Zadeva C‑566/15
Konrad Erzberger
proti
TUI AG
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Kammergericht)
„Predhodno odločanje – Prosto gibanje delavcev – Načelo prepovedi diskriminacije – Volitve predstavnikov delavcev v nadzorni svet družbe – Nacionalna ureditev, ki pravico voliti in biti voljen omejuje na delavce družb s sedežem na nacionalnem ozemlju“
Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 18. julija 2017
Prosto gibanje oseb – Delavci – Enako obravnavanje – Delavci, zaposlene v hčerinski družbi skupine, ki se nahaja na ozemlju države članice – Glasovalna pravica in pravica do kandidiranja na volitvah predstavnikov delavcev v nadzorni svet matične družbe te skupine, ki ima sedež v navedeni državi članici, ter pravica izvrševati ali nadaljevati izvrševanje mandata predstavnika v tem svetu – Nacionalna ureditev, ki te delavce ob zaposlitvi s strani hčerinskega podjetja, ki pripada isti skupini in ima sedež v drugi državi članici, prikrajša za navedene pravice – Dopustnost
(člen 45 PDEU)
Člen 45 PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje ureditvi države članice, kot je ta v postopku v glavni stvari, na podlagi katere delavci, zaposleni v poslovni enoti skupine s sedežem na ozemlju te države članice, nimajo pravice voliti in biti voljeni na volitvah predstavnikov delavcev v nadzorni svet matične družbe te skupine, ki ima sedež v tej državi, in tudi nimajo pravice izvrševati ali nadaljevati izvrševanja mandata predstavnika v tem svetu, kadar ti delavci pustijo svojo zaposlitev v taki poslovni enoti in se zaposlijo v hčerinski družbi, ki pripada isti skupini in ima sedež v drugi državi članici.
V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je namen vseh določb Pogodbe o prostem gibanju oseb državljanom Unije olajšati opravljanje poklicnih dejavnosti vseh vrst na ozemlju Unije in te določbe nasprotujejo ukrepom, ki bi lahko te državljane postavili v slabši položaj, kadar bi želeli opravljati gospodarsko dejavnost na ozemlju države članice, ki ni njihova matična država članica. V takih okoliščinah imajo državljani držav članic neposredno na podlagi Pogodbe zlasti pravico, da zapustijo matično državo članico in gredo na ozemlje druge države članice ter na njem prebivajo, da bi opravljali gospodarsko dejavnost. Člen 45 PDEU torej nasprotuje vsem nacionalnim ukrepom, ki bi lahko državljane Unije ovirali pri izvrševanju temeljne svoboščine, ki je zagotovljena s tem členom, ali zmanjšali privlačnost te svoboščine (glej v tem smislu sodbi z dne 1. aprila 2008, Gouvernement de la Communauté française in gouvernement wallon, C‑212/06, EU:C:2008:178, točki 44 in 45, in z dne 10. marca 2011, Casteels, C‑379/09, EU:C:2011:131, točki 21 in 22).
Vendar primarno pravo Unije delavcu ne more zagotoviti, da bo premestitev v državo članico, ki ni njegova matična država članica, nevtralna z vidika socialne varnosti, in takšna premestitev ob upoštevanju razlik med sistemi in zakonodajami držav članic je lahko za zadevno osebo, odvisno od primera, z vidika socialne varnosti bolj ali manj ugodna (glej po analogiji sodbi z dne 26. aprila 2007, Alevizos, C‑392/05, EU:C:2007:251, točka 76 in navedena sodna praksa, ter z dne 13. julija 2016, Pöpperl, C‑187/15, EU:C:2016:550, točka 24).
V zvezi s tem je treba navesti, da ob neobstoju, na zadevnem področju, harmonizacijskih in usklajevalnih ukrepov na ravni Unije ostajajo države članice načeloma svobodne pri določitvi meril naveznih okoliščin na področju uporabe njihove zakonodaje, če so ta merila objektivna in nediskriminatorna.
V tem okviru pravo Unije ne nasprotuje temu, da na področju zastopanja in kolektivne obrambe interesov delavcev v organih upravljanja ali nadzora družbe nacionalnega prava – področju, ki do sedaj ni bilo predmet harmonizacije niti usklajevanja na ravni Unije – država članica določi, da se pravila, ki jih je sprejela, uporabijo le za delavce, zaposlene v poslovnih enotah s sedežem na njenem nacionalnem ozemlju, kakor sme druga država članica uporabiti druge navezne dejavnike za uporabo svojih nacionalnih pravil.
(Glej točke 33, 34, 36, 37, 41 ter izrek.)