SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 4. junija 2012(*)
„Ničnostna tožba – Okolje – Direktiva 2003/87/ES – Brezplačna dodelitev pravic do emisije toplogrednih plinov od leta 2013 – Sklep Komisije, s katerim so določene referenčne vrednosti za proizvode, ki se uporabijo za izračun dodelitve pravic do emisije – Člen 263, četrti odstavek, PDEU – Neobstoj posamičnega nanašanja – Predpis, ki potrebuje izvedbene ukrepe – Nedopustnost“
V zadevi T‑381/11,
Europäischer Wirtschaftsverband der Eisen- und Stahlindustrie (Eurofer) ASBL s sedežem v Luxembourgu (Luksemburg), ki ga zastopata S. Altenschmidt in C. Dittrich, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo G. Wilms, K. Herrmann in K. Mifsud‑Bonnici, zastopniki,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije 2011/278/EU z dne 27. aprila 2011 o določitvi prehodnih pravil za usklajeno brezplačno dodelitev pravic do emisije na ravni Unije v skladu s členom 10a Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 130, str. 1),
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi A. Dittrich (poročevalec), predsednik, I. Wiszniewska‑Białecka, sodnica, in M. Prek, sodnik,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, Europäischer Wirtschaftsverband der Eisen- und Stahlindustrie (Eurofer) ASBL, je poklicno združenje, ki v skladu s svojim statutom zastopa interese evropske železarske industrije. Člani Eurofer upravljajo plavže in jeklarne za proizvodnjo surovega železa in jekla. Ta proizvodnja povzroča emisije vnetljivih odpadnih plinov.
2 Evropski parlament in Svet sta 13. oktobra 2003 sprejela Direktivo 2003/87/ES o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 7, str. 631), ki je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spremembi Direktive 2003/87/ES z namenom izboljšanja in razširitve sistema Skupnosti za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov (v nadaljevanju: Direktiva 2003/87). Ta sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov je bil vzpostavljen, da bi se v Evropski uniji take emisije zmanjšale. Na podlagi člena 2(1) Direktive 2003/87 in prilog I in II k tej direktivi spadajo naprave članic Eurofer na področje uporabe te direktive, tako da morajo te članice sodelovati v sistemu za trgovanje s pravicami do emisije.
3 V skladu s členom 10a Direktive 2003/87 Evropska komisija sprejme polno usklajene izvedbene ukrepe na ravni Unije za usklajeno brezplačno dodelitev pravic do emisije. V zvezi s tem mora Komisija med drugim določiti referenčne vrednosti v posameznih sektorjih in pri tem kot izhodišče upoštevati povprečni učinek 10 % najbolj učinkovitih naprav v sektorju ali delu sektorja v Uniji v letih 2007 in 2008. Na podlagi teh referenčnih vrednosti se izračuna število pravic do emisije, ki se jih brezplačno dodeli od leta 2013 za vsako zadevno napravo.
4 V skladu s členom 10a(1), peti pododstavek, in (2), prvi pododstavek, Direktive 2003/87 se Komisija pri opredeljevanju načel za določitev ex‑ante referenčnih vrednosti v posameznih sektorjih in delih sektorjev ter pri določitvi izhodišča za opredelitev načel za določitev ex‑ante referenčnih vrednosti v posameznih sektorjih ali delih sektorjev posvetuje z zainteresiranimi stranmi, vključno z zadevnimi sektorji in deli sektorjev. Eurofer je sodeloval pri tem posvetovanju.
5 Komisija je 27. aprila 2011 sprejela Sklep 2011/278/EU o določitvi prehodnih pravil za usklajeno brezplačno dodelitev pravic do emisije na ravni Unije v skladu s členom 10a Direktive 2003/87 (UL L 130, str 1; v nadaljevanju: izpodbijani sklep). V skladu s členom 2 izpodbijanega sklepa se ta uporablja za brezplačno dodelitev pravic do emisije v zvezi z nepremičnimi napravami v smislu poglavja III Direktive 2003/87 v obdobjih trgovanja od leta 2013 naprej z izjemo prehodne brezplačne dodelitve pravic do emisije za modernizacijo proizvodnje električne energije v skladu s členom 10c te direktive. V skladu s točko 1 obrazložitve izpodbijanega sklepa je treba dodelitve določiti pred začetkom obdobja trgovanja, da se zagotovi pravilno delovanje trga. V Prilogi I k izpodbijanemu sklepu je Komisija določila referenčne vrednosti za proizvode. Tako je kot referenčno vrednost za proizvod „vroča litina“ določila vrednost 1,328 pravice na tono.
