SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti razširjeni senat)
z dne 15. marca 2001(*)
„Državne pomoči – Nezačetek postopka iz člena 93(2) Pogodbe ES (postal člen 88(2) ES) – Resne težave“
V zadevi T-73/98,
Société chimique Prayon-Rupel SA, s sedežem v Engisu (Belgija), ki jo zastopa B. van de Walle de Ghelcke, odvetnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopa D. Triantafyllou, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
ob intervenciji
Zvezne republike Nemčije, ki jo zastopa B. Muttelsee Schön, zastopnica, skupaj s C. von Donatom, odvetnik,
intervenientka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 16. decembra 1997, da ne bo ugovarjala dodelitvi pomoči Chemische Werke Piesteritz GmbH s strani Zvezne republike Nemčije,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (peti razširjeni senat),
v sestavi R. García-Valdecasas, predsednik, P. Lindh, sodnica, J. D. Cooke, M. Vilaras in N. J. Forwood, sodniki,
sodna tajnica: B. Pastor, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. julija 2000
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje in postopek
1 Komisija je z dopisom z dne 22. januarja 1998 nemški vladi vročila odločbo z dne 16. decembra 1997 o finančnih ukrepih v korist Chemische Werke Piesteritz GmbH (v nadaljevanju: družba CWP), v kateri je navedla, da ne bo ugovarjala dodelitvi pomoči temu podjetju (v nadaljevanju: Odločba).
2 Iz Odločbe izhaja, da je bila družba CWP ustanovljena leta 1994 z namenom, da v okviru privatizacije pridobi obratovalni oddelek „proizvodi iz fosforja“ družbe Stickstoffwerke AG Wittenberg Piesteritz (v nadaljevanju: Stickstoffwerke), kemične tovarne s sedežem v nekdanji Nemški demokratični republiki. Vse do privatizacije je pomoči, ki jih je prejela Stickstoffwerke, pokrivala ureditev Treuhandanstalt (oseba javnega prava, ki je bila pristojna za prestrukturiranje podjetij nekdanje Nemške demokratične republike). Za to privatizacijo je bil pripravljen načrt prestrukturiranja in dodelitve državnih pomoči (točke 2.1, 2.2 in 3).
3 V Odločbi je navedeno, da obstajata dve metodi izdelave fosforne kisline. Po „vlažni metodi“ se „čista“ fosforna kislina pridobi iz „osnovne“ ali „surove“ fosforne kisline na podlagi kemične reakcije. V okviru „termične“ metode, ki jo uporablja družba CWP, se čista fosforna kislina pridobi na podlagi sežiganja elementarnega fosforja (točka 2.2, odstavek 7).
4 V letih 1995 in 1996 se je položaj družbe CWP poslabšal zaradi prekinitve dobav elementarnega fosforja iz Kazahstana, njenega glavnega vira dobave. Lastne zaloge so postale nezadostne, izgube v letih 1995 in 1996 so znatno znižale likvidna sredstva podjetja. Zaradi teh težav so nemški organi odložili plačilo kupnine ter podaljšali rok veljavnosti poroštva do 31. decembra 1996, da bi družbi CWP omogočili razvoj novega plana prestrukturiranja.
5 Ker je surovo fosforno kislino lažje nabaviti in ceneje predelati kot pa elementarni fosfor, se je družba CWP leta 1996 v okviru novega plana prestrukturiranja odločila, da zamenja surovine in s tem tudi proizvodne metode. Ta plan predvideva, da se bo ena od dveh peči, ki jih je do tedaj uporabljala družba CWP, uporabljala izključno za okoljevarstvene namene za izgorevanje ostankov strupenih fosfornih plinov, ki nastanejo pri proizvodnji fosfatov. Drugo peč bo nadomestil nov kemični reaktor, ki bo družbi CWP omogočil, da bo leta 1999 uvedla vlažno metodo. Čeprav so glavna težava tega postopka visoke začetne naložbe v naprave, pa je Komisija v točki 2.2, odstavka 8 in 9, Odločbe ugotovila:
„[…] ne gre za popolnoma novo napravo, temveč le za zamenjavo kemičnega reaktorja, pri čemer se večji del starih naprav lahko še naprej uporablja. Periferne naprave ostanejo torej bolj ali manj nespremenjene.
To hkrati omogoča zamenjavo zdajšnje proizvodnje precej enostavnih fosfatov z visoko kakovostnimi proizvodi z višjo dodano vrednostjo.“
6 Komisija poleg tega navaja, da družba CWP tako namerava preusmeriti svojo proizvodnjo k proizvodom, „tako da bo 75 % proizvodnje namenjenih posebnim proizvodom za kmetijsko in prehrambno industrijo, kot so na primer krma za živino, fitofarmacevtska sredstva, sredstva za varstvo živil in sredstva za čiščenje vode“ (točka 2.2, odstavka 8 in 9 Odločbe).
7 Komisija v Odločbi opozarja, da finančni ukrepi v korist družbe CWP obsegajo poleg izplačila zneska 5,2 milijona nemških mark (DEM) na podlagi raznih programov pomoči, ki jih je predhodno odobrila Komisija, dodelitev zneska 25,5 milijona DEM nove pomoči. Gre za odlog plačila kupnine za nakup oddelka „fosfor“ družbe Stickstoffwerke, ki ga je odobrila država (6,7 milijona DEM), in za pomoč za naložbe (10,3 milijona DEM) ter za pokrivanje izgub, ki jih skupno nosita Bundesanstalt für vereinigungsbedingte Sonderaufgaben (BvS), pravni naslednik Treuhandanstalt, in zvezna dežela Sachsen-Anhalt (8,5 milijona DEM) (odstavek 3).
8 Iz Odločbe izhaja, da je nemška vlada s telefaksom z dne 15. aprila Komisiji sporočila te ukrepe kot pomoč pri prestrukturiranju. Komisija je 14. maja in 22. julija 1997 od nemške vlade zahtevala dodatne informacije. Njena odgovora je prejela 10. julija in 2. septembra 1997. Komisija je 17. junija 1997 prejela prvo zahtevo za informacije od neposrednega konkurenta družbe CWP. Neki drug neposredni konkurent družbe CWP je 28. julija 1997 izrazil zaskrbljenost glede konkurenčnega položaja.
9 Komisija je v postopku ugotovila, da določene pomoči v korist družbe CWP niso bile pravočasno priglašene (odstavek 1 Odločbe). Komisija je preverila združljivost načrta pomoči s skupnim trgom na podlagi Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (UL 1994, C 368, str. 12, v nadaljevanju: Smernice). Pri tem je ugotovila, da so izpolnjeni pogoji iz Smernic, namreč obnova sposobnosti preživetja podjetij s planom za prestrukturiranje, preprečevanje neupravičenega izkrivljanja konkurence, stroga omejitev pomoči na potrebni minimum in nadzor državnih organov nad izvrševanjem plana prestrukturiranja (točka 5 Odločbe).
10 Komisija je tako 16. decembra 1997 ugotovila, da so sporne pomoči združljive s skupnim trgom na podlagi člena 92(3)(c) Pogodbe ES (po spremembi postal člen 87(3)(c) ES) in na podlagi člena 61(3)(c) Pogodbe o Evropskem gospodarskem prostoru, ne da bi začela postopek, predviden v členu 93(2) Pogodbe ES (postal člen 88(2) ES).
11 Komisija je 19. decembra 1997 o tem obvestila tožečo stranko in se je z dopisom z dne 10. februarja 1998 zavezala, da ji bo posredovala Odločbo. Ta je bila objavljena v obliki povzetka v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 18. februarja 1998 (C 51, str. 7), nato je tožeča stranka 5. marca 1998 prejela celotno besedilo, ki ji ga je poslala Komisija.
