Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
LAILE MEDINA,
predstavljeni 18. januarja 2024(1)
Zadeva C‑240/22 P
Evropska komisija
proti
Intel Corporation Inc.
„Pritožba – Konkurenca – Zloraba prevladujočega položaja – Trg centralnih procesnih enot – Sklep o ugotovitvi kršitve člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma EGP – Rabati za zvestobo – Opredelitev kot zloraba – Analiza enako učinkovitega konkurenta – Celovita strategija – Enotna in trajajoča kršitev – Zapletena gospodarska presoja – Ekstrapolacija ekonomskih podatkov – Rabati v obliki ugodnosti v naravi“
I. Uvod
1. Predmet teh sklepnih predlogov je pritožba Evropske komisije za razveljavitev sodbe z dne 26. januarja 2022, Intel Corporation/Komisija (T‑286/09 RENV).(2) Ta sodba je bila izdana po sodbi Sodišča z dne 6. septembra 2017, Intel/Komisija (C‑413/14 P),(3) s katero je bila sodba z dne 12. junija 2014, Intel/Komisija (T‑286/09),(4) razveljavljena, zadeva pa vrnjena v razsojanje Splošnemu sodišču.
2. Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je treba razglasiti delno ničnost Odločbe C(2009) 3726 final v zvezi s postopkom na podlagi člena [102 PDEU] in člena 54 Sporazuma EGP.(5)
3. Natančneje, Splošno sodišče je ugotovilo, da Komisiji ni uspelo dokazati, da so rabati za izključnost in plačila, ki jih je družba Intel dajala več proizvajalcem originalne opreme (Original Equipment Manufacturer, v nadaljevanju: OEM) in evropskemu distributerju namiznih računalnikov, lahko ali verjetno imeli protikonkurenčne učinke in da so torej pomenili kršitev člena 102 PDEU.(6) Po mnenju Splošnega sodišča je bilo to posledica napak v sporni odločbi, ki so se nanašale, prvič, na presojo, ki jo je Komisija opravila v zvezi s testom enako učinkovitega konkurenta (as-efficient competitor test, v nadaljevanju: test AEC), ter, drugič, na presojo stopnje pokritosti trga z ravnanjem družbe Intel in njegovega trajanja.(7)
4. Komisija izpodbija pristop Splošnega sodišča in v utemeljitev pritožbe navaja šest pritožbenih razlogov. Komisija s temi pritožbenimi razlogi Splošnemu sodišču v bistvu očita, da ni opravilo celovite presoje možnosti, da bi ravnanja družbe Intel glede na vse upoštevne okoliščine povzročila izrinjenje konkurence, da je izkrivilo dokaze in večkrat napačno uporabilo pravo v zvezi z standardom preizkusa, da je podalo napačno razlago testa AEC, kot je bil uporabljen v sporni odločbi, ter da je kršilo pravice Komisije do obrambe.
5. Sodišče je zahtevalo preučitev dveh posebnih pravnih vprašanj, ki se nanašata na četrti in peti pritožbeni razlog. Z obema pritožbenima razlogoma se izpodbija presoja, ki jo je Splošno sodišče opravilo glede testa AEC v zvezi z dvema OEM, ki sta zaradi ravnanja družbe Intel imela določene ugodnosti. Zato se bom v teh sklepnih predlogih osredotočila na zadevna pritožbena razloga, zlasti pa na vprašanji, ki izhajata iz teh pritožbenih razlogov in se nanašata, prvič, na polje diskrecije Komisije pri uporabi testa AEC za specifično ravnanje in, drugič, na presojo rabatov, odobrenih v obliki ugodnosti v naravi.
II. Dejansko stanje in postopek
6. Za namene teh sklepnih predlogov je mogoče dejansko stanje in postopek povzeti tako.(8)
A. Ozadje spora in upravni postopek
7. Družba Intel Corporation (v nadaljevanju: družba Intel), je družba s sedežem v Združenih državah, ki se ukvarja z zasnovo, razvojem, proizvodnjo in trženjem centralnih procesnih enot (v nadaljevanju: CPE), naborov čipov in drugih polprevodniških komponent ter rešitev za računalniška okolja za obdelavo podatkov in komunikacijske naprave.
8. Komisija je na podlagi uradne pritožbe, ki jo je 18. oktobra 2000 vložila in 26. novembra 2003 dopolnila družba Advanced Micro Devices, Inc. (v nadaljevanju: AMD), začela preiskave v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1/2003(9).
9. Komisija je 26. julija 2007 družbi Intel poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah glede njenega ravnanja v razmerju do petih večjih OEM, in sicer družb Dell Inc., Hewlett-Packard Company (HP), Acer Inc. (Acer), NEC Corp. (NEC) in International Business Machines Corp. (IBM).
10. Komisija je 17. julija 2008 družbi Intel poslala dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah glede njenega ravnanja v razmerju do družbe MSH, evropskega distributerja mikroelektronskih naprav in vodilnega evropskega trgovca z namiznimi računalniki. To obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah se je nanašalo tudi na ravnanje družbe Intel v razmerju do družbe Lenovo Group Ltd (v nadaljevanju: Lenovo) in je vključevalo nove dokaze v zvezi z ravnanjem družbe Intel v razmerju do nekaterih zgoraj navedenih OEM.
11. Komisija je po različnih fazah postopka 13. maja 2009 sprejela sporno odločbo, katere povzetek je objavljen v Uradnem listu Evropske unije (UL 2009, C 227, str. 13).
B. Sporna odločba
12. Družba Intel je v skladu s sporno odločbo med oktobrom 2002 in decembrom 2007 storila enotno in trajajočo kršitev člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) s tem, da je izvajala strategijo, namenjeno izključitvi konkurenta, in sicer družbe AMD, s trga CPE z arhitekturo x86 (v nadaljevanju: CPE x86).
1. Upoštevni trg
13. Proizvodi, na katere se nanaša sporna odločba, so CPE, in sicer CPE x86, ki so ključni sestavni del vsakega računalnika tako za splošno delovanje sistema kot za njegovo skupno ceno. CPE se pogosto štejejo za „možgane“ računalnika, za njihovo proizvodnjo pa so potrebne visokotehnološke in drage proizvodne zmogljivosti. Pred letom 2000 je bilo na trgu več proizvajalcev CPE x86. Vendar je odtlej večina z njega izstopila. V sporni odločbi je navedeno, da sta družbi Intel in AMD praktično edini podjetji, ki še proizvajata CPE x86.
14. Geografski trg je bil opredeljen kot svetovni.
2. Prevladujoči položaj
15. Komisija je na podlagi, prvič, približno 70‑odstotnega ali večjega tržnega deleža, ki ga je imela družba Intel od leta 1997 do leta 2007, ter, drugič, precejšnjih ovir za vstop na zadevni trg in širitev na njem – ki so posledica nepovratnih naložb v raziskave in razvoj, intelektualno lastnino in potrebne proizvodne zmogljivosti – ugotovila, da je imela družba Intel vsaj v obdobju, ki ga pokriva sporna odločba, to je od oktobra 2002 do decembra 2007, prevladujoč položaj na tem trgu.
3. Vrste ravnanj
16. V sporni odločbi sta opisani dve vrsti ravnanj družbe Intel v razmerju do njenih poslovnih partnerjev, in sicer pogojni rabati in gole omejitve.
17. Prvič, v skladu s sporno odločbo je družba Intel odobrila rabate štirim OEM, in sicer družbam Dell, Lenovo, HP in NEC, pod pogojem, da so pri njej nabavljale vse ali skoraj vse svoje CPE x86. Poleg tega naj bi družba Intel odobrila plačila družbi MSH, če je ta prodajala izključno računalnike, opremljene s CPE x86, ki jih je proizvedla družba Intel.
18. V sporni odločbi je bilo ugotovljeno, da so pogojni rabati, ki jih je družba Intel dajala OEM, pomenili rabate za zvestobo. V zvezi z družbo MSH pa je bilo v sporni odločbi ugotovljeno, da je ekonomski mehanizem pogojnih plačil družbe Intel tej družbi enakovreden mehanizmu pogojnih rabatov, ki so bili dani OEM.
19. Sporna odločba poleg tega vsebuje ekonomsko analizo možnosti, da bi bil zaradi rabatov s trga izrinjen hipotetičen konkurent, ki bi bil enako učinkovit kot družba Intel, vendar ne bi imel prevladujočega položaja. Natančneje, v tej analizi je bila določena cena, po kateri bi moral konkurent, ki bi bil enako učinkovit kot družba Intel, ponuditi svoje CPE, da bi nekemu OEM nadomestil izgubo rabatov družbe Intel. Tovrstna analiza je bila opravljena tudi za plačila, ki jih je družba Intel odobrila družbi MSH.
20. Komisija je na podlagi dokazov, ki jih je zbrala, ugotovila, da je bila posledica pogojnih rabatov in plačil družbe Intel zagotovitev zvestobe strateških OEM in družbe MSH. Te prakse naj bi imele dopolnilne učinke v tem smislu, da naj bi znatno zmanjšale zmožnost konkurentov za konkuriranje na podlagi prednosti svojih CPE x86. Protikonkurenčno ravnanje družbe Intel naj bi zato povzročilo zmanjšanje izbire za potrošnike in spodbud za inovativnost.
21. Drugič, Komisija je v zvezi z golimi omejitvami trdila, da je družba Intel trem OEM, in sicer družbam HP, Acer in Lenovo, odobrila plačila, če so te družbe odložile ali odpovedale uvajanje proizvodov, opremljenih s CPE družbe AMD, in/ali uvedle omejitve za distribucijo teh proizvodov. V sporni odločbi je bilo ugotovljeno, da je to ravnanje družbe Intel tudi neposredno škodilo konkurenci in da pri njem ni šlo za normalno konkurenco na podlagi učinkovitosti.
4. Ravnanje, ki pomeni zlorabo, in globa
22. Komisija je v sporni odločbi ugotovila, da vsako od spornih ravnanj družbe Intel v razmerju do zadevnih OEM in družbe MSH pomeni zlorabo v smislu člena 102 PDEU, da pa so bile vse te zlorabe tudi del celovite strategije, namenjene izrinjenju družbe AMD, edinega pomembnejšega konkurenta družbe Intel, s trga CPE x86. Te zlorabe naj bi zato tvorile enotno in trajajočo kršitev v smislu člena 102 PDEU, ki je bila storjena v obdobju od oktobra 2002 do decembra 2007.(10)
23. Komisija je na podlagi Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2), družbi Intel naložila globo v višini 1,06 milijarde EUR.(11)
C. Prvotna sodba
24. Družba Intel je 22. julija 2009 vložila tožbo za razglasitev ničnosti sporne odločbe. Združenju Association for Competitive Technology (v nadaljevanju: ACT) je bila v tem postopku dovoljena intervencija v podporo družbi Intel.
25. Splošno sodišče je s prvotno sodbo z dne 12. junija 2014 tožbo v celoti zavrnilo.
26. Splošno sodišče je v sodbi v bistvu razsodilo, da so bili rabati, dani OEM, rabati za izključnost, ker so bili povezani s pogojem, da stranka vse količine CPE x86, ki jih potrebuje, ali večino teh količin nabavlja pri družbi Intel. Poleg tega je Splošno sodišče pojasnilo, da opredelitev takih rabatov kot zlorabe ni odvisna od analize okoliščin posameznega primera, katere namen bi bil ugotoviti, ali je s temi rabati mogoče omejiti konkurenco, niti od dokazovanja potencialnih protikonkurenčnih učinkov s testom AEC.
