju predlogov tožeče stranke, če se tožena stranka kljub temu, da ji je bila tožba pravilno vročena, odloči, da ne bo sodelovala v postopku.
132. Teh pravil pa ni mogoče razumeti tako, da ni treba opraviti nobenega preverjanja, če so trditve, ki jih je navedla tožeča stranka, zapletene. V zvezi s tem je namreč očitno, da obstaja razlika med nizko stopnjo preverjanja in popolno opustitvijo vsakršnega preverjanja.
133. Glede tega vidika vztrajam. Merilo iz člena 123(3) Poslovnika Splošnega sodišča temu ne omogoča, da bi štelo, da je tožeča stranka dokazala obstoj fumus boni juris zgolj zato, ker je vprašanje, ki ga navaja tožeča stranka, (pravno in/ali dejansko) tako zapleteno, da zahteva podrobnejši pregled. Zapletenost zadeve z vidika navedenih trditev namreč ni razlog, zaradi katerega ne bi bilo treba opraviti nobene sodne presoje teh trditev.(37)
134. V obravnavani zadevi pa se je v zvezi s trditvami, ki jih je Parlament navedel proti družbi NN, zgodilo prav to. Iz točke 57 izpodbijane sodbe je namreč nedvoumno razvidno, da Splošno sodišče v zvezi s temi trditvami ni opravilo nobene vsebinske presoje.
135. Iz navedenega izhaja, da je Splošno sodišče pri razlagi in uporabi člena 123 Poslovnika napačno uporabilo pravo. Splošno sodišče bi moralo ob upoštevanju pogojev pogodbe, ki jih je treba razlagati glede na okvir, katerega del so, preveriti vsaj to, ali je bila razlaga te pogodbe, ki jo je podal Parlament, dovolj verjetna, da bi bilo mogoče z njo dokazati obstoj fumus boni juris.
136. Vsekakor menim, da je prav tako očitno, da določena trditev ni več verjetna, če Splošno sodišče v okviru iste odločbe odloči o utemeljenosti te trditve in na podlagi podrobnejšega pregleda ugotovi, da ni utemeljena.
137. Kot sem že pojasnil, člen 123 Poslovnika Splošnega sodišča temu sodišču omogoča, da se v postopku z zamudno sodbo odpove podrobnemu preverjanju predlogov tožeče stranke. Vendar te določbe ni mogoče razlagati tako, da od Splošnega sodišča zahteva, da se pri presoji trditev, navedenih zoper toženo stranko, ki se ni spustila v postopek, omeji na nizko stopnjo preverjanja, če je treba te trditve zaradi tega ali onega razloga podrobneje preučiti.
138. Težko je razumeti logiko, ki je podlaga za sodno odločbo, v kateri sodišče v zvezi z istimi (dejanskimi in pravnimi) utemeljitvami v enem delu te odločbe (v tem primeru v presoji, ki se nanaša na družbo NN) meni, da niso očitno napačne, nato pa v drugem delu te odločbe (v tem primeru v okviru presoje, ki jo je opravilo v zvezi z ostalimi toženimi strankami na prvi stopnji) ugotovi, da so napačne.
139. Zdi se, da iz razlage člena 123 Poslovnika Splošnega sodišča, ki jo je podalo to sodišče, izhaja, da mora določeno trditev v nekaterih primerih dejansko sprejeti, čeprav se v celoti zaveda, da je taka trditev napačna in – kar je še huje – čeprav to v tej isti odločbi tudi izrecno prizna.
140. Po mojem mnenju ni mogoče šteti, da gre v tem primeru za pravilno in pošteno izvajanje sodne funkcije tega sodišča. To bi v bistvu pomenilo, da bi sodišče odločilo v škodo tožene stranke, ki se ni spustila v postopek, zgolj zato, ker se je odločila, da ne bo sodelovala v postopku. Tega pa pravila Unije o postopku z zamudno sodbo, kot sem že navedel, ne predvidevajo. Ta pravila namreč od sodišča Evropske unije še vedno zahtevajo, da opravi presojo zadeve: stopnja te presoje je sicer nizka, vendar je treba pri njej vseeno spoštovati zahteve iz člena 47 Listine.