12 Dejstvo je, da tožeča stranka proizvaja na podlagi vlažne metode proizvode, ki so popolnoma zamenljivi s tistimi, ki jih proizvaja družba CWP. Ne da bi vložila formalno pritožbo na Komisijo, je slednji poslala informacije v okviru postopka preučitve zadevne pomoči.
13 Tožeča stranka je 5. maja 1999 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila tožbo. Z ločeno vlogo je ravno tako predlagala, naj Komisija na podlagi ukrepov procesnega vodstva predloži dokumente o planu prestrukturiranja družbe CWP in naj odgovori na več vprašanj o podatkih, ki so ji bili na voljo na dan sprejetja Odločbe.
14 Tožeča stranka je istega dne vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi člena 185 Pogodbe ES (postal člen 242 ES), ki ga je predsednik Sodišča prve stopnje zavrnil s sklepom z dne 15. julija 1998 v zadevi Prayon-Rupel proti Komisiji (T-73/98 R, Recueil, str. II-2769).
15 Zvezna republika Nemčija je v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 8. junija 1998 vložila predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Komisije.
16 Tožeča stranka je v dopisih z dne 9. junija in 4. decembra 1998 predlagala, naj se nekaterih podatkov ne vroči nemški vladi z obrazložitvijo, da gre za zaupne podatke oziroma za poslovno skrivnost.
17 Predsednik petega razširjenega senata Sodišča prve stopnje je s sklepom z dne 11. marca 1999 ugodil predlogu Zvezne republike Nemčije za intervencijo in deloma ugodil predlogu tožeče stranke za zaupno obravnavanje.
18 Z dopisoma, ki ju je sodno tajništvo Sodišča prve stopnje prejelo 9. julija in 23. avgusta 1999, sta stranki v za to določenem roku zavzeli stališče v zvezi z intervencijsko vlogo, ki je bila vložena 12. maja 1999.
19 Sodišče prve stopnje (peti razširjeni senat) se je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, in je na podlagi ukrepov procesnega vodstva zahtevalo od strank, naj odgovorijo na pisna vprašanja in naj predložijo dokumente, med katerimi je dokumentacija o planu prestrukturiranja družbe CWP, ki jo je zahtevala tožeča stranka 5. maja 1998. Stranki sta ravnali v skladu s temi zahtevami.
20 Stranki sta na javni obravnavi 6. julija 2000 predstavili svoje ustne navedbe ter odgovorili na vprašanja Sodišča prve stopnje.
Predlogi strank
21 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– razglasi Odločbo za nično;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
22 Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
23 Zvezna republika Nemčija predlaga, naj Sodišče prve stopnje tožbo zavrne.
Pravo
24 Tožeča stranka je v odgovoru na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje navedla, da umika predhodni tožbeni razlog kršitve načela kolegialnosti pri sprejemanju Odločbe, tako da tožba temelji na treh tožbenih razlogih.
25 V prvem tožbenem razlogu kršitve člena 92(3)(c) Pogodbe tožeča stranka izpodbija utemeljenost presoje združljivosti sporne pomoči s skupnim trgom. Ta tožbeni razlog ima dva dela. V prvem delu tožeča stranka navaja, da je v Odločbi dejansko stanje zmotno ugotovljeno in da je prišlo do očitnih napak pri presoji, ki jih nihče, ki pozna tehnične in gospodarske značilnosti industrije fosforne kisline in derivatov, ne bi mogel prezreti. Tožeča stranka v drugem delu, v katerem graja kršitev Smernic Skupnosti, v bistvu navaja dva očitka. Najprej navaja, da ukrepov v korist družbe CWP ni mogoče opredeliti kot pomoči, namenjene prestrukturiranju v smislu Smernic Skupnosti. Podredno pa navaja, da te pomoči ne izpolnjujejo meril za združljivost, ki jih določajo Smernice Skupnosti.
26 Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga prereka na podlagi tehničnih in ekonomskih podatkov združljivost spornih pomoči s skupnim trgom, zlasti prereka ugotovitve Komisije o možnosti obnove sposobnosti preživetja družbe CWP, o preprečevanju neupravičenega izkrivljanja konkurence in o sorazmernosti pomoči glede na stroške in prednosti prestrukturiranja.
27 Tožeča stranka se v okviru drugega tožbenega razloga, s katerim graja kršitev člena 93(2) Pogodbe, v bistvu sklicuje na ista stališča. Meni, da bi morala Komisija, ki ni imela na voljo dovolj podatkov, zaradi resnih težav pri presojanju združljivosti spornih pomoči s skupnim trgom sprožiti formalni postopek preiskave iz člena 93(2) Pogodbe.
28 Tretji in zadnji tožbeni razlog graja nezadostno obrazložitev.
29 Najprej je treba preveriti tožbeni razlog kršitve člena 93(2) Pogodbe glede na obrazložitve, ki naj bi v okviru prvega tožbenega razloga dokazale očitne napake pri presoji in zmotno ugotovljeno dejansko stanje.
30 Tožeča stranka meni, da bi morala Komisija glede na okoliščine primera sprožiti formalni postopek iz člena 93(2) Pogodbe. Čeprav se stranke strinjajo, da mora Komisija zaradi resnih težav sprožiti formalni postopek preiskave glede priglašenih pomoči, pa imajo glede narave in obsega tega merila različna pravna stališča in dejansko različno menijo, ali bi bilo treba sprožiti ta postopek glede na okoliščine primera.
Merilo za začetek formalnega postopka preiskave pomoči iz člena 93(2) Pogodbe
Trditve strank
31 Tožeča stranka navaja, da bi morala Komisija sprožiti formalni postopek iz člena 93(2) Pogodbe, takoj ko prva preučitev pomoči ni pripomogla k odpravi vseh težav pri odločanju o združljivosti te s skupnim trgom. Komisija se lahko omeji na sprejetje odločbe v postopku predhodne preučitve le izjemoma, če so priglašeni načrti pomoči na prvi pogled očitno združljivi s skupnim trgom. Tožeča stranka ob sklicevanju na točko 15 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca M. Tesaura k sodbi z dne 13. marca 1993 v zadevi Cook proti Komisiji (C-198/91, Recueil, str. I-2487) meni, da tam navedena sodna praksa le na poseben način odraža splošna načela.
32 Ali obstaja resen dvom o združljivosti pomoči s skupnim trgom, je treba presojati na podlagi objektivnih okoliščin, kakor so zlasti trajanje preiskave, pogostost sestankov z državo, ki dodeli pomoč, in podatki, ki jih je imela Komisija na voljo. Komisija naj bi se ne glede na široko diskrecijsko pravico v postopku predhodne preučitve srečala z resnimi težavami in bi zato morala sprožiti formalni postopek preiskave. Ugotavljanje obstoja takih težav naj bi bilo predmet sodnega nadzora, ki presega preizkus očitne napake pri presoji.
33 Komisija ugovarja, da ji postopek predhodne preučitve omogoča prvo oceno pomoči zato, da ugotovi, ali obstajajo težave, zaradi katerih bi bilo treba sprožiti formalni postopek preiskave iz člena 93(2) Pogodbe. Če priglašene pomoči niso niti očitno združljive ali očitno nezdružljive s skupnim trgom, mora Komisija nato ugotoviti, ali obstajajo resne težave. Zaradi svojih izkušenj naj bi lahko nekatere težave razrešila, ne da bi morala začeti kontradiktorni postopek.