27. Splošno sodišče je zaradi celovitosti v okviru preučitve, opravljene podredno, ugotovilo, da je Komisija pravno zadostno in na podlagi analize okoliščin primera dokazala, da je bilo z rabati in plačili za izključnost, ki jih je družba Intel dajala družbam Dell, HP, NEC, Lenovo oziroma MSH, mogoče omejevati konkurenco. Po drugi strani pa je Splošno sodišče razsodilo, da ni treba preučiti, ali je Komisija test AEC izvedla v skladu z veljavnimi pravili in brez napak.
D. Sodba, izdana na podlagi prve pritožbe
28. Družba Intel je 26. avgusta 2014 vložila pritožbo zoper prvotno sodbo.
29. Sodišče je s sodbo, ki jo je na podlagi prve pritožbe izdalo 6. septembra 2017,(12) prvotno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču.(13)
30. Natančneje, Sodišče je po zavrnitvi petega in četrtega pritožbenega razloga, ki sta se nanašala na to, da je Splošno sodišče napačno uporabilo merila v zvezi s pristojnostjo Komisije glede sporazumov, ki jih je družba Intel sklenila z družbo Lenovo, oziroma na postopkovno nepravilnost,(14) preučilo in sprejelo prvi pritožbeni razlog, ki se je nanašal na napačno uporabo prava zaradi nepreučitve spornih rabatov glede na celoto upoštevnih okoliščin.
31. V zvezi s tem je Sodišče najprej opozorilo, da cilj člena 102 PDEU nikakor ni preprečiti podjetju, da po lastni zaslugi osvoji prevladujoč položaj na trgu. Namen te določbe niti ni zagotoviti, da konkurenti, ki so manj učinkoviti kot podjetje s prevladujočim položajem, ostanejo na trgu.(15) Vendar je podjetju, ki ima prevladujoč položaj, glede na posebno odgovornost, ki mu je naložena, da s svojim ravnanjem ne ogroža učinkovite in neizkrivljene konkurence na notranjem trgu, zlasti prepovedano izvajanje praks oblikovanja cen, ki imajo učinek izrinjenja konkurentov, za katere se šteje, da so enako učinkoviti kot to podjetje.(16)
32. Sodišče je na podlagi teh ugotovitev razsodilo, da je treba pojasniti načela iz sodbe z dne 13. februarja 1979, Hoffmann-La Roche/Komisija,(17) za primer, v katerem zadevno podjetje v upravnem postopku ob podpori dokazov trdi, da njegovo ravnanje ni moglo omejiti konkurence in zlasti imeti očitanih učinkov izrinjenja(18). V tem primeru ni potrebno samo, da Komisija analizira, prvič, moč prevladujočega položaja podjetja na upoštevnem trgu in, drugič, stopnjo pokritosti trga z očitanim ravnanjem ter pogoje in okoliščine odobritve zadevnih rabatov, njihovo trajanje in njihov znesek, ampak mora tudi presoditi morebiten obstoj strategije, katere namen je izriniti konkurente, ki so vsaj enako učinkoviti.(19)
33. Poleg tega je Sodišče ugotovilo, da mora Splošno sodišče, če Komisija v odločbi, v kateri je ugotovljeno, da ima sistem rabatov naravo zlorabe, opravi analizo AEC, preizkusiti vse trditve, s katerimi tožeča stranka izpodbija utemeljenost ugotovitev Komisije v zvezi s tem, ali zadevni sistem rabatov lahko povzroči izrinjenje.(20)
34. V zvezi s sporno odločbo je Sodišče ugotovilo, da je imel test AEC pomembno vlogo pri tem, kako je Komisija presojala možnost, da bi imela uporaba zadevnih rabatov učinek izrinjenja enako učinkovitih konkurentov.(21) V teh okoliščinah bi moralo Splošno sodišče po mnenju Sodišča preučiti vse trditve, ki jih je družba Intel podala v zvezi s tem testom.(22) Ker pa je Splošno sodišče razsodilo, da ni bilo treba preučiti vprašanja, ali so bili alternativni izračuni, ki jih je predlagala družba Intel, izvedeni pravilno,(23) naj bi storilo napako, saj ni upoštevalo trditev, s katerimi je družba Intel grajala domnevne napake, ki naj bi jih Komisija storila v okviru testa AEC(24).
E. Izpodbijana sodba
35. Zadeva je bila po vrnitvi v razsojanje dodeljena četrtemu razširjenemu senatu Splošnega sodišča.
36. Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo z dne 26. januarja 2022 razsodilo, da je treba sporno odločbo razglasiti za delno nično.
37. Splošno sodišče je uvodoma pojasnilo predmet spora po vrnitvi zadeve v razsojanje.(25) Natančneje, Splošno sodišče je ugotovilo, da se predmet spora v bistvu nanaša na analizo, ali je bilo s spornimi rabati mogoče omejiti konkurenco, z vidika (i) pojasnil glede načel, postavljenih v sodbi Hoffmann-La Roche, ter (ii) glavnih in dodatnih stališč strank glede sklepov, ki jih je treba izpeljati iz teh pojasnil.(26)
38. Poleg tega je Splošno sodišče prevzelo ugotovitve iz prvotne sodbe v zvezi s pravno opredelitvijo golih omejitev in njihovo nezakonitostjo glede na člen 102 PDEU.(27) Prav tako je sprejelo presojo, ki se nanaša na opredelitev spornih rabatov kot „rabatov za izključnost“.(28) Vendar je Splošno sodišče razsodilo, da ta opredelitev v skladu s sodbo, ki jo je Sodišče izdalo na podlagi prve pritožbe, ni pomenila, da ni bilo treba uporabiti testa AEC za analizo njihove sposobnosti omejevanja konkurence, Ta opredelitev tudi ne zadostuje za to, da bi bilo mogoče te rabate šteti za zlorabo na podlagi člena 102 PDEU.(29)
39. Splošno sodišče je v zvezi z vsebino zadeve najprej spomnilo na metodo, ki jo je Sodišče opredelilo za presojo, ali je mogoče s sistemom rabatov omejiti konkurenco,(30) in na načela, ki izhajajo iz sodbe, izdane na podlagi prve pritožbe,(31) nato pa preučilo trditve, ki sta jih navedla družba Intel in združenje ACT.
1. Trditve v zvezi s pravno analizo, na katero se je oprla Komisija
40. Splošno sodišče je na prvem mestu preučilo trditve družbe Intel in združenja ACT, da je sporna odločba temeljila na napačni pravni analizi. V zvezi s tem je Splošno sodišče ugotovilo, da je Komisija s tem, da je za izhodišče vzela premiso, v skladu s katero sporni rabati pomenijo kršitev člena 102 PDEU, ker po naravi pomenijo zlorabo, ne da bi za ugotovitev njihove narave zlorabe nujno morala upoštevati zmožnost teh rabatov za omejitev konkurence, v sporni odločbi napačno uporabila pravo.(32) Vendar je Splošno sodišče ob upoštevanju pomembne vloge, ki jo je imel test AEC pri tem, kako je Komisija presojala možnost, da bi imeli zadevni rabati učinek izrinjenja enako učinkovitih konkurentov, menilo, da mora v drugi fazi preučiti vse trditve, ki jih je družba Intel navedla v zvezi s tem testom.(33)
2. Trditve v zvezi z napakami, ki jih vsebuje analiza AEC
41. Splošno sodišče se je na drugem mestu osredotočilo na analizo trditev, ki so se nanašale na test AEC. Ta analiza je bila razdeljena na štiri dele.
42. Prvi del se je nanašal na obseg nadzora Splošnega sodišča,(34) v zvezi s katerim je menilo, da se v skladu s sodno prakso Sodišča razteza na vse elemente sklepov Komisije, tako glede prava kot tudi glede dejstev, ob upoštevanju tožbenih razlogov in vseh upoštevnih elementov, ki jih navede tožeča stranka. Vendar je Splošno sodišče opozorilo, da v okviru nadzora zakonitosti spornega akta obrazložitve Komisije ne sme nadomestiti s svojo obrazložitvijo.
43. Drugi del je vseboval splošne preudarke v zvezi s testom AEC is ne je glasil tako:(35)
„152.Izhodišče testa AEC […] je to, da je bila družba Intel zlasti ob upoštevanju narave njenega proizvoda, podobe njene znamke in njenega profila neizogiben trgovinski partner ter da so OEM vedno nabavljali vsaj del količin CPE, ki so jih potrebovali, pri družbi Intel, ne glede na kakovost ponudbe alternativnega dobavitelja. Zato so bile stranke pripravljene in zmožne svojo oskrbo prenesti na tega alternativnega dobavitelja le za določen delež trga (v nadaljevanju: spremenljivi delež). Posledica te lastnosti neizogibnega trgovinskega partnerja je bila moč družbe Intel, da uporabi stalni delež kot vzvod za znižanje cene na spremenljivem deležu trga.
153. Kot je Splošno sodišče poudarilo v točki 141 prvotne sodbe, test AEC, izveden v izpodbijani odločbi, izhaja iz načela, da mora enako učinkovit konkurent, ki želi pridobiti spremenljivi delež naročil, ki jih je dotlej izpolnjevalo podjetje s prevladujočim položajem, stranki ponuditi nadomestilo za rabat za izključnost, ki bi ga izgubila, če bi nabavila manjši delež od deleža, določenega s pogojem izključnosti ali skorajšnje izključnosti. Namen testa AEC je ugotoviti, ali lahko konkurent, ki je enako učinkovit kot podjetje s prevladujočim položajem in ima enake stroške kot to podjetje, v tem primeru še vedno krije svoje stroške.
154 S testom AEC, kot je uporabljen v obravnavanem primeru, se določi cena, po kateri bi moral konkurent, ki bi bil enako učinkovit kot družba Intel, ponuditi svoje CPE x86, da bi posameznemu OEM nadomestil izgubo katerega koli plačila za izključnost, ki bi ga odobrila družba Intel. Ta cena se v okviru testa AEC imenuje ,dejanska cena‘ ali ,DC‘.
155 Načeloma del skupnih rabatov, za katerega mora enako učinkovit konkurent ponuditi nadomestilo, zajema le znesek rabatov, za katerega velja pogoj izključne nabave, pri čemer so izključeni količinski rabati (v nadaljevanju: pogojni del rabatov). […] Test AEC se za to, da bi se upošteval le pogojni del plačila, v obravnavanem primeru sklicuje na povprečno prodajno ceno (v nadaljevanju: PPC), in sicer na ceno po ceniku, od katere so odšteti pogojni rabati.
156. Manjša kot sta spremenljivi delež in torej količina proizvodov, za katere lahko alternativni dobavitelj konkurira, večja je verjetnost, da je mogoče s plačilom za izključnost izriniti enako učinkovitega konkurenta. Če je izgubo plačil, ki bi jih svoji stranki odobrila družba Intel, treba porazdeliti na majhno količino proizvodov, ki jih alternativni dobavitelj ponuja na spremenljivem deležu, to namreč privede do občutnega znižanja dejanske cene. Zato je bolj verjetno, da bo ta cena nižja od mere vzdržnih stroškov družbe Intel.
157. Dejansko ceno je treba primerjati z mero vzdržnih stroškov družbe Intel. Mera vzdržnih stroškov družbe Intel, sprejeta v izpodbijani odločbi, so povprečni izogibni stroški (v nadaljevanju: PIS).