Postopek in predlogi strank
6 Eurofer je 21. julija 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil to tožbo.
7 Eurofer je istega dne z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je predsedniku Splošnega sodišča v bistvu predlagal, naj odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.
8 Eurofer je prav tako 21. julija 2011 z ločeno vlogo predlagal, naj se v skladu s členom 76a Poslovnika Splošnega sodišča ta tožba obravnava po hitrem postopku. Komisija je 8. avgusta 2011 predložila svoja stališča o tem predlogu.
9 Komisija je 7. septembra 2011 z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika.
10 Splošno sodišče (sedmi senat) je s sklepom z dne 14. septembra 2011 zavrnilo predlog za obravnavanje po hitrem postopku.
11 Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 15. septembra 2011 v zadevi Eurofer proti Komisiji (T‑381/11 R, neobjavljen v ZOdl.) zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe in pridržal odločitev o stroških.
12 Eurofer je 30. septembra 2011 predložil svoja stališča glede ugovora nedopustnosti.
13 Euroalliages, združenje evropskih proizvajalcev železovih zlitin, je z dopisom, ki je prispel v sodno tajništvo Splošnega sodišča 28. oktobra 2011, vložilo predlog za intervencijo v podporo Eurofer.
14 V tožbi Eurofer Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
15 V ugovoru nedopustnosti Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno;
– Eurofer naloži plačilo stroškov.
16 V stališčih glede ugovora nedopustnosti Eurofer Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– ugovor nedopustnosti zavrne;
– podredno, združi ugovor nedopustnosti z meritornim odločanjem.
Pravo
17 V skladu s členom 114(1) in (4) Poslovnika lahko Splošno sodišče, če stranka to predlaga, odloči o ugovoru nedopustnosti, ne da bi o zadevi meritorno odločalo. V skladu z odstavkom 3 tega člena se ta predlog obravnava ustno, če Splošno sodišče ne odloči drugače. Splošno sodišče meni, da je v obravnavanem primeru zadeva po preučitvi spisa dovolj pojasnjena in da ni treba začeti ustnega postopka.
18 Ker je Eurofer združenje, ki zastopa interese evropske železarske industrije, v skladu s sodno prakso načeloma lahko vloži ničnostno tožbo le, če imajo podjetja, ki jih zastopa, ali nekatera od njih, posamično procesno upravičenje za vložitev tožbe ali če lahko izkaže lastni interes za vložitev tožbe (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 22. junija 2006 v združenih zadevah Belgija in Forum 187 proti Komisiji, C‑182/03 in C‑217/03, ZOdl., str. I‑5479, točka 56 in navedena sodna praksa).
19 V zvezi z dopustnostjo tožbe iz razloga, da izpodbijani sklep zadeva lastni interes Eurofer, je treba navesti, da Eurofer trdi, da je sodeloval pri postopku posvetovanja iz člena 10a(1), peti pododstavek, in (2), prvi pododstavek, Direktive 2003/87.
20 V zvezi s tem je treba navesti, prvič, da se je Komisija v skladu s členom 10a(1), peti pododstavek, Direktive 2003/87 pri opredeljevanju načel za določitev ex‑ante referenčnih vrednosti v posameznih sektorjih in delih sektorjev morala posvetovati z zainteresiranimi stranmi, vključno z zadevnimi sektorji in deli sektorjev. Poleg tega se je v skladu s členom 10a(2), prvi pododstavek, te direktive Komisija morala posvetovati z zainteresiranimi stranmi, vključno z zadevnimi sektorji in deli sektorjev, za določitev povprečnega učinka 10 % najbolj učinkovitih naprav v sektorju ali delu sektorja v Uniji v letih 2007 in 2008 kot izhodišča za opredelitev načel za določitev ex‑ante referenčnih vrednosti v posameznih sektorjih ali delih sektorjev. Iz tega je razvidno, da so bile zainteresirane strani v smislu teh določb upravljavci naprav, ki jih zadeva določitev navedenih referenčnih vrednosti, kot so člani Eurofer. Ker je Komisija v Prilogi I k izpodbijanemu sklepu določila referenčne vrednosti za proizvode, se je pred sprejetjem tega sklepa morala posvetovati s člani Eurofer o zgoraj navedenih načelih. Zato je Eurofer imel pravico, da se Komisija z njim posvetuje, le kot zastopnik interesov svojih članov.
