Združeni zadevi T‑439/10 in T‑440/10
Fulmen in
Mahmoudian
proti
Svetu Evropske unije
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, sprejeti proti Islamski republiki Iran, zato da se prepreči širjenje jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev – Ničnostna tožba – Obveznost obrazložitve – Pravica do obrambe – Pravica do učinkovitega pravnega varstva – Napaka pri presoji – Dokazno breme in dokazni standard“
Povzetek sodbe
1. Postopek – Sklep ali uredba, s katero se med postopkom nadomesti izpodbijani akt – Nov element – Razširitev prvotnih tožbenih predlogov in razlogov
2. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Omejevalni ukrepi proti Iranu – Zamrznitev sredstev oseb, subjektov ali organov ki sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja ali to širjenje podpirajo – Minimalne zahteve
(člen 296, drugi odstavek, PDEU; uredbi Sveta št. 423/2007, člen 15(3), in št. 961/2010, člena 16(2) in 36(3); Sklep Sveta 2010/413, člen 24(3))
3. Pravo Unije – Načela – Pravica do obrambe – Pravica do učinkovitega pravnega varstva – Omejevalni ukrepi proti Iranu – Zamrznitev sredstev oseb, subjektov ali organov ki sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja ali to širjenje podpirajo – Obveznost obvestitve o posamičnih in posebnih razlogov, ki upravičujejo sprejete odločitve – Obseg
(uredbi Sveta št. 423/2007, člena 7(2) in 15(3), ter št. 668/2010; Sklep Sveta 2010/413, člen 24(3))
4. Evropska unija – Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu – Spoštovanje pravice do obrambe – Sodni nadzor
(uredbi Sveta št. 423/2007, člen 15(3), in št. 961/2010, člen 36(3) in (4); Sklep Sveta 2010/413, člen 24(3) in (4))
5. Pravo Unije – Načela – Pravica do obrambe – Omejevalni ukrepi proti Iranu – Zamrznitev sredstev oseb, subjektov ali organov ki sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja ali to širjenje podpirajo – Obveznost obvestitve subjekta o dokazih proti njemu – Obseg
(Uredba Sveta št. 668/2010; Sklep Sveta 2010/413)
6. Pravo Unije – Načela – Pravica do učinkovitega pravnega varstva – Omejevalni ukrepi proti Iranu – Zamrznitev sredstev oseb, subjektov ali organov ki sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja ali to širjenje podpirajo – Obveznost sporočitve obrazložitve omejevalnih ukrepov – Obseg
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; Uredba Sveta št. 668/2010; Sklep Sveta 2010/413)
7. Evropska unija – Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu – Sklep o zamrznitvi sredstev – Sodni nadzor zakonitosti – Obseg
(Uredba Sveta št. 668/2010; Sklep Sveta 2010/413, člen 23(2))
8. Ničnostna tožba – Sodba o razglasitvi ničnosti – Učinki – Razglasitev delne ničnosti uredbe in sklepa v zvezi s sprejetjem omejevalnih ukrepov proti Iranu – Začetek veljavnosti razglasitve ničnosti uredbe z iztekom pritožbenega roka ali zavrnitve pritožbe – Uporaba tega roka za začetek veljavnosti razglasitve ničnosti sklepa
(člena 264, drugi odstavek, PDEU in 280 PDEU; Statut Sodišča, člena 56, prvi odstavek, in 60, drugi odstavek; Uredba Sveta št. 961/2010; Sklep Sveta 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/644)
1. Kadar sklep ali uredbo, ki neposredno in posamično zadeva posameznika, med postopkom nadomesti akt z enako vsebino, je treba šteti, da gre za novo dejstvo, na podlagi katerega lahko tožeča stranka prilagodi svoje predloge in tožbene razloge. Bilo bi namreč v nasprotju s pravičnim sojenjem in zahtevo po ekonomičnosti postopka, če bi tožeča stranka morala vložiti novo tožbo. Poleg tega bi bilo krivično, če bi lahko zadevna institucija, da bi nasprotovala ugovorom zoper sklep iz tožbe, predložene sodišču Unije, spremenila izpodbijani akt ali ga nadomestila z drugim in se med postopkom sklicevala na to spremembo ali nadomestitev, zato da drugi stranki onemogoči razširitev prvotnih tožbenih predlogov in razlogov, ki so obstajali pred zadnjim aktom, ali vložitev dodatnih tožbenih predlogov in razlogov zoper ta akt.
(Glej točko 37.)