158. […] ugotoviti [je mogoče], da lahko sistem plačil za izključnost prepreči dostop do trga enako učinkovitim konkurentom, če je dejanska cena nižja od PIS družbe Intel. V tem primeru ima test AEC negativen rezultat. Če pa je, nasprotno, dejanska cena višja od PIS, bi enako učinkovit konkurent moral biti zmožen kriti svoje stroške in torej dostopati do trga. V tem primeru ima test AEC pozitiven rezultat.
159. Z vidika teh splošnih preudarkov [mora Splošno sodišče] preučiti utemeljenost trditev tožeče stranke, v skladu s katerimi analiza AEC vsebuje številne napake.“
44. Iz izpodbijane sodbe zlasti izhaja,(36) da se – pozitiven ali negativen – rezultat testa AEC, kakor je opredeljen v točki 158 te sodbe, na podlagi metodologije, ki jo je sprejela Komisija, na koncu določi s primerjavo spremenljivega deleža in zahtevanega deleža, pri čemer zadnjenavedeni delež pomeni tisti del količin, ki jih potrebuje stranka, ki jo mora enako učinkovit konkurent pridobiti za to, da lahko dostopa do trga, ne da bi utrpel izgube. Če je spremenljivi delež večji od zahtevanega deleža, je rezultat testa AEC za družbo Intel pozitiven. Nasproten položaj kaže na negativen rezultat in na to, da sporni rabati lahko izrinejo konkurenta, ki je enako učinkovit kot družba Intel.
45. Tretji del se je nanašal na dokazno breme in zahtevani dokazni standard.(37)
46. Splošno sodišče je v četrtem delu preučilo utemeljenost trditev družbe Intel, v skladu s katerimi sporna odločba vsebuje številne napake v zvezi s testom AEC.(38) Ta del vsebuje pet sklopov trditev, ki jih je družba Intel navedla glede analize AEC, ki jo sporna odločba vsebuje v zvezi s štirimi zadevnimi OEM, to je z družbami Dell, HP, NEC in Lenovo na eni strani ter družbo MSH na drugi strani. Splošno sodišče je na podlagi svoje analize sprejelo trditev družbe Intel, da analiza AEC, ki jo je Komisija opravila v sporni odločbi, vsebuje napake.(39)
3. Trditve v zvezi z merili iz točke 139 sodbe, izdane na podlagi prve pritožbe
47. Na tretjem mestu je Splošno sodišče preučilo trditve družbe Intel in združenja ACT, da Komisija ni ustrezno analizirala meril iz točke 139 sodbe, izdane na podlagi prve pritožbe.(40)
48. V zvezi s tem je Splošno sodišče razsodilo, da je družba Intel utemeljeno trdila, da analiza, opravljena v sporni odločbi, vsebuje več napak, ker Komisija ni ustrezno preučila merila v zvezi s stopnjo pokritosti trga z očitanim ravnanjem in ni izvedla pravilne analize trajanja rabatov.(41)
4. Sklepna ugotovitev
49. Splošno sodišče je ugotovilo, da Komisiji glede na zgornje preudarke in ob upoštevanju napak, ki jih sporna odločba vsebuje, prvič, glede presoje, ki jo je Komisija opravila v zvezi s testom enako učinkovitega konkurenta, in, drugič, glede presoje stopnje pokritosti trga z ravnanjem družbe Intel in njegovega trajanja,(42) ni uspelo dokazati, da so rabati za izključnost lahko imeli ali bi verjetno imeli protikonkurenčne učinke in da so torej pomenili kršitev člena 102 PDEU(43).
50. Splošno sodišče je zato ugotovilo, da obrazložitev sporne odločbe ne more biti podlaga za člen 1, od (a) do (e), navedene odločbe, zlasti kar zadeva rabate družbe Intel za izključnost. Ta člen je bil zato razglašen za ničen.(44) Ker je Splošno sodišče poleg tega menilo, da ne more ugotoviti zneska globe, povezane samo z golimi omejitvami, za katere se je štelo, da so bile v prvotni sodbi pravilno ugotovljene(45), je bil za ničen razglašen tudi člen 2 sporne odločbe.(46) Nazadnje, člen 3 sporne odločbe je bil razglašen za ničen v delu, v katerem se je nanašal na rabate družbe Intel za izključnost. V preostalem je Splošno sodišče tožbo zavrnilo.(47)
III. Predlogi strank pred Sodiščem
51. Komisija s pritožbo, ki jo je pri Sodišču vložila 5. aprila 2022, Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo, razen točke 3 izreka, razveljavi;
– zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču;
– pridrži odločitev o stroških.
52. S sklepom predsednika Sodišča z dne 5. avgusta 2022 je bila Zvezni republiki Nemčiji v tej zadevi dovoljena intervencija v podporo predlogom Komisije.
53. Družba Intel in združenje ACT Sodišču predlagata, naj pritožbo zavrne in Komisiji naloži plačilo stroškov.
54. Obravnave v tej zadevi ni bilo.
IV. Presoja
55. Komisija v utemeljitev pritožbe navaja šest pritožbenih razlogov. Komisija zlasti trdi, da:
– je Splošno sodišče odločilo ultra petita, napačno uporabilo sodbo, izdano na podlagi prve pritožbe, in ni opravilo celovite presoje možnosti, da bi ravnanja družbe Intel povzročila izrinjenje konkurence (prvi pritožbeni razlog);
– je Splošno sodišče s tem, da je opravilo nadzor nad testom AEC, kršilo pravico Komisije do obrambe (drugi pritožbeni razlog);
– je Splošno sodišče pri preizkusu testa AEC glede družbe Dell storilo napako v zvezi z standardom preizkusa, kršilo pravico Komisije do obrambe in izkrivilo dokaze (tretji pritožbeni razlog);
– je Splošno sodišče pri preizkusu testa AEC glede družbe HP napačno uporabilo pravo in kršilo pravico Komisije do obrambe (četrti pritožbeni razlog);
– je Splošno sodišče pri preizkusu testa AEC glede družbe Lenovo napačno razlagalo ta test in člen 102 PDEU, izkrivilo dokaze in kršilo pravico Komisije do obrambe (peti pritožbeni razlog);
– Splošno sodišče v delu, v katerem se izpodbijana sodba za namene delne razglasitve ničnosti sporne odločbe opira na nadzor testa AEC, ni ustrezno upoštevalo vpliva svojih ugotovitev (šesti pritožbeni razlog).
56. V skladu z zahtevo Sodišča se bom v analizi osredotočila na četrti in peti pritožbeni razlog.
A. Četrti pritožbeni razlog: večkratna napačna uporaba prava in kršitev pravice Komisije do obrambe v okviru preizkusa testa AEC, opravljenega v zvezi z družbo HP
57. Komisija s četrtim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da v sporni odločbi ni bil dokazan učinek izrinjenja rabatov, ki jih je družba Intel dala družbi HP, za celotno obdobje kršitve.
58. Ta pritožbeni razlog je sestavljen iz štirih glavnih delov, ki se nanašajo, prvič, na [neupoštevanje] polja proste presoje, ki ga ima Komisija v zvezi z zapletenimi ekonomskimi vprašanji; drugič, na neupoštevanje dejstva, da je družba Intel v upravnem postopku implicitno priznala referenčno obdobje; tretjič, na kršitev pravice Komisije do obrambe; in, četrtič, na napako, ki jo je Splošno sodišče storilo glede posledic, ki bi jih bilo treba izpeljati v zvezi s celotnim obdobjem trajanja zadevnega ravnanja.(48)
59. V nadaljevanju bom najprej spomnila na ugotovitve Splošnega sodišča v zvezi z rabati, ki jih je družba Intel dala družbi HP, nato pa bom zaporedoma obravnavala vsako od navedenih trditev.
1. Ugotovitve Splošnega sodišča v zvezi z rabati, ki jih je družba Intel dala družbi HP
60. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je družba Intel, kot izhaja iz sporne odločbe, z družbo HP za obdobje od novembra 2002 do maja 2005 sklenila dva sporazuma, katerih predmet so bili namizni računalniki za podjetja.(49)
61. Prvi od teh sporazumov (v nadaljevanju: sporazum HPA1) je zajemal obdobje od novembra 2002 do maja 2004, drugi sporazum (v nadaljevanju: sporazum HPA2) pa obdobje od junija 2004 do maja 2005. Ta sporazuma sta v zvezi z rabati, ki jih je dala družba Intel, vsebovala nezapisan pogoj, v skladu s katerim je morala družba HP pri družbi Intel nabaviti vsaj 95 % CPE x86, ki jih je potrebovala za opremljanje svojih računalnikov. Po mnenju Komisije je test AEC pokazal, da so ti rabati lahko imeli protikonkurenčni učinek izrinjenja.(50)
62. Ta ugotovitev je temeljila na primerjavi med zahtevanim deležem družbe HP in spremenljivim deležem(51) ter na dveh krepilnih dejavnikih(52).
63. Izpodbijana sodba se v zvezi z izračunom zahtevanega deleža družbe HP, ki je osrednji element obravnavanega pritožbenega razloga, sklicuje, prvič, na preglednico 34 iz sporne odločbe (v nadaljevanju: preglednica 34).(53) V tej preglednici so, kot navaja Splošno sodišče, povzeti parametri in konkretne številke, ki jih je Komisija uporabila za izračun zahtevanega deleža družbe HP, predstavljenega v osmih vrsticah, ki ustrezajo posameznim četrtletjem od četrtega četrtletja finančnega leta 2003 do tretjega četrtletja finančnega leta 2005.(54)
64. Drugič, izpodbijana sodba napotuje na preglednico 35 iz sporne odločbe (v nadaljevanju: preglednica 35),(55) v kateri je predstavljen skupni izračun zahtevanega deleža družbe HP, ki ga je Komisija izdelala za obdobje, zajeto s sporazumoma HPA1 in HPA2. Splošno sodišče ugotavlja, da je ta skupni izračun izhaja iz aritmetične vsote ali sredine številk, navedenih v preglednici 34.(56) V izpodbijani sodbi je prav tako navedeno, da je Komisija menila, da je bil zahtevani delež družbe HP v celotnem obdobju kršitve dosledno večji od spremenljivega deleža.(57)
65. Poleg tega je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je družba Intel v postopku pred Splošnim sodiščem trdila, da sporna odločba vsebuje več napak, ki se med drugim nanašajo na obdobje kršitve, ki je bilo predmet obravnave.(58)
66. Splošno sodišče je v zvezi s tem izpostavilo, da preglednica 34 ne vsebuje nobenih podatkov niti v zvezi z začetnim obdobjem, na katerega se je nanašal sporazum HPA1, to je v zvezi z novembrom in decembrom 2002, niti v zvezi s prvimi tremi četrtletji finančnega leta 2003.(59) Kljub temu je Komisija skupni izračun zahtevanega deleža družbe HP za sporazum HPA1, kot je bil prikazan v preglednici 35, izpeljala iz aritmetične vsote ali sredine številk, navedenih v preglednici 34, zlasti pa v prvih treh vrsticah te preglednice, ki so označene z oznakami za četrto četrtletje finančnega leta 2003, prvo četrtletje finančnega leta 2004 in drugo četrtletje finančnega leta 2004 (Q4 FY03, Q1 FY04 in Q2 FY04).(60)
67. Splošno sodišče je zato ugotovilo, da Komisija v izračunih, ki so privedli do zahtevanega deleža za družbo HP, kar zadeva sporazum HPA1, ni upoštevala novembra in decembra 2002 ter prvih treh četrtletij finančnega leta 2003.(61) V zvezi s tem je v bistvu dodalo, da Komisija ni trdila, da je neobstoj vrednosti za manjkajoča tri četrtletja v njenih izračunih posledica naključja ali da so te vrednosti enake vrednostim za manjkajoča tri četrtletja obdobja, ki ga zajema ta sporazum.(62)
68. V teh okoliščinah je Splošno sodišče ugotovilo, da izračun zahtevanega deleža ne zajema celotnega obdobja od novembra 2002 do maja 2005, za katero je Komisija menila, da lahko dokaže obstoj učinka izrinjenja, povzročenega z rabati, ki jih je družba Intel odobrila družbi HP.(63)
69. Poleg tega je Splošno sodišče zavrnilo trditve Komisije v zvezi s tem, da se rezultat izračuna, ki temelji na četrtletjih, ne razlikuje bistveno od rezultata celovitega izračuna, ki je bil domnevno izveden.(64) Prav tako je menilo, da dodatni izračuni, ki jih je Komisija predstavila v dupliki – in sicer v Prilogi D.17 k dupliki – niso dopustni in da v nobenem primeru ne morejo biti podlaga za ugotovitve, do katerih je prišla v sporni odločbi.(65)
2. Neupoštevanje polja proste presoje, ki ga ima Komisija v zvezi z zapletenimi ekonomskimi vprašanji
a) Trditve strank
70. Komisija, ki jo podpira Zvezna republika Nemčija, na prvem mestu trdi, da v izpodbijani sodbi nista upoštevana narava testa AEC, pri katerem gre za zapleteno ekonomsko presojo, in polje proste presoje, ki se tej instituciji priznava v tovrstnih primerih. To polje proste presoje mora nujno zajemati izračun zahtevanega deleža podjetja, potrebnega za izvedbo testa AEC, zlasti pa izbiro ekonomskih parametrov in referenčnega obdobja, ki jih Komisija uporabi za ta izračun, v zvezi s katerimi naj bi se lahko opravil le omejen sodni nadzor.