21 Drugič, navesti je treba, da je Eurofer trdil, da je pri navedenem posvetovanju sodeloval v interesu svojih članov kot zainteresirana stranka, ki zastopa interese železarskih podjetij. Med tem postopkom posvetovanja je posredoval njihova stališča in mnenja, saj je po njegovem mnenju določitev referenčne vrednosti za proizvod vroča litina resno prizadela navedene člane. Eurofer torej s sklicevanjem na svoje sodelovanje v postopku posvetovanja v bistvu ne uveljavlja lastnega interesa, ampak se nanaša na interese svojih članov.
22 Tretjič, ugotoviti je treba, da se obravnavani primer razlikuje od tistih, v katerih je sodišče Unije v okviru ničnostne tožbe priznalo, da je prizadet lastni interes združenj, ki zastopajo podjetja ali organizacije. Drugače kot v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi Sodišča z dne 2. februarja 1988 v združenih zadevah Kwekerij van der Kooy in drugi proti Komisiji (67/85, 68/85 in 70/85, Recueil, str. 219, točke od 20 do 24) in z dne 24. marca 1993 v zadevi CIRFS in drugi proti Komisiji (C‑313/90, Recueil, str. I‑1125, točki 29 in 30), Eurofer ni dokazal, da je v obravnavanem primeru aktivno sodeloval pri pogajanjih s Komisijo med postopkom, ki je vodil do sprejetja izpodbijanega sklepa. Poleg tega drugače kot v zadevi, v kateri je bil izdan sklep Sodišča z dne 5. maja 2009 WWF‑UK proti Svetu (C‑355/08 P, neobjavljen v ZOdl.), Eurofer v obravnavani zadevi ni bil poimensko naveden v določbah iz točke 19 zgoraj.
23 Tako Eurofer s sklicevanjem na določbe iz točke 19 zgoraj ne more uveljavljati lastnega interesa, ampak zgolj interese svojih članov, ki jih je sicer uveljavljal med postopkom posvetovanja.
24 Ker njegov lastni interes ni bil prizadet, lahko tako Eurofer vloži to tožbo le, če imajo njegovi člani ali nekateri od njih posamično procesno upravičenje.
25 V skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU lahko fizične ali pravne osebe pod pogoji iz prvega in drugega odstavka vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.
26 V obravnavanem primeru ni sporno, da je bil izpodbijani sklep v skladu s členom 25 tega sklepa naslovljen na države članice. Niti Eurofer niti njegovi člani torej niso naslovniki tega akta. V teh okoliščinah lahko v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU Eurofer tožbo za razglasitev ničnosti navedenega akta vloži le, če se ta neposredno in posamično nanaša na njegove člane ali če je izpodbijani sklep predpis, ki se nanje neposredno nanaša, vendar ne potrebuje izvedbenih ukrepov.
27 Komisija v podporo svojim predlogom navaja tri ugovore nedopustnosti, ki se nanašajo, prvič, na neobstoj procesnega upravičenja Eurofer zaradi neobstoja neposrednega in posamičnega nanašanja na njegove člane, drugič, na dejstvo, da izpodbijani sklep ni predpis, ki se nanaša neposredno na člane Eurofer in ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, ter tretjič, na neobstoj pravnega interesa Eurofer, ker mu razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa ne more koristiti.
Prvi ugovor nedopustnosti: neobstoj procesnega upravičenja zaradi neobstoja neposrednega in posamičnega nanašanja na člane Eurofer
28 Komisija v bistvu trdi, da Eurofer nima procesnega upravičenja, ker se izpodbijani sklep ne nanaša niti neposredno niti posamično na njegove člane.
