Združeni zadevi T‑35/10 in T‑7/11
Bank Melli Iran
proti
Svetu Evropske unije
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, sprejeti proti Iranu za preprečevanje širjenja jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev – Obveznost obrazložitve – Pravica do obrambe – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Zaupanje v pravo – Ponovna preučitev sprejetih omejevalnih ukrepov – Napaka pri presoji – Enako obravnavanje – Pravna podlaga – Procesna pravila – Sorazmernost“
Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (četrti senat) z dne 6. septembra 2013
1. Sodni postopek – Akti, s katerimi se izpodbijani akti med postopkom razveljavijo ali nadomestijo – Prošnja za prilagoditev predlogov za razglasitev ničnosti, vložena med postopkom – Rok za vložitev take prošnje – Začetek – Datum obvestitve zadevnih oseb o novem aktu
(člen 263, šesti odstavek, PDEU; Sklep Sveta 2011/783/SZVP; uredbi Sveta št. 1245/2011 in št. 267/12)
2. Sodni postopek – Sklep, ki med postopkom nadomesti izpodbijani sklep, ki je medtem odpravljen – Dopustnost novih predlogov – Meje – Še ne sprejeti hipotetični akti
3. Pravo Evropske unije – Temeljne pravice – Osebno področje uporabe – Pravne osebe, ki so podaljšana roka tretjih držav – Vključitev – Odgovornost tretjih držav za spoštovanje temeljnih pravic na svojem ozemlju – Nevplivanje
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah)
4. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Omejevalni ukrepi proti Iranu – Zamrznitev sredstev oseb, subjektov ali organov, ki sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja ali to širjenje podpirajo – Obveznost, da se obrazložitev sporoči zadevni osebi ob sprejetju akta, ki posega v njen položaj, ali čim prej po tem – Meje – Varnost Unije in držav članic ali vodenje njihovih mednarodnih odnosov – Pravica do dostopa do dokumentov, za katero je treba pri Svetu vložiti zahtevo v tem smislu
(člen 296, drugi odstavek, PDEU; Sklep Sveta 2010/413/SVZP, člen 24(3); uredbe Sveta št 423/2007, člen 15(3), št. 961/2010, člen 36(3), in št. 267/2012, člen 46(3))
5. Evropska unija – Sodni nadzor nad zakonitostjo aktov institucij – Omejevalni ukrepi, sprejeti proti Iranu v okviru boja proti širjenju jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev oseb, subjektov ali organov, ki sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja ali to širjenje podpirajo – Obveznost, da se obremenilni dokazi sporočijo ob sprejetju akta, ki posega v položaj, ali čim prej po tem
6. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Omejevalni ukrepi, sprejeti proti Iranu v okviru boja proti širjenju jedrskega orožja – Akt, s katerim se sprejmejo ali ohranijo taki ukrepi – Neposredovanje tožeči stranki – Neobstoj vplivanja, razen ob dokazu posega v pravico tožeče stranke
(člen 263, četrti odstavek, PDEU)
7. Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, sprejeti proti Iranu v okviru boja proti širjenju jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev oseb, subjektov ali organov, ki sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja ali to širjenje podpirajo – Sodni nadzor nad zakonitostjo – Obseg – Razdelitev dokaznega bremena – Sklep, ki temelji na podatkih, ki so jih zagotovile države članice in ki jih ni mogoče sporočiti sodišču Unije – Nedopustnost
(sklepa Sveta 2010/644/SZVP in 2011/783/SVZP; uredbe Sveta št. 1100/2009, št. 961/2010, št. 1245/2011 in št. 267/2012)
8. Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, sprejeti proti Iranu v okviru boja proti širjenju jedrskega orožja – Obseg – Sredstva in viri organizacije s sedežem v tretji državi – Izključitev – Meje – Sredstva, vpletena v poslovne dejavnosti, ki se v celoti ali deloma opravijo v Uniji
(uredbe Sveta št. 423/2007,št. 961/2010 in št. 267/2012)
9. Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, sprejeti proti Iranu v okviru boja proti širjenju jedrskega orožja – Izbira pravne podlage – Podlaga iz člena 215 PDEU bolj kot iz člena 75 PDEU
(člena 75 PDEU in 215 PDEU; Sklep Sveta 2010/644/SVZP; Uredba Sveta št. 961/2010)
10. Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, sprejeti proti Iranu v okviru boja proti širjenju jedrskega orožja – Izbira pravne podlage – Ukrepi, ki presegajo tiste, ki jih je sprejel Varnostni svet – Nevplivanje – Neobstoj kršitve načela sorazmernosti
(člen 29 PEU; člen 215 PDEU; Sklep Sveta 2010/413/SVZP)
11. Skupna zunanja in varnostna politika – Sklep, sprejet v okviru Pogodbe EU – Obveznost Sveta, da sprejme izvedbene omejevalne ukrepe – Neobstoj
(člen 29 PEU; člen 215 PDEU) Sklep Sveta 2010/413/SVZP; Uredba Sveta št. 961/2010)
1. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 57.)
2. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 62.)
3. Niti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah niti v Pogodbah ni nobenih določb, ki bi pravnim osebam, ki so podaljšana roka države, odrekale varstvo temeljnih pravic. V zvezi s tem je člen 34 Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah postopkovna določba, ki je ni mogoče uporabiti za postopke pred sodiščem Unije, čeprav je cilj te določbe preprečiti, da bi bila država, ki je pogodbenica te konvencije, hkrati tožeča in tožena stranka pred navedenim sodiščem. Poleg tega to, da država zagotavlja spoštovanje temeljnih pravic na svojem ozemlju, ni pomembno za obseg pravic, ki jih lahko pravne osebe, ki so podaljšana roka te države, uživajo na ozemlju tretjih držav. Nazadnje, storitve, ki pomenijo poslovne dejavnosti, ki se izvajajo v konkurenčnem sektorju in za katere se uporablja splošno pravo, in poslovne transakcije, opravljene s subjekti, ki sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja, ne morejo dokazovati, da zadevno podjetje sodeluje pri izvajanju javne oblasti, in ne utemeljuje njegove opredelitve kot podaljšane roke države.
(Glej točke 65, 67, 69, 72 in 73.)
4. Svet mora – razen če nujni razlogi, ki se nanašajo na varnost ali vodenje mednarodnih odnosov Unije ali njenih držav članic, nasprotujejo temu, da se sporočijo nekateri elementi – subjekt, na katerega se nanašajo omejevalni ukrepi, seznaniti s specifičnimi in konkretnimi razlogi, zaradi katerih meni, da jih je bilo treba sprejeti. Pri aktu, s katerim se zamrznejo sredstva subjekta, je treba ta subjekt obvestiti o dokazih proti njemu bodisi ob bodisi čim prej po sprejetju zadevnega akta. Kadar so sporočene dovolj natančne informacije, ki zadevnemu subjektu omogočajo, da primerno predstavi stališče o dokazih, ki jih je proti njemu uporabil Svet, načelo spoštovanja pravice do obrambe ne pomeni obveznosti, da ta institucija na lastno pobudo omogoči vpogled v dokumente iz spisa. Svet mora šele na podlagi zahteve zainteresirane stranke omogočiti vpogled v vse upravne dokumente v zvezi z zadevnim ukrepom, ki niso zaupni.
V teh okoliščinah, prvič, obveznost obrazložitve, ki jo ima Svet, izpolnjujejo razlogi, ki omogočajo, da se določijo subjekti, za katere naj bi tožeča stranka opravljala finančne storitve in na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, ki jih je sprejela Unija ali Varnostni svet Združenih narodov, ter obdobje, med katerim so se zadevne storitve opravljale, in – v nekaterih primerih – posebne transakcije, s katerimi naj bi bile te storitve povezane.
Drugič, neposredovanje dokumenta, na katerega se je Svet oprl pri sprejetju ali ohranitvi omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na nek subjekt, pomeni kršitev pravice do obrambe, ki bi upravičevala razglasitev ničnosti zadevnih aktov samo, če se dokaže, da zadevni omejevalni ukrepi ne bi mogli biti sprejeti ali ohranjeni, če bi bil neposredovani dokument izključen iz obremenilnih dokazov.
(Glej točke 79, 83, 84, 89 in 100.)
5. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 85.)
6. Čeprav je res, da je treba akt, s katerim se sprejmejo ali ohranijo omejevalni ukrepi proti neki osebi ali subjektu, posredovati tej osebi ali subjektu in da začne rok za to, da zadevna oseba ali subjekt vloži ničnostno tožbo zoper zadevni akt na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU, teči od tega posredovanja, to še ne pomeni, da neposredovanje upravičuje razglasitev ničnosti zadevnega akta. Zadevna stranka mora dokazati, da je bila posledica takega neposredovanja poseg v njene pravice.
(Glej točki 112 in 113.)
7. Sodni nadzor nad zakonitostjo akta, s katerim so bili proti subjektu sprejeti omejevalni ukrepi, vsebuje presojo dejstev in okoliščin, navedenih v njegovo utemeljitev, ter preverjanje dokazov in informacij, na katerih temelji ta presoja. V primeru izpodbijanja mora Svet te dokaze predložiti, da jih sodišče Unije preveri.
