SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NIILA JÄÄSKINENA,
predstavljeni 27. februarja 2014(1)
Zadeva C‑173/13
Maurice Leone,
Blandine Leone
proti
Garde des Sceaux, Ministre de la Justice,
Caisse nationale de retraites des agents des collectivités locales
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Cour administrative d’appel de Lyon (Francija))
„Socialna politika – Člen 141 ES – Enakost plačila za moške in ženske – Predčasna upokojitev s takojšnjim izplačevanjem pokojnine – Ugodnosti iz naslova senioritete – Ugodnosti, odobrene ne glede na spol pod pogojem prekinitve poklicne dejavnosti zaradi vzgoje otrok – Neobstoj pravnega okvira, ki bi uradnikom omogočal, da bi bili upravičeni do dopusta, enakovrednega porodniškemu dopustu, do katerega so upravičene uradnice – Posredna diskriminacija – Morebitna utemeljitev – Pozitivni ukrepi“
I – Uvod
1. Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour administrative d’appel de Lyon (upravno pritožbeno sodišče v Lyonu, Francija), se nanaša na načelo enakosti plačila za moške in ženske. Glede na datum podatkov v postopku v glavni stvari je treba zahtevano razlago razumeti tako, da se nanaša na člen 141 ES, in ne na člen 157 PDEU, ki ga navaja predložitveno sodišče in velja šele od 1. decembra 2009, čeprav je besedilo teh določb sicer skoraj enako.
2. Ta predlog je nastal v okviru tožbe zaradi ugotovitve odgovornosti, ki sta jo vložila zakonca Leone proti francoski državi zaradi domnevne kršitve prava Unije. Tožbo sta vložila, potem ko Caisse nationale de retraites des agents des collectivités locales (nacionalni pokojninski sklad uslužbencev lokalnih skupnosti, v nadaljevanju: CNRACL) ni hotel v korist M. Leoneja uporabiti določb francoskega prava, na podlagi katerih bi bil upravičen do ugodnosti glede starostne pokojnine, ker ni ustrezno prekinil poklicne kariere zaradi vzgoje otrok. Med drugim trdita, da je bil M. Leone žrtev posredne diskriminacije, ker so bili pogoji za pridobitev navedenih ugodnosti kljub svoji navidezni nevtralnosti po njunem mnenju ugodnejši za uradnice.
3. Za obe vrsti ugodnosti, na kateri se nanaša ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, in sicer možnost predčasne upokojitve s takojšnim izplačevanjem pokojnine, ki je predmet prvega vprašanja, in pravice do ugodnosti iz naslova senioritete zaradi upokojitve, ki je predmet drugega vprašanja, veljajo podobni pogoji. V obeh primerih se zahteva, da je pokojninski upravičenec vsaj za dva meseca neprekinjeno prekinil poklicno dejavnost v okviru ene od vrst dopustov, povezanih z vzgojo otrok, ki so naštete v obravnavanih nacionalnih odločbah. Glavna problematika je, ali so take določbe, ki veljajo ne glede na spol, vendarle posredno diskriminatorne v škodo moških delavcev, saj določajo pogoj, ki se nanaša na odsotnost z dela, katere trajanje sovpada z obveznim porodniškim dopustom.
4. Podobna problematika je bila pred kratkim že predložena Sodišču. Pravilo v zvezi z ugodnostjo, ki je podobna tej, na katero se nanaša drugo vprašanje v tej zadevi, je bilo namreč povod za predlog za sprejetje predhodne odločbe v zadevi Amédée, v kateri sem predstavil sklepne predloge(2), preden je bila izbrisana(3). Mnenja in argumenti, ki sem jih predstavil v okviru navedene zadeve, so po mojem mnenju mutatis mutandis upoštevni za preučitev te zadeve. Zato se mi zdi primerno, na eni strani, najprej predstaviti navedeno vprašanje in, na drugi strani, povabiti bralca, naj se prej seznani z vsebino teh drugih sklepnih predlogov.
5. Tretje vprašanje je postavljeno zgolj podredno, če bi bila posredna diskriminacija iz prvih dveh vprašanj dokazana. Sodišču se v bistvu zastavlja vprašanje, ali bi bilo mogoče take dejavnike diskriminacije upravičiti na podlagi člena 141(4) ES(4) kot ukrepe, katerih namen je izravnati neugoden položaj, s katerim se ženske srečujejo v poklicni karieri.
II – Francoski pravni okvir
A – Upoštevne določbe o predčasni upokojitvi
6. Code des pensions civiles et militaires de retraite (zakonik o civilnih in vojaških pokojninah, v nadaljevanju: zakonik o pokojninah) določa, da so lahko civilni uradniki upravičeni do predčasne upokojitve s takojšnjim izplačevanjem pokojnine, ne da bi morali doseči upokojitveno starost, če izpolnjujejo določene pogoje.