29 Glede vprašanja, ali se izpodbijani sklep na člane Eurofer nanaša posamično, je treba najprej ugotoviti, da je ta sklep splošen akt, ker se uporablja za objektivno določene položaje in povzroča pravne učinke za splošno in abstraktno predvidene kategorije oseb. V skladu s členom 2 izpodbijanega sklepa se ta uporablja za brezplačno dodelitev pravic do emisije v zvezi z nepremičnimi napravami v smislu poglavja III Direktive 2003/87 v obdobjih trgovanja od leta 2013 naprej z izjemo prehodne brezplačne dodelitve pravic do emisije za modernizacijo proizvodnje električne energije v skladu s členom 10c navedene direktive. Izpodbijani sklep se torej nanaša na vse upravljavce navedenih naprav, ki so tako kot člani Eurofer splošno in abstraktno na podlagi pravil iz izpodbijanega sklepa in Direktive 2003/87 zavezani sodelovati v sistemu za trgovanje s pravicami do emisije v skladu s členom 2(1) navedene direktive ter prilogama I in II k tej direktivi.
30 Vendar ni izključeno, da se v nekaterih okoliščinah določbe splošnega akta posamično nanašajo na nekatere fizične ali pravne osebe in imajo zato zanje lastnosti odločbe. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko fizična ali pravna oseba, ki ni naslovnik akta, trdi, da se akt nanjo posamično nanaša v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, le če zadevni akt nanjo vpliva zaradi nekaterih njenih posebnih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikuje od vseh drugih oseb, in jo torej individualizira podobno kot naslovnika akta (sodbe Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197, 223; z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, C‑50/00 P, Recueil, str. I‑6677, točka 36, in z dne 1. aprila 2004 v zadevi Komisija proti Jégo‑Quéré, C‑263/02 P, Recueil, str. I‑3425, točka 45).
31 Dejstvo, da so člani Eurofer upravljavci nepremičnih naprav iz poglavja III Direktive 2003/87, pa ni tako, da bi jih individualiziralo, saj glede na določbe izpodbijanega sklepa, navedene v točki 29 zgoraj, navedeni akt nanje vpliva le zaradi njihovega objektivnega statusa upravljavca navedenih naprav, enako kot vpliva na kateri koli drugi gospodarski subjekt, ki je ali bi lahko bil v enakem položaju.
32 Eurofer trdi, da se izpodbijani akt na njegove člane posamično nanaša zaradi procesnih jamstev iz člena 10a(1), peti pododstavek, in (2), prvi pododstavek, Direktive 2003/87. V skladu s tema določbama naj bi se morala Komisija pri opredeljevanju načel za določitev ex‑ante referenčnih vrednosti v posameznih sektorjih in delih sektorjev posvetovati z zainteresiranimi stranmi. Brez tega posvetovanja naj Komisija ne bi imela potrebnih podatkov in spoštovanje načela sorazmernosti naj ne bi bilo zagotovljeno. V skladu s tema določbama naj bi se Komisija s stališči zainteresiranih strani, ki so se opredelile, morala seznaniti in jih preučiti. Člani Eurofer naj bi se zaradi izvedbe tega posvetovanja vsekakor razlikovali od vseh drugih oseb.
33 Preučiti je torej treba, ali se izpodbijani akt na člane Eurofer posamično nanaša na podlagi procesnih določb iz točke 32 zgoraj.
34 V skladu z ustaljeno sodno prakso dejstvo, da oseba sodeluje v postopku, ki vodi do sprejetja akta Unije, to osebo lahko individualizira glede na zadevni akt samo, kadar so v pravu Unije določena nekatera procesna jamstva za navedeno osebo. Kadar določba prava Unije nalaga, da je treba za sprejetje neke odločbe uporabiti postopek, v katerem lahko oseba uveljavlja morebitne pravice, med katerimi je pravica do izjave, ima ta oseba posebni pravni položaj, ki jo individualizira v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU (glej sklep Sodišča z dne 16. septembra 2005 v zadevi Schmoldt in drugi proti Komisiji, C‑342/04 P, neobjavljen v ZOdl., točki 39 in 40 ter navedena sodna praksa).
35 Vendar je treba ugotoviti, da osebi ali organizaciji, ki ima tako procesno pravico, načeloma ob katerem koli procesnem jamstvu ni mogoče priznati procesnega upravičenja za izpodbijanje materialnopravne zakonitosti akta Unije. Natančen obseg pravice posameznika do pravnega sredstva zoper akt Unije je namreč odvisen od njegovega pravnega položaja, ki ga opredeljuje pravo Unije zaradi varstva tako priznanih legitimnih interesov (glej zgoraj v točki 22 naveden sklep WWF‑UK proti Svetu, točka 44 in navedena sodna praksa).
