Zadeva C‑791/19 R
Evropska komisija
proti
Republiki Poljski
Sklep Sodišča (veliki senat) z dne 8. aprila 2020
„Začasna odredba – Člen 279 PDEU – Predlog za izdajo začasne odredbe – Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU – Neodvisnost Izba Dyscyplinarna (disciplinski senat) Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska)“
1. Pravo Evropske unije – Načela – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Načelo neodvisnosti sodnikov – Obseg
(člen 19(1), drugi pododstavek, PEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 47 in 48)
(Glej točke 29, 30, 34, 65 in 66.)
2. Države članice – Obveznosti – Vzpostavitev pravnih sredstev, potrebnih za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva – Spoštovanje načela neodvisnosti sodnikov – Novi disciplinski senat vrhovnega sodišča, sestavljen iz sodnikov, ki jih imenuje predsednik Republike Poljske na predlog nacionalnega sodnega sveta – Kršitev v primeru legitimnih dvomov, povzročenih pri pravnih subjektih v zvezi z zavarovanostjo tega senata pred zunanjimi dejavniki in njegovo nevtralnostjo v razmerju do nasprotujočih si interesov – Merila – Objektivni pogoji ustanovitve navedenega senata, njegove značilnosti in postopek imenovanja njegovih članov – Neodvisnost nacionalnega sodnega sveta
(člena 2 in 19 PEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47, drugi odstavek)
(Glej točke od 31 do 33, 35, 68 in od 70 do 72.)
3. Začasna odredba – Pristojnost sodnika, pristojnega za izdajo začasne odredbe – Predlog za izdajo začasne odredbe, podan v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti – Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti, s katero se izpodbija združljivost nacionalnih določb v zvezi z disciplinsko ureditvijo, ki se uporablja za sodnike, ki odločajo o vprašanjih, za katera se uporablja pravo Unije, s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU – Predlog, ki spada v pristojnost sodnika, pristojnega za izdajo začasne odredbe
(člen 19(1), drugi pododstavek, PEU; člena 278 in 279 PDEU)
(Glej točko 36.)
4. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Fumus boni juris – Nujnost – Resna in nepopravljiva škoda – Kumulativnost – Tehtanje vseh zadevnih interesov – Diskrecijska pravica sodnika, pristojnega za izdajo začasne odredbe
(člena 278 in 279 PDEU; Poslovnik Sodišča, člen 160(3))
(Glej točko 51.)
5. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Fumus boni juris – Prima facie preizkus razlogov, navedenih v utemeljitev tožbe v glavni stvari – Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Nacionalne določbe v zvezi z disciplinsko ureditvijo, ki se uporablja za sodnike, ki odločajo o vprašanjih, za katera se uporablja pravo Unije – Določbe o organu, pristojnem za odločanje v disciplinskih zadevah v zvezi s temi sodniki – Očitek, ki se nanaša na vprašanje, ali je uvedeni organ v skladu z zahtevo po neodvisnosti sodnikov iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU – Očitek, ki na prvi pogled ni neutemeljen
(člen 19(1), drugi pododstavek, PEU; člena 278 in 279 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)
(Glej točke 52, 64, 67 in od 75 do 78.)
6. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Nujnost – Resna in nepopravljiva škoda – Pojem – Nevarnost poseganja v neodvisnost organa, ki obravnava disciplinske zadeve sodnikov države članice, ki odločajo o vprašanjih, za katera se uporablja pravo Unije – Vključitev
(člen 2 PEU; člena 278 in 279 PDEU; Poslovnik Sodišča, člen 160(3))
(Glej točke od 82 do 86, 89, 90, 92 in 93.)
7. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Tehtanje vseh zadevnih interesov – Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Nacionalne določbe v zvezi z disciplinsko ureditvijo, ki se uporablja za sodnike, ki odločajo o vprašanjih, za katera se uporablja pravo Unije – Določbe o organu, pristojnem za odločanje v disciplinskih zadevah v zvezi s temi sodniki – Nevarnost poseganja v neodvisnost navedenega organa – Interes zadevne države članice glede izvajanja sodne oblasti v njenem pravnem redu – Prednostni pomen splošnega interesa Unije
(člen 19(1), drugi pododstavek, PEU; člena 278 in 279 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)
(Glej točke 104 in od 109 do 113.)