34 Sodna praksa Sodišča, zlasti sodba z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink's France (C-367/95 P, Recueil, str. I-1719, točka 39), naj bi implicitno priznala, da je Komisiji na voljo določena diskrecijska pravica v tem postopku predhodne preučitve in da se lahko glede na pogoste pomanjkljivosti v priglasitvah držav članic posvetuje s tretjimi za dopolnitev informacij. S tega stališča Komisija navaja, da Sodišče ni popolnoma sledilo sklepnim predlogom generalnega pravobranilca sira Gordona Slynna k sodbi z dne 25. januarja 1984 v zadevi Nemčija proti Komisiji (84/82, Recueil, str. 1451 in 1492) in zgoraj navedenim sklepnim predlogom Cook proti Komisiji generalnega pravobranilca M. Tesaura, ki sta predlagala, naj se uvede avtomatizem za začetek postopka iz člena 93(2) Pogodbe. Sodišče naj bi tako hotelo zavarovati določen manevrski prostor Komisije pri presoji resnih težav, s katerimi se sreča. V skladu s sodno prakso Sodišča naj bi bilo dopustno, da se Komisiji predloženi podatki „večkrat popravijo in dopolnijo“ (glej sodbo Sodišča z dne 14. februarja 1990 v zadevi Francija proti Komisiji, C-301/87, Recueil, str. I-307, točki 27 in 28).
35 Načeli dobre uprave in ekonomičnosti postopka naj bi Komisiji dali določen manevrski prostor pri vodenju postopka predhodne preučitve. Komisija ni dolžna začeti kontradiktornega postopka, če se zdi ta nesorazmeren glede na težave, ki lahko nastanejo, ali glede na posledice neutemeljenega odloga izvajanja pomoči za prejemnika pomoči. Komisija naj bi ob spoštovanju zakonitosti lahko vodila postopek predhodne preučitve z določeno fleksibilnostjo, če ne obstajajo težave, zaradi katerih naj bi bila pomoč na prvi pogled nezdružljiva s skupnim trgom. Sodišče prve stopnje naj bi potrdilo tak pristop v posebnem kontekstu pomoči, podeljenih v obrokih (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 15. septembra 1998 v zadevi Ryanair proti Komisiji, T-140/95, Recueil, str. II-3327). Konkretno pa naj težave, na katere je opozorila tožeča stranka med postopkom predhodne preučitve, ne bi bile tako resne, da bi se s tem lahko utemeljil začetek formalnega postopka.
36 Poleg tega Komisija opozarja, da ni bila dolžna zaslišati pritožnika niti preveriti ugovorov, ki bi jih ta gotovo podal, če bi zvedel za dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno med preiskavo (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Sytraval in Brink's France, točke od 58 do 60).
37 Zvezna republika Nemčija meni, da zadevne pomoči ni mogoče izpodbijati; začetek formalnega postopka preiskave bi bil neutemeljen, saj bi nujno privedel do enakih zaključkov, kot so v Odločbi. Začetek formalnega postopka na podlagi navedb konkurenta bi bil v nasprotju z interesom Skupnosti v zvezi s prestrukturiranjem CWP, čeprav iz vsebine priglasitve jasno izhaja, da pomoči ne pomenijo konkretne nevarnosti za izkrivljanje konkurence ali trgovine med državami članicami. Pravica konkurentov se ne razširja na to, da se lahko seznanijo ali da podajo ustne navedbe o tehničnih podrobnostih načrtovanih prestrukturiranj; ti podatki so poslovna skrivnost, vredna varovanja.
38 Zaradi ekonomičnosti postopka se mora formalni postopek omejiti le na zadeve, o katerih ima Komisija utemeljen dvom. Zvezna republika Nemčija poudarja, da ji je Komisija sporočila, da nadzor Skupnosti nad državnimi pomočmi ne sme ovirati 15.000 privatizacij Treuhandanstalt.
Presoja Sodišča prve stopnje
39 Najprej je treba spomniti na splošna pravila o sistemu nadzora državnih pomoči, uvedenem s Pogodbo, kakor jih je oblikovala sodna praksa (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Sytraval in Brink's France, točke od 33 do 39; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 15. septembra 1998 v zadevi Gestevisión Telecinco proti Komisiji, T-95/96, Recueil, str. II-3407, točke od 49 do 53, in v zadevi BP Chemicals proti Komisiji, T-11/95, Recueil, str. II-3235, točke od 164 do 166).
40 Člen 93 Pogodbe ureja poseben postopek, namenjen rednemu preverjanju in nadzoru državnih pomoči s strani Komisije. Za nove pomoči, ki jih države članice nameravajo uvesti, je predviden postopek, brez katerega se ne more šteti, da je bila zadevna pomoč dodeljena v skladu s predpisi, pri čemer mora biti Komisija obveščena o načrtih za dodelitev ali spremembo pomoči, preden se ta pomoč začne izvajati. Komisija nato opravi predhodno preučitev načrtovanih pomoči. Če se po zaključku te preučitve izkaže, da načrt pomoči ni združljiv s skupnim trgom, Komisija nemudoma sproži postopek iz člena 93(2), prvi pododstavek, Pogodbe, ki določa: „Če Komisija po tem, ko je pozvala zadevne stranke k predložitvi pripomb, ugotovi, da pomoč, ki jo je dodelila država članica, ali pomoč iz državnih sredstev ni združljiva s skupnim trgom glede na člen 92 ali če se taka pomoč zlorablja, odloči, da mora zadevna država tako pomoč odpraviti ali spremeniti v roku, ki ji ga določi.“ Komisija je izključno pristojna za ugotovitev morebitne nezdružljivosti pomoči s skupnim trgom (sodba Sodišča z dne 22. marca 1977 v zadevi Steinike & Weinlig, 78/76, Recueil, str. 595, točki 9 in 10).
41 Torej je treba razlikovati med postopkom predhodne preučitve načrtovanih pomoči iz člena 93(3) Pogodbe, na podlagi katerega si Komisija oblikuje prvo mnenje o delni ali popolni združljivosti zadevne pomoči, in formalnim postopkom preiskave iz člena 93(2) Pogodbe. Drugi postopek omogoča temeljito preiskavo državnih ukrepov in ima dvojni namen. Na eni strani varuje pravice potencialno zainteresiranih strank, na drugi strani pa omogoča Komisiji, da se pred sprejetjem odločbe popolnoma seznani z dejanskim stanjem (glej zgoraj navedeno sodbo Nemčija proti Komisiji, točka 13). Tako v formalnem postopku obstaja dolžnost, da se zainteresiranim strankam omogoči, da podajo svoje pripombe glede preučevanih ukrepov. Ta postopek dovoljuje tem strankam ter državam članicam, da lahko navajajo svoja stališča o ukrepih, ki zadevajo njihove interese, in omogoča Komisiji, da se seznani z vsemi dejanskimi in pravnimi vidiki, ki jih nujno potrebuje za presojo. Zainteresirane stranke imajo tako pravico biti obveščene o postopku in pravico sodelovati v postopku, čeprav se obseg slednje lahko omeji glede na okoliščine primera (sodba Sodišča prve stopnje z dne 25. junija 1998 v zadevi British Airways in drugi proti Komisiji, T‑371/94 in T‑394/94, Recueil, str. II-2405, točke od 58 do 64).
42 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je postopek iz člena 93(2) Pogodbe nujno potreben, če se Komisija pri presoji združljivosti pomoči s skupnim trgom sreča z resnimi težavami. Komisija se lahko omeji na postopek predhodne preučitve iz člena 93(3) Pogodbe in sprejme pozitivno odločbo za priglašeni državni ukrep, le če je že na podlagi prve preučitve prepričana, da tega ukrepa ni mogoče opredeliti kot državno pomoč v smislu člena 92(1) Pogodbe ali pa da je združljiv s skupnim trgom, četudi gre za državno pomoč. Če pa je po drugi strani prva preučitev privedla do tega, da si Komisija ustvari drugačno mnenje glede združljivosti pomoči ali pa ni mogla razrešiti vseh težav pri presoji zadevnega ukrepa, ima institucija dolžnost, da zbere vsa potrebna stališča in da zato sproži postopek iz člena 93(2) Pogodbe (glej zgoraj navedeni sodbi Nemčija proti Komisiji, točka 13, in Cook proti Komisiji, točka 29; sodbo Sodišča z dne 15. junija 1993 v zadevi Matra proti Komisiji, C-225/91, Recueil, str. I-3203, točka 33, ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 18. septembra 1995 v zadevi SIDE proti Komisiji, T-49/93, Recueil, str. II-2501, točka 58).