36 Kot je namreč že bilo ugotovljeno v točki 20 zgoraj, je iz člena 10a(1), peti pododstavek, in (2), prvi pododstavek, Direktive 2003/87 razvidno, da so člani Eurofer kot zainteresirane strani v smislu teh določb imeli pravico do izjave pred Komisijo in da se je torej Komisija pred sprejetjem izpodbijanega sklepa morala z njimi posvetovati o načelih iz navedenih določb.
37 Vendar ta pravica do izjave za Komisijo ne ustvarja obveznosti izvedbe predlogov iz stališč, ki jih je predložil Eurofer za svoje člane. Obveznosti posvetovanja s člani Eurofer namreč ni mogoče enačiti z obveznostjo upoštevanja njihovih pripomb. Poleg tega iz upoštevnih pravnih določb ni razvidno, da bi bilo mogoče članom Eurofer priznati možnost izpodbijati materialnopravno veljavnost izpodbijanega sklepa (glej v tem smislu zgoraj v točki 22 naveden sklep WWF‑UK proti Svetu, točki 45 in 46).
38 Tako zgolj sklicevanje na obstoj procesnega jamstva pred sodiščem Unije ne more povzročiti dopustnosti tožbe v delu, v katerem ta temelji na tožbenih razlogih v zvezi s kršitvijo materialnopravnih pravil (glej v tem smislu zgoraj v točki 22 naveden sklep WWF‑UK proti Svetu, točka 47; glej po analogiji tudi sklep Splošnega sodišča z dne 11. januarja 2012 v zadevi Phoenix‑Reisen in DRV proti Komisiji, T‑58/10, neobjavljen v ZOdl., točka 33). Tožbeni razlogi, ki jih je navedel Eurofer v utemeljitev svojega predloga za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, se namreč ne nanašajo na to, da naj bi bila kršena pravica do posvetovanja. Ti tožbeni razlogi se nanašajo na kršitev člena 10a Direktive 2003/87, ker naj Komisija ne bi pravilno določila referenčne vrednosti za proizvod vroča litina, na kršitev obveznosti obrazložitve izpodbijanega sklepa in kršitev načela sorazmernosti. Poleg tega Eurofer ne izpodbija tega, da je Komisija izpolnila svojo obveznost posvetovanja. Navaja namreč, da je kot zainteresirana stranka v postopku posvetovanja zastopal interese svojih članov in med navedenim postopkom posredoval njihova stališča in mnenja.
39 Ob upoštevanju navedenega in ker Eurofer v obravnavanem primeru ne želi zaščititi procesnih pravic svojih članov, ampak izpodbijati materialnopravno zakonitost izpodbijanega sklepa, se ta na člane Eurofer ne nanaša posamično v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU (glej v tem smislu zgoraj v točki 22 naveden sklep WWF‑UK proti Svetu, točki 48 in 49).
40 Ker pogoj posamičnega nanašanja na člane Eurofer ni izpolnjen in ker tako ni treba preučiti, ali se izpodbijani sklep nanje nanaša neposredno, je treba ugotoviti, da Eurofer nima procesnega upravičenja na podlagi sklicevanja na neposredno in posamično nanašanje na njegove člane v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.
Drugi ugovor nedopustnosti: neobstoj procesnega upravičenja zaradi neobstoja predpisa, ki se na člane Eurofer neposredno nanaša, vendar ne potrebuje izvedbenih ukrepov
41 Komisija v bistvu trdi, da Eurofer nima procesnega upravičenja v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU, ker izpodbijani sklep ni predpis, ki bi se na člane Eurofer neposredno nanašal, vendar ne bi potreboval izvedbenih ukrepov.
42 Prvič, glede vprašanja, ali je izpodbijani sklep predpis v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, je treba spomniti, da je treba pojem predpis v smislu te določbe razlagati tako, da zajema vse splošne akte razen zakonodajnih aktov.
43 V obravnavanem primeru je izpodbijani sklep splošen, ker se uporablja za objektivno določene položaje in povzroča pravne učinke za splošno in abstraktno predvidene kategorije oseb (glej točko 29 zgoraj).
44 Poleg tega izpodbijani sklep ni zakonodajni akt, ker ni bil sprejet niti po rednem niti po posebnem zakonodajnem postopku v smislu člena 289, od (1) do (3), PDEU. Izpodbijani sklep je namreč akt Komisije, sprejet na podlagi člena 10a(1) Direktive 2003/87.