71. Komisija poleg tega graja presojo Splošnega sodišča, da naj bi se pri izračunu zahtevanega deleža družbe HP oprla na nepopolne podatke. Komisija trdi, da se je upravičeno oprla na podatke, ki ustrezajo zadnjim trem četrtletjem, na katera se nanaša sporazum HPA1, ker je bila prepričana, da so ti podatki dovolj reprezentativni za celotno obdobje, saj je bil znesek rabatov v posameznih četrtletjih tega obdobja stalen.
72. Nazadnje, Komisija trdi, da so bile številke, ki jih je uporabila za izračun zahtevanega deleža za obdobje, na katerega se nanaša sporazum HPA1, kot so bile v sporni odločbi prikazane v preglednici 35, ugodne za družbo Intel. Če bi namreč v sporni odločbi uporabila podatke, ki so bili na voljo za prejšnja četrtletja, bi bil zahtevani delež za to obdobje še večji, kar naj bi pomenilo, da bi obstajala še večja možnost, da bi rabati družbe Intel izrinili konkurenco.
73. Družba Intel ob podpori združenja ACT te trditve izpodbija. Trdi, da se je Komisija odločila, da bo analizo AEC opravila po posameznih četrtletjih, da bi tako ugotovila kršitev družbe Intel v zvezi z družbo HP, in da Komisija v svoje izračune ni vključila vseh potrebnih podatkov, s katerimi bi dokazala, da so učinki izrinjenja obstajali v celotnem obdobju, na katerega se je nanašal sporazum HPA1. Pri tej opustitvi pa naj ne bi šlo za obravnavo zapletenega ekonomskega vprašanja, ampak za presojo dejanskega stanja. Družba Intel poleg tega izpodbija navedbo, da so bile povprečne vrednosti številk iz zadnjih četrtletij dovolj reprezentativne za ugotovitev kršitve za celotno obdobje. V zvezi s tem ugotavlja, da ta presoja preprosto ne izhaja iz sporne odločbe in da so bili dodatni izračuni, ki jih je v zvezi s tem med sodnim postopkom predstavila Komisija, razglašeni za nedopustne.
b) Analiza
74. Uvodoma naj poudarim, da trditev Komisije v zvezi z naravo testa AEC, pri katerem naj bi šlo za zapleteno ekonomsko presojo, velja horizontalno tudi za druge pritožbene razloge, ki jih je navedla v tej pritožbi. Zato bo mogoče nekatere razmisleke, ki jih bom predstavila, uporabiti tudi v okviru analize, ki jo mora Sodišče opraviti v zvezi z drugimi pritožbenimi razlogi, ki v teh sklepnih predlogih niso posebej obravnavani.
75. V skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da je treba pri stopnji nadzora, ki ga sodišče Unije opravi nad analizami, ki jih Komisija poda na podlagi pravil konkurence, določenih v Pogodbi, upoštevati polje proste presoje, ki je podlaga za vsako obravnavano odločitev in ki je upravičeno zaradi zapletenosti uporabe teh pravil. Zadeve, v katerih se opravi omejen sodni nadzor, morajo biti omejene na tiste, v katerih sporna odločba temelji na zapleteni ekonomski presoji.(66)
76. Sodišče Unije sodno prakso, na podlagi katere je bila določena stopnja omejenega sodnega nadzora nad zapletenimi ekonomskimi presojami, uporablja na vseh področjih konkurenčnega prava,(67) in sicer odkar je bila ta stopnja prvič opredeljena v sodbi v zadevi Consten in Grundig/Komisija(68). V skladu s to stopnjo se mora sodišče Unije pri obravnavi zapletenih ekonomskih vprašanj v svojem nadzoru omejiti na preverjanje upoštevanja postopkovnih pravil in pravil glede obrazložitve ter pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, neobstoja očitne napake pri presoji in zlorabe pooblastil.(69)
77. Kljub temu Sodišče dosledno opozarja, da polje proste presoje, ki ga ima Komisija pri obravnavi zapletenih ekonomskih presoj, zlasti na področju konkurenčnega prava, nujno spremljajo nekatera jamstva, ki jih mora sodišče Unije preveriti.(70)
78. Tako je Sodišče v sodbi v zadevi Komisija/Tetra Laval(71) ugotovilo, da Sodišče Komisiji sicer priznava polje proste presoje glede ekonomskih zadev, vendar to ne pomeni, da se mora sodišče Unije vzdržati nadzora nad razlago podatkov ekonomske narave, ki jo opravi Komisija. Sodišče Unije mora med drugim preveriti ne le vsebinsko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi to, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji zapletenega položaja, in ali je z njimi mogoče utemeljiti iz njih izvedene sklepe.(72)
79. Kasneje je Sodišče v sodbah v zadevah KME Germanyin drugi/Komisija(73) in Chalkor/Komisija(74), ki izhajata iz navedene ugotovitve iz sodbe Tetra Laval, poudarilo, da se sodišče Unije ne sme opirati na polje proste presoje Komisije, da bi opustilo izvedbo temeljitega nadzora tako nad uporabo prava kot tudi nad dejstvi(75).
80. Komisija v obravnavani zadevi navaja splošen očitek glede stopnje nadzora, ki jo je Splošno sodišče uporabilo v izpodbijani sodbi. Komisija meni, da je to Splošno sodišče pri preučitvi testa AEC, ki je bil uporabljen v sporni odločbi – tudi v zvezi z rabati, ki jih je družba Intel dala družbi HP – prekoračilo meje, ki veljajo za sodni nadzor in so določene v sodni praksi tega sodišča.
81. Poudariti je treba, da pri vprašanju, ki ga je izpostavila Komisija, ne gre za to, ali bi morala ta institucija imeti polje proste presoje v zvezi z izbiro konkretnega merila, na podlagi katerega bi ugotovila, ali lahko prakse oblikovanja cen, ki jih sprejme določeno podjetje s prevladujočim položajem, privedejo do izključitve konkurenta, ki je enako učinkovit kot to podjetje.(76) Tega, da je Komisija za oceno, ali bi rabati, na katere se je nanašala sporna odločba, lahko škodili konkurenci v smislu člena 102 PDEU, uporabila test AEC, namreč ne postavljata pod vprašaj niti Splošno sodišče v izpodbijani sodbi niti nasprotna stranka v okviru te pritožbe.
82. Poleg tega v nasprotju s trditvami, ki jih je navedla Komisija, ni sporno, da bi morala ta institucija imeti polje proste presoje glede uporabe testa AEC za specifično ravnanje, zlasti pa glede izbora ekonomskih parametrov in referenčnega obdobja, ki jih je treba uporabiti za izvedbo tega testa v zvezi s konkretnim ravnanjem.
83. Iz izpodbijane sodbe je namreč razvidno,(77) čemur Splošno sodišče ni oporekalo, da je test AEC, ki ga je Komisija v okviru sporne odločbe opravila v zvezi z rabati, ki jih je družba Intel dala družbi HP, temeljil na ekonometričnem modelu, ki se ga je Komisija odločila uporabiti po posameznih četrtletjih v obdobju, ki ga je predhodno določila od novembra 2002 do maja 2005. V okviru tega modela je bilo treba izračunati tako zahtevani delež kot tudi spremenljivi delež. Natančneje, pri izračunu zahtevanega deleža, ki je predmet tega dela obravnavanega pritožbenega razloga, so se upoštevali pogojni del rabatov, ki jih je dajalo podjetje s prevladujočim položajem, povprečna prodajna cena ter povprečni izogibni stroški tega podjetja. Na koncu pa se je rezultat testa AEC, ki je bil bodisi pozitiven bodisi negativen, določil s primerjavo vrednosti, pridobljenih z izračunom zahtevanega deleža družbe HP in spremenljivega deleža trga.(78)
84. Naj poudarim, tako kot je v svojih trditvah navedla Komisija, da je treba izračun zahtevanega deleža šteti za zapleteno ekonomsko presojo, saj zajema obsežne metodološke izbire. Zato mora imeti Komisija možnost, da zakonito opredeli parametre, ki se uporabljajo za izračun tega deleža, ki je lahko predmet le omejenega nadzora sodišča Unije. To pomeni, da sodišče Unije pri izvajanju svojih nalog ocene Komisije ne sme nadomestiti s svojo presojo,(79) razen če zadevno podjetje zatrjuje obstoj očitne napake pri presoji in to tudi dokaže(80).
85. Ne glede na navedeno pa izračun zahtevanega deleža ne more biti izvzet iz sodnega nadzora nad računskimi napakami oziroma nad selektivno ali nepopolno presojo dokazov. Prav v tovrstnih primerih se namreč v največji možni meri uporablja sodna praksa, ki se je izoblikovala v sodbi Tetra Laval, kakor je bila pozneje preoblikovana v sodbah KME Germany in Chalkor. Dokazi, na katere se Komisija opira pri presoji zapletenega položaja, morajo biti namreč vsebinsko pravilni, zanesljivi in dosledni, vsebovati morajo vse podatke, ki so potrebni za tako presojo, obenem pa mora biti mogoče s temi dokazi utemeljiti iz njih izvedene sklepe.
86. V obravnavani zadevi menim, da je Splošno sodišče presojo v zvezi z izračunom zahtevanega deleža družbe HP, ki ga je izvedla Komisija, opravilo na način, ki ga je zahtevalo Sodišče.
