SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(prvi senat)
z dne 25. novembra 2009
Zadeva F-1/09
Françoise Putterie-De-Beukelaer
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Postopek potrjevanja – Ocenjevanje sposobnosti“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero F. Putterie-De‑Beukelaer predlaga, po eni strani, razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 30. septembra 2008, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo organa, pristojnega za imenovanja, z dne 27. marca 2008 o nepripustitvi tožeče stranke k postopku potrjevanja, organiziranemu za leto 2007, in, po drugi strani, razglasitev ničnosti zadnjenavedene odločbe.
Odločitev: Tožba se zavrne. Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov.
Povzetek
1. Uradniki – Pravno sredstvo – Tožba zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe – Dopustnost
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
2. Uradniki – Postopek potrjevanja – Pritožba kandidata, ki ni bil pripuščen k postopku potrjevanja – Zavrnilna odločba – Obveznost obrazložitve – Obseg
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43; Priloga XIII, člen 10)
3. Uradniki – Postopek potrjevanja – Podrobna pravila za izvajanje v Komisiji – Merila za pripustitev – Sposobnost za opravljanje nalog ravni „upravni asistent“
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga XIII, člen 10(3))
4. Uradniki – Psihično nadlegovanje – Pojem – Karierno ocenjevalno poročilo, ki vsebuje povsem ustrezne neugodne ocene in presoje – Izključitev
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 12a)
1. Če uradnik poleg razglasitve ničnosti sporne odločbe predlaga tudi razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi njegove pritožbe, zadnjenavedeni predlogi kot taki nimajo samostojne vsebine in se dejansko prekrivajo s predlogi, usmerjenimi zoper sporno odločbo. Vendar tudi če je tožbo tega uradnika treba razlagati tako, da se z njo predlaga razglasitev ničnosti sporne odločbe, ta okoliščina ne preprečuje uveljavljanja predlogov, ki so usmerjeni samo zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe. V nasprotnem primeru bi bil namreč uradnik, ki meni, da organ, pristojen za imenovanja, ni sprejel ustrezno obrazloženega stališča v zvezi z njegovo pritožbo, prikrajšan za možnost uveljavljanja tega ugovora pred sodiščem Skupnosti, čeprav je odločba o zavrnitvi pritožbe odločba, na podlagi katere mora imeti možnost presoditi utemeljenost stališča uprave v zvezi z njim, in primernosti vložitve pravnega sredstva.
(Glej točki 32 in 42.)
Napotitev na:
Sodišče: 17. januar 1989, Vainker proti Parlamentu, 293/87, Recueil, str. 23, točka 8;
Sodišče prve stopnje: 10. junij 2004, Liakoura proti Svetu, T‑330/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑191 in II‑859, točka 13;
Sodišče za uslužbence: 15. december 2008, Skareby proti Komisiji, F‑34/07, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 27, predmet pritožbenega postopka, ki teče pred Sodiščem prve stopnje, zadeva T‑91/09 P.
2. Odločba, na podlagi katere uradnik ni pripuščen k postopku potrjevanja na podlagi člena 10 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, je lahko neobrazložena. Kot velja pri odločbah na področju napredovanja, organu, pristojnemu za imenovanja, ni treba obrazložiti odločb v zvezi s kandidati, ki niso pripuščeni k postopku potrjevanja, ampak mora obrazložiti samo odločbe o zavrnitvi pritožb, ki jih ti kandidati vložijo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, pri čemer se za obrazložitev teh odločb šteje, da se ujema z obrazložitvijo odločb, zoper katere so vložene pritožbe, tako da se preučitev razlogov za ene in druge prekriva. Ta obveznost obrazložitve na področju potrjevanja in na področju napredovanja obsega samo preučitev zakonskih pogojev, ki so v Kadrovskih predpisih in njihovih izvedbenih besedilih določeni za zakonitost izpodbijane odločbe.
(Glej točke 43, 44 in 51.)
Napotitev na:
Sodišče: 9. december 1993, Parlament proti Volger, C‑115/92 P, Recueil, str. I‑6549, točka 22; 30. oktober 1974, Grassi proti Svetu, 188/73, Recueil, str. 1099, točke od 11 do 14;
Sodišče prve stopnje: 18. december 1997, Delvaux proti Komisiji, T‑142/95, RecFP, str. I‑A‑477 in II‑1247, točka 84; 14. junij 2001, McAuley proti Svetu, T‑230/99, RecFP, str. I‑A‑127 in II‑583, točka 51; 12. julij 2001, Schochaert proti Svetu, T‑131/00, RecFP, str. I‑A‑161 in II‑743, točka 19.
3. Tretji pogoj, ki je na podlagi člena 5(1) odločbe Komisije z dne 29. novembra 2006 o podrobnih pravilih za izvajanje postopka potrjevanja določen za potrjevanje uradnikov te institucije in se nanaša na sposobnost za opravljanje nalog ravni „upravni asistent“, nikakor ne krši določb Kadrovskih predpisov, s katerimi je urejen postopek potrjevanja. V navedeni odločbi je namreč v zvezi s tem samo pojasnjen obseg pogoja v zvezi z „delovno uspešnostjo“, ki je naveden v členu 10(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom. Poleg tega iz zadnjenavedene določbe jasno izhaja, da lahko uradnik – ker je delovna uspešnost eden od pogojev, potrebnih za njegovo potrditev – odločbo o potrditvi dobi samo, če svoje naloge opravlja tako, da zadovolji zahteve svojih nadrejenih.
Poleg tega je treba člen 5(1) odločbe z dne 29. novembra 2006 kljub njegovemu besedilu razlagati tako, da se nanaša samo na naloge, ki ustrezajo nalogam, ki so jih pred oblikovanjem funkcionalne skupine asistentov opravljali uradniki iz kategorije B, ki je s 1. majem 2004 postala kategorija B*. Ker ne obstaja natančna opredelitev pojma „sposobnosti“ za opravljanje nalog ravni nekdanje kategorije B*, je treba sprejeti opredelitev, na podlagi katere je dokazovanje sposobnosti odvisno ne samo od dejanskega izpolnjevanja vsaj nekaterih nalog ravni nekdanje kategorije B*, ampak tudi od načina, kako kandidat za potrditev opravlja svoje naloge. Tako pojmovanje pojma „sposobnosti“ je povsem v skladu s cilji, ki jih zakonodajalec Skupnosti želi doseči s postopkom potrjevanja. Potrjevanje namreč uradnikom, ki so upravičeni do njega, omogoča, da pridobijo boljše poklicne obete, saj tako izpolnjujejo pogoje za postopke napredovanja, na katerih navadno ne bi mogli sodelovati, ter da sčasoma dosežejo ravni odgovornosti in osebnih prejemkov, ki so včasih primerljivi z odgovornostjo in osebnimi prejemki uradnikov iz funkcionalne skupine administratorjev. Razumljivo je torej, da „odprtje“ možnosti napredovanja, ki jih imajo uradniki iz nekdanjih kategorij C in D, ki ga omogoča potrjevanje, delno temelji na načinu opravljanja nalog zadevnih oseb in ni odvisno izključno od narave nalog, ki so jim dodeljene.
(Glej točke 59, 62 in od 64 do 67.)
4. Za znak psihičnega nadlegovanja ni mogoče šteti samega dejstva, da karierno ocenjevalno poročilo uradnika vsebuje neugodne ocene in presoje, kadar se te glede na opredeljive dokaze, na katerih temeljijo, zdijo povsem ustrezne.
(Glej točko 84.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 16. maj 2006, Magone proti Komisiji, T‑73/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑107 in II‑A‑2‑85, točki 29 in 79.