Zadeva T‑476/15
European Food SA
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)
„Znamka Evropske unije – Postopek za ugotovitev ničnosti – Besedna znamka Evropske unije FITNESS – Absolutni razlogi za zavrnitev – Neobstoj razlikovalnega učinka – Opisnost – Členi 7(1)(b) in (c), 52(1)(a) in 76 Uredbe (ES) št. 207/2009 – Pravili 37(b)(iv) in 50(1) Uredbe (ES) št. 2868/95 – Dokazi, prvič predloženi pred odborom za pritožbe“
Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 28. septembra 2016
1. Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Absolutni razlogi za zavrnitev – Ločen preizkus različnih razlogov za zavrnitev – Razlaga razlogov za zavrnitev glede na Splošni interes
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 7(1))
2. Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamke, sestavljene izključno iz znakov ali podatkov, ki lahko označujejo lastnosti proizvoda ali storitve – Cilj – Zahteva po razpoložljivosti
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 7(1)(c))
3. Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika prejšnje enake ali podobne znamke, registrirane za enake ali podobne proizvode ali storitve – Zasebni interes za varstvo
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 8)
4. Znamka Evropske unije – Tožbeni postopek – Pritožbe pri odborih za pritožbe – Pristojnost odborov za pritožbe – Nov celovit preizkus utemeljenosti
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 75)
5. Znamka Evropske unije – Postopkovne določbe – Ugotavljanje dejanskega stanja po uradni dolžnosti – Postopek za ugotovitev ničnosti, ki se nanaša na absolutne razloge za zavrnitev – Preizkus, omejen na navajane razloge
(Uredba Sveta št. 207/2009, členi 7(1), 52, 55 in 76(1))
6. Znamka Evropske unije – Postopkovne določbe – Postopek za ugotovitev ničnosti, ki se nanaša na absolutne razloge za zavrnitev – Rok za predložitev dokazov – Neobstoj
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 76; Uredba Komisije št. 2868/95, člen 1, pravilo 37(b)(iv))
7. Znamka Evropske unije – Tožbeni postopek – Tožba zoper odločbo oddelka za ugovore pri Uradu – Preizkus s strani odbora za pritožbe – Obseg – Dejstva in dokazi, ki v utemeljitev ugovora niso bili predloženi v predpisanem roku – Upoštevanje – Diskrecijska pravica odbora za pritožbe
(Uredba Komisije št. 2868/95, člen 1, pravilo 50(1), točka 3)
8. Znamka Evropske unije – Tožbeni postopek – Tožba vložena zoper odločbo oddelka za izbris Urada – Preizkus s strani odbora za pritožbe – Obseg – Uporaba po analogiji člena 50(1) Uredbe št. 2868/95 v okviru postopka za ugotovitev ničnosti zaradi absolutnih razlogov za zavrnitev – Nedopustnost
(Uredba Sveta št. 207/2009, členi 7, 52(1) in 76(2); Uredba Komisije št. 2868/95, člen 1, pravilo 50(1), točka 3)
1. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 31.)
2. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 33.)
3. V zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev iz člena 8 Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Evropske unije iz sistematike navedene uredbe in besedila navedene določbe izhaja, da je njen namen urediti morebitne spore v zvezi z znamko, katere registracija se zahteva, in pravicami imetnika prejšnje znamke, na primer kadar so zadevne znamke in proizvodi enaki ali kadar so podobni in obstaja verjetnost zmede. Interes, katerega varstvo se lahko zagotovi v skladu z navedenim členom, je torej predvsem zaseben, tudi če se z njim hkrati varuje nek javni interes, kot je izogibanje verjetnosti zmede potrošnikov.
(Glej točko 34.)
4. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 38.)
5. Iz člena 76(1) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Evropske unije izhaja, da morajo odbori za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino pri preverjanju absolutnih razlogov za zavrnitev po uradni dolžnosti preveriti dejstva, da bi ugotovili, ali je pri znamki, katere registracija se zahteva, podan kateri od razlogov za zavrnitev registracije, naštetih v členu 7 te uredbe.
Vendar Uradu v postopku za ugotovitev ničnosti ni mogoče naložiti, naj ponovno po uradni dolžnosti preveri upoštevna dejstva, ki bi ga lahko privedla do uporabe absolutnih razlogov za zavrnitev, kar je že storil preizkuševalec. Iz določb členov 52 in 55 Uredbe št. 207/2009 je razvidno, da se znamka Evropske unije šteje za veljavno, dokler je Urad na podlagi postopka za ugotovitev ničnosti ne razglasi za nično. Velja torej domneva njene veljavnosti, ki je logična posledica nadzora, ki ga Urad izvaja v okviru preizkusa prijave za registracijo.