To, da so bili omejevalni ukrepi proti tožeči stranki sprejeti na podlagi elementov, ki jih je zbrala neka država članica, namreč ne spremeni dejstva, da gre za akte Sveta, ki se mora torej prepričati, da je njihovo sprejetje utemeljeno, po potrebi tako, da zaradi tega od zadevne države članice zahteva predložitev ustreznih dokazov in informacij. Prav tako se Svet ne more sklicevati na to, da zadevni dokazi izvirajo iz zaupnih virov in jih zato ni mogoče razkriti. Čeprav bi namreč to utegnilo upravičevati omejitve glede posredovanja teh dokazov tožeči stranki ali njenim odvetnikom, pa mora biti sodišču Unije glede na bistveni pomen sodnega nadzora v kontekstu sprejemanja omejevalnih ukrepov omogočen nadzor nad zakonitostjo in utemeljenostjo takih ukrepov, ne da bi bilo mogoče proti njemu uveljavljati tajnost ali zaupnost dokazov in informacij, ki jih je uporabil Svet. Sicer pa Svet akta o sprejetju omejevalnih ukrepov ne more opreti na informacije ali gradivo iz spisa, ki jih je posredovala država članica, če ta država članica ne more odobriti njihovega posredovanja sodišču Unije, ki nadzoruje zakonitost te odločbe.
(Glej točke 122, 125 in 126.)
8. Čeprav finančna institucija s sedežem v tretji državi, ki je bila ustanovljena po pravu te države, na podlagi uredb št. 423/2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu, št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 423/2007 ter št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 961/2010 ni dolžna zamrzniti sredstev subjektov, ki sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja, pa ostane dejstvo, da če je tuja finančna institucija udeležena ali neposredno sodeluje pri širjenju jedrskega orožja ali pa ga podpira, se lahko za njena sredstva in gospodarske vire, ki so na ozemlju Unije in so uporabljena v poslovni transakciji, ki se v celoti ali deloma opravlja v Uniji, ali ki jih posedujejo državljani držav članic ali pravne osebe, subjekti ali organizacije, ki imajo sedež v državi članici ali so ustanovljeni po pravu te države, uvedejo omejevalni ukrepi, sprejeti v skladu z navedenimi uredbami. Torej mora tuja finančna institucija, ko ve ali lahko upravičeno sumi, da ena od njenih strank sodeluje pri širjenju jedrskega orožja, nemudoma prenehati opravljati finančne storitve zanjo, upoštevaje veljavne zakonske obveznosti, poleg tega pa ji ne sme zagotavljati nobene nove storitve.
(Glej točke od 132 do 134.)
9. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke 163, 164 in od 167 do 175.)
10. To, da omejevalni ukrepi, sprejeti v okviru skupne zunanje in varnostne politike, presegajo tiste, ki jih je določil Varnostni svet Združenih narodov, ne vpliva na ustreznost in zadostnost člena 215 PDEU kot pravne podlage zanje. Enako je treba po analogiji ugotoviti glede omejevalnih ukrepov, sprejetih na podlagi člena 29 PEU, kakor jih določajo Sklep 2010/413 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP in odločbe, sprejete za njegovo izvajanje. Niti člen 29 PEU namreč ne omejuje pooblastil, ki jih podeljuje Svetu, na izvajanje ukrepov, ki jih določi Varnostni svet Združenih narodov. Zato samo to, da omejevalni ukrepi proti tožeči stranki presegajo tiste, ki jih je sprejel Varnostni svet Združenih narodov, ne pomeni, da je Svet kršil načelo sorazmernosti.
Sicer pa Svetu ni treba tožeči stranki predložiti objektivne utemeljitve za to, da proti njej sprejema samostojne varnostne ukrepe, temveč samo konkretne in posebne razloge, zakaj meni, da so v zvezi z njo izpolnjena merila za sprejetje samostojnih omejevalnih ukrepov.
(Glej točke 170 in od 182 do 184.)
11. Čeprav je predhodno sprejetje sklepa v skladu s poglavjem 2 naslova V PEU pogoj, ki je potreben, da lahko Svet sprejme omejevalne ukrepe na podlagi pooblastil, ki so mu dodeljena s členom 215 PDEU, sam obstoj takega sklepa še ne pomeni obveznosti Sveta, da sprejme take ukrepe. Svet lahko namreč v okviru izvrševanja pooblastil, ki so mu podeljena s PDEU, prosto presoja, kako se bodo izvajali sklepi, sprejeti v skladu s poglavjem 2 naslova V PEU, skupaj z morebitnim sprejetjem omejevalnih ukrepov na podlagi člena 215 PDEU.
Pole tega v teh okoliščinah nič v členu 29 PEU ne izključuje, da opredelitev stališča Unije glede posameznega geografskega ali vsebinskega vprašanja zajema tudi konkretne ukrepe, ki jih je treba ob nekem dogodku ali pojavu izvajati v vseh državah članicah.
(Glej točke 193, 194 in 197.)