7. Člen L. 24 istega zakonika, kakor je bil spremenjen s členom 136 zakona št. 2004‑1485 z dne 30. decembra 2004(5) (v nadaljevanju: zakon št. 2004/1485), določa:
„I. – Pokojnina se izplača: […]
3. če je civilni uradnik, ki je eden od staršev treh živih otrok ali otrok, ki so umrli zaradi vojne, ali enega živega otroka, starega več kot eno leto, z najmanj 80‑odstotno invalidnostjo, prekinil svojo dejavnost za vsakega otroka pod pogoji, določenimi v dekretu Conseil d’État.
Obdobja, za katera obvezni prispevki niso bili vplačani v osnovni pokojninski sistem, so izenačena s prekinitvijo dejavnosti, omenjeno v prejšnjem odstavku, pod pogoji, določenimi v dekretu Conseil d’État.
Otroci, našteti v odstavku II člena L. 18, ki jih je zainteresirana oseba vzgajala pod pogoji, določenimi v odstavku III navedenega člena, so izenačeni z otroki, navedenimi v prvem pododstavku; […]“
8. Člen L. 18(II) navedenega zakonika, kakor je bil spremenjen z zakonom 91‑715 z dne 26. julija 1991(6), opredeljuje kategorije otrok, na podlagi katerih se pridobi pravica do takega zvišanja, med katerimi so zlasti „zakonski in nezakonski otroci, za katere je sorodstvena vez dokazana, in posvojeni otroci pokojninskega upravičenca“. V odstavku III istega člena je med drugim dodano, da „razen otrok, ki so umrli zaradi vojne, je otroke treba vzgajati vsaj devet let bodisi do dopolnjenega šestnajstega leta bodisi do dopolnjene starosti, s katero prenehajo biti vzdrževani v smislu členov L. 512‑3 ter R. 512‑2 in R. 512‑3 code de la sécurité sociale [(zakonik o socialni varnosti)]“.
9. Člen R. 37 zakonika o pokojninah, kakor je bil spremenjen z uredbo št. 2005‑449 z dne 10. maja 2005 (v nadaljevanju: uredba št. 2005‑449)(7), določa:
„I. – Prekinitev dejavnosti iz prvega pododstavka točke 3 odstavka I člena L. 24 je morala neprekinjeno trajati najmanj dva meseca, ko je bil uradnik vključen v obvezni pokojninski sistem. […]
Do prekinitve je moralo priti v obdobju med prvim dnevom četrtega tedna pred rojstvom otroka ali posvojitvijo in zadnjim dnevom šestnajstega tedna po rojstvu ali posvojitvi.
[…][(8)]
II. – Pri izračunu trajanja prekinitve dejavnosti se upoštevajo obdobja, ki ustrezajo prenehanju izvajanja pogodbe o zaposlitvi ali prekinitvi opravljanja službe v okviru:
(a) porodniškega dopusta […];
(b) očetovskega dopusta […];
(c) posvojiteljskega dopusta […];
(d) starševskega dopusta […];
(e) dopusta za starševsko prisotnost […];
(f) ali dopusta zaradi vzgoje otroka, mlajšega od osmih let […].
III. – Obdobja, navedena v drugem pododstavku točke 3 odstavka I člena L. 24, so obdobja, v katerih zainteresirana oseba ni opravljala poklicne dejavnosti in ni imela vplačanih prispevkov.“
B – Upoštevne določbe o ugodnosti iz naslova senioritete
10. Člen 15 uredbe št. 2003‑1306 z dne 26. decembra 2003 o pokojninskem sistemu za uradnike, vključene v Caisse nationale de retraites des agents des collectivités locales (v nadaljevanju: uredba o uradnikih lokalnih skupnosti)(9), določa:
„I. – Dejanski delovni dobi se pod pogoji, določenimi za civilne uradnike države, prištejejo naslednji dodatki: […]
2. Dodatek se pod pogojem, da so uradniki prekinili dejavnost, dodeli za štiri četrtletja za vsakega zakonskega in nezakonskega otroka, rojenega pred 1. januarjem 2004, ter za vsakega otroka, posvojenega pred 1. januarjem 2004, in pod pogojem, da so ga vzgajali vsaj devet let pred njegovim enaindvajsetim letom starosti, za vsakega od drugih otrok, naštetih v odstavku II člena 24, za katerega sta se varstvo in vzgoja začela pred 1. januarjem 2004.
Ta prekinitev dejavnosti mora neprekinjeno trajati najmanj dva meseca v okviru porodniškega dopusta, posvojiteljskega dopusta, starševskega dopusta, dopusta za starševsko prisotnost […] ali dopusta zaradi vzgoje otroka, mlajšega od osmih let […];
Določbe točke 2 veljajo za pokojnine, izplačane od 28. maja 2003;
3. Dodatek iz točke 2 se prizna uradnicam, ki so rodile med študijem pred 1. januarjem 2004 in pred zaposlitvijo v javni upravi, če so se zaposlile v dveh letih po pridobitvi diplome, ki je bila pogoj za sodelovanje na javnem natečaju, ne da bi se jim lahko naložil pogoj prekinitve dejavnosti; […]“
III – Spor o glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
11. M. Leone je bil od leta 1984 kot bolničar zaposlen v univerzitetnem kliničnem centru v Lyonu, in sicer kot javni uslužbenec v bolnišnični dejavnosti.
