SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 17. septembra 2014

Zadeva F‑117/13

Kari Wahlström

proti

Evropski agenciji za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex)

„Javni uslužbenci – Osebje agencije Frontex – Začasni uslužbenec – Nepodaljšanje pogodbe za določen čas – Postopek podaljšanja – Člen 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do izjave – Kršitev – Vpliv na vsebino odločbe“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, s katero K. Wahlström predlaga razglasitev ničnosti odločbe izvršnega direktorja Evropske agencije za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex) z dne 19. februarja 2013 o nepodaljšanju njegove pogodbe začasnega uslužbenca.

Odločitev:      Odločba izvršnega direktorja Evropske agencije za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah držav članic Evropske unije z dne 19. februarja 2013 o nepodaljšanju pogodbe začasnega uslužbenca K. Wahlströmu se razglasi za nično. V preostalem se tožba zavrne. Evropski agenciji za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah držav članic Evropske unije se naloži plačilo njenih stroškov in stroškov, ki jih je priglasil K. Wahlström.

Povzetek

Uradniki – Začasni uslužbenci – Zaposlovanje – Nepodaljšanje pogodbe za določen čas – Sprejetje odločbe, ne da bi zadevna oseba imela prej možnost predložiti stališča – Kršitev pravice do izjave

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(2)(a); Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije, člen 47)

Kadar odločba, da se začasnemu uslužbencu ne podaljša pogodba za določen čas, neugodno vpliva na položaj zadevnega uslužbenca, ker ima za posledico odvzem možnosti, da se mu podaljša njegovo delovno razmerja, mora institucija v skladu s členom 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah zadevnemu uslužbencu omogočiti učinkovito uveljavljanje stališč pred sprejetjem odločbe. Pravica do obrambe, kot je zdaj določena v členu 41, je širša, poleg tega pa zajema procesno pravico, določeno v odstavku 2(a) navedenega člena, vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene.

Da pa bi lahko zaradi kršitve pravice do izjave razglasili ničnost izpodbijane odločbe, je treba še preučiti, ali bi bil izid postopka lahko drugačen, če te nepravilnosti ne bi bilo.

V tej zvezi velja, da če se pogodba začasnega uslužbenca podaljša le na podlagi presoje sposobnosti in kvalifikacij zadevne osebe, ni mogoče izključiti, da bi bil lahko sklep o nepodaljšanju pogodbe drugačen, če bi bilo zadevni osebi omogočeno, da učinkovito izrazi stališče o ravni svojih strokovnih storitev, in to v povezavi z možnostjo nadaljevanja njenega delovnega razmerja, in da bi zato upoštevanje pravice do izjave lahko vplivalo na vsebino odločbe o nepodaljšanju.

(Glej točke 27, 28 in 32.)

Napotitev na:

Sodišče: sodbe Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran, C‑27/09 P, EU:C:2011:853, točke od 81 do 83; Komisija/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točki 98 in 99; G. in R., C‑383/13 PPU, EU:C:2013:533, točka 38 in navedena sodna praksa;

Splošno sodišče Evropske unije: sodba L/Parlament, T‑317/10 P, EU:T:2013:413, točka 81;

Sodišče za uslužbence: CH/Parlament, F‑129/12, EU:F:2013:203, točka 38.