43 Komisija mora na podlagi dejanskih in pravnih okoliščin konkretne zadeve presoditi, ali mora zaradi težav, s katerimi se je srečala pri preverjanju združljivosti pomoči, sprožiti ta postopek (zgoraj navedena sodba Cook proti Komisiji, točka 30). Ta presoja mora upoštevati tri zahteve.
44 Prvič, člen 93 Pogodbe omeji pooblastilo Komisije, da ugotovi združljivost pomoči s skupnim trgom v okviru postopka predhodne preučitve zgolj na ukrepe, ki ne povzročajo resnih težav, tako da je to izključevalno merilo. Komisija tako ne more zavrniti začetka formalnega postopka preiskave zaradi drugih okoliščin, kot so interes tretjih, razlogi ekonomičnosti postopka ali vsak drug razlog upravne smotrnosti.
45 Drugič, Komisija mora, kadar se sreča z resnimi težavami, začeti formalni postopek in glede tega nima nobene diskrecijske pravice. Čeprav je glede odločitve o začetku tega postopka diskrecijska pravica Komisije omejena, pa ima na voljo precejšen manevrski prostor pri ugotavljanju in preiskavi konkretnih okoliščin, zato da ugotovi, ali te povzročajo resne težave. V skladu z namenom člena 93(3) Pogodbe in dolžnostjo dobre uprave lahko Komisija zlasti vodi dialog z državo, ki je pomoč priglasila, ali tretjimi zato, da med predhodnim postopkom razreši težave, s katerimi se morebiti sreča.
46 V tej zvezi je treba opozoriti, da v nasprotju z navedbami Komisije manevrski prostor pri vodenju postopka iz člena 93, na katerega je opozorilo Sodišče prve stopnje v sodbi Ryanair proti Komisiji, nima povezave s konkretno zadevo. V tej sodbi se je Sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem, kateri postopek mora uporabiti Komisija, če na podlagi člena 92(3)(c) Pogodbe in po izvedbi formalnega postopka pod določenimi pogoji odobri državno pomoč, ki se deli v obrokih, in se pozneje izkaže, da eden od pogojev ni izpolnjen (glej zgoraj navedeno sodbo Ryanair proti Komisiji, točka 85). V teh posebnih okoliščinah je Sodišče prve stopnje razsodilo, da „ima Komisija na voljo določena pooblastila pri vodenju in nadzoru glede izvajanja državnih pomoči, da se ji predvsem omogoči ukrepanje ob razvoju, ki ga ni bilo mogoče predvideti ob sprejetju prvotne odločbe“. Tudi če lahko Komisija na podlagi tega pooblastila za vodenje in nadzor sprejme pogoje o načinu izvedbe državne pomoči, ne da bi ponovno začela formalni postopek, je Sodišče prve stopnje izrecno opozorilo, da se to pooblastilo izvaja, če „take prilagoditve ne povzročajo dvoma o združljivosti zadevne pomoči s skupnim trgom“ (glej zgoraj navedeno sodbo Ryanair proti Komisiji, točka 89). Sodišče prve stopnje je pri uporabi tega načela v točkah od 98 do 135 zgoraj navedene sodbe Ryanair proti Komisiji preverilo, ali se zaradi presoje, na kateri temelji sporna odločba, pojavljajo težave, zaradi katerih se lahko utemelji ponovni začetek formalnega postopka.
47 Tretjič, resne težave so objektiven pojem. Obstoj teh težav je treba iskati tako v okoliščinah sprejetja izpodbijanega akta kakor tudi v njegovi vsebini „na objektiven način ob primerjanju razlogov iz odločbe s podatki, ki so bili na voljo Komisiji, ko je odločala o združljivosti spornih pomoči s skupnim trgom“ (glej zgoraj navedeno sodbo SIDE proti Komisiji, točka 60). Iz tega izhaja, da nadzor nad zakonitostjo , ki ga izvaja Sodišče prve stopnje nad obstojem resnih težav, po naravi stvari presega preizkus očitne napake pri presoji (primerjaj v tem smislu zgoraj navedene sodbe Cook proti Komisiji, točke od 31 do 38, Matra proti Komisiji, točke od 34 do 39, SIDE proti Komisiji, točke od 60 do 75, BP Chemicals proti Komisiji, točke od 164 do 200, in v zadevi Ryanair proti Komisiji, točke od 98 do 135).
48 V tem primeru Komisija prizna, da je v tej zadevi naletela na težave, in meni, da slednje niso bile resne in s tem odpre vprašanje o utemeljenosti svoje presoje glede pravne opredelitve omenjenih težav. Tako subjektivno naziranje glede merila resnih težav pomeni, da se tožeči stranki glede pravne opredelitve teh težav naloži enako dokazno breme kakor pri dokazovanju očitne napake pri presoji. Taka razlaga krši člen 93(3) Pogodbe in bi tretjim odvzela postopkovne garancije, ki jim jih ponuja člen 93(2) Pogodbe.
49 Tožeča stranka nosi dokazno breme glede obstoja resnih težav, dokaz, ki ga lahko izvede na podlagi skupine sklepčnih indicev. V okviru ničnostne tožbe iz člena 173 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 230 ES) se zakonitost akta Skupnosti presoja na podlagi dejanskega in pravnega stanja ob sprejetju akta (glej sodbo Sodišča z dne 7. februarja 1979 v združenih zadevah Francija proti Komisiji, 15/76 in 16/76, Recueil, str. 321, točka 7, in zgoraj navedeno sodbo British Airways in drugi proti Komisiji, točka 81) in ne sme biti odvisna od retrospektivnih pomislekov o njegovi učinkovitosti (sodba Sodišča z dne 7. februarja 1973 v zadevi Schroeder, 40/72, Recueil, str. 125, točka 14).
50 Zaradi tega je torej treba upoštevati podatke, ki so bili na voljo ali ki bi lahko bili na voljo Komisiji na dan sprejetja odločbe, zlasti splošno znane podatke in tiste, ki so ji bili nedvomno dostopni na ta dan, kot na primer podatki o fizikalnih in kemičnih lastnostih fosforne kisline in njenih derivatov ter podatki o industrijskih postopkih proizvodnje.
51 Glede na ta načela je torej treba preveriti očitke in argumente strank ter ugotoviti, ali je v tej zadevi presoja zadevnih pomoči povzročala resne težave, tako da bi morala Komisija sprožiti postopek iz člena 93(2) Pogodbe.
Obstoj resnih težav
52 Da bi dokazala obstoj resnih težav, tožeča stranka navaja, da Komisija ni imela na voljo dovolj informacij, ki bi ji omogočile, da bi lahko strokovno odločila o združljivosti zadevnih pomoči s skupnim trgom. Poleg tega navaja, da že samo trajanje in okoliščine postopka predhodne preučitve pomenita indic o obstoju omenjenih težav.
Zadostnost informacij, ki jih je imela Komisija
– Trditve strank
53 Tožeča stranka navaja, da Komisija ni imela na voljo dovolj podatkov za presojo težav pri preskrbi, izvedljivosti predvidenih tehničnih ukrepov, proizvodnih zmogljivosti družbe CWP in zadevnih trgov, tako da je zaključek o združljivosti sporne pomoči s skupnim trgom zmoten.