87. Iz izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je Splošno sodišče v zvezi z referenčnim obdobjem, ki ga je Komisija sama določila, najprej pojasnilo parametre iz preglednice 34, uporabljene za izračun zahtevanega deleža družbe HP, in presojo po posameznih četrtletjih, ki jo je za izvedbo tega izračuna prav tako izbrala Komisija. Splošno sodišče je nato navedlo rezultat skupnega izračuna zahtevanega deleža družbe HP za sporazum HPA1, ki je bil prikazan v preglednici 35 in je bil, kot je ugotovilo Splošno sodišče, izpeljan iz aritmetične vsote ali sredine številk, navedenih v preglednici 34. Splošno sodišče je v nadaljevanju opozorilo na neobstoj vsakršnih podatkov, ki bi se nanašali na prvi del obdobja, ki ga je zajemal ta sporazum, zlasti pa na november in december 2002 ter na prva tri četrtletja finančnega leta 2003. Zato je menilo, da ni bilo mogoče šteti, da je bilo dokazano, da izračun zahtevanega deleža družbe HP velja za celotno obdobje kršitve.(81)
88. Iz tega sledi, kot trdita družba Intel in združenje ACT, da se je Komisija sicer res odločila, da bo analizo AEC opravila po posameznih četrtletjih, da bi tako določila zahtevani delež družbe HP v vnaprej opredeljenem referenčnem obdobju, vendar v svoje izračune nato ni vključila vseh upoštevnih in potrebnih podatkov, kar bi v skladu s sodno prakso Sodišča morala storiti. V teh okoliščinah je Splošno sodišče upravičeno ugotovilo, ne da bi s tem poseglo v polje proste presoje, ki ga ima Komisija, da z dokazi, ki jih je vsebovala sporna odločba, ni mogoče utemeljiti iz njih izvedenih sklepov glede učinkov izrinjenja, ki so jih rabati družbe Intel imeli v celotnem obdobju, na katerega se je nanašal sporazum HPA1.
89. Zato menim, da je treba očitek, ki ga je Komisija navedla v zvezi s tem, da je Splošno sodišče določilo standard preizkusa, ki presega omejitve, določene v sodni praksi Sodišča, zavrniti.
90. Dalje, v delu, v katerem Komisija trdi, da se je upravičeno oprla na podatke, ki ustrezajo zadnjim trem četrtletjem, na katera se nanaša sporazum HPA1, ker je bila prepričana, da so ti podatki dovolj reprezentativni za celotno obdobje, s tem pravzaprav poziva Sodišče, naj preveri, ali je mogoče v obravnavani zadevi ob neobstoju konkretnih dokazov utemeljeno sklepati o datumu začetka tega obdobja na podlagi ekstrapolacije.
91. Kot je znano, gre pri ekstrapolaciji za oceno neznane vrednosti na podlagi razširitve znanega zaporedja vrednosti. Ekstrapolacija zato vsebuje element domneve,(82) to je ponavljajočega se mehanizma, ki se uporablja za zmanjšanje dokaznega bremena, ki ga pri ugotavljanju kršitve – ali elementa kršitve – pravil konkurence, določenih v Pogodbi, (običajno) nosi Komisija(83). Ker je ekstrapolacija namenjena uporabi znanega elementa za izpeljavo sklepa o neznanem elementu, mora temeljiti na konkretnem vzorcu. Ta vzorec je običajno izpeljan iz trenda, ki je razviden iz določenega zaporedja vrednosti, oziroma temelji vsaj na običajnih izkušnjah ali zdravi pameti. Opozoriti je treba, da mora ta vzorec, ki omogoča ekstrapolacijo, razen v primerih, v katerih je samoumeven, opredeliti in izrecno navesti stranka, ki nosi dokazno breme.
92. Lahko se sicer strinjam, da je mogoče opredelitev vzorca, na katerem temelji ekstrapolacija podatkov, v nekaterih primerih umestiti v okvir polja proste presoje, ki ga ima Komisija, če opredelitev tega vzorca zajema ekonomsko zapleten vidik. Vendar se to vprašanje v obravnavani zadevi sploh ne postavlja, saj sporna odločba ne vsebuje nobenega sklica na reprezentativen ali pravilen vzorec, ki bi dokazoval, da je mogoče podatke za drugi del obdobja, na katerega se nanaša sporazum HPA1, uporabiti tudi za prvi del tega obdobja. Zato menim, da trditev Komisije, da je opustitev navedbe ekonomskih podatkov, ki jo je Splošno sodišče ugotovilo v zvezi s tem obdobjem, dejansko posledica prostovoljne ekstrapolacije, ki jo je Komisija izvedla v okviru svojega polja proste presoje, ni prepričljiva.
93. Splošno sodišče je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da Komisija v sporni odločbi ni trdila, da je bil prikaz zahtevanega deleža družbe HP v okviru sporazuma HPA1, kot je bilo razvidno iz preglednice 35, posledica naključja. Prav tako ni trdila, da so bile različne vrednosti, navedene v tej preglednici, enake za manjkajoča tri četrtletja in za naslednja tri četrtletja.(84) S tega vidika je Splošno sodišče povsem upravičeno štelo, kot izhaja tudi iz izpodbijane sodbe,(85) da ni pomembno, ali je Komisija izračune izvedla po posameznih četrtletjih ali na celoviti osnovi, saj podatki za november in december 2002 ter za prva tri četrtletja finančnega leta 2003 v nobenem primeru niso bili upoštevani.
94. Iz navedenega izhaja, da je treba zavrniti tudi trditev Komisije, ki temelji na ekstrapolaciji vrednosti iz zadnjih treh četrtletij obdobja, na katerega se nanaša sporazum HPA1, na začetni del tega obdobja.
95. Nazadnje, Komisija trdi, da se številke, ki jih je uporabila za izračun zahtevanega deleža za drugi del obdobja, na katerega se nanaša sporazum HPA1, med zadevnimi četrtletji niso spreminjale in da so bile za družbo Intel vsekakor ugodne. V zvezi s tem naj na kratko navedem, pri čemer pa to ne vpliva na analizo, ki jo bom opravila v okviru tretjega dela tega pritožbenega razloga,(86) da ta ocena očitno ne izhaja iz sporne odločbe in ni samoumevna. Kot bom pojasnila kasneje se zato nanjo v okviru tega postopka ni mogoče opreti, da bi tako upravičili opustitev uporabe vseh podatkov, ki so potrebni za izračun zahtevanega deleža družbe HP za celotno obdobje, na katero se nanaša sporazum HPA1.
96. Glede na navedeno menim, da Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je s tem, da je ugotovilo, da Komisija ni dokazala obstoja učinka izrinjenja, povzročenega z rabati, ki jih je družba Intel odobrila družbi HP, za celotno referenčno obdobje, poseglo v polje proste presoje, ki ga ima Komisija na področju zapletenih ekonomskih vprašanj niti da je storilo druge napake, ki se v tem delu zatrjujejo.
97. Prvi del četrtega pritožbenega razloga Komisije je treba po mojem mnenju zavrniti.
3. Implicitno priznanje družbe Intel v upravnem postopku
a) Trditve strank
98. Komisija na drugem mestu trdi, da je v izpodbijani sodbi napačno uporabljeno pravo, ker v njej ni upoštevana dokazna vrednost dejstva, da je družba Intel v upravnem postopku implicitno priznala referenčno obdobje, ki je bilo uporabljeno v okviru testa AEC glede družbe HP.
99. Komisija meni, prvič, da družba Intel v tem postopku ni izpodbijala referenčnega obdobja, ki ga je Komisija izbrala v preglednici 35 iz sporne odločbe in uporabila za izračun zahtevanega deleža družbe HP. Družba Intel in njeni ekonomski svetovalci naj bi se v svojih izračunih oprli na številke, ki jih je predlagala Komisija, in naj v zvezi z domnevno manjkajočimi četrtletji ne bi predložili nasprotnega izračuna. Drugič, Komisija poudarja, da bi morala družba Intel glede na to, da v skladu s sodbo, ki jo je Sodišče izdalo na podlagi prve pritožbe, še vedno velja pravna domneva o nezakonitosti rabatov za izključnost, med preiskavo predložiti dokaze v podporo navedbi, da z njenimi rabati ni bilo mogoče izriniti konkurence.
100. Družba Intel te trditve izpodbija. Zatrjuje, da ji preglednice 35 iz sporne odločbe, ki vsebuje podatke za zadevna tri četrtletja in je bila uporabljena kot referenčno obdobje za izračun zahtevanega deleža družbe HP za celotno obdobje veljavnosti sporazuma HPA1, Komisija v upravnem postopku sploh ni bila predložila. Ta preglednica naj bi se prvič pojavila v sporni odločbi, kar naj bi pomenilo, da družba Intel v tem upravnem postopku nikoli ni priznala referenčnega obdobja, ki ga je izbrala Komisija. Družba Intel vsekakor trdi, kot izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, da ni nobene zahteve, ki bi naslovniku obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah nalagala, naj v upravnem postopku izpodbija njegovo vsebino.
b) Analiza
101. V skladu z sodno prakso Sodišča mora Komisija, kadar podjetje, na katero se nanaša preiskava o uporabi pravil o konkurenci iz Pogodbe, dejanskega stanja izrecno ne prizna, dokazati to dejansko stanje, pri čemer lahko podjetje v primernem trenutku in zlasti v okviru postopka pred sodiščem uporabi vsa obrambna sredstva, ki se mu zdijo primerna.(87)
102. Poleg tega je Sodišče v sodbi v zadevi Knauf Gips/Komisija(88) odločilo, da v zvezi z uporabo členov 101 in 102 PDEU nobena določba prava Unije naslovniku obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah ne nalaga, da mora izpodbijati v njem navedena dejstva ali pravne elemente med upravnim postopkom, ker naj tega ne bi bilo mogoče storiti pozneje v fazi sodnega postopka.
103. Nazadnje, iz sodbe Sodišča, izdane na podlagi prve pritožbe, izrecno izhaja, da mora Splošno sodišče, če Komisija v odločbi, v kateri je ugotovljeno, da ima sistem rabatov naravo zlorabe, opravi analizo AEC, preizkusiti vse trditve, s katerimi tožeča stranka izpodbija utemeljenost ugotovitev Komisije v zvezi s tem, ali zadevni sistem rabatov lahko povzroči izrinjenje.(89)
104. V obravnavani zadevi ugotavljam, da se je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi(90) pravilno sklicevalo na sodbo Knauf Gips in se tako odzvalo na trditev Komisije, da družba Intel v upravnem postopku ni izpodbijala referenčnega obdobja, ki ga je Komisija uporabila za izračun zahtevanega deleža družbe HP. Iz te sodne prakse, ki je skladna z navedbami, ki jih je Sodišče podalo v sodbi, izdani na podlagi prve pritožbe, jasno izhaja, da je pomen, ki ga sodišče Unije v okviru ničnostne tožbe pripisuje stališču, ki ga je podjetje morda zavzelo v upravnem postopku, omejen.(91)
105. Iz sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da to, da podjetje med upravnim postopkom izrecno ali implicitno prizna dejstva ali pravne elemente, ne sme omejevati samega izvrševanja pravice do pravnega sredstva pred Splošnim sodiščem, ki jo ima fizična ali pravna oseba na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU.(92) To razumevanje navsezadnje temelji na temeljnih načelih pravne države in spoštovanja pravice do obrambe ter na pravici do učinkovitega pravnega sredstva in do dostopa do nepristranskega sodišča, kot sta zagotovljeni s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.(93)
106. Zato sodni nadzor, ki zajema člena 101 in 102 PDEU, podjetjem ne sme preprečiti, da bi navedla trditve in se oprla na dejstva, ki jih v upravnem postopku niso predstavila ali niso izpodbijala, ter da bi predložila dokaze, ki Komisiji ob sprejetju sporne odločbe niso bili na voljo.(94)
107. Vendar Komisija opozarja, da je Sodišče v sodbi Knauf Gips tudi menilo, da lahko to, da podjetje med upravnim postopkom pred Komisijo prizna dejstva ali pravne elemente, pomeni dodaten dokaz pri presoji utemeljenosti pravnega sredstva.(95)
108. V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da niti iz izpodbijane sodbe niti iz stališč, ki jih je Komisija predstavila v obravnavani zadevi, ne izhaja, da je Komisija v zvezi z rabati, ki jih je družba Intel dala družbi HP, v upravnem postopku predložila dodatne dokaze – vključno z dokazi o tem, da naj bi družba Intel implicitno priznala referenčno obdobje, ki je bilo uporabljeno v okviru testa AEC glede družbe HP – s katerimi bi bilo mogoče potrditi zahtevani delež družbe HP za celotno obdobje, na katerega se nanaša sporazum HP1A.