141. V zvezi s tem ne gre spregledati, da je odločitev stranke, da ne bo sodelovala v postopku, pa naj je še tako zelo obžalovanja vredna, povsem svobodna izbira posamezne stranke in je zato legitimna.(38) Ta odločitev je seveda povezana s tveganjem, da bo obravnavana kot tožena stranka, ki se ni spustila v postopek, kar pomeni, da bo imela status, ki lahko privede do izdaje zamudne sodbe, zaradi česar nastanejo, kot je bilo že pojasnjeno, nekatere postopkovne posledice, ki so lahko za toženo stranko tudi neugodne.
142. Če pa bi sodišče ta postopkovna pravila Unije razlagalo tako, da mu nalagajo obveznost, v skladu s katero mora trditve tožeče stranke ne glede na okoliščine formalno potrditi, bi to pomenilo pretirano razširitev besedila in namena teh pravil, obenem pa bi obstajala nevarnost nastanka pretirano kaznovalnih posledic.
143. Zdi se, da stališču, ki ga zagovarjam, pritrjuje sodba, ki jo je veliki senat Sodišča izrekel v zadevi Tomkins, s katero je potrdil odločitev Splošnega sodišča, da trajanje protikonkurenčnega ravnanja, ki se pripisuje določeni družbi, skrajša na podlagi ugotovitev v zvezi z drugo družbo, čeprav prvonavedena družba v zvezi s trajanjem kršitve ni podala nobenega predloga.(39) Komisija je Splošnemu sodišču očitala, da je odločilo ultra petita. Vendar je Sodišče pritožbo zavrnilo, pri čemer je v bistvu opozorilo, da sta bili družbi povezani (matična in hčerinska družba) in da ni šlo za dve ločeni ravnanji, ki sta pomenili kršitev pravil o konkurenci, ampak za enotno kršitev, za katero bi lahko odgovarjali obe družbi.
144. Načela, ki izhajajo iz te sodbe, se smiselno uporabljajo tudi v obravnavani zadevi. Tožene stranke na prvi stopnji so med seboj povezane, saj jih zavezuje ista pogodba, Parlament pa je proti njim pred Splošnim sodiščem vložil skupno tožbo zaradi domnevnega neizpolnjevanja obveznosti iz te pogodbe. V tem postopku so bile vse štiri zavarovalnice v enakem pravnem in dejanskem položaju: Parlament je na podlagi enakih pravnih razlogov trdil, da so bile solidarno odgovorne za povračilo stroškov, povezanih s škodo, ki jo je povzročil konkreten škodni dogodek (to je zatrjevana poplava stavbe KAD).
145. Tako kot v sodbi Tomkins, v kateri sodišče Unije istemu ravnanju ni moglo iz razlogov, povezanih z ravnanjem obeh družb v okviru sodnega postopka, pripisati dveh različnih trajanj kršitve, glede na zadevno družbo, ta sodna institucija tudi v obravnavani zadevi na podlagi razlogov, povezanih z ravnanjem družb v okviru sodnega postopka, ne more ugotoviti, da imajo enaki pogoji iste pogodbe dva različna pomena, ki sta odvisna od zadevnih družb.
146. Iz navedenega je poleg tega razvidno, da je v izpodbijani sodbi prišlo tudi do kršitve obveznosti obrazložitve: točka 57 te sodbe ne vsebuje nobene prima facie presoje trditev, ki jih je navedla tožeča stranka, in je v nasprotju z vsebino točk od 62 do 138 te sodbe.(40)
147. Glede na navedeno menim, da izpodbijana sodba vsebuje (i) napačno razlago člena 123 Poslovnika Splošnega sodišča ter (ii) nezadostno in protislovno obrazložitev v zvezi z izpolnjenostjo tretjega pogoja iz navedenega člena, ki Splošnemu sodišču omogoča izdajo zamudne sodbe, s katero ugodi predlogom tožeče stranke.
148. Če bi torej Sodišče ugotovilo, da je nasprotna pritožba družbe NN dopustna, bi bilo treba točki 1 in 3 izreka izpodbijane sodbe po mojem mnenju razveljaviti.
VI. Predlog
149. Ob upoštevanju zgoraj navedenega Sodišču predlagam, naj:
– ugotovi, da je odgovor na pritožbo družbe Nationale-Nederlanden Schadeverzekering Maatschappij NV dopusten;
– nasprotno pritožbo družbe Nationale-Nederlanden Schadeverzekering Maatschappij zavrže kot nedopustno.