54 Po predstavitvi splošnih značilnostih proizvodnje fosforne kisline in njenih derivatov in opozorilih o več napakah ali terminoloških nepravilnosti v Odločbi in vlogah Komisije tožeča stranka navaja, prvič, da je Komisija, ker je bila slabo obveščena o zadevnih proizvodih, postopkih izdelave in zadevnih trgih, nepravilno sprejela trditve nemških organov, na podlagi katerih je bila dodelitev novih pomoči družbi CWP utemeljena s težavami pri preskrbi s surovinami. Tožeča stranka dvomi o resnosti težav pri preskrbi, ker je elementarni fosfor surovina, ki je v velikih količinah na voljo na mednarodnem trgu. Navaja, da so težave z likvidnostjo, ki jih je imela družba CWP med letoma 1994 in 1996, posledica strateške napake pri izbiri glavnega dobavitelja elementarnega fosforja, družbe Fosfor s sedežem v Kazahstanu. Poleg tega so likvidnostne težave družbe CWP v resnici posledica dejstva, da so dobavitelji zaradi njene nizke bonitete zahtevali takojšnje plačilo ob odpremi blaga.
55 Drugič, tožeča stranka prereka tehnično in ekonomsko izvedljivost proizvodne metode, namenjene obnovi sposobnosti preživetja podjetja. Nasprotno od tega, kar naj bi očitno menila Komisija (točka 2.2, odstavek 8, Odločbe), prehoda od termičnega postopka k vlažnemu postopku ni mogoče izvesti tako, da se preprosto namesti nov kemični reaktor za ceno deset milijonov DEM. Po oceni tožeče stranke naprava z letno zmogljivostjo 20.000 ton P2O5, ki je omenjena v Odločbi, stane med 24 in 42 milijoni DEM. Z naložbo zneska deset milijonov DEM se lahko zgradi le ena stopnja ekstrakcije fosforne kisline, kar pomeni slab izkoristek ekstrakcije. Taka naprava bi na veliko proizvajala odpadke, katerih čiščenje bi presegalo deset milijonov DEM pomoči za naložbe.
56 Če družba CWP dejansko namerava opustiti svojo zdajšnjo proizvodno metodo v korist vlažnega postopka, naložba, ki se financira s sporno pomočjo, ne bi mogla izboljšati kakovosti proizvodnje in povečati njene donosnosti. Če bi družba CWP zgradila osnovno napravo, ki bi omogočala uporabo vlažnega postopka in bi lahko obratovala hkrati z obstoječo termično napravo, bi bile sporne pomoči namenjene razreševanju poslovnih težav in spodbujanju raznolikosti oskrbe in proizvodnje. V takem primeru pa bi zadevni ukrepi pomenili pomoči posameznim podjetjem, ki jih člen 92(1) Pogodbe prepoveduje.
57 Tretjič, Komisija neutemeljeno meni, da se bo proizvodna zmogljivost družbe CWP zmanjšala po koncu prestrukturiranja. Komisija naj bi to stališče oblikovala na podlagi dvomljivih in celo nepravilnih referenčnih podatkov. Tako naj bi primerjala proizvodno zmogljivost družbe CWP po zaključku prestrukturiranja s proizvodno zmogljivostjo Stickstoffwerke leta 1990. Tožeča stranka navaja, da je glede zdajšnje zmogljivosti, ocenjene na 40.000 ton leta 1996, ugotovila, da deluje le ena od dveh peči družbe CWP. Poleg tega naj bi bilo izključeno, da bi družba CWP lahko po uvedbi vlažnega postopka zadržala eno peč v okoljevarstvene namene. Tožeča stranka iz tega sklepa, da bo družba CWP še naprej uporabljala to peč za proizvodnjo kisline po termični metodi in da v resnici skuša svojim obstoječim termičnim napravam dodati strukturo, ki omogoča proizvodnjo kisline po vlažni metodi.
58 Četrtič, analiza trga, ki jo je opravila Komisija, je zmotna, ker ne obstaja „trg fosfatov“, ampak ločeni trgi za fosforno kislino in njene derivate. Za te trge naj bi bila značilna huda konkurenca in presežek proizvodnih zmogljivosti. Družba CWP že več let izvaja agresivno poslovno politiko, ki pomembno vpliva na konkurenco. Glede na poslovni leti 1995 in 1996 se je prodaja tožeče stranke v Nemčiji leta 1997 zmanjšala za 49 %, cena čiste fosforne kisline (75 %) na tono je padla z 810 na 765 DEM v obdobju med tretjim četrtletjem leta 1997 in prvim četrtletjem leta 1998. Tožeča stranka meni, da bo pomoč namenjena nadaljevanju poslovanja z izgubo, da bodo proizvodne kapacitete družbe CWP povečane in bo ta tako lahko še naprej prodajala svoje proizvode na trgu po nizkih cenah.
59 Komisija ne prereka utemeljenost tehničnih popravkov tožeče stranke, ugovarja pa, da te podrobnosti nimajo vpliva na bistveno vsebino Odločbe. Sporna pomoč je dejansko le dodatek k planu prestrukturiranja ob privatizaciji iz leta 1994, katerega namen je odpraviti težave pri preskrbi, ki so se pojavile leta 1995 in 1996, v okviru programa trajne sanacije položaja družbe CWP.
60 Komisija najprej navaja, da očitek, da prehod družbe CWP na proizvodnjo fosforne kisline po vlažnem postopku ni izvedljiv, ni utemeljen, ker se nanaša na ukrepe, ki so del plana prestrukturiranja, katerega namen je obnova sposobnosti preživetja podjetja. Komisija trdi, da je izvedla celostno analizo plana prestrukturiranja zaradi preveritve skladnosti celote. Glede utemeljenosti teh očitkov in glede smotrnosti prehoda na vlažno metodo Komisija meni, da je bilo dokazano, da je bila preskrba družbe CWP s surovinami zelo otežena. Poleg razdalje so se pojavili še politična tveganja v državah izvoznicah in v tranzitnih državah ter že znane tehnične težave. Družba CWP se je srečala z resnimi težavami preskrbe v poslovnem razmerju z družbo Fosfor in je bila prisiljena poiskati nove dobavitelje zunaj Kitajske in Kazahstana. Komisija meni, da je bilo v teh okoliščinah iskanje neodvisnih in zanesljivih virov preskrbe legitimen cilj družbe CWP. Načrt prestrukturiranja je ustrezal temu cilju, ker je ponudba čiste fosforne kisline velika in ker naj bi donosnost nove naprave potrdili neodvisni izvedenci.
61 Komisija dalje zanika obstoj vzročne zveze med prehodom družbe CWP na vlažni postopek in preusmeritvijo lastne proizvodnje. Ta ločena, vendar dopolnilna ukrepa naj bi omogočila, da družba CWP obstane na trgu fosforne kisline in da obenem poveča delež fosfatnih soli v svojem prometu. Ker naj bi izbira nove surovine in preusmeritev proizvodnje skupaj zagotovili ponovno vzpostavitev sposobnosti preživetja družbe CWP, ni pomembno, ali je preusmeritev odvisna od novega postopka ali ne.
62 Na koncu Komisija navaja, da je namen analize trga in proizvodnih zmogljivosti ugotovitev, ali obstajajo strukturni presežki proizvodnih zmogljivosti na zadevnem trgu. Če je tako, mora biti pomoč za prestrukturiranje navadno povezana s prispevkom prejemnika pomoči za prestrukturiranje v obliki zmanjšanja proizvodnih zmogljivosti. Ker je Komisija ugotovila, da na trgu obstajajo presežki proizvodnih zmogljivosti, je izhajala iz predpostavke, ki je za konkurente družbe CWP najugodnejša. Če je prejemnik pomoči malo ali srednje veliko podjetje, ali če ima podjetje sedež v enem izmed območij iz člena 93(3)(a) Pogodbe, ali če bi zaradi znižanja obstajala nevarnost spremembe strukture zadevnega trga, bi bila lahko Komisija na podlagi Smernic Skupnosti vsekakor manj stroga pri ugotavljanju zmanjšanja zmogljivosti. Vse te tri okoliščine pa naj bi v tem primeru obstajale.