12. Kot oče treh otrok, rojenih 8. oktobra 1990, 31. avgusta 1993 in 27. novembra 1996, je 4. aprila 2005 na podlagi člena L. 24 zakonika o pokojninah vložil vlogo za predčasno upokojitev s takojšnjim izplačevanjem pokojnine.
13. CNRACL je z odločbo z dne 18. aprila 2005 njegovo prošnjo zavrnil, ker M. Leone ni prekinil poklicne dejavnosti za nobenega od otrok v skladu z odstavkom I, točka 3, navedenega člena. Tribunal administratif de Lyon (upravno sodišče v Lyonu) je s sklepom z dne 18. maja 2006 pritožbo, ki jo je M. Leone vložil zoper to odločbo, zavrglo kot nedopustno.
14. M. Leone in njegova žena(10) sta s tožbo z dne 31. decembra 2008 začela sodni postopek predvsem za povrnitev škode(11), ki naj bi bila posledica posredne diskriminacije, katere žrtev je bil M. Leone, ker se je zanj uporabila nova različica določb členov L. 24 in R. 37 zakonika o pokojninah, ki se nanašajo na predčasno upokojitev, v povezavi z določbami členov L. 12 in R. 13 istega zakonika, ki se nanašajo na ugodnost iz naslova senioritete.(12)
15. Zakonca Leone sta trdila, da so pogoji, ki v skladu z navedenimi določbami veljajo za ugodnosti iz naslova vzgoje otrok, v nasprotju z načelom enakosti plačila, ki izhaja iz člena 141 ES. Med drugim sta v bistvu navedla, da uradnice sistematično izpolnjujejo pogoj v zvezi s prekinitvijo dejavnosti, predviden v teh določbah, zaradi samodejnosti in obveznosti porodniškega dopusta, medtem ko so v praksi uradniki večinoma izključeni iz ugodnosti iz teh določb, ker ni pravnih predpisov, ki bi jim omogočali, da vzamejo plačan dopust, ki bi bil enakovreden porodniškemu dopustu.
16. Ker je Tribunal administratif de Lyon 17. julija 2012 zavrnilo njuno tožbo, sta se zakonca Leone pritožila zoper to sodbo pri Cour administrative d’appel de Lyon.
17. Cour administrative d’appel de Lyon je z odločbo z dne 3. aprila 2013, ki je bila vložena 9. aprila 2013, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je mogoče šteti, da določbe člena L. 24 v povezavi s členom R. 37 [zakonika o pokojninah], kot izhajajo iz uporabe zakona št. 2004‑1485 […] in uredbe št. 2005‑449 […], pomenijo posredno diskriminacijo med moškimi in ženskami v smislu člena 157 [PDEU]?
2. Ali je mogoče šteti, da določbe člena 15 uredbe [o uradnikih lokalnih skupnosti] pomenijo posredno diskriminacijo med moškimi in ženskami v smislu člena 157 [PDEU]?
3. Če je odgovor na katero od teh dveh vprašanj pritrdilen, ali je mogoče tako posredno diskriminacijo upravičiti na podlagi člena 157(4) [PDEU]?“
18. Zakonca Leone, CNRACL(13), francoska vlada in Evropska komisija so Sodišču predložili pisna stališča. Obravnave ni bilo.
IV – Analiza
A – Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe
19. Francoska vlada uveljavlja ugovor nedopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe in zato predlaga njegovo zavrženje. Trdi, da predložitveno sodišče niti ni predstavilo razlogov, iz katerih je podvomilo o skladnosti spornih nacionalnih določb s pravom Unije, niti ni opredelilo povezave, ki jo vzpostavlja med vsebino slednjih in členom 157 PDEU, katerega razlago zahteva.(14) Dodaja, da bi moralo Cour administrative d’appel de Lyon navesti, zakaj meni, da je nujno obrniti se na Sodišče, če je Conseil d’État, vrhovno sodišče v upravnih zadevah v Franciji, že večkrat odločilo v smislu, da ne gre za tako diskriminacijo, ne da bi vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe.(15) Ker naj ne bi bilo takih pojasnil, naj zainteresirane stranke ne bi mogle predložiti stališč na podlagi vseh dejstev(16), Sodišče pa naj ne bi moglo podati koristnega odgovora za rešitev spora o glavni stvari.
20. V zvezi s tem poudarjam, da je sicer obrazložitev predložitvene odločbe nekoliko nejasna. Cour administrative d’appel de Lyon zlasti ni pojasnilo, ali bi bilo po njegovem mnenju – in če je tako, v kolikšnem obsegu – za uradnike objektivno težje izpolniti pogoje, ki jih določata niza spornih določb, kot za uradnice, eventualno glede na statistične podatke.