45 Zato je izpodbijani sklep predpis v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.
46 Drugič, glede vprašanja, ali izpodbijani sklep potrebuje izvedbene ukrepe v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, je treba spomniti, da v skladu s členom 1 tega sklepa ta določa prehodna pravila za usklajeno brezplačno dodelitev pravic do emisije na ravni Unije v skladu z Direktivo 2003/87 od leta 2013 dalje.
47 Za preučitev tega vprašanja je treba najprej spomniti na vlogo in pristojnosti, ki jih imajo Komisija in države članice v okviru sistema, vzpostavljenega z Direktivo 2003/87 in izpodbijanim sklepom glede brezplačne dodelitve pravic do emisije v obdobjih trgovanja od leta 2013 dalje.
48 Najprej je treba spomniti, da je iz člena 1, prvi odstavek, Direktive 2003/87 razvidno, da je njen bistveni cilj vzpostavitev sistema trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Uniji, da bi pospešila zmanjšanje emisij toplogrednih plinov na stroškovno in ekonomsko učinkovit način. V skladu z drugim odstavkom istega člena ta direktiva predvideva tudi povečano zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, da bi prispevala k stopnji zmanjšanja, ki se z znanstvenega vidika šteje za nujno za preprečevanje nevarnih sprememb podnebja.
49 V ta namen člen 9, prvi odstavek, Direktive 2003/87 določa, da se skupna količina pravic za Unijo, izdanih vsako leto z začetkom v letu 2013, od sredine obdobja 2008–2012 linearno zmanjšuje. V skladu z drugim odstavkom istega člena Komisija do 30. junija 2010 objavi absolutno količino pravic za celotno Unijo za leto 2013. Ta skupna količina se razdeli v skladu s pravili iz členov 10, 10a in 10c Direktive 2003/87. Tako se na podlagi člena 10a te direktive in izpodbijanega sklepa del pravic dodeli brezplačno. V skladu s členom 10c navedene direktive se drug del pravic dodeli brezplačno za modernizacijo proizvodnje električne energije. V skladu s členom 10 te direktive države članice od leta 2013 vse pravice, ki se ne dodelijo brezplačno v skladu z navedenima členoma 10a in 10c, prodajo na dražbi.
50 Natančneje glede postopka brezplačne dodelitve na podlagi člena 10a Direktive 2003/87 in izpodbijanega sklepa je treba navesti, da v skladu s členom 5(1) izpodbijanega sklepa vsaka država članica identificira vse naprave na svojem ozemlju, ki so upravičene do brezplačne dodelitve v skladu s členom 10a te direktive. V skladu s členom 6(1) izpodbijanega sklepa države članice vsako upoštevno napravo razdelijo glede na potrebe na eno ali več podnaprav, kakor so opredeljene v tej določbi. Ena od navedenih kategorij podnaprav je tista z referenčno vrednostjo za proizvode. V skladu s členom 7 izpodbijanega sklepa države članice za vsako od teh naprav od upravljavca zberejo upoštevne podatke. V skladu s členom 9(1) izpodbijanega sklepa države članice glede obstoječih naprav na podlagi podatkov, zbranih v skladu z navedenim členom 7, za vsako obstoječo napravo določijo pretekle ravni dejavnosti za referenčno obdobje od 1. januarja 2005 do 31. decembra 2008 ali, kjer so te višje, za referenčno obdobje od 1. januarja 2009 do 31. decembra 2010. Člen 9(2) izpodbijanega sklepa določa, da se pretekla raven dejavnosti glede posameznih proizvodov za vsak proizvod, za katerega je bila določena referenčna vrednost za proizvod iz Priloge I k temu sklepu, nanaša na središčno vrednost letne pretekle proizvodnje tega proizvoda v zadevni napravi v referenčnem obdobju.
51 V skladu s členom 10(1) izpodbijanega sklepa države članice na podlagi podatkov, zbranih v skladu s členom 7 tega sklepa, za vsako leto v skladu z odstavki od 2 do 8 navedenega člena 10 izračunajo število brezplačno dodeljenih pravic do emisije od leta 2013 dalje za vsako posamezno obstoječo napravo na njihovem ozemlju. Člen 10(2)(a) izpodbijanega sklepa določa, da za ta izračun države članice najprej za vsako podnapravo z referenčnimi vrednostmi za proizvode posebej določijo začasno letno število pravic do emisije, dodeljenih brezplačno za dano leto, ki ustreza višini referenčne vrednosti za ta proizvod, kot je navedena v Prilogi I k izpodbijanemu sklepu, pomnoženi z ustrezno preteklo ravnjo dejavnosti glede proizvoda.