63 Zvezna republika Nemčija navaja, da se je v planu prestrukturiranja iz leta 1994 družba Fosfor zavezala, da bo družbi CWP dobavila elementarni fosfor po zelo ugodni ceni in da bo zagotovila kapital v višini 1,6 milijona DEM. Ker družba Fosfor ni izpolnila svojih obveznosti in je bila potem, ko je ugotovila, da noben dobavitelj ne more ponuditi podobnih pogojev, kot jih je obljubila Fosfor, družba CWP zaradi tega prisiljena v nabavo na trgu za znatno višje cene, kot so bile predvidene ob privatizaciji. Poleg tega preskrba z elementarnim fosforjem iz Kitajske ni mogla priti v poštev zaradi protidampinških ukrepov.
64 Družba CWP se je v teh okoliščinah leta 1996 odločila, da bo uvedla postopke vlažne pridelave. Načrt prestrukturiranja iz leta 1996 naj bi družbi CWP zagotavljal varno preskrbo s surovinami po zelo ugodni ceni ter rentabilno proizvodnjo fosforne kisline, katere proizvodni stroški so se znižali s 1460 DEM na 900 DEM na tono P2O5.
65 Odločba temelji na dokazanih dejstvih, ki so bila v njej v bistvu pravilno povzeta. Kolikor tožeča stranka graja nekatere nepravilnosti pri opisu tehničnih vidikov načrta prestrukturiranja, je treba opozoriti na to, da Odločba ne temelji na teh detajlih in torej ne vplivajo na njeno veljavnost. Komisija v odločbi na področju državnih pomoči ni dolžna navesti tehničnih detajlov, ki so poslovna skrivnost.
66 Nemška vlada meni, da je treba tehtati interese tožeče stranke ne samo v razmerju do interesov družbe CWP, ampak tudi v razmerju do interesa Zvezne republike Nemčije in vse Skupnosti, da se izvede integracija novih zveznih dežel, pri čemer naj bi ta interes zahteval finančne intervencije javnih organov. Družba CWP se lahko sanira in bi tudi zaslužila sanacijo, ker so dolgoročna pričakovanja na trgu fosfornih derivatov, zlasti na živilskem trgu, ugodna. Družba CWP potrebuje za izvedbo prestrukturiranja zadostne lastne vire sredstev in varno preskrbo s surovinami.
67 Po mnenju nemške vlade se zdi, da prestrukturiranje družbe CWP nima negativnih učinkov na ta sektor industrije v Skupnosti zaradi povečane ponudbe in povpraševanja v novih zveznih deželah in zaradi povečanja proizvodnih zmogljivosti proizvajalcev v Skupnosti in konkurence s proizvajalci iz tretjih dežel. Tožeči stranki naj ne bi uspelo dokazati nobene vzročne zveze med pomočjo, dodeljeno družbi CWP, in izgubo deležev trga, ki naj bi jo domnevno utrpela. Taka zveza naj bi bila tudi izključena: s petodstotnim deležem trga v Nemčiji družba CWP ne bi mogla biti odgovorna za padec cen po letu 1990. Načrt prestrukturiranja ni predvideval povečanja zmogljivosti, zato naj ravnanje družbe CWP ob privatizaciji leta 1994 ne bi predstavljalo nobene nevarnosti za trg fosforne kisline in njenih derivatov.
68 Nemška vlada dodaja, da je Komisiji posredovala vse informacije, ki dokazujejo izvedljivost plana prestrukturiranja. Svetovalno podjetje DLM naj bi ocenilo stroške naložbe za prehod na vlažni postopek na 6,5 milijona DEM, ta znesek pa so tudi potrdile ponudbe gradbenikov, ki jih je prejela družba CWP. Donosnost naprave, ki deluje po vlažnem postopku, je DLM potrdil v dodatnem izvedenskem mnenju, izvlečka iz obeh mnenj pa je nemška vlada posredovala Komisiji. Poleg tega spremembe proizvodne metode družbe CWP ne morejo vplivati na tožečo stranko.
69 Trg za zadevne proizvode naj bi dolgo časa obvladoval oligopol, ki ga je sestavljala sedmerica velikih evropskih proizvajalcev, med katerimi je tudi tožeča stranka. Pred kratkim naj bi nekateri proizvajalci, zlasti tožeča stranka, povečali proizvodne zmogljivosti, s tem da so zgradili nove proizvodne enote. Ta pojav, povezan s prihodom novih udeležencev, ki imajo sedež v Evropi, na trg, naj bi privedel do poostrene konkurence in včasih skokovitega gibanja cen.
– Presoja Sodišča prve stopnje
70 Za ugotovitev združljivosti s členom 92(3)(c) Pogodbe morajo biti pomoči podjetjem v težavah povezane s planom prestrukturiranja, katerega namen je zmanjšati ali preusmeriti njihove dejavnosti (glej sodbo Sodišča z dne 14. septembra 1994 v združenih zadevah Španija proti Komisiji, od C-278/92 do C‑280/92, Recueil, str. I-4103, točka 67). Zaradi tega Smernice Skupnosti v točki 2.1 določajo, „da mora biti prestrukturiranje del izvedljivega, jasnega in daljnosežnega plana za obnovo dolgoročne sposobnosti za preživetje podjetja“.
71 Komisija mora biti nujno v takem položaju, da lahko v skladu z določbami točke 3.2.2 Smernic Skupnosti presodi zmožnost plana prestrukturiranja, da obnovi dolgoročno sposobnost preživetja podjetja v razumnem času in na podlagi stvarnih predpostavk glede prihodnjih pogojev poslovanja, kadar ne namerava ugovarjati načrtovani pomoči, ne da bi začela formalni postopek preiskave. Res pa je, da glede malih in srednje velikih podjetij ali podjetij s sedežem v območjih, ki prejemajo pomoč, izrecno predvidena možnost omilitve določenih meril (točki 3.2.3 in 3.2.4 Smernic Skupnosti), zlasti glede zahteve za zmanjšanje zmogljivosti v primeru trga, na katerem obstajajo presežki zmogljivosti. Vendar pa ta izjemna možnost ne spremeni prve zahteve glede obstoja jasnega in izvedljivega plana prestrukturiranja za obnovitev dolgoročne sposobnosti za preživetje podjetja, kar pa je v nasprotju z navedbami Komisije.
72 Iz Odločbe izhaja, da so težave družbe CWP s preskrbo z elementarnim fosforjem povzročili poslabšanje njenega finančnega položaja. Zaradi tega je jedro plana prestrukturiranja, ki ga financirajo nemški organi, nakup naprave – „kemičnega reaktorja“ –, namenjene nepovratnemu prehodu družbe CWP od termične k vlažni metodi proizvodnje fosforne kisline. Iz Odločbe tudi izhaja, da naj bi ta sprememba omogočila družbi CWP, da ne bi bila več odvisna od preskrbe s surovim fosforjem in da bi zaradi tega lahko razširila lastno ponudbo fosfornih derivatov.
73 Iz odločbe tudi izhaja, da plan prestrukturiranja v bistvu temelji na tehničnih ukrepih. Zato so očitki v zvezi s težavami pri presoji prispevka teh ukrepov k obnovitvi sposobnosti za preživetje podjetja upoštevni, ker se z njimi skuša dokazati, da Komisija ni imela na voljo dovolj podatkov za odločanje o združljivosti zadevne pomoči s skupnim trgom, ne da bi sprožila formalni postopek preiskave.
74 Ugotoviti je treba, da opis ukrepov načrtovanega prestrukturiranja družbe CWP v Odločbi ni v skladu s planom prestrukturiranja. Na vprašanje Sodišča prve stopnje je Komisija spisu dodala dokumenta, ki ju je sestavilo vodstvo družbe CWP, ki sta po navedbah tožene stranke plan prestrukturiranja podjetja.
