SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 25. februarja 2010

Zadeva F‑91/08

Johanna Gerdina Pleijte

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Postopek certifikacije – Certifikacijsko obdobje 2007 – Izključitev tožeče stranke s seznama predhodno izbranih uradnikov – Upoštevanje trajanja dopusta iz osebnih razlogov v okviru poklicnih izkušenj – Člen 45a Kadrovskih predpisov – SDI člena 45a Kadrovskih predpisov“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero J. G. Pleijte predlaga zlasti razglasitev ničnosti odločbe organa, pristojnega za imenovanja, z dne 7. avgusta 2008 o zavrnitvi njene pritožbe zoper odločbo o njenem nevpisu na seznam predhodno izbranih uradnikov v okviru postopka certifikacije, kot ga določa člen 45a Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeči stranki se naložijo njeni stroški in stroški Komisije.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Odločba o izključitvi uradnika z začasnega seznama predhodno izbranih uradnikov v okviru postopka certifikacije – Pripravljalni akt, ki ne posega v položaj

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Pravno sredstvo – Predmet – Navodilo upravi – Nedopustnost

(člen 266 PDEU; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

3.      Uradniki – Enako obravnavanje – Različno obravnavanje uradnikov, ki so vzeli dopust iz osebnih, in sicer starševskih, razlogov, in uradnikov, ki so izkoristili starševski dopust po njegovi uvedbi

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 40(3) in 42a)

4.      Uradniki – Postopek certifikacije – Predizbira kandidatov – Merila – Diskrecijska pravica institucij

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45a)

1.      Odločba organa, pristojnega za imenovanja, o izključitvi imena uradnika z začasnega seznama predhodno izbranih uradnikov v okviru postopka certifikacije je pripravljalni akt, ki ne posega v položaj, zato ga je mogoče izpodbijati le posredno, v tožbi zoper izpodbojni akt. Odločba o izključitvi uradnika z dokončnega seznama predhodno izbranih uradnikov za postopek certifikacije pa je akt, ki posega v položaj, in ne pripravljalni akt.

(Glej točki 27 in 28.)

Napotitev na:

Sodišče: 8. april 2003, Gómez-Reino proti Komisiji, C‑471/02 P(R), str. I‑3207, točka 62.

2.      Sodišče Skupnosti ne more nasloviti odredbe na institucijo, ne glede na splošno obveznost iz člena 266 PDEU, v skladu s katero mora institucija, katere akt je bil razglašen za ničen, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe, s katero je bila razglašena ničnost. Zato predloga Sodišču za uslužbence, naj doda ime uradnika na seznam kandidatov, ki so upravičeni do udeležbe v programu usposabljanja, ali spremeni metodo, navedeno v upravnih obvestilih, nista dopustna.

(Glej točko 29.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 27. junij 1991, Valverde Mordt proti Sodišču, T‑156/89, Recueil, str. II‑407, točka 150;

Sodišče za uslužbence: 11. september 2008, Bui Van proti Komisiji, F‑51/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑289 in II‑A‑1‑1533, točka 17, predmet pritožbe, o kateri trenutno odloča Splošno sodišče Evropske unije, zadeva T‑491/08 P.

3.      Različno obravnavanje uradnikov, ki so zaprosili za dopust iz osebnih razlogov med veljavnostjo Kadrovskih predpisov v različici pred 1. majem 2004, in uradnikov, ki so zaprosili za starševski dopust po 1. maju 2004, izhaja prav iz uvedbe člena 42a o starševskem dopustu v Kadrovske predpise ter ne more pomeniti diskriminacije, saj je mogoče različno obravnavanje objektivno pojasniti s tem, da zakonodajalec za navedeni člen ni določil retroaktivnosti.

Poleg tega mora zakonodajalec odločiti o obsegu socialnih pravic evropskih uradnikov. Vendar to, da se pozneje uvedejo nove in ugodnejše pravice za uradnike, ne more pomeniti, da se navedene pravice retroaktivno odobrijo uradnikom, ki bi lahko v preteklosti izpolnjevali pogoje, ki se v prihodnje zahtevajo za uživanje navedenih pravic. Svet ob uvedbi starševskega dopusta ni določil, da se dopusti iz osebnih, in sicer starševskih, razlogov retroaktivno izenačijo s starševskimi dopusti. Neobstoj določb v Kadrovskih predpisih o izenačitvi dopusta iz osebnih, in sicer starševskih, razlogov, pred 1. majem 2004, s starševskim dopustom torej ne pomeni, da je bilo kršeno načelo enakega obravnavanja.

Nazadnje, ker je treba predpis razlagati v mejah njegove vsebine, zlasti kadar v njem ni nikakršne dvoumnosti, člena 40(3) Kadrovskih predpisov ni treba razlagati tako, da se uradniki, ki so vzeli dopust iz osebnih, in sicer starševskih, razlogov, obravnavajo enako kot tisti, ki so izkoristili starševski dopust.

(Glej točke 37, 40 in 42.)

4.      Različno obravnavanje, ki je utemeljeno z objektivnim in razumnim merilom ter sorazmerno s ciljem zadevnega razlikovanja, ne pomeni kršitve načela enakega obravnavanja. Med objektivnimi in razumnimi merili, s katerimi je mogoče utemeljiti različno obravnavanje uradnikov, je interes službe. Uprava ima pri odločitvi o ukrepih, ki jih je treba sprejeti v interesu službe, široko diskrecijsko pravico, zato se mora sodišče Skupnosti pri nadzoru spoštovanja načela nediskriminacije omejiti le na preverjanje, ali zadevna institucija ni delala samovoljnih razlik ali razlik, ki očitno nasprotujejo interesu službe.

V zvezi s tem ni nesorazmerno, če uprava upošteva samo poklicne izkušnje, pridobljene v desetih letih pred postopkom certifikacije, da bi glede na potrebe službe presodila upoštevnost poklicnih izkušenj, ki so jih pridobili kandidati, kajti navedena upoštevnost se s tehničnim razvojem in z razvojem stroke zmanjša. Ker ni elementa, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da bi taka časovna omejitev v resnici kazala samovoljno razlikovanje ali bi očitno nasprotovala interesu službe, ne pomeni diskriminacije.

Uprava ima poleg tega pri odločanju o načinu izbire kandidatov široko diskrecijsko pravico. Uprava se z odločitvijo, da bo upoštevane poklicne izkušnje omejila na deset zadnjih let, vseeno ne odpoveduje temu, da bi izbrala najboljše kandidate, pri čemer je lahko navedeno obdobje upošteven primerjalni dejavnik.

(Glej točke od 57 do 59 in 61.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 16. marec 2004, Afari proti ECB, T‑11/03, RecFP, str. I‑A‑65 in II‑267, točka 65;

Sodišče za uslužbence: 19. oktober 2006, De Smedt proti Komisiji, F‑59/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑109 in II‑A‑1‑409, točka 76; 23. januar 2007, Chassagne proti Komisiji, F‑43/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑27 in II‑A‑1‑139, točka 91; 19. junij 2007, Davis in drugi proti Svetu, F‑54/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑165 in II‑A‑1‑911, točka 65 in navedena sodna praksa; 8. maj 2008, Suvikas proti Svetu, F‑6/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑151 in II‑A‑1‑1123, točka 87.