2. Svet mora, razen če nujni razlogi v zvezi z varnostjo Unije ali njenih držav članic ali v zvezi z njihovimi mednarodnimi odnosi nasprotujejo sporočitvi nekaterih elementov, na podlagi člena 15(3) Uredbe št. 423/2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in člena 36(3) Uredbe št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 423/2007 sporočiti subjektom, na katere se nanaša ukrep, sprejet glede na primer na podlagi člena 15(3) Uredbe št. 423/2007 ali člena 16(2) Uredbe št. 961/2010, posebne in konkretne razloge, iz katerih meni, da ta določba velja zanje. Navesti mora tudi dejanske in pravne okoliščine, na katerih temelji pravna utemeljitev ukrepa, in ugotovitve, ki so ga vodile do njegovega sprejetja.
Poleg tega mora biti obrazložitev prilagojena vrsti zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, saj zadostnosti obrazložitve ni treba presojati le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Natančneje, akt, ki posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo.
(Glej točki 49 in 50.)
3. Člen 15(3) Uredbe št. 423/2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu, ki je veljal ob sprejetju Uredbe št. 668/2010 o izvajanju člena 7(2) Uredbe št. 423/2007, Svetu nalaga, naj za sprejetje odločitev v skladu s členom 7(2) te uredbe individualno in specifično poda razloge in z njo seznani zadevne osebe, subjekte in organe. Analogna določba je v členu 24(3) Sklepa 2010/413 o omejevalnih ukrepih proti Iranu.
Čeprav mora Svet načeloma z individualno obvestitvijo izpolniti obveznost, določeno v členu 15(3) Uredbe št. 423/2007, pa ta določba ne določa nobene natančne oblike, saj je navedena zgolj obveznost „seznaniti“ zadevno osebo z razlogi njenega vpisa na sporna seznama. Člen 24(3) Sklepa 2010/413 določa samo, da Svet „o svojem sklepu obvesti“. V teh okoliščinah je treba tem določbam zagotoviti polni učinek.
Tako je, če je lahko naslovnik, čeprav ni bil individualno obveščen, Svetu sporočil svoja stališča glede sprejetja omejevalnih ukrepov v zvezi z njim v roku, ki je za to določen, in je lahko pri sodišču Unije v predpisanih rokih vložil tožbo za razglasitev ničnosti spornih aktov.
(Glej točke od 64 do 66 in 68.)
4. Člen 24(3) in (4) Sklepa 2010/413 o omejevalnih ukrepih proti Iranu, člen 15(3) Uredbe št. 423/2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu ter člen 36(3) in (4) Uredbe št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 423/2007 vsebujejo določbe, ki zagotavljajo pravico do obrambe subjektov, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, sprejeti na podlagi teh besedil. Spoštovanje te pravice nadzoruje sodišče Unije. V teh okoliščinah se navedeni subjekti v okviru tožbe za razglasitev ničnosti izpodbijanih aktov lahko sklicujejo na načelo spoštovanja pravice do obrambe.
(Glej točki 77 in 78.)
5. Pri prvotnem aktu, s katerim se zamrznejo sredstva subjekta, kakršna sta Sklep 2010/413 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in Uredba št. 668/2010 o izvajanju člena 7(2) Uredbe št. 423/2007, je treba ta subjekt obvestiti o dokazih proti njemu bodisi ob sprejetju zadevnega akta bodisi čim prej po sprejetju. Če zadevni subjekt to želi, ima tudi pravico izraziti svoje stališče glede teh dokazov po sprejetju akta.
Glede vsebine seznanitve z obremenilnimi dokazi pa, kadar Svet na zahtevo zadevnega subjekta navede, da njegov spis ne vsebuje drugih elementov od tistih, ki so navedeni v izpodbijanih aktih, ta navedba ne pomeni kršitve njegove pravice do obrambe. Svet namreč ne oteži obrambe zadevnega subjekta, kot bi to storil s prikrivanjem obstoja ali vsebine dokazov, na katerih temeljijo njegove trditve. Nasprotno, s priznanjem, da v njegovem spisu ni nobenega dodatnega upoštevnega dokaza, zadevnemu subjektu omogoči, da se sklicuje na to okoliščino v utemeljitev svoje tožbe za razglasitev ničnosti izpodbijanih aktov.
(Glej točke 80 in od 82 do 84.)
6. Načelo učinkovitega sodnega varstva je splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic in je izraženo v členih 6 in 13 Evropske konvencije o človekovih pravicah ter v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Učinkovitost sodnega nadzora vključuje to, da mora zadevni organ Unije zadevni subjekt kar najnatančneje obvestiti o razlogih za omejevalni ukrep, kakršna sta Sklep 2010/413 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in Uredba št. 668/2010 o izvajanju člena 7(2) Uredbe št. 423/2007, in to ob sprejetju ukrepa ali vsaj čim prej po odločitvi, zato da zadevnemu subjektu omogoči, da lahko pravočasno vloži pravno sredstvo. Spoštovanje obveznosti, da se sporočijo navedeni razlogi, je namreč nujno zato, da se naslovnikom omejevalnih ukrepov omogoči obramba njihovih pravic v kar najboljših okoliščinah in da se ob popolnem poznavanju razlogov odločijo, ali je smiselno, da se obrnejo na sodišče Unije, in zato, da se sodišču Unije popolnoma omogoči nadzor nad zakonitostjo zadevnega akta, za kar je pristojno.