75 Prvi dokument z dne 29. maja 1996, naslovljen „Novi koncept za nadaljevanje dejavnosti CWP, družbe, ki je prevzela oddelek ‚fosforni derivati‘ družbe Stickstoffwerke AG Wittenberg“, vsebuje povzetek strategije prestrukturiranja družbe CWP. Ta strategija ima v bistvu dva cilja, naprej razširitev surovinske osnove in nato razširitev področja dejavnosti podjetja (stran 1 dokumenta z dne 29. maja 1996). V tem dokumentu se kot zaključek investicijskega programa obravnavata proizvodnja fosfatnih soli, ki imajo kakovost živil, in nova proizvodna naprava, ki temelji na vlažnem proizvodnem postopku.
76 Ta dokument ne predvideva opustitve proizvodnje po termični metodi. Prav nasprotno, v skladu s tem dokumentom naj bi se izkoristilo privilegiran položaj družbe CWP na trgu elementarnega fosforja, saj je družba CWP poleg družbe Thermphos (Nizozemska) edino podjetje v Skupnosti, ki ima na voljo naprave za predelavo te surovine. Plan predvideva vzporedno vzpostavitev dveh proizvodnih enot, prva temelji na elementarnem fosforju in termični metodi, druga pa na surovem fosforju in vlažni metodi. V skladu s tem je v planu predvidenih sedem ukrepov za „‚izkoriščanje možnosti, ki jih odpira trg, z obstoječo opremo“. Gre za te ukrepe:
„1. Proizvodnja fosforne kisline visoke kakovosti iz elementarnega fosforja.
2. Proizvodnja fosfornih derivatov, ki se lahko proizvajajo le iz elementarnega fosforja. Gre za proizvode, kot so fosforjev pentaoksid, fosforna kislina, hipofosfitna kislina in hipofosfiti.
3. Proizvodnja čistega fosforja za zahtevno kemično uporabo in trgovina z elementarnim fosforjem, ki se uvaža iz Kazahstana in Kitajske, v konkurenčnem razmerju z edinimi evropskimi proizvajalci.
4. Proizvodnja fosfatov iz fosforne kisline po termični metodi, ki ustreza najstrožjim merilom kakovosti. Razširitev proizvodne palete s proizvodi z visoko dodano vrednostjo (posebni proizvodi za prehrambno industrijo).
5. Proizvodnja fosfatov tehnične kakovosti iz fosforne kisline po vlažni metodi.
6. Proizvodnja drugih izdelkov, ki niso povezani s fosforjem in fosforno kislino, z obstoječimi tehničnimi napravami.
7. Predelava ostanka kislin, pridelovanje kemičnih surovin iz proizvodnih odpadkov z uporabo razpoložljivih virov v podjetju.“ (Stran 4 dokumenta z dne 29. maja 1996.)
77 Iz drugega dokumenta z dne 16. oktobra 1996 z naslovom „Predlog za dolgoročno reševanje podjetja CWP z investicijskim in finančnim načrtom“ izhaja, da posojilodajalci družbe CWP niso podprli celotnega investicijskega programa, ki je bil prvotno predlagan v podporo tem ukrepom. Zaradi tega je družba CWP v tem drugem dokumentu opredelila prednostne naložbe in način njihovega financiranja, ne da bi pri tem odstopila od prej določene strategije. Med temi naložbami je tudi sprememba obstoječe naprave zaradi predelave fosforne kisline v fosfatne soli. Glede nabave proizvodne naprave, ki uporablja vlažno metodo, je v dokumentu navedeno: „Drugi izračuni, ki se nanašajo na predvideno napravo za ekstrakcijo z [vlažnim postopkom], niso privedli do pozitivnega rezultata.“ Iz dokumenta z dne 16. oktobra 1996 izhaja, da opustitev termičnega postopka ni bila predvidena.
78 Tako obstaja očitno nasprotje med vsebino teh dokumentov in Odločbo, iz katere izhaja, da je družba CWP nameravala opustiti uporabo elementarnega fosforja in termičnega postopka zaradi nabave „kemičnega reaktorja“, ki bi ji tako omogočal razrešiti težave pri preskrbi kot tudi razširitev proizvodne palete. Iz takega nasprotja lahko sklepamo vsaj to, da Komisija na dan sprejetja Odločbe ni imela na voljo podatka, na podlagi katerega bi lahko presodila, ali vprašanje zmožnosti plana prestrukturiranja, da omogoči obnovitev sposobnosti preživetja CWP, ne povzroča resnih težav.
79 Tak zaključek poleg tega potrjujejo tudi druge okoliščine, ki jih navaja tožeča stranka v utemeljitev očitkov, usmerjenih zoper presojo, ki jo je glede tehničnih ukrepov, katerih namen je prestrukturiranje družbe CWP, sprejela Komisija. Tožeča stranka je tako med drugim predložila tudi izvedensko mnenje z dne 21. septembra 1998, ki ga je napisal g. Leenaerts, profesor na tehniški fakulteti katoliške univerze v Louvainu. Iz tega mnenja izhaja, da je za strokovnjaka industrije fosforne kisline sprememba načina proizvodnje, kakor jo predstavlja Komisija, očitno neizvedljiva.
80 Iz točke 3.2 tega mnenja izhaja, da je „postopek proizvodnje čiste fosforne kisline na podlagi izgorevanja fosforja v temelju drugačen od tistega, ki uporablja surovo fosforno kislino na podlagi vlažnega postopka z ekstrakcijo tekočina-tekočina. Konceptualne in gradbene razlike med proizvodnimi enotami enega ali drugega tipa izključujejo prehod od ene k drugi s preprosto zamenjavo kemičnega reaktorja. […] Očitno ne obstaja vmesna ali mešana rešitev med tovarno, ki proizvaja po termičnem postopku, in tovarno čiščenja fosforne kisline po vlažnem postopku.“ V točki 1 tega mnenja je navedeno, „da je jasno, da projekt ni primeren za pridelavo fosforne kisline take kakovosti, ki je potrebna za prehrambno industrijo, ker iz projekta, kot ga opiše Komisija v točki 42 svoje odločbe, niso razvidne stopnje pred obdelavo in po njej“. Glede donosnosti avtor menja v točki 2 zaključi, da „je v načrtu družbe CWP predvidena zmogljivost 20.000 t P2O5 na leto precej pod pragom konkurenčnosti in donosnosti“. Izvedenec na koncu v točki 4 mnenja kategorično zavrne možnost uporabe ene izmed peči družbe CWP za sežiganje odpadkov tovarne, v kateri se proizvaja fosforna kislina z vlažnim postopkom. Izvedensko mnenje tako prepričljivo podpre navedbe tožeče stranke.
81 Komisija temu ugovarja in v bistvu navaja, da je ravnala z vso potrebno skrbnostjo. Pri tem se sklicuje na dva dokumenta, ki ju je posredovala Zvezna republika Nemčija, ki naj bi ji razpršila vse dvome, ki bi jih utegnila imeti glede načrta pomoči. Najprej gre za mnenje svetovalnega podjetja Roland Berger z dne 21. oktobra 1997. V izvlečku iz tega mnenja, ki je bil vložen v spis, je podana le diagnoza podjetja in povzetek mogočih ukrepov prestrukturiranja. Avtor mnenja priporoča spremembo proizvodne metode in opredeli smernice za preusmeritev dejavnosti družbe CWP, pri tem pa se omeji le na opis strateških odločitev in ne analizira tehnične izvedljivosti ali stroškov predvidenih ukrepov. Zaradi nenatančnosti zadevnega dokumenta Komisija ne more navajati, da ji je slednja omogočila ugotoviti, da plan prestrukturiranja omogoča obnovitev sposobnosti preživetja CWP.