109. Iz navedenega sledi, da ugotovitev, ki jo je Komisija navedla v zvezi s sodbo Sodišča Knauf Gips, za obravnavano zadevo ni upoštevna.
110. Nazadnje, ker Komisija v tem delu pritožbenega razloga trdi, da bi morala družba Intel med preiskavo vsekakor predložiti dokaze v podporo navedbi, da z njenimi rabati ni bilo mogoče izriniti konkurence med manjkajočimi meseci in četrtletji referenčnega obdobja, naj navedem, da ta trditev po mojem mnenju nima nobene zveze z njeno dejansko trditvijo glede tega, da je družba Intel implicitno priznala to obdobje, ki je bilo uporabljeno za izračun zahtevanega deleža družbe HP.
111. Glede na sodno prakso, navedeno v točki 103 teh sklepnih predlogov, je treba to trditev vsekakor zavrniti, kar, kot je bilo že navedeno, izhaja tudi iz sodbe Sodišča, izdane na podlagi prve pritožbe(96). Ta sodna praksa prav tako zadostuje za ugotovitev, da Splošno sodišče ni storilo napake niti v odgovoru na trditev, da je družba Intel v upravnem postopku referenčno obdobje, ki ga je določila Komisija, uporabila za lastne izračune. Iz izpodbijane sodbe je namreč razvidno,(97) da je bilo to obdobje del obrazložitve sporne odločbe, kar posledično pomeni, da jih je tožeča stranka lahko izpodbijala pred Splošnim sodiščem.
112. Glede na navedeno menim, da Splošno sodišče ni storilo napake pri presoji dokazne vrednosti stališča, ki ga je družba Intel v upravnem postopku zavzela v zvezi z referenčnim obdobjem, ki je bilo v okviru testa AEC uporabljeno za izračun zahtevanega deleža družbe HP.
113. Drugi del četrtega pritožbenega razloga je treba po mojem mnenju zavrniti.
4. Kršitev pravice Komisije do obrambe
a) Trditve strank
114. Komisija na tretjem mestu trdi, da je Splošno sodišče storilo napako, ker ni upoštevalo dodatnih izračunov, ki jih je predložila v okviru postopka pred tem sodiščem, zlasti v prilogi D.17 k dupliki, s katerimi je izpodbijala trditve družbe Intel glede obdobja kršitve, na katerega se nanaša sporazum HPA1.
115. Komisija poudarja, da je bilo iz te priloge razvidno, da s trditvami družbe Intel ni bilo mogoče ovreči rezultata testa AEC, ki ga je v zvezi z družbo HP izvedla v sporni odločbi. Komisija poleg tega meni, da je Splošno sodišče družbi Intel dovolilo, da zaradi izpodbijanja referenčnega obdobja, ki je bilo v okviru testa AEC uporabljeno v zvezi z družbo HP, predloži nove analize, medtem ko je Komisiji odvzelo pravico do odgovora. Komisija se v zvezi s tem vidikom sklicuje predvsem na sodbo v zadevi Dole Food in Dole Fresh Fruit Europe/Komisija.(98)
116. Družba Intel te trditve izpodbija. V bistvu navaja, da trditev Komisije, v skladu s katero bi ji moralo biti dovoljeno, da nove analize AEC prvič predloži šele v sodnem postopku, zlasti v fazi duplike, očitno ni skladna z ustaljeno sodno prakso Sodišča.
b) Analiza
117. Treba je opozoriti, da je Komisija v Prilogi D.17 k dupliki v postopku pred Splošnim sodiščem prvič predložila dodatne izračune, katerih osnova je bil podatek, ki ga je družba HP zagotovila za dve od treh manjkajočih četrtletij obdobja, na katerega se je nanašal sporazum HPA1, in sicer za drugo in tretje četrtletje finančnega leta 2003.(99) Kot je bilo že navedeno,(100) je bil namen te predložitve dokazati, da bi bili rezultati glede zahtevanega deleža družbe HP zaradi stalnosti količine rabatov, ki jih je družba Intel v obdobju, ki ga pokriva sporazum HPA1, dala družbi HP, enaki, tudi če bi se meseca in četrtletja, ki manjkajo, dejansko upoštevali. Priloga D.17 k dupliki naj bi po mnenju Komisije tudi dokazovala, da so bili rezultati računskih operacij, ki so vključevale podatke za meseca in četrtletja, ki manjkajo, za družbo Intel manj ugodni kot povprečna vrednost rezultatov, na katerih je temeljila sporna odločba.
118. Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi zavrnilo predlog v zvezi z upoštevanjem teh dodatnih izračunov, ker je presodilo, prvič, da ti izračuni niso bili razvidni iz sporne odločbe in so bili prvič predstavljeni v okviru sodnega postopka. Splošno sodišče je menilo, da bi upoštevanje teh izračunov pomenilo nadomestitev obrazložitve, ki jo je Komisija podala v sporni odločbi, z obrazložitvijo Splošnega sodišča, kar bi bilo očitno v nasprotju s sodno prakso Sodišča.(101) Drugič, Splošno sodišče je ne glede na to v bistvu ugotovilo, da je bila količina rabatov, ki jih je družba Intel dala družbi HP, le eden od parametrov, potrebnih za izračun zahtevanega deleža družbe HP in da so informacije glede drugih parametrov, in sicer količine nabav družbe HO in povprečne prodajne cene, še vedno manjkale. V tem okviru je Splošno sodišče navedlo, da ni nobenega zagotovila, da se podatki za meseca in četrtletja, ki pri testu AEC niso bili upoštevani, ne razlikujejo od tistih, ki so bili opredeljeni za analizirana četrtletja.(102)
119. Ker Komisija v okviru obravnavane pritožbe ne zatrjuje, da je Splošno sodišče pri presoji, ki jo je opravilo v zvezi z dodatnimi izračuni, predstavljenimi v Prilogi D.17 k dupliki, napačno uporabilo pravo, moram že na samem začetku poudariti, da je treba trditev Komisije, ki temelji na kršitvi njene pravice do obrambe, zavrniti kot brezpredmetno.(103) Vsekakor pa z vidika dopustnosti menim, da je Splošno sodišče upravičeno zavrnilo upoštevanje vsebine te priloge.
120. V zvezi s tem naj opozorim, da je mogoče zavrnitev dodatnih razlogov, ki jih Komisija predloži v okviru sodnega postopka za namen dokaza kršitve pravil o konkurenci iz Pogodbe, obravnavati z različnih zornih kotov, ki zajemajo tako obliko (formalna zakonitost) kot vsebino (notranja zakonitost) odločbe, ki jo je sprejela ta institucija.
121. V skladu s sodno prakso Sodišča namreč velja, da lahko Komisija v postopku pred Splošnim sodiščem v okviru svoje obrambe sicer res podrobno pojasni razloge, ki so privedli do sporne odločbe, vendar v tem postopku ne sme navesti povsem novih razlogov. Ta prepoved temelji na dejstvu, da se neobstoja obrazložitve ne da popraviti s tem, da zadevna oseba za razloge za odločitev izve šele v postopku pred sodiščem Unije.(104) Ta omejitev navajanja novih razlogov je odločilna v kazenskih in kvazikazenskih postopkih, kakršen je postopek na podlagi člena 102 PDEU.(105)
122. Poleg tega lahko ta prepoved temelji na obveznosti Komisije, da odločbe opre le na očitke, glede katerih so imele zadevne stranke možnost pripomb.(106) Komisija mora namreč podjetju dati možnost, da v upravnem postopku ustrezno predstavi svoje stališče o resničnosti in upoštevnosti dokazov, ki jih Komisija navaja v utemeljitev svoje trditve o obstoju kršitve Pogodbe.(107) Ta obveznost med drugimi bistvenimi elementi kršitve zadeva njeno dejansko trajanje.
123. Nazadnje, Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je Sodišče odločilo, da zapolnjevanje praznine v obrazložitvi sporne odločbe z upoštevanjem dodatnih razlogov, ki v tej odločbi niso bili navedeni, privede do tega, da to sodišče obrazložitev sporne odločbe nadomesti s svojo presojo in posledično napačno uporabi pravo.(108)
124. Menim, da je kateri koli od navedenih pristopov, ki temeljijo na sodni praksi Sodišča, zadostoval za to, da je lahko Splošno sodišče razglasilo nedopustnost Priloge D.17 k dupliki, kar velja tudi za pristop, ki ga je izrecno zavzelo v svoji sodbi in ki se nanaša na prepoved nadomestitve obrazložitve sporne odločbe z lastno presojo. Po mojem mnenju bi namreč vsaka drugačna ugotovitev privedla do tega, da bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker ne bi ugotovilo obstoja kršitve obveznosti obrazložitve, ki jo mora izpolniti Komisija, ker ne bi ugotovilo kršitve pravice družbe Intel do obrambe v upravnem postopku ali ker bi s svojo presojo nadomestilo obrazložitev sporne odločbe.
125. Komisija se v odziv na navedene ugotovitve sklicuje na sodbo Dole Food. Sodišče je v tej sodbi razsodilo, da lahko Komisija po tem, ko je določen vidik prvič naveden v začetni vlogi, svojo presojo v sporni odločbi zagovarja z elementi, predloženimi med postopkom, ne da bi s tem kršila prepoved navajanja novih razlogov.(109)
126. Ne glede na navedeno pa menim, da se dejanski okvir v zadevi Dole Food razlikuje od položaja v obravnavani zadevi. V sodbi Dole Food je Sodišče potrdilo pristop Splošnega sodišča, ki je menilo, da je bila s pojasnili, navedenimi v postopku pred tem sodiščem, zgolj pojasnjena obrazložitev, ki je bila že vsebovana v sporni odločbi.(110) V obravnavani zadevi pa je Splošno sodišče ugotovilo, da v sporni odločbi ni dokazano, da bi bil zahtevani delež družbe HP enak za začetno obdobje veljavnosti sporazuma HPA1, če bi bili upoštevani manjkajoči meseci in četrtletja. Zato dodatni izračuni iz Priloge D.17 k dupliki, ki jih je Komisija ex novo predložila v fazi sodnega postopka, v nobenem primeru niso bili povezani z obrazložitvijo, ki jo je sporna odločba že vsebovala.
127. Poleg tega je iz sklepnih predlogov, ki jih je generalna pravobranilka J. Kokott predstavila v zadevi Dole Food, razvidno, da so bili dokazi, ki jih je v tej zadevi Komisija obrazložila v postopku pred Splošnim sodiščem, vključeni v spis o preiskavi.(111) To pomeni, da se je zadevno podjetje, za razliko od položaja v obravnavani zadevi, s temi informacijami seznanilo že v upravnem postopku.