(Glej točko 87.)
7. Sodni nadzor nad zakonitostjo akta, s katerim so bili proti subjektu sprejeti omejevalni ukrepi, vsebuje presojo dejstev in okoliščin, navedenih v njegovo utemeljitev, ter preverjanje dokazov in informacij, na katerih temelji ta presoja. V primeru izpodbijanja mora Svet te dokaze predložiti, da jih sodišče Unije preveri. Nadzor nad zakonitostjo, ki ga je treba opraviti, tako ni omejen na preverjanje abstraktne „verjetnosti“ navedenih razlogov, temveč mora vsebovati vprašanje, ali so ti razlogi pravno zadostno potrjeni s konkretnimi dokazi in informacijami.
Glede tega je izpodbijani akt, ki je bil sprejet na predlog države članice v skladu s postopkom, določenim v členu 23(2) Sklep 2010/413 o omejevalnih ukrepih proti Iranu, akt Sveta. Zato se mora Svet prepričati, da je njegovo sprejetje utemeljeno, po potrebi tako, da državo članico zaprosi, naj mu predloži dokaze in informacije, potrebne za to.
Poleg tega mora biti sodišču Unije glede na bistveni pomen sodnega nadzora pri sprejemanju omejevalnih ukrepov omogočen nadzor nad zakonitostjo in utemeljenostjo takih ukrepov, ne da bi bilo mogoče proti njemu uveljavljati tajnost ali zaupnost dokazov in informacij, ki jih je uporabil Svet. Svet prav tako nima pravice, da akt o sprejetju omejevalnih ukrepov utemelji na informacijah ali gradivu iz spisa, ki jih je posredovala država članica, če ta ne želi odobriti njihovega posredovanja sodišču Unije, ki nadzoruje zakonitost tega sklepa.
Nazadnje tajnost zadevnih ravnanj ne more upravičiti tega, da od Sveta ne bi bilo mogoče zahtevati dokaza, da je subjekt sodeloval pri širjenju jedrskega orožja. Po eni strani namreč zgolj dejstvo, da je bilo sprejetje omejevalnih ukrepov predlagano na podlagi člena 23(2) Sklepa 2010/413, pomeni, da ima zadevna država članica ali visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, odvisno od primera, na voljo dokaze ali informacije, ki po njegovem mnenju dokazujejo, da zadevni subjekt sodeluje pri širjenju jedrskega orožja. Po drugi strani lahko morebitne težave Sveta pri poskusu dokazovanja tega sodelovanja v nekaterih primerih vplivajo na dokazni standard, ki se od njega zahteva. Te težave pa ne morejo povzročiti popolne odprave njegovega dokaznega bremena.
(Glej točke 96, 97 in od 99 do 101.)
8. V skladu s členom 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča začnejo z odstopanjem od člena 280 PDEU odločitve Splošnega sodišča, s katerimi se uredba razglasi za nično, veljati šele z datumom izteka roka iz člena 56, prvi odstavek, tega statuta, ali če je bila v tem roku vložena pritožba, z datumom njene zavrnitve. Svet ima torej od vročitve sodbe še dva meseca, podaljšana za deset dni zaradi oddaljenosti, da ugotovljeno kršitev odpravi s sprejetjem, če je treba, novih omejevalnih ukrepov proti zadevnim subjektom. Tveganje, da bi se resno in nepopravljivo ogrozila učinkovitost omejevalnih ukrepov, uvedenih z Uredbo št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 423/2007, pa glede na pomembno posledico, ki jo imajo ti ukrepi za pravice in svoboščine tožečih strank, ni dovolj veliko, da bi se utemeljila ohranitev učinkov navedene uredbe glede tožečih strank v obdobju, daljšem od določenega v členu 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča.
Poleg tega lahko Splošno sodišče v skladu s členom 264, drugi odstavek, PDEU, če meni, da je to potrebno, določi tiste učinke akta, razglašenega za ničnega, ki jih je treba šteti za dokončne. Obstoj razlike med datumom učinka razglasitve ničnosti Uredbe št. 961/2010 in datumom učinka razglasitve ničnosti Sklepa 2010/413 o omejevalnih ukrepih proti Iranu, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/644, pa bi lahko resno ogrozil pravno varnost, saj so s tema aktoma za tožeči stranki uvedeni enaki ukrepi. Učinke Sklepa 2010/413, kakor je bil spremenjen, je zato treba glede tožečih strank ohraniti do takrat, ko začne učinkovati razglasitev ničnosti Uredbe št. 961/2010.
(Glej točki 106 in 107.)