Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Juzgado de Primera Instancia nº 4 de Castellón de la Plana (Španija) 12. maja 2021 – Casilda/Banco Cetelem SA

(Zadeva C-302/21)

Jezik postopka: španščina

Predložitveno sodišče

Juzgado de Primera Instancia nº 4 de Castellón de la Plana

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Casilda

Tožena stranka: Banco Cetelem SA

Vprašanja za predhodno odločanje

Prvo vprašanje za predhodno odločanje:

(a)    Ali mora nacionalno sodišče v skladu z načelom primarnosti prava Unije na področju pristojnosti prava Unije, zlasti v okviru ureditve potrošniških kreditov in potrošniških pogodb, „po uradni dolžnosti“ presojati, ali je s pravom Unije skladna sodna praksa španskega Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), kot hierarhično višjega sodišča, v zvezi z razlago in uporabo zakona z dne 23. julija 1908 o ničnosti pogodb o oderuških posojilih kot nacionalnega predpisa v delu, v katerem se navedena sodna praksa nanaša ne samo na neveljavnost sklenjene pogodbe, ampak tudi na opredelitev „glavnega predmeta“ pogodbe o potrošniškem kreditu v obliki revolving kredita in na ustreznost razmerja „kakovost/cena“ opravljene storitve, ali pa je – kot je razglasilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) – navedena dolžnost presoje skladnosti s pravom Unije in njegovimi direktivami pogojena z zahtevkom tožeče stranke oziroma mu je podrejena (načelo dispozitivnosti); tako da je treba, če se kot „edina ali glavna“ tožba uveljavlja ničnost potrošniškega kredita zaradi „oderuštva“ kot tožba, ki izhaja iz nacionalnega predpisa, šteti, da primarnost prava Unije in področje, ki je usklajeno na ravni prava Unije, „nista upoštevna“, čeprav se sodna praksa španskega Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) v zvezi z razlago in uporabo navedenega zakona o oderuštvu nanaša na opredelitev glavnega predmeta in ustreznosti razmerja kakovost/cena potrošniškega kredita, kar je predmet zadeve, o kateri mora odločiti nacionalno sodišče?

(b)    V skladu z navedeno primarnostjo in obsegom usklajevanja prava Evropske unije v okviru ureditve potrošniških kreditov in sklepanja potrošniških pogodb, ob upoštevanju, da je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) v sodni praksi v številnih sodbah poudarilo, da je bila „izključitev“, določena v členu 4(2) Direktive 93/13/EGS¹ , kot harmonizirani standard popolnoma prenesena v španski pravni red, zaradi česar ni dopustno, da bi nacionalno sodišče sodno nadzorovalo cene, ob upoštevanju, da v španskem pravnem redu ne obstaja pravno pravilo, ki bi dopuščalo ali bi bilo splošna pravna podlaga za navedeni sodni nadzor nad cenami, vključno s samim zakonom o oderuštvu iz leta 1908, ob upoštevanju poleg tega, da se ni začelo presojati morebitne nepreglednosti klavzule, ki določa ceno potrošniškega kredita, ali je v nasprotju s členom 4(2) Direktive 93/13/EGS, da nacionalno sodišče na podlagi nacionalnega predpisa, in sicer navedenega zakona o odpravi oderuštva iz leta 1908, zunaj svoje naravne pristojnosti v okviru ugotovitve ničnosti sklenjene pogodbe z „ex nov[o]“ oblikovanim pooblastilom izvede „sodni nadzor“ nad glavnim predmetom pogodbe, ki na splošno določa bodisi ceno potrošniškega kredita, ki se razume kot obrestna mera kredita (običajna obrestna mera), bodisi strošek potrošniškega kredita, ki se razume kot efektivna obrestna mera (EOM).

(c)    Ali je nadzor nacionalnega sodišča nad splošno določitvijo cene ali stroškov potrošniškega kredita brez predhodnega nacionalnega pravila, ki ga izrecno pooblasti za to, „združljiv“ s členom 120 PDEU z vidika odprte tržne ekonomije in načela pogodbene svobode strank?

Drugo vprašanje za predhodno odločanje:

V skladu z načelom primarnosti prava Evropske unije na področju usklajevanja, za katero velja, zlasti v okviru direktiv o ureditvi potrošniških kreditov in potrošniških pogodbah, ob upoštevanju, da je načelo pravne varnosti nujni pogoj za pravilno in učinkovito delovanje notranjega trga potrošniških kreditov, ali je v nasprotju z navedenim načelom pravne varnosti za pravilno delovanje notranjega trga potrošniških kreditov omejitev EOM, ki jo je na splošno mogoče naložiti potrošniku v pogodbi o potrošniškem kreditu, z namenom boja proti oderuštvu, pri čemer je to omejitev določilo špansko Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) na podlagi nekaterih neobjektivnih in nenatančnih parametrov, temveč zgolj s sklicevanjem na približno merilo, tako da je konkretna določitev prepuščena diskreciji vsakega nacionalnega sodišča, da bi odločilo o sporu, ki ga obravnava.

____________

¹ Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih [nepoštenih] pogojih v potrošniških pogodbah (UL 1993, L 95, str. 29).