128. Zato menim, da sodba Dole Food, kakor jo navaja Komisija, ni veljaven precedens, na katerega se lahko sklicuje v podporo svojim trditvam.
129. Glede na navedeno menim, da Splošno sodišče s tem, da ni upoštevalo dodatnih izračunov, predstavljenih v Prilogi D.17 k dupliki, ni kršilo pravice Komisije do obrambe.
130. Tretji del četrtega pritožbenega razloga Komisije je treba zato po mojem mnenju zavrniti.
5. Napaka, ki naj bi jo Splošno sodišče storilo glede posledic, ki bi jih bilo treba izpeljati v zvezi s celotnim obdobjem trajanja zadevnega ravnanja
a) Trditve strank
131. Komisija trdi, da tudi ob predpostavki, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi upravičeno presodilo, da Komisija ni dokazala učinkov izrinjenja za obdobje od novembra 2002 do septembra 2003, to ne more vplivati na ugotovitev, da so lahko rabati, ki jih je družba Intel dala družbi HP, imeli učinke izrinjenja vsaj v obdobju od oktobra 2003 do maja 2005.
132. Družba Intel to trditev izpodbija. Natančneje, trdi, da je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, da Komisija ni ustrezno preučila merila v zvezi s stopnjo pokritosti trga z očitanim ravnanjem in ni izvedla pravilne analize trajanja rabatov, kar posledično pomeni, da ni dokazala, da so imeli rabati, ki jih je družba Intel dala družbi HP, učinke izrinjenja v celotnem referenčnem obdobju.
b) Analiza
133. Kot sem že navedla, je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, prvič, da je Komisija storila napako s tem, da je menila, da lahko na podlagi svojega izračuna zahtevanega deleža družbe HP pride do ugotovitev v zvezi z učinkom izrinjenja, povzročenim z rabati, za celotno obdobje med novembrom 2002 in majem 2005. Po mnenju Splošnega sodišča Komisija namreč obstoja tega učinka ni dokazala za obdobje od novembra 2002 do septembra 2003.(112)
134. Drugič, Splošno sodišče je v okviru preizkusa meril iz točke 139 sodbe, izdane na podlagi prve pritožbe, ugotovilo tudi, da Komisija v sporni odločbi ni ustrezno preučila merila, ki se nanaša na stopnjo pokritosti trga z ravnanjem družbe Intel in trajanje tega ravnanja.(113)
135. Na podlagi navedenih preudarkov je Splošno sodišče v zvezi z rabati, ki jih je družba Intel odobrila družbi HP, ugotovilo še, da tudi če bi bilo treba sklepati, da bi se lahko test AEC obravnaval kot prepričljiv za del obdobja kršitve, pa napake, storjene pri preučitvi meril iz točke 139 sodbe, izdane na podlagi prve pritožbe, pomenijo, da učinek izrinjenja rabatov ni bil pravno zadostno dokazan.(114)
136. Očitek, ki se nanaša na razlogovanje Splošnega sodišča, po mojem mnenju ni utemeljen. To razlogovanje je dejansko skladno s točkami 138, 139 in 141 sodbe, izdane na podlagi prve pritožbe, na katere je pravilno opozorjeno tudi v izpodbijani sodbi.(115) V skladu s to sodno prakso mora Komisija v primeru, v katerem podjetje s prevladujočim položajem v upravnem postopku ob podpori dokazov trdi, da njegovo ravnanje ni moglo omejiti konkurence in zlasti imeti očitanih učinkov izrinjenja, analizirati, ali lahko sistem rabatov povzroči izrinjenje, pri tem pa uporabiti pet meril iz točke 139 sodbe, izdane na podlagi prve pritožbe. Poleg tega, če je Komisija izvedla test AEC, je ta eden od elementov, ki ga mora ta institucija upoštevati za presojo, ali je s sistemom rabatov mogoče omejiti konkurenco.
137. V obravnavani zadevi zadostuje ugotovitev, da je lahko Splošno sodišče v delu, v katerem je štelo, da Komisija ni pravilno presodila merila, ki se med drugim nanaša na pokritost trga z očitanim ravnanjem, upravičeno ugotovilo, da učinkov izrinjenja, povzročenih z rabati, ki jih je družba Intel dala družbi HP, ni mogoče dokazati niti za obdobje od oktobra 2003 do maja 2005.(116)
138. Iz tega sledi, da v nasprotju z navedbo Komisije Splošno sodišče ni storilo nobene napake v zvezi z ustreznim sklepom, ki ga je treba izpeljati za celotno obdobje kršitve glede rabatov, ki jih je družba Intel dala družbi HP.
139. Četrti del četrtega pritožbenega razloga je treba po mojem mnenju zavrniti.
6. Vmesni predlog
140. Na podlagi navedenega je treba po mojem mnenju ugotoviti, da ugotovitve Splošnega sodišča, v skladu s katero v sporni odločbi ni bil dokazan učinek izrinjenja, povzročen z rabati, ki jih je družba Intel odobrila družbi HP, za celotno obdobje od novembra 2002 do maja 2005, ni mogoče izpodbiti z nobenim od analiziranih delov četrtega pritožbenega razloga.
141. Zato je treba četrti pritožbeni razlog zavrniti.(117)
B. Peti pritožbeni razlog: večkratna napačna uporaba prava, izkrivljanje dokazov in kršitev pravice Komisije do obrambe v okviru preizkusa testa AEC, uporabljenega za družbo Lenovo
142. Komisija s petim pritožbenim razlogom izpodbija presojo Splošnega sodišča v zvezi s testom AEC, ki je bil v sporni odločbi uporabljen za družbo Lenovo. Natančneje, Komisija graja to presojo z vidika ovrednotenja dveh ugodnosti v naravi, ki jih je družba Intel v zameno za obveznost v zvezi z izključnostjo odobrila družbi Lenovo, in sicer v obliki razširitve standardnega enoletnega jamstva družbe Intel in ponudbe za izboljšano uporabo središča družbe Intel v mestu Shenzen (Kitajska).
143. Ugotovitve Splošnega sodišča v zvezi s tem konkretnim vidikom je mogoče povzeti tako.
1. Ugotovitve Splošnega sodišča glede ugodnosti v naravi, ki jih je družba Intel odobrila družbi Lenovo
144. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je Splošno sodišče štelo, da je bilo v prvotni sodbi ugotovljeno, da sta družbi Intel in Lenovo sklenili izjavo o nameri, to je memorandum o soglasju iz leta 2007 (v nadaljevanju: MoU 2007), za katerega je veljal nezapisan pogoj izključnosti.(118) Iz izpodbijane sodbe je prav tako razvidno, da je bil znesek rabatov, ki jih je družba Intel odobrila družbi Lenovo, po mnenju Komisije naveden v MoU 2007, v katerem je bila predvidena finančna podpora v višini 180 milijonov ameriških dolarjev (USD) za leto 2007 v obliki četrtletnih plačil.(119)
145. Dalje, Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi(120) izpostavilo, da je družba Intel v upravnem postopku pred Komisijo navedla trditev, da je znesek v višini 138 milijonov USD edini upošteven za velikost rabatov. Razlog za to naj bi bilo dejstvo, da je bilo od finančne podpore družbi Lenovo v višini 180 milijonov USD, določene v MoU 2007, le 135 milijonov USD odobrenih v denarju. Preostanek finančne podpore naj bi bil odobren v obliki ugodnosti v naravi, in sicer v obliki razširitve standardnega enoletnega jamstva družbe Intel in ponudbe za izboljšano uporabo središča družbe Intel na Kitajskem. Komisija je poudarila, da je družba Intel trdila, da čeprav je vrednost teh dveh nedenarnih prispevkov za družbo Lenovo znašala 20 oziroma 24 milijonov USD, so bili stroški za družbo Intel veliko nižji, in sicer 1,7 oziroma 1,3 milijona USD. Glede na navedbe družbe Intel je treba za namene analize AEC ta elementa oceniti ne ob upoštevanju njune vrednosti za družbo Lenovo, ampak glede na ekonomske stroške navedenih elementov za prvonavedeno družbo. Družba Intel je znesek v višini 138 milijonov USD dobila tako, da je finančni podpori v denarju, in sicer 135 milijonom USD, prištela te stroške v višini 1,7 in 1,3 milijona USD.
146. Splošno sodišče je poleg tega navedlo, da je Komisija v sporni odločbi zavrnila trditev družbe Intel, ker je menila, da temelji na nepravilnem razumevanju načel analize enako učinkovitega konkurenta.(121) Po mnenju Komisije se s to analizo preuči cena, po kateri bi moral konkurent, ki bi bil enako učinkovit kot podjetje s prevladujočim položajem – vendar ne bi imel prevladujočega položaja – ponuditi svoje proizvode stranki, da bi nadomestil izgubo pogojnih ugodnosti, ki jih je odobrilo podjetje s prevladujočim položajem, to je izgubo, do katere bi prišlo, če bi ta stranka spremenljivi delež svojih dobavnih potreb prenesla s podjetja s prevladujočim položajem na tega hipotetičnega enako učinkovitega konkurenta.(122) Po mnenju Komisije je bilo zato jasno, da je treba upoštevati izgubo za stranko, ker je ta izguba tista, ki jo bo enako učinkovit konkurent moral nadomestiti, ne pa ekonomskih stroškov za podjetje s prevladujočim položajem, v primeru, da se številki razlikujeta.(123)
147. Splošno sodišče pa je v izpodbijani sodbi v nasprotju s stališčem Komisije in v skladu z glavnimi trditvami družbe Intel ugotovilo, da je ta institucija izhajala iz predpostavke, ki je v nasprotju z osnovami testa AEC, ki so predstavljene v sporni odločbi ter temeljijo na načelu, da je hipotetični konkurent enako učinkovit kot družba Intel, zlasti z vidika stroškov razširitve središča ali jamstva.(124)
2. Napačna razlaga testa AEC, uporabljenega v sporni odločbi, in člena 102 PDEU
a) Trditve strank
148. Komisija trdi, da je v izpodbijani sodbi prišlo do napačne uporabe prava v zvezi z opredelitvijo narave testa AEC, uporabljenega v sporni odločbi, kar je na koncu privedlo do napačne uporabe člena 102 PDEU. Meni, da je Splošno sodišče z vidika stroškov in cen napačno presodilo, ali je konkurent v okviru rabatov, odobrenih v obliki ugodnosti v naravi, enako učinkovit kot podjetje s prevladujočim položajem.
149. Komisija uvodoma navaja, da je test AEC analitično orodje, ki vključuje številne tehnične in metodološke izbire. Zato naj bi bilo mogoče ugotovitve, ki so bile v sporni odločbi navedene v zvezi z rabati, ki jih je družba Intel odobrila družbi Lenovo, razglasiti za nične le v primeru očitne napake, obstoja katere pa naj Splošno sodišče ne bi ugotovilo.
150. Komisija poleg tega meni, da je Splošno sodišče storilo napako, ker je ugotovilo, da so se kot podlaga za oceno vrednosti ugodnosti v naravi, ki jih je odobrila družba Intel, uporabili stroški, ki so temu podjetju nastali za zagotovitev teh ugodnosti, ne pa vrednost, ki jo te pomenijo za družbo Lenovo. Komisija v zvezi s tem v bistvu povzema odgovor, ki ga je v sporni odločbi podala v odziv na trditev, ki jo je družba Intel navedla v upravnem postopku, kakor je predstavljena v točki 142 teh sklepnih predlogov.
151. Po mnenju Komisije je namreč Splošno sodišče tudi ob predpostavki, da bi bilo treba ugodnosti v naravi, ki jih je odobrila družba Intel, preučiti z vidika stroškov, ki so temu podjetju nastali z zagotavljanjem teh ugodnosti, storilo napako, ker ni upoštevalo, da konkurent, ki je po velikosti manjši od družbe Intel, ne bi imel enakih vozlišč, kot jih je družba Intel ponujala družbi Lenovo, in za svoje proizvode ne bi mogel ponuditi podobnega razširjenega jamstva. Ta konkurent naj bi torej moral ponuditi denarno nadomestilo za izgubo ugodnosti v naravi, ki jih je družba Intel odobrila družbi Lenovo.
152. Nazadnje, Komisija trdi, da bi, če bi Sodišče navedene trditve zavrnilo, to pomenilo, da je Splošno sodišče z neupoštevanjem Priloge D.39 k dupliki, ki jo je predložila, da bi ovrgla trditve družbe Intel, kršilo njeno pravico do obrambe.
153. Družba Intel te trditve izpodbija. Meni, da je pristop Splošnega sodišča skladen z ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero velja, da se člen 102 PDEU osredotoča na enako učinkovite – in ne na manj učinkovite – konkurente, zlasti pa na to, da mora presoja prakse oblikovanja cen temeljiti na stroških in strategiji samega podjetja s prevladujočim položajem. To naj bi namreč potrjevala tudi navodila Komisije glede uporabe člena 102 PDEU, v skladu s katerimi naj bi Komisija, kadar bodo na voljo, uporabila podatke o stroških iz prevladujočega podjetja. Drugačen pristop pa naj bi pomenil, da bi bilo podjetje s prevladujočim položajem sankcionirano, ker posluje učinkoviteje od konkurentov in strankam tako dobavlja proizvode po nižji ceni.
b) Analiza
154. Uvodoma naj poudarim, prvič, da vprašanje, ali je bilo treba pri izvedbi testa AEC glede družbe Lenovo upoštevati ugodnosti v naravi, kakršne so te v obravnavani zadevi, med strankami ni sporno. Sporen pa je način, na katerega bi bilo treba izračunati zadevne ugodnosti za namene uporabe tega testa. Komisija namreč meni, da Splošno sodišče ni pravilno razumelo načel, na katerih temelji test AEC, kakor so predstavljena v sporni odločbi, in da je podalo napačno razlago glede tega, kako ta test izvesti z vidika stroškov in cen. Opozoriti je treba, da je v skladu s sodno prakso Sodišča test AEC koristen, tudi kadar elementi zadevne prakse niso izraženi v denarju, vendar jih je še vedno mogoče kvantificirati.(125)
155. Drugič, v nasprotju s trditvami Komisije ne mislim, da je Splošno sodišče s presojo, ki jo je opravilo v izpodbijani sodbi, izrazilo dvome glede zasnove testa AEC oziroma, če uporabim besede Komisije, „metodoloških izbir“, za katere se je ta institucija odločila pri opredelitvi tega testa. Iz izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je Splošno sodišče preverilo, ali je bila uporaba testa AEC za ugodnosti v naravi, ki jih je družba Intel odobrila družbi Lenovo, skladna podlago za ta test, ki jo je Komisija v sporni odločbi specifično opredelila. S tega vidika menim, da Splošnemu sodišču po mojem mnenju ni mogoče očitati, da je pri opredelitvi testa AEC poseglo v polje proste presoje, ki ga ima Komisija. Analiza Splošnega sodišča se dejansko nanaša na notranjo doslednost kar zadeva uporabo AEC testa s strani Komisije v tem konkretnem primeru.
156. V zvezi z vprašanjem, ali je Splošno sodišče storilo napako, ker je zavrnilo pristop, ki ga je Komisija zavzela glede ugodnosti v naravi, ki jih je družba Intel dala družbi Lenovo, je iz izpodbijane sodbe(126) pravilno razvidno, da je bila logika, ki je sestavni del testa AEC, kot je bil uporabljen v sporni odločbi, preučitev, ali bi bila družba Intel ob upoštevanju njenih stroškov in učinka rabatov sama zmožna vstopiti na trg v bolj omejenem obsegu, ne da bi utrpela izgube. Splošno sodišče je poleg tega poudarilo, ne da bi storilo kakršno koli napako, da je bila analiza AEC v sporni odločbi zasnovana kot povsem hipotetična naloga v smislu, da gre za ugotavljanje, ali bi bil konkurentu, ki bi bil enako učinkovit kot družba Intel glede proizvodnje in dobave CPE x86 z enako vrednostjo, kot je tista, ki jo svojim strankam zagotavlja družba Intel, vendar ne bi imel tako široke prodajne podlage kot družba Intel, dostop do trga onemogočen.(127)
157. Ugotavljam, da je Sodišče v svoji sodni praksi ugotovilo, da mora ocena cenovnih praks temeljiti na „stroških in strategiji samega podjetja s prevladujočim položajem“(128) in zlasti, da mora biti test AEC izveden z upoštevanjem hipotetičnega konkurenta, ki ima strukturo stroškov, ki je podobna tisti podjetja s prevladujočim položajem.(129) Poleg tega je Sodišče odločilo, da je veljavnost takega pristopa okrepljena z dejstvom, da je v skladu s splošnim načelom pravne varnosti, saj upoštevanje stroškov in cen podjetja s prevladujočim položajem temu podjetju omogoča, da oceni zakonitost svojega ravnanja, kar je skladno z njegovo posebno odgovornostjo na podlagi člena 102 PDEU.(130) Razlaga, ki jo je Splošno sodišče podalo glede podlage testa AEC v sporni odločbi je zato skladna z sodno prakso Sodišča.
158. Dalje, ta razlaga je tudi skladna z načinom, na katerega je treba v skladu s sporno odločbo izračunati različne parametre, potrebne za uporabo testa AEC. Kot je Splošno sodišče navedlo v izpodbijani sodbi(131) je test AEC v tej odločbi zasnovan za ugotovitev, ali konkurent, ki je enako učinkovit kot podjetje s prevladujočim položajem in ki ima enake stroške kot to podjetje, še vedno lahko krije svoje stroške na manjši ravni. Zato so pri vsakem koraku izračuna, ki vodi do uporabe testa AEC, kot je opisan na primer v točkah 43 in 83 teh sklepnih predlogov, stroški podjetja s prevladujočim položajem v glavnem središču analize.
159. Res je, da kadar se rabat za izključnost dodeli v denarju, je njegova vrednost objektivna in je enaka tako za podjetje s prevladujočim položajem kot tudi za prejemnika rabata. Če pa se ta rabat zagotovi v naravi, se lahko vrednost za to podjetje in za prejemnika razlikuje, kar poraja vprašanje, kako jo je treba oceniti. Ob tem mora logika izračuna te vrednosti spoštovati isti temelj v obeh primerih. Drugače ocena, ali ima lahko rabat učinek izrinjenj, ne bi bila narejena glede na upoštevni gospodarski subjekt. V tem primeru ni nobenega dvoma, kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v izpodbijani sodbi(132), da bi moral biti upoštevni gospodarski subjekt načeloma konkurent, ki je enako učinkovit kot družba Intel, ko družbi Lenovo ponujal prednosti v naravi pod enakimi pogoji kot to podjetje s prevladujočim položajem.
160. Nazadnje, ni mogoče izključiti, da je treba zadnjenavedeno vrednost nekoliko prilagoditi, da bi bilo mogoče upoštevati okoliščino, da enako učinkovit konkurent nima prevladujočega položaja in da lahko posluje v manjšem obsegu. V sporni odločbi je Komisija ponazorila to situacijo s tem, da se je v bistvu sklicevala na primer, ko enako učinkovit konkurent podjetja s prevladujočim položajem ne bi mogel zagotoviti dostopa do podobnega distribucijskega središča ali podaljšanja jamstva.(133)
161. Vendar tudi ob predpostavki, da je taka možnost podana, to ne upravičuje tega, da se rabat, ki se zagotovi v naravi, za namene analize AEC oceni glede na obseg vrednosti, ki jo ta rabat pomeni za prejemnika. Strošek zagotavljanja dostopa do distribucijskega središča za enako učinkovitega konkurenta kot družba Intel bi moral biti izračunan. Zato je Splošno sodišče pravilno ocenilo, da je bila kvantificirana ocena Komisije kar zadeva prednosti v naravi, ki jih je družba Intel ponudila družbi Lenovo, sama napačna.(134)
162. Glede na te preudarke menim, da je treba očitek, ki ga je Komisija navedla v zvezi s pristopom Splošnega sodišča, zavrniti. Po mojem mnenju Splošno sodišče ni storilo napake s tem, da je ugotovilo, da je Komisija pri oceni prednosti v naravi, ki jih je družba Intel dala družbi Lenovo, postopala na podlagi domneve, ki je bila v nasprotju s temeljem testa AEC, določenega v sporni odločbi.
163. Glede preostalega dela, v katerem Komisija trdi, da je Splošno sodišče kršilo njeno pravico do obrambe, ker ni upoštevalo Priloge D.39 k dupliki, pa menim, da je treba to trditev zavrniti iz razlogov, podobnih tistim, ki sem jih podrobno predstavila v analizi tretjega dela četrtega pritožbenega razloga.(135)
164. Zlasti priloga D.39 k dupliki po mnenju Komisije dokazuje, da četudi se sprejme, da bi imel enak učinkovit konkurent kot družba Intel distribucijsko središče na Kitajskem, bi bili stroški, ki bi jih imel s tem, da bi to središče dal na razpolago družbi Lenovo, znatno višji, kot so stroški družbe Intel za zagotavljanje te prednosti.
165. V zvezi s tem bi zgolj izpostavila, da ta analiza ustreza moji ugotovitvi v točki 160 zgoraj, ko sem sprejela, da bi bila določena prilagoditev lahko nujna glede izračuna proizvodnih stroškov zahtevanega deleža, zato da bi se upoštevalo dejstvo, da enako učinkovit konkurent kot družba Intel deluje v manjšem obsegu.
166. Vendar pa, ker je Komisija, kot je Splošno sodišče pravilno navedlo,(136) odgovor na to vprašanje podala šele v fazi duplike, je bilo upravičeno zavrniti upoštevanje dodatne analize, podane v Prilogi D.39 k dupliki, ne da bi kršilo pravico Komisije do obrambe.
3. Vmesni predlog
167. Ob upoštevanju navedenega ugotavljam, da očitki Komisije v zvezi s presojo, ki jo je Splošno sodišče opravilo glede testa AEC, ki je bil v sporni odločbi uporabljen za družbo Lenovo, zlasti pa v zvezi z obema ugodnostma v naravi, ki ju je družba Intel odobrila v zameno za obveznost izključnosti, niso utemeljeni in jih je treba zavrniti.
168. Peti pritožbeni razlog je torej treba zavrniti.
V. Predlog
169. Glede na analizo, ki sem jo opravila v teh sklepnih predlogih, Sodišču predlagam, naj pritožbo v delu, v katerem se nanaša na četrti in peti pritožbeni razlog, zavrne.
170. V zvezi z zavrnitvijo pritožbe v delu, v katerem se nanaša na preostale pritožbene razloge, ki jih je navedla Komisija, in v zvezi s tem, kateri stranki je treba v skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča naložiti plačilo stroškov, pa ne izražam nobenega mnenja.