82 Komisija se nato sklicuje na poročilo podjetja DLM, ki naj bi, čeprav ni omenjeno v Odločbi, vsebovalo vse informacije o izvedljivosti in stroških spremembe proizvodne metode. Izvleček iz tega poročila, ki je bil vložen v spis, predstavlja tabelo stroškov proizvodnje fosforne kisline po vlažnem postopku. Vendar pa ne vsebuje nobenih podatkov o izvedljivosti postopka proizvodnje, kakor ga predvideva izpodbijana Odločba, tako da ne izpodbije indicev, ki jih tožeča stranka navaja o resnih težavah, ki so nastale s presojo zmožnosti plana prestrukturiranja, da obnovi sposobnost preživetja CWP.
83 Na obravnavi je Komisija opozorila na dejstvo, da je kemični reaktor, omenjen v Odločbi, razvila in patentirala družba Vopelius Chemie, njegove tehnične lastnosti pa varuje poslovna skrivnost. Tožeča stranka naj torej ne bi mogla izpodbijati verodostojnosti načrta družbe CWP, ker ne pozna tehnologije, na kateri temelji. Poleg tega Komsija in intervenientka menita, da tožeča stranka ne more pod krinko tehničnih argumentov prisiliti družbe CWP, naj razkrije poslovne skrivnosti.
84 Te navedbe niso utemeljene. Komisija se je omejila na splošno in abstraktno sklicevanje na zaupnost podatkov, ki bi koristili njeni obrambi, ne da bi svoje navedbe podkrepila s konkretnimi dejstvi, ki bi lahko izpodbili dokazno vrednost indicev, ki jih je predložila tožeča stranka. Res je, da Komisija na podlagi člena 214 Pogodbe ES (postal člen 287 ES) ne sme razkrivati informacij, za katere velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti, zlasti podatkov o notranjem poslovanju ali tehnologiji podjetja prejemnika državne pomoči. V konkretnem primeru pa se Komisija ne more sklicevati na svojo obveznost spoštovanja poslovne skrivnosti na široko, tako da bi se v škodo pravic obrambe zainteresiranih strank odvzela vsebina pravilom o dokaznem bremenu. Kolikor je Komisija navajala, da so bili podatki o tehnologiji, ki so se uporabili za prestrukturiranje družbe CWP, zaupni, bi morala tudi navesti razloge za to zaupnost, da bi Sodišče prve Stopnje lahko nad tem izvedlo svoj nadzor.
85 Na podlagi zgoraj navedenega je treba zaključiti, da obstajajo indici, ki dokazujejo, da Komisija na koncu predhodnega postopka zaradi pomanjkanja skladnih in dovolj podrobnih podatkov ni mogla razrešiti težav pri presoji izvedljivosti zadevnih ukrepov prestrukturiranja.
Indici o resnih težavah zaradi trajanja in okoliščin predhodnega postopka
– Trditve strank
86 Tožeča stranka meni, da v okviru nadzora obstoja resnih težav sodišče Skupnosti posveča posebno pozornost času med priglasitvijo načrta pomoči in odločbo Komisije. Ta čas ne sme biti daljši, kot to običajno zahteva prva preučitev v okviru člena 93(3) Pogodbe (glej zgoraj navedeno sodbo Nemčija proti Komisiji). Tožeča stranka opozarja, da od sodbe Sodišča z dne 11 decembra 1973 v zadevi Lorenz (120/73, Recueil, str. 1471) dalje obveznost odloga izvajanja ukrepov načrtovane pomoči načeloma ne sme trajati več kot dva meseca, kar zavezuje Komisijo, da v tem roku zaključi predhodni postopek. V tej zadevi pa je preteklo osem mesecev med prijavo in Odločbo, kar dokazuje, da združljivost zadevne pomoči s skupnim trgom na prvi pogled ni bila očitna.
87 Tudi sestanki med Komisijo in nemškimi organi naj bi dokazovali obstoj težav, ki bi jih bilo treba preučiti v okviru formalnega postopka. Vsako ravnanje Komisije, razen preproste zahteve po podatkih o priglašenem načrtu, vodi do sprožitve postopka iz člena 93(2) Pogodbe (glej zgoraj navedeno sodbo Matra proti Komisiji, točka 38). V tej zadevi naj bi se Komisija in nemška vlada večkrat posvetovali. Zlasti naj bi bil sestanek z nemško vlado, ki je potekal po sestanku med tožečo stranko in Komisijo, več kot preprosta zahteva po podatkih. Deloma naj bi bile razlog za ta sestanek tudi skrbi, ki jih je izrazilo več konkurentov, med katerimi je bila tudi tožeča stranka. Dejstvo, da je Komisija v tednih pred sprejetjem sporne Odločbe morala iskati zagotovila in jamstva nemških organov, naj bi dokazovalo, da združljivost pomoči s skupnim trgom ni bila očitna na prvi pogled. Če bi se Komisiji dovolilo, da se večkrat zaporedoma posvetuje s pristojnimi nacionalnimi organi, ne da bi sprožila postopek iz člena 93(2) Pogodbe, bi ta lahko izkoristila malo pregleden predhodni postopek za razrešitev pomembnih težav, ki bi sicer utemeljevale izmenjavo stališč s tretjimi.
88 Komisija poudarja, da rok za preudarek iz zgoraj navedene sodbe Lorenz očitno začne teči šele, ko so bili zbrani vsi podatki, ki jih potrebuje za sprejetje odločbe. Komisija meni, da je sprejela Odločbo v nekaj tednih po tem, ko so ji nemški organi predložili vse podatke, ki jih je potrebovala, tako da so navedbe tožeče stranke neutemeljene.
89 Stališče tožeče stranke, po katerem naj bi po izteku roka dveh mesecev, ki je omenjen v zgoraj navedeni sodbi Lorenz, obstajal avtomatizem glede začetka postopka iz člena 93(2) Pogodbe, naj ne bi upoštevalo nepopolnosti v praksi priglasitev in bi nepotrebno otežilo postopek odločanja z neupravičenimi začasnimi odlogi ukrepov pomoči.
90 Komisija opozarja, da je bila Odločba sprejeta 16. decembra 1997, torej tik pred dopusti na koncu leta. Za službe Komisije sta lahko datuma začetka poletnih dopustov in dopustov na koncu leta skrajna roka za zaključek tekočih zadev. Pred temi dopustnimi obdobji se lahko zgodi, da je treba pospešiti obravnavanje zadev. V pravu pa naj ne bi bilo podlage za uveljavljanje očitkov zaradi trajanja predhodnega postopka.
91 Zvezna republika Nemčija meni, da poteka časa med priglasitvijo načrta pomoči in odločbo Komisije ni mogoče obravnavati kot indic za obstoj dvoma o združljivosti pomoči s skupnim trgom. Omejitve, ki se jih odredi podjetju prejemniku pomoči med vedno dolgim postopkom predhodne preučitve, naj ne bi utemeljevale začetka postopka iz člena 93(2) Pogodbe, kadar je Komisija, kot v tem primeru, lahko presodila okoliščine in predvidljive posledice dodelitve pomoči družbi CWP in kadar niso bili kršeni pravno varovani interesi tretjih.
– Presoja Sodišča prve stopnje
92 V konkretnem primeru je treba ugotoviti, ali je postopek, ki ga je vodila Komisija, znatno presegel tisto, kar je običajno potrebno pri predhodni preučitvi v okviru določb člena 93(3) Pogodbe.
93 Glede poteka časa med priglasitvijo načrta pomoči in Odločbo je Sodišče prve stopnje v točki 102 sodbe z dne 10. maja 2000 v zadevi SIC proti Komisiji (T‑46/97, Recueil, str. II-2125) že razsodilo, da lahko potek časa, ki znatno presega tisto, kar je običajno potrebno pri prvi preučitvi v okviru določb člena 93(3) Pogodbe, v povezavi z drugimi dejavniki privede do ugotovitve, da se je Komisija srečala z resnimi težavami pri presoji, kar zahteva začetek postopka iz člena 93(2) Pogodbe (glej zgoraj navedeno sodbo Nemčija proti Komisiji, točki 15 in 17).
94 Pri odločanju, ali tak