21. Vendar menim, da ta odločba vsebuje dejanske in pravne elemente, ki zadostujejo za opredelitev glavnih vprašanj v tej zadevi in ki omogočajo Sodišču, da se izreče o predloženih vprašanjih v skladu z zahtevami iz člena 94 Poslovnika Sodišča in njegove sodne prakse.(17)
22. Predložitveno sodišče je namreč predstavilo predmet spora, razložilo upoštevna dejstva, navedlo besedilo nacionalnih določb, ki bi se lahko uporabile v zadevi, navedlo razloge – ki jih vsebujejo pritožbeni razlogi strank v postopku v glavni stvari, ki so ponovljeni – ki so ga pripeljali do tega, da se je vprašalo o razlagi navedenih določb prava Unije ter vzpostavilo povezavo – sicer na kratko – med slednjimi in navedenimi nacionalnimi določbami. Nazadnje menim, da ni mogoče zanikati, da bo odgovor na predložena vprašanja koristen za odločitev v sporu, ki je bil predložen predložitvenemu sodišču. Zato menim, da je obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.
B – Uvodne ugotovitve
23. Najprej naj pojasnim, da zadevni nacionalni ukrepi spadajo ratione materiae na področje uporabe člena 141 ES. Ta namreč zajema pokojnine, izplačane iz naslova sistema, kot je francoski pokojninski sistem za uradnike, ki so v skladu s sodno prakso Sodišča povezane z osebnim dohodkom iz zaposlitve(18), pri čemer je to zadnje merilo edino odločilno(19).
24. Nazadnje naj opozorim, da pravo Unije(20) nasprotuje diskriminaciji, ki posredno temelji na spolu in ki izhaja iz nacionalnega predpisa, merila ali prakse, ki je navidezno nevtralna, saj velja ne glede na spol, nasprotno od neposredne diskriminacije, vendar v praksi ustvari posebno neugoden položaj za eno od kategorij oseb v primerjavi z drugo. Taka razlika v obravnavanju med delavkami in delavci je v nasprotju s členom 141 ES, razen če medsebojno niso v primerljivem položaju ali če je navedeno razliko vsaj mogoče utemeljiti z legitimnim ciljem in če so sredstva, uporabljena za dosego tega cilja, primerna in sorazmerna s ciljem, ki se skuša doseči.(21)
25. Menim, da na pojmovni ravni obstaja razlika med to zadnjo utemeljitvijo, ki velja v okviru posredne diskriminacije, ki je lahko posledica zlasti ravnanja delodajalca, in pozitivnimi ukrepi, glede katerih so države članice v skladu s pravom Unije, zlasti pa s členom 141(4) ES(22), izrecno pooblaščene, da jih ohranijo ali sprejmejo.
C – Določba, ki podeljuje ugodnost iz naslova senioritete zaradi vzgoje otrok
26. V bistvu se drugo vprašanje nanaša na to, ali je treba načelo enakosti plačila za moške in ženske, določeno v členu 141 ES, razlagati tako, da določba, kot je člen 15 uredbe o uradnikih lokalnih skupnosti, ustvarja posredno diskriminacijo v nasprotju z navedenim načelom zaradi pogojev – ki se nanašajo zlasti na nepretrgano prekinitev dejavnosti za vsaj dva meseca v okviru enega od petih vrst naštetih dopustov – ki jih ta določba določa za pravico do ugodnosti iz naslova senioritete v višini štirih četrtletij zaradi vzgoje enega ali več otrok.
27. Po mnenju zakoncev Leone in Komisije bi bilo treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno. V utemeljitev tega, da bi moralo pravo Unije pripeljati do tega, da se taka določba, kot je obravnavana, ne bi uporabljala, trdijo, da je posredna diskriminacija posledica neobstoja pravnega okvira, ki bi uradnikom dal možnost, da so v primeru rojstva otroka upravičeni do dveh mesecev plačanega dopusta, enakovrednega porodniškemu dopustu, do katerega so upravičene uradnice. Francoska vlada meni drugače.
28. Poudariti moram, da če bi tezo, ki jo zagovarjajo zakonca Leone in Komisija, Sodišče podprlo, bi to v praksi povzročilo, da bi zadostovalo, da bi se uradnik skliceval na status očeta, s čimer bi lahko bil upravičen do ugodnosti, predvidene v izpodbijani določbi, kot trdi M. Leone, da bi to lahko storil.
