Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (Litva) 28. junija 2021 – D. V./M. A.
(Zadeva C-395/21)
Jezik postopka: litovščina
Predložitveno sodišče
Lietuvos Aukščiausiasis Teismas
Stranki v postopku v glavni stvari
Tožeča stranka: D. V.
Tožena stranka: M. A.
Vprašanja za predhodno odločanje
1. Ali je treba člen 4(2) Direktive 93/131 razlagati tako, da izraz „glavni predmet pogodbe“ zajema pogoj – o katerem se stranki nista dogovorili posamično in ga vsebuje pogodba o pravnih storitvah, ki sta jo sklenila poslovnež (odvetnik) in potrošnik – glede stroškov in načina njihovega izračuna?
2. Ali je treba sklicevanje na jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja v členu 4(2) Direktive 93/13 razlagati tako, da zadostuje, da se v pogodbenem pogoju glede stroškov (ki določa ceno dejansko opravljenih storitev na podlagi urne postavke) določi znesek urnine, ki se plača odvetniku?
3. Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen: ali je treba zahtevo po preglednosti razlagati tako, da vključuje obveznost odvetnika, da v pogodbi navede ceno storitev, za katere je posebne tarife mogoče jasno opredeliti in določiti vnaprej, ali pa je treba navesti tudi okvirno ceno storitev (predračun za opravljene pravne storitve), če ob sklenitvi pogodbe ni mogoče predvideti števila (ali trajanja) posebnih dejanj in honorarja zanje, ter možnost obstoja tveganj, ki bi povzročila povečanje ali zmanjšanje stroškov? Ali je pri ocenjevanju, ali pogodbeni pogoj glede stroškov ustreza zahtevam po preglednosti, pomembno, ali se informacije o stroških pravnih storitev in načinu njihovega izračuna potrošniku predložijo na kateri koli ustrezen način oziroma so določene v sami pogodbi o pravnih storitvah? Ali je mogoče pomanjkanje informacij v predpogodbenih razmerjih nadomestiti z zagotavljanjem informacij med izvajanjem pogodbe? Ali na oceno skladnosti pogodbenega pogoja z zahtevo po preglednosti vpliva dejstvo, da so končni stroški opravljenih pravnih storitev jasni šele, ko se te storitve nehajo zagotavljati? Ali je pri oceni skladnosti pogodbenega pogoja z zahtevo po preglednosti pomembno, da pogodba ne določa predložitve rednih poročil odvetnika o opravljenih storitvah ali redne predložitve računov potrošniku, kar bi mu omogočalo, da se pravočasno odloči o zavrnitvi pravnih storitev ali spremembi pogodbene cene?
4. Ali mora nacionalno sodišče, če ugotovi, da pogodbeni pogoj, ki določa stroške dejansko opravljenih storitev na podlagi urne postavke, ni v jasnem, razumljivem jeziku, kot zahteva člen 4(2) Direktive 93/13, preučiti, ali je pogoj nepošten v smislu člena 3(1) navedene direktive (kar pomeni, da je treba pri preučitvi, ali je pogodbeni pogoj nepošten, ugotoviti, ali ta pogoj v škodo potrošnika povzroča „znatno neravnotežje“ v pravicah in obveznostih strank), ali pa že samo dejstvo, da pogoj glede stroškov ni dovolj pregleden, zadostuje za ugotovitev njegove nepoštenosti ob upoštevanju dejstva, da ta pogoj zajema bistvene informacije iz pogodbe?
5. Ali dejstvo, da pogodba o pravnih storitvah ni zavezujoča, če se ugotovi, da je pogodbeni pogoj glede stroškov nepošten, kot je navedeno v členu 6(1) Direktive 93/13, pomeni, da je treba vzpostaviti stanje, v katerem bi potrošnik bil, če ne bi bilo pogoja, za katerega je bilo ugotovljeno, da je nepošten? Ali bi vzpostavitev takega stanja pomenila, da potrošnik ni dolžan plačati že opravljenih storitev?
6. Ali bi bila določitev plačila za storitve, ki jih je zagotovil odvetnik, v nasprotju s ciljem člena 7(1) Direktive 93/13, če zaradi narave pogodbe o storitvah, ki se opravljajo za plačilo, ni mogoče vzpostaviti stanja, v katerem bi potrošnik bil, če ne bi bilo pogoja, za katerega je bilo ugotovljeno, da je nepošten (storitve so bile že opravljene)? Če je odgovor na to vprašanje nikalen, ali bi bilo doseženo pravo ravnotežje, s katerim bi se ponovno vzpostavila enakopravnost strank: (i) če bi odvetnik prejel plačilo za opravljene storitve po urni postavki, določeni v pogodbi; (ii) če bi se odvetniku plačali minimalni stroški pravnih storitev (na primer stroški, ki so določeni v nacionalnem pravnem ukrepu, in sicer priporočilih glede najvišjega zneska honorarja za pomoč, ki jo zagotovi odvetnik); (iii) če bi se odvetniku plačal primeren znesek za storitve, ki bi ga določilo sodišče glede na zapletenost primera, usposobljenost in izkušnje odvetnika, finančni položaj stranke in druge pomembne okoliščine?
____________
1 Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL 1993 L 95, str. 29).