52 V skladu s členom 11(1) Direktive 2003/87 in členom 15(1) izpodbijanega sklepa države članice Komisiji do 30. septembra 2011 predložijo seznam naprav, ki so na njihovem ozemlju zajete z navedeno direktivo, vključno z napravami, identificiranimi v skladu s členom 5 izpodbijanega sklepa. Člen 15(2)(e) navedenega sklepa v zvezi s tem pojasnjuje, da za vsako podnapravo seznam iz odstavka 1 tega člena vsebuje začasno letno število brezplačno dodeljenih pravic do emisije za obdobje 2013–2020, določeno v skladu s členom 10(2) izpodbijanega sklepa. V skladu s členom 15(3), prvi pododstavek, tega sklepa Komisija preveri vključenost posamezne naprave na seznam in zadevne začasne letne skupne količine brezplačno dodeljenih pravic do emisije.
53 V skladu s členom 15(3), drugi pododstavek, izpodbijanega sklepa Komisija določi enoten medsektorski korekcijski faktor, ki se uporabi po potrebi, kadar je v skladu s členom 10a(5) Direktive 2003/87 največja letna količina pravic, ki se dodelijo brezplačno, omejena.
54 Člen 15(4) izpodbijanega sklepa določa, da če Komisija ne zavrne vpisa naprave na ta seznam, vključno z ustrezno začasno skupno letno količino brezplačno dodeljenih pravic do emisije za to napravo, zadevna država članica začne z določanjem končne letne količine brezplačno dodeljenih pravic do emisije za vsako leto v obdobju 2013–2020 v skladu s členom 10(9) izpodbijanega sklepa. V skladu s prvim pododstavkom te zadnjenavedene določbe končna skupna letna količina brezplačno dodeljenih pravic do emisije za vsako obstoječo napravo ustreza začasni skupni letni količini brezplačno dodeljenih pravic do emisije za vsako napravo, pomnoženi z medsektorskim korekcijskim faktorjem.
55 Nazadnje, člen 15(5) izpodbijanega sklepa določa, da države članice po določitvi končne letne količine za vse obstoječe naprave na svojem ozemlju Komisiji predložijo seznam končnih letnih količin brezplačno dodeljenih pravic do emisije v obdobju 2013–2020, narejen v skladu s členom 10(9) tega sklepa.
56 Ob upoštevanju vloge in pristojnosti Komisije in držav članic ter različnih faz postopka odločanja v okviru sistema, vzpostavljenega z Direktivo 2003/87 in izpodbijanim sklepom, kakor so navedene v točkah od 47 do 55 zgoraj, je treba ugotoviti, da izpodbijani sklep potrebuje izvedbene ukrepe v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.
57 Člen 15 izpodbijanega sklepa namreč potrebuje izvedbene ukrepe, ki jih morajo države članice in Komisija sprejeti na podlagi navedenega sklepa. Tako morajo države članice, prvič, v skladu s členom 11(1) Direktive 2003/87 in členom 15(1) izpodbijanega sklepa Komisiji predložiti seznam naprav na njihovem ozemlju, ki jih zajema navedena direktiva, pri čemer mora ta seznam v skladu s členom 15(2)(e) navedenega sklepa vsebovati začasno letno število brezplačno dodeljenih pravic do emisije za obdobje 2013–2020, ki se določi v skladu s členom 10(2) izpodbijanega sklepa. Drugič, v skladu s členom 15(3), drugi pododstavek, tega sklepa mora Komisija določiti enoten medsektorski korekcijski faktor. Tretjič, v skladu s členom 15(4) izpodbijanega sklepa lahko Komisija zavrne vpis naprave na ta seznam, vključno z ustrezno začasno skupno letno količino brezplačno dodeljenih pravic do emisije za to napravo. Četrtič, države članice morajo v skladu s členom 10(9) izpodbijanega sklepa določiti končno letno količino brezplačno dodeljenih pravic do emisije za vsako leto v obdobju 2013–2020.