29. Tak pristop pa se mi ne zdi skladen s stališčem, ki ga je Sodišče zavzelo v zgoraj navedeni sodbi Griesmar. Glede na razlogovanje Sodišča je v skladu z načelom enakosti plačila, da je podelitev ugodnosti iz naslova senioritete zaradi vzgoje otrok, podobne obravnavani v tem primeru, pogojena s posebno vključenostjo zadevnega uradnika v vzgojo njegovih otrok in se ne pridobi zgolj zato, ker je sodeloval pri njihovem spočetju. Sodišče je namreč odločilo, da gre za neposredno diskriminacijo samo, če so v skladu z zadevno določbo samo uradnice, ki so matere, upravičene do ugodnosti in so tako izključeni vsi uradniki, vključno s tistimi, ki bi lahko dokazali, da so dejansko prekinili poklicno dejavnost, da bi prevzeli vzgojo otrok, in so se zato znašli v položaju, ki škodi njihovi karieri.(23)
30. Zaradi te sodbe je francoski zakonodajalec spremenil sporne določbe, in sicer člen L. 12 zakonika o pokojninah(24), in druge določbe, ki so enako omejevale pravico do ugodnosti iz naslova senioritete. Iz tega razloga je bil v istem obdobju(25) in z zelo podobnim besedilom sprejet člen 15 uredbe o uradnikih lokalnih skupnosti, ki se obravnava v tej zadevi. Ni sporno, da obstajajo normativne povezave med določbo o ugodnosti, ki izhaja iz zakonika o pokojninah, kakor je bil spremenjen, in določbo iz drugega vprašanja za predhodno odločanje(26), povezave, ki so bile še okrepljene ob reformi, izvedeni po postopku v glavni stvari(27).
31. Poleg teh povezav naj poudarim vsebinsko podobnost, ki obstaja med ugodnostjo iz naslova senioritete, določene v členih L. 12 in R. 13 zakonika o pokojninah v različici, ki je bila predmet zgoraj navedene zadeve Amédée, in ugodnostjo, določeno v členu 15 navedene uredbe, ki se obravnava v tej zadevi. Čeprav imata ugodnosti, ki ju določata ti vrsti določb, različne učinke, so pogoji za njuno pridobitev podobni, zlasti glede trajanja zahtevane prekinitve dejavnosti in glede seznama vrst dopustov, na podlagi katerih se pridobi pravica do zadevne ugodnosti.
32. Glede na to, da se v tej zadevi izpodbijajo samo ti pogoji, in glede na podobnost, ki v zvezi s tem obstaja med členom 15 uredbe o uradnikih lokalnih skupnosti in določbami iz navedene zadeve Amédée, naj ponovno navedem mutatis mutandis mnenje, ki sem ga podal v sklepnih predlogih v tej izbrisani zadevi.
33. V zvezi s tem naj spomnim, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča(28) bistveno, da so zadevni položaji primerjanih skupin primerljivi, če naj gre za posredno diskriminacijo v skladu s pravom Unije. Po mnenju Sodišča člen 141 ES nasprotuje nacionalnemu ukrepu, ki kljub temu, da je formuliran nevtralno – tako kot obravnavani ukrep – z vidika poklicne kariere dejansko postavlja precej višji odstotek oseb enega spola v slabši položaj kot osebe drugega spola, ne da bi bila razlika v obravnavanju, ki iz tega izhaja, pojasnjena z objektivno utemeljenimi dejavniki, samo če je položaj delavk primerljiv s položajem delavcev.(29)
34. Še vedno menim – iz razlogov, ki sem jih navedel v zadevi Amédée(30) – da položaj uradnic, ki so prevzele vzgojo otrok v okviru obveznega porodniškega dopusta, glede na pogoje dostopa do sistema ugodnosti iz naslova senioritete, določene z obravnavano določbo, ni primerljiv s položajem uradnikov, ki tako kot M. Leone ne dokažejo, da so prevzeli to vzgojo. Primerljiva nista niti položaja, na eni strani, očeta ali matere, ki sta prekinila svojo dejavnost, in na drugi strani, tistih, ki je niso prekinili. Res je, da ni mogoče zanikati, da lahko oče tako na ekonomski kot na čustveni ravni v otroke vlaga enako kot mati. Vendar ne gre za to vprašanje, saj je bistveno merilo, kot je Sodišče večkrat razsodilo, žrtvovanje, v katero se privoli z vidika poklicne kariere, zato da se posveti vzgoji otrok, zaradi česar postane izravnava v okviru upokojitve legitimna.(31) Ker položaja nista primerljiva, člen 15 uredbe o uradnikih lokalnih skupnosti ne more povzročiti razlike v obravnavanju v škodo uradnikov in torej posredne diskriminacije, ki bi bili v nasprotju s členom 141 ES.
35. Naj dodam, da iz različnih statističnih podatkov, in sicer tistih, navedenih v stališčih zakoncev Leone(32), in tudi tistih, pridobljenih iz nedavnega uradnega vira,(33) izhaja, da ni sporno, da delavke v Franciji pogosteje prekinejo poklicno dejavnost ali pa vsaj skrajšajo delovni čas, zato da se posvetijo vzgoji otrok, in to ne glede na to, ali jim to lahko škoduje in ali prejmejo v zameno finančni dodatek ali ne. V teh okoliščinah je neizogibno, da vsak nacionalni ukrep, ki je – tako kot obravnavani – pogojen s takimi dopusti iz družinskih razlogov, lahko koristi ženskam pogosteje kot moškim.(34) Tako tudi če porodniški dopust ne bi bil na seznamu kategorij dopustov, na podlagi katerih nastane pravica do sporne ugodnosti, pri čemer bi drugi pogoji ostali enaki, bi bile uradnice skoraj edine, ki bi lahko imele korist od tega ukrepa, saj se v praksi uradniki še vedno redko odločijo, da bodo skrbeli za vzgojo otrok, kot se zahteva.