Povzetek
Sodišče je 8. aprila 2020 v sestavi velikega senata s sklepom o izdaji začasne odredbe v zadevi Komisija/Poljska (C‑791/19 R) Republiki Poljski odredilo, naj takoj prekine uporabo nacionalnih določb, ki so podlaga za pristojnost disciplinskega senata Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska) za odločanje v disciplinskih zadevah v zvezi s sodniki, in naj se vzdrži dodeljevanja še nerešenih zadev pred disciplinskim senatom sestavi, ki ne izpolnjuje zahtev po neodvisnosti, opredeljenih zlasti v sodbi z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi.(1) Predlog za izdajo začasne odredbe je bil vložen v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, ki jo je Komisija vložila oktobra 2019 in s katero se predlaga, naj se ugotovi, da Poljska s tem, da je sprejela novo disciplinsko ureditev za sodnike vrhovnega sodišča in splošnih sodišč, ni izpolnila obveznosti na podlagi določb člena 19(1), drugi pododstavek, PEU(2) v povezavi z določbami člena 267, drugi in tretji odstavek, PDEU.(3)
V skladu s to novo ureditvijo, sprejeto leta 2017, je disciplinski senat, uveden pri vrhovnem sodišču, pristojen za odločanje v disciplinskih zadevah v zvezi s sodniki tega sodišča, na višji stopnji pa v disciplinskih zadevah v zvezi s sodniki splošnih sodišč. Po mnenju Komisije(4) navedena ureditev ne zagotavlja neodvisnosti in nepristranskosti disciplinskega senata, sestavljenega izključno iz sodnikov, ki jih izbere Krajowa Rada Sądownictwa (nacionalni sodni svet, v nadaljevanju: KRS), katerega 15 članov je izmed sodnikov izvolil spodnji dom poljskega parlamenta, medtem ko so jih pred reformo iz leta 2017 izvolili njihovi kolegi sodniki. Po sodbi A. K.(5) je senat za delovno pravo in pravo socialne varnosti vrhovnega sodišča, ki je odločal v zadevah, v zvezi s katerimi je bila izdana ta sodba, v sodbah z dne 5. decembra 2019 in 15. januarja 2020 odločil, da disciplinskega senata ob upoštevanju okoliščin njegove ustanovitve, obsega njegovih pristojnosti, njegove sestave in vključenosti KRS v njegovo oblikovanje ni mogoče šteti za sodišče v smislu prava Unije in poljskega prava. Vendar je navedeni disciplinski senat nadaljeval z opravljanjem svojih sodnih funkcij.
Prvič, preden je Sodišče preučilo utemeljenost predloga Komisije za izdajo začasne odredbe, je zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Poljska. Natančneje, glede svoje pristojnosti za sprejetje zadevne začasne odredbe je spomnilo, da je organizacija pravosodja v državah članicah sicer v njihovi pristojnosti, vendar morajo države članice pri izvajanju te pristojnosti vseeno spoštovati svoje obveznosti z vidika prava Unije, med drugim z vidika člena 19(1), drugi pododstavek, PEU. Sodišče je nato navedlo, da morajo v skladu s to določbo, ki konkretizira vrednoto pravne države, nacionalna sodišča in Sodišče zagotoviti polno uporabo prava Unije v vseh državah članicah in sodno varstvo, ki ga imajo pravni subjekti na podlagi tega prava. Potem ko je Sodišče spomnilo na ključni pomen ohranitve neodvisnosti navedenih organov za zagotovitev takega varstva, je poudarilo, da mora zato vsaka država članica zagotoviti, da se v okviru disciplinske ureditve, ki se uporablja za sodnike nacionalnih sodišč, ki spadajo v njen sistem pravnih sredstev na področjih, urejenih s pravom Unije, spoštuje načelo neodvisnosti sodnikov. Tako mora biti zlasti zagotovljeno, da nadzor nad odločbami, izdanimi v disciplinskih postopkih, ki so bili uvedeni proti sodnikom teh sodišč, opravlja organ, ki tudi sam lahko zadosti jamstvom, ki so del učinkovitega sodnega varstva in med katerimi je jamstvo neodvisnosti. V teh okoliščinah je Sodišče potrdilo, da je v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, s katero se izpodbija združljivost nacionalnih določb v zvezi z disciplinsko ureditvijo, ki se uporablja za sodnike sodišč, ki morajo odločati o vprašanjih, za katera se uporablja pravo Unije, s tem pravom, pristojno sprejeti začasne odredbe, namenjene prekinitvi uporabe takih določb.