58 Iz tega je razvidno, da izpodbijani sklep predvideva, da države članice in Komisija sprejmejo več izvedbenih ukrepov, ki vodijo do tega, da države članice določijo končno letno količino brezplačno dodeljenih pravic do emisije za vsako od zadevnih naprav, katere vpisa na navedeni seznam Komisija ni zavrnila. Zato izpodbijani sklep ni predpis, ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.
59 V zvezi s tem je treba poudariti, da vprašanje, ali izpodbijani sklep pušča organom, pristojnim za izvedbene ukrepe, diskrecijsko pravico, ni upoštevno. Neobstoj diskrecijske pravice je sicer merilo, ki ga je treba preučiti za ugotovitev, ali je pogoj neposrednega nanašanja na tožečo stranko izpolnjen (glej sklep Splošnega sodišča z dne 23. septembra 2008 v zadevi Lafarge Cement proti Komisiji, T‑195/07, neobjavljen v ZOdl., točka 22 in navedena sodna praksa). Vendar je zahteva, da akt ne potrebuje izvedbenih ukrepov iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, drugačen pogoj kot tisti glede neposrednega nanašanja. Trditev Eurofer, da izpodbijani sklep ne potrebuje izvedbenih ukrepov zaradi domnevnega neobstoja diskrecijske pravice, je torej treba zavrniti.
60 V nasprotju s tem, kar trdi Eurofer, cilj, ki mu sledi člen 263, četrti odstavek, PDEU ne povzroča dvomov o ugotovitvi, da izpodbijani sklep ni akt, ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov v smislu te določbe. Res je namreč, da je njen cilj omogočiti fizičnim in pravnim osebam, da vložijo tožbo zoper splošne akte, ki niso zakonodajni, ki se nanje neposredno nanašajo in ki ne potrebujejo izvedbenih ukrepov, s čimer se preprečujejo primeri, v katerih bi morala taka oseba kršiti pravo, da bi imela dostop do sodišča. Vendar položaj članov Eurofer ni položaj, na katerega se nanaša navedeni cilj. V obravnavanem primeru člani Eurofer načeloma lahko izpodbijajo nacionalne izvedbene ukrepe za izpodbijani sklep in se v tem okviru sklicujejo na njegovo nezakonitost pred nacionalnimi sodišči, ki lahko pred odločitvijo uporabijo določbe člena 267 PDEU, ne da bi morali pred tem kršiti izpodbijani sklep.
61 Končno, v zvezi s trditvijo Eurofer, da naj bi možnost tožbe, vložene zgolj zoper določitev končne letne količine brezplačno dodeljenih pravic do emisije za vse zadevne naprave, ki jo opravijo države članice, imela negotove posledice zaradi izčrpanja skupne količine pravic, ki se takrat dodelijo brezplačno, in naj bi tako kršila načelo učinkovitega sodnega varstva, je treba navesti, prvič, da tako izčrpanje ni dokazano in, drugič, da te okoliščine ne morejo spremeniti pogojev za dopustnost ničnostne tožbe, določenih s Pogodbo DEU (glej v tem smislu sklep Sodišča z dne 17. februarja 2009 v zadevi Galileo Lebensmittel proti Komisiji, C‑483/07 P, ZOdl., str. I‑959, točka 59).
62 Tako zaradi dejstva, da je izpodbijani sklep predpis, ki potrebuje izvedbene ukrepe, ni treba preučiti morebitnega neposrednega nanašanja na člane Eurofer.
63 Iz navedenega sledi, da Eurofer nima procesnega upravičenja za vložitev tožbe v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU. Zato je treba tožbo kot nedopustno zavreči, ne da bi se bilo treba izreči o utemeljenosti tretjega ugovora nedopustnosti, ki se nanaša na neobstoj pravnega interesa Eurofer.
64 V teh okoliščinah je treba postopek glede predloga za intervencijo Euroalliages ustaviti.
Stroški
65 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker Eurofer ni uspel, se mu v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat)
sklenilo:
1. Tožba se kot nedopustna zavrže.
2. Postopek glede predloga za intervencijo Euroalliages se ustavi.
3. Europäischer Wirtschaftsverband der Eisen- und Stahlindustrie (Eurofer) ASBL se naloži plačilo stroškov, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.
V Luxembourgu, 4. junija 2012.