Ta domneva veljavnosti obveznost Urada iz člena 76(1) Uredbe št. 207/2009, da po uradni dolžnosti preveri upoštevna dejstva, ki bi ga lahko privedla do uporabe absolutnih razlogov za zavrnitev, omejuje na preizkus prijave znamke Evropske unije, ki ga opravijo preizkuševalci Urada in v primeru pritožbe odbori za pritožbe med postopkom registracije navedene znamke. Ker v okviru postopka za ugotovitev ničnosti velja domneva veljavnosti registrirane znamke Evropske unije, mora oseba, ki je vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti, pred Uradom navesti konkretne okoliščine, ki bi omajale njeno veljavnost.
Iz navedenega izhaja, da odbor za pritožbe v postopku za ugotovitev ničnosti ni dolžan po uradni dolžnosti preveriti upoštevnih dejstev, ki bi ga lahko privedla do uporabe absolutnih razlogov za zavrnitev iz člena 7(1)(b) in (c) Uredbe št. 207/2009.
(Glej točke od 46 do 49.)
6. Iz pravila 37(b)(iv) Uredbe št. 2868/95 za izvedbo Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti nikakor ne izhaja, da mora odbor za pritožbe šteti dokaze, ki niso bili predloženi pred oddelkom za izbris, kot prepozne. Navedeno pravilo je namreč omejeno na pojasnilo, da mora zahteva za ugotovitev ničnosti zajemati dokaze, na katerih temelji. Iz tega sledi, da ne pomeni, da je treba vsak dokaz, predložen po vložitvi zahteve za ugotovitev ničnosti bodisi pred oddelkom za izbris bodisi pred odborom za pritožbe, šteti kot prepozen.
Ugotoviti je treba tudi, da uredbi št. 207/2009 in 2868/95 drugače kakor nekatere določbe, s katerimi so urejeni roki in posledice njihovega nespoštovanja, ki veljajo za postopek z ugovorom, za razveljavitev in za ničnost iz relativnih razlogov za zavrnitev, ne vsebujeta nobene določbe o roku za predložitev dokazov v postopku za ugotovitev ničnosti iz absolutnega razloga za zavrnitev.
Poleg tega je treba opozoriti na obstoj funkcionalne kontinuitete enot Urada Evropske unije za intelektualno lastnino, ki odločajo na prvi stopnji, kot so na eni strani preizkuševalec, oddelki za ugovore in oddelki za izbris ter na drugi odbori za pritožbe.
Ugotoviti je treba, da člen 76 Uredbe št. 207/2009 v povezavi s pravilom 37(b)(iv) Uredbe št. 2868/95 ne pomeni, da je odbor za pritožbe zavezan dokaze, ki so bili prvič predloženi pred njim, v postopku za ugotovitev ničnosti iz absolutnega razloga za zavrnitev, šteti za prepozne.
(Glej točke od 55 do 58.)
7. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 60 do 62.)
8. Postopek za ugotovitev ničnosti iz absolutnih razlogov za zavrnitev se v skladu s členom 52(1) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Evropske unije začne na predlog stranke. Vendar člen 52(1)(a) navedene uredbe napotuje neposredno na razloge za zavrnitev, določene v členu 7 te uredbe, s katerimi se uresničujejo cilji v splošnem interesu. Dodati je treba, da je treba te preudarke v zvezi s splošnim interesom, ki izhajajo iz člena 7 iste uredbe, upoštevati tudi v postopku za ugotovitev ničnosti iz absolutnih razlogov za zavrnitev. Poleg tega je treba opozoriti, da je namen postopka za ugotovitev ničnosti iz absolutnih razlogov za zavrnitev zlasti omogočiti Evropskemu uradu za intelektualno lastnino, da znova preuči veljavnost registracije znamke in da sprejme stališče, ki bi ga v okoliščinah primera moral sprejeti po uradni dolžnosti na podlagi člena 37 zadevne uredbe. Uporaba pravila 50(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2868/95 po analogiji za postopek za ugotovitev ničnosti iz absolutnih razlogov bi zato bila v nasprotju s splošnim interesom, ki se uresničuje z določbami člena 7 Uredbe št. 207/2009.
Niti besedilo pravila 50(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2868/95, ki je odraz izrecne volje zakonodajalca Unije, niti narava in namen postopka za ugotovitev ničnosti iz absolutnih razlogov za zavrnitev torej ne omogočajo uporabe navedenega pravila po analogiji.
(Glej točki 64 in 65.)