Drugič, glede preučitve utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe je Sodišče opozorilo na pogoje, pod katerimi lahko sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, odobri začasno odredbo. Tako mora biti ugotovljeno, da je izdaja take odredbe na prvi pogled pravno in dejansko upravičena (fumus boni juris) ter da je nujna, ker se mora sprejeti in mora učinkovati pred sprejetjem odločbe o glavni stvari zaradi preprečitve resne in nepopravljive škode za interese tožeče stranke. Sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, po potrebi tudi pretehta zadevne interese.
Glede pogoja v zvezi z obstojem fumus boni juris je Sodišče najprej poudarilo, da je ta pogoj izpolnjen, kadar se za vsaj enega izmed razlogov, ki jih v utemeljitev tožbe v glavni stvari navaja stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, na prvi pogled zdi, da ni neutemeljen. V tej zadevi je Sodišče, ne da bi odločilo o utemeljenosti trditev, ki so jih stranke navajale v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, ugotovilo, da se ob upoštevanju dejanskih elementov, ki jih je navedla Komisija, ter elementov razlage, zagotovljenih zlasti v sodbi z dne 24. junija 2019, Komisija/Poljska (Neodvisnost vrhovnega sodišča),(6) in sodbi A. K., trditve v zvezi z neobstojem jamstev neodvisnosti in nepristranskosti disciplinskega senata, navedene v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, na prvi pogled ne zdijo neutemeljene.
Glede pogoja v zvezi z nujnostjo je Sodišče presodilo, da je v tej zadevi ta pogoj dokazan. Že samo možnost, da bodo sodniki vrhovnega sodišča in splošnih sodišč izpostavljeni tveganju disciplinskega postopka, ki bi lahko vodil do tega, da bi zadevo obravnaval organ, katerega neodvisnost ne bi bila zagotovljena, lahko namreč vpliva na njihovo neodvisnost in torej na učinkovito sodno varstvo pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije. Sodišče je iz tega sklepalo, da lahko uporaba spornih nacionalnih določb, s katerimi je pristojnost za odločanje v disciplinskih zadevah v zvezi z zgoraj omenjenimi sodniki podeljena organu, katerega neodvisnost morda ne bi bila zagotovljena, povzroči resno in nepopravljivo škodo za pravni red Unije.
Nazadnje je Sodišče pretehtalo zadevne interese. Na podlagi tega tehtanja je ugotovilo, da je treba izdati začasno odredbo, ki jo je predlagala Komisija, pri čemer je zlasti poudarilo, da izdaja te odredbe ne bi pripeljala do razpustitve disciplinskega senata, temveč le do začasne prekinitve njegove dejavnosti do razglasitve dokončne sodbe. Poleg tega je presodilo, da bi izdaja navedene odredbe pomenila, da bi bilo treba obravnavanje še nerešenih zadev pred disciplinskim senatom prekiniti do razglasitve dokončne sodbe, in da bi bila škoda, ki bi za zadevne pravne subjekte izhajala iz prekinitve teh zadev, manjša od tiste, ki bi nastala, če bi jih obravnaval organ, za katerega na prvi pogled ni mogoče izključiti neobstoja neodvisnosti in nepristranskosti.