Zadeva T‑473/12

(Objava odlomkov)

Aer Lingus Ltd

proti

Evropski komisiji

„Državna pomoč – Irska taksa na letalske potnike – Znižana cena za destinacije, ki so od letališča v Dublinu oddaljene največ 300 km – Sklep Komisije o nezdružljivosti pomoči z notranjim trgom in o odreditvi njenega vračila – Korist – Selektivnost – Opredelitev upravičencev do pomoči – Člen 14 Uredbe (ES) št. 659/1999 – Obveznost obrazložitve“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 5. februarja 2015

1.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Vzpostavitev prejšnjega stanja – Izračun zneska, ki ga je treba vrniti – Obveznost Komisije, da določi znesek, ki dejansko ustrezajo dejanski prednosti pomoči – Obseg – Korist zaradi uporabe posredne takse po nacionalni znižani stopnji, ki jo plačujejo letalske družbe – Načini izračuna – Obveznost Komisije, da določi upravičence do pomoči – Obseg

(člen 108 PDEU; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 14)

2.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Presoja ob upoštevanju člena 107(1) PDEU – Upoštevanje prejšnje prakse – Izključitev

(člen 107(1) PDEU)

1.      Nobena določba prava Unije od Komisije ne zahteva, da pri odreditvi vračila pomoči, ki je bila razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom, določi natančen znesek pomoči, ki ga je treba vrniti. Dovolj je namreč, da so v odločbi Komisije podatki, na podlagi katerih lahko naslovnik sam in brez pretiranih težav določi ta znesek. Vendar mora Komisija, če naloži vračilo določenega zneska, v skladu s svojo obveznostjo vestne in nepristranske preučitve spisa v okviru člena 108 PDEU, kolikor kot to dopuščajo okoliščine zadeve, natančno določiti vrednost pomoči, do katere je bilo upravičeno podjetje. Z vzpostavitvijo stanja, kakršno je bilo pred plačilom pomoči, mora Komisija po eni strani zagotoviti, da je dejanska prednost odpravljena, in naložiti vračilo celotne pomoči. Komisija iz velikodušnosti do upravičenca ne sme naložiti vračila nižjega zneska od vrednosti pomoči, ki jo je ta prejel zadnjenavedeni. Po drugi strani pa Komisija ni pooblaščena, da izraža svoje neodobravanje glede teže nezakonitosti s tem, da naloži vračilo zneska, ki je višji od vrednosti pomoči, ki jo je prejel upravičenec.

Glede takse na letalska potovanja, ki se obračuna neposredno pri letalskih prevoznikih po nižji davčni stopnji za notranje lete, Komisija ne more predpostavljati, da je bila – v položaju, v katerem se je za to takso predvidelo, da se prenese na potnike, in v katerem se je ekonomska korist zaradi uporabe znižane nacionalne stopnje prav tako lahko prenesla na potnike – prednost, ki so jo letalske družbe, ki so uveljavljale to znižanje, dejansko dobile in zadržale, v vseh primerih razlika med zneskom, izračunanim na podlagi znižane stopnje takse in tistim, izračunanim na podlagi običajne stopnje takse. V takem primeru dejansko pridobljena prednost letalskih družb ni namreč nujno enaka razliki med obema stopnjama, ampak lahko pomeni tudi možnost ponudbe privlačnejših cen svojim strankam in torej posledično povečanje prometa. Zato bi morala Komisija za letalske družbe, ki so uporabile znižano stopnjo posredne takse, ugotoviti, v kolikšni meri so ekonomsko korist zaradi uporabe znižane stopnje navedene takse dejansko prenesle na potnike, da bi lahko natančno ugotovila višino koristi, do katere so bile te družbe dejansko upravičene. Če v sklepu o odreditvi vračila pomoči ne bi bilo mogoče natančno določiti zneskov, ki dejansko ustrezajo navedeni dejanski prednosti, mora Komisija to nalogo dodeliti nacionalnim organom in jim v zvezi s tem dati potrebne podatke.

V vsakem primeru, če bi namreč letalske družbe vrnile razliko med zneskom takse po običajni stopnji in tistim po znižani stopnji, to ne bi zagotovilo vzpostavitve stanja, kakršno bi bilo, če bi bile zadevne operacije izvedene brez dodelitve pomoči, saj letalske družbe ne morejo za nazaj od svojih strank zahtevati vračila navedenega zneska na potnika, ki bi morali biti obračunani. Letalskim družbam torej za odpravo izkrivljanja konkurence, ki je bila povzročena zaradi konkurenčne prednosti zaradi te pomoči, ni treba povrniti navedenega zneska. Nasprotno, povračilo takega zneska bi lahko povzročilo dodatno izkrivljanje konkurence, kakor pravilno trdi tožeča stranka, saj bi lahko vodilo do tega, da bi letalske družbe vrnile več kot je znašala korist, ki so jo dejansko pridobile.

Poleg tega okoliščina, da stranke letalskih družb, ki so zavezane k plačilu takse na letalska potovanja, niso podjetja v smislu prava Unije in se zato od njih ne more zahtevati povračila pomoči, ne vpliva na obveznost Komisije, da natančno določi upravičence do pomoči, torej podjetja, ki so dejansko te pomoči pridobila in da omeji vračilo pomoči na finančne koristi, ki dejansko izhajajo dodelitve pomoči tem upravičencem.

(Glej točke od 84 do 86, od 97 do 99, 105, 115 in 122.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 117 in 118.)