36. Z drugimi besedami, da bi se lahko štelo, da v takem primeru ne gre za posredno diskriminacijo, bi bilo treba odpraviti zahtevo, da je treba dokazati, da se je pokojninski upravičenec posebej vključil v vzgojo otrok, kar izhaja iz zgoraj navedene sodbe Griesmar, čeprav Sodišče nikakor ni razglasilo, da bi moral biti vsak oče upravičen do ugodnosti, kot je obravnavana. Na koncu primerjave z dejanskim položajem, ki kaže na to, da razlike med vključenostjo žensk in moških v Franciji in v drugih državah članicah(35) še vedno obstajajo, menim, da ni mogoče šteti, da so pogoji, ki jih zakonodajalec določa za sporno ugodnost, diskriminatorni, ne da bi hkrati trdili, da bi zahteva, ki je tako oblikovana v navedeni sodbi, sama pripeljala do posredne diskriminacije v škodo uradnikov.
37. Zato predlagam, naj se na drugo vprašanje odgovori, da nacionalni ukrepi, ki uvajajo ugodnost iz naslova senioritete zaradi vzgoje otroka pod pogoji, določenimi v členu 15 uredbe o uradnikih lokalne skupnosti, ne kršijo načela enakosti plačila za moške in ženske, določenega v členu 141(1) ES.
D – Določba, s katero se podeljuje pravica do predčasne upokojitve s takojšnjim prejemanjem pokojnine zaradi vzgoje otrok
38. Prvo vprašanje se v bistvu nanaša na to, ali je treba člen 141 ES razlagati tako, da določbe, kot so določbe členov L. 24 in R. 37 zakonika o pokojninah, povzročajo posredno diskriminacijo, ki je v nasprotju z načelom enakosti plačila za ženske in moške, določeno v tem členu, zaradi pogojev, ki veljajo za pravico pokojninskega upravičenca, ki je vzgojil vsaj tri otroke, do predčasne upokojitve s takojšnjim izplačevanjem pokojnine brez pogoja starosti.
39. Zakonca Leone in Komisija menijo, da bi bilo na to vprašanje treba odgovoriti pritrdilno, medtem ko francoska vlada, ki predlaga, da se prvi vprašanji obravnavata skupaj, meni, da navedena člena zakonika o pokojninah ne pomenita posredne diskriminacije.
40. S tem zadnjim mnenjem se strinjam iz podobnih razlogov, kot sem jih predstavil v zvezi z določbo iz drugega vprašanja, in to ne glede na to, da se zadnjenavedena deloma razlikuje od določb iz členov L. 24 in R. 37 zakonika o pokojninah.(36) Te razlike namreč po mojem mnenju niso odločilne, saj se nanašajo brez razlike na delavke in delavce.
41. Res je, da se je v zgoraj navedeni sodbi Mouflin Sodišče že moralo izreči o tem, ali načelo enakosti plačila, določeno v členu 119 ES (postal člen 141 ES brez večje spremembe), nasprotuje pogojem za predčasno upokojitev iz člena L. 24(I), točka 3, zakonika o pokojninah. Vendar ta sodba prinaša le malo usmeritev za to zadevo, saj se na eni strani nanaša na različico, ki je veljala v času postopka v glavni stvari, to pomeni pred reformo, ki jo je izzvala ta sodba in ki je uvedla točno te določbe, ki se uporabijo v tej zadevi, na drugi strani pa se nanaša na merilo, ki se očitno razlikuje od tu obravnavanih pogojev, povezanih z vzgojo otrok.(37)
42. Zakonca Leone in Komisija trdijo, da gre v tej zadevi za posredno diskriminacijo zaradi obveznosti, ki je naložena vsaki zainteresirani osebi, da neprekinjeno prekine svojo dejavnost za vsaj dva meseca med obdobjem, ki je blizu rojstva vsakega od zadevnih otrok,(38) in v okviru ene od šestih kategorij sprejemljivih dopustov(39). Trdijo, da delavke, ki morajo po samem zakonu vzeti plačan porodniški dopust, te pogoje izpolnjujejo sistematično, medtem ko jih delavci, ki se lahko odločijo, da ne bodo prekinili svoje dejavnosti, in ki niso vedno upravičeni do plačila, če jo prekinejo, očitno težje izpolnijo.
43. Sam menim, da člena L. 24 in R. 37 zakonika o pokojninah ne pomenita diskriminacije, ki bi bila prepovedana s členom 141 ES, in sicer iz dveh glavnih razlogov, ki se pridružujeta razlogom, ki sem jih opredelil v sklepnih predlogih, predstavljenih v zgoraj navedeni zadevi Amédée.
44. Prvič, glede pokojninskih upravičencev, ki so biološki starši otrok, je res, da potencialno več žensk kot moških lahko izpolni pogoje, določene s tema določbama, in da so nekako deležne domneve o prekinitvi svoje dejavnosti zaradi porodniškega dopusta.(40) Vendarle taka razlika v obravnavanju ne more pomeniti posredne diskriminacije, saj je le nujna posledica tega, da so zlasti glede porodniškega dopusta(41) delavke in delavci v različnem položaju, in ne primerljivem.
45. Ta razlika namreč izvira iz legitimnega cilja, ki ga med drugim določajo mednarodne norme(42), da se izravna poklicno slabši položaj, v katerem se sistematično znajde delavka, ki je kot biološka mati po zakonu odsotna z dela osem zaporednih tednov, in to v obravnavanem primeru vsaj trikrat.(43) Nasprotno, delavec lahko prosto odloča, ali bo vzel dopust iz družinskih razlogov ali ne, in po potrebi lahko izbere dopust, ki je krajši od porodniškega dopusta. Zato je legitimno zahtevati, da biološki oče dokaže, da se je dejansko odločil prekiniti svojo dejavnost, da bi se posvetil otrokom, v enakem trajanju kot biološka mati, zato da se določi obstoj poklicne škode iste vrste in morebitna potreba, da se škoda izravna, enako kot v primeru delavk.
46. Drugič, v primeru pokojninskih upravičencev, ki niso biološki starši otrok, pa pogojev, ki so v zvezi s tem zahtevani v členih L. 24 in R. 37 zakonika o pokojninah, delavke nikakor ne morejo lažje izpolniti kot delavci. Štiri vrste družinskih dopustov, ki so upoštevne v tem primeru(44), so namreč prosto in enako na voljo uradnikom obeh spolov, čeprav to možnost še vedno izkoristijo večinoma ženske. Kot poudarja francoska vlada, vsak od teh dopustov poleg tega omogoča brez razlikovanja tistemu ali tisti, ki izkoristi to možnost, da samodejno izpolni pogoj najkrajšega trajanja prekinitve dejavnosti, ki jo zahtevata ti določbi.
47. Zato je treba po mojem mnenju na prvo vprašanje odgovoriti, da nacionalni ukrepi, ki omogočajo predčasno upokojitev s takojšnjim izplačevanjem pokojnine pod pogoji, kot so tisti, ki izhajajo iz določbe člena L. 24 v povezavi s členom R. 37 zakonika o pokojninah, ne kršijo načela enakosti plačila za moške in ženske, določenega v členu 141(1) ES.
E – Utemeljitev posredne diskriminacije, ki jo morda povzročajo obravnavane določbe
48. Glede na nikalna odgovora, ki ju priporočam za prvi vprašanji, menim, da ni treba odgovoriti na tretje vprašanje, ki ga je predložitveno sodišče izrecno označilo kot podredno.
49. S tem zadnjim vprašanjem se Sodišče poziva, naj odloči, ali bi bilo mogoče posredno diskriminacijo, ki bi bila na koncu preučitve prvega in drugega vprašanja lahko morda ugotovljena, upravičiti na podlagi določb člena 141(4) ES. Zakonca Leone in Komisija menijo, da bi bilo treba nanj odgovoriti nikalno.
50. Navedeni odstavek 4 omogoča državam članicam, da odstopijo od načela enakosti plačila za moške in ženske, tako da ohranijo ali sprejmejo ukrepe, ki podeljujejo posebne ugodnosti, s katerimi se izravna neugoden položaj nekaterih delavcev v poklicni karieri.(45)
51. Sodišče je poleg tega v svoji sodni praksi(46) pojasnilo, da morajo imeti ukrepi, primerni za utemeljitev odstopanja od tega načela, ne samo nevtralen in legitimen cilj, ampak morajo biti v njih uporabljena tudi sorazmerna sredstva, in sicer tako ustrezna kot nujna za doseganje tega cilja.
52. V tej zadevi se zastavlja vprašanje, ali bi lahko dve vrsti spornih ukrepov, tako eni kot drugi, pomenili pozitiven ukrep v korist uradnic z enim ali več otroki, ki bi neposredno izravnal neugoden položaj, v katerem se zainteresirane osebe lahko znajdejo na poklicni ravni zaradi odsotnosti z dela zaradi poroda ali vzgoje otrok.
53. Ugotavljam, da člen 141(4) ES predvideva „ukrep[e] o specifičnih ugodnostih, s katerimi se […] prepreči ali izravna neugoden položaj v poklicni karieri“ (moj poudarek). To bi se lahko zdelo nezdružljivo s primerom ukrepov, za katere se sumi – tako kot v tej zadevi – da so posredno diskriminatorni. V takem primeru ni treba ugotavljati volje zakonodajalca, da ohrani ali sprejme pozitivne ukrepe za pomoč spolu, ki je v slabšem položaju na poklicni ravni, saj se ne zahteva noben element namena. Torej zadostuje, da se opredeli obstoj konkretnega učinka, ki škoduje enakosti plačil. Tako zaradi besedila kot zaradi zgodovine nastanka te določbe bi se lahko mislilo, da je njen namen, da se raje uporabi v primeru neposredne diskriminacije. Vendar pa, kolikor vem, Sodišče nikoli ni izrecno izključilo uporabe te določbe v primeru posredne diskriminacije.
54. Če Sodišče ne bi upoštevalo mojih predlogov za odgovor na prvi vprašanji, naj spomnim, da sem že zavzel stališče v okviru sklepnih predlogov, predstavljenih v zgoraj navedeni zadevi Amédée, glede določbe o ugodnosti iz naslova senioritete zaradi vzgoje otrok, ki izhaja iz uporabe člena L. 12(b) v povezavi s členom R. 13 zakonika o pokojninah, ki je bil obravnavan.(47)
55. V zvezi s tem sem navedel, da če bi Sodišče menilo, da je treba odgovoriti na drugo vprašanje, zastavljeno v navedeni zadevi, ki je vsebinsko podobna tu obravnavanemu tretjemu vprašanju, bi moralo nanj odgovoriti nikalno, tako kot v zgoraj navedeni sodbi Griesmar.(48) Glede na zadostne podobnosti, ki obstajajo med navedeno določbo, ki izhaja iz zakonika o pokojninah, in določbo iz člena 15 uredbe o uradnikih lokalnih skupnosti,(49) ki je predmet te zadeve, ponavljam isto mnenje v zvezi s to zadnjo določbo.
56. Menim, da bi moralo mutatis mutandis enako veljati za druge ukrepe, obravnavane v tej zadevi, in sicer za tiste v zvezi s predčasno upokojitvijo s takojšnjim izplačevanjem pokojnine, predvidene v členih L. 24 in R. 37 zakonika o pokojninah. Navedeni ukrepi namreč niti niso taki, da bi lahko odpravili(50) težave, s katerimi se uradnice lahko srečajo na poklicni poti zaradi dopustov, ki jih vzamejo iz družinskih razlogov, kot določa člen 141(4) ES, kakor je bil razložen v zgoraj navedeni sodbi Griesmar.(51)
57. Kljub temu naj spomnim – v skladu z analizo, ki sem jo opravil v zgoraj navedeni zadevi Amédée(52) – da je bila v navedeni sodbi Griesmar po mojem mnenju narejena obžalovanja vredna posplošitev dejstva, da se lahko s podelitvijo ugodnosti v obliki dopolnilnih pravic ob upokojitvi preprečijo ukoreninjene neenakosti plačil, za katere je splošno znano, da so pogosteje v škodo delavk, zlasti kadar so te prekinile poklicno kariero, da bi prevzele vzgojo otrok. Naj dodam, da bi glede na sestavo senata, ki je izdal to sodbo, morebitno spremembo sodne prakse, ki je tu pod vprašajem, po mojem mnenju lahko izvedel le veliki senat Sodišča.(53)
58. Nazadnje naj pojasnim, da če bi bilo sprejeto, da imata obravnavani kategoriji ukrepov legitimen cilj izravnati slabši položaj zaradi spola v smislu sodne prakse, ki se nanaša na posredno diskriminacijo, menim, da so navedeni ukrepi ustrezni in sorazmerni. V tem smislu naj poudarim, da poklicno škodo, ki je posledica vzgoje otrok, trenutno(54) še vedno in concreto utrpijo večinoma ženske in da se lahko ta položaj nadaljuje, dokler se nesorazmerja med moškimi in ženskami glede delitve dela ne bodo spremenila ali dokler ne obstajajo drugačni ukrepi, kot so uvedba obveznih očetovskih dopustov, uvedba izključnih starševskih dopustov, ki bi spodbudili pare, da bi se odločili, da oče preneha delati, ali izvajanje mehanizmov, katerih namen bi bil uravnotežiti stroške, povezane z družinskimi dopusti, med delodajalci, ki zaposlujejo večinoma ženske, in delodajalci, ki zaposlujejo večinoma moške.
V – Predlog
59. Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je zastavilo Cour administrative d’appel de Lyon, odgovori:
1. Člen 141 ES je treba razlagati tako, da načelo enakosti plačil za moške in ženske ne nasprotuje nacionalnim ukrepom, kot so tisti, ki izhajajo iz uporabe določb člena L. 24 v povezavi s členom R. 37 zakonika o civilnih in vojaških pokojninah.
2. Člen 141 ES je treba razlagati tako, da načelo enakosti plačil za moške in ženske ne nasprotuje nacionalnim ukrepom, kot so tisti, ki izhajajo iz določb člena 15 uredbe št. 2003‑1306 z dne 26. decembra 2003 o pokojninskem sistemu za uradnike, vključene v nacionalni pokojninski sklad uslužbencev lokalnih skupnosti.
3. Glede na to, da sta odgovora na prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje nikalna, na tretje vprašanje za predhodno odločanje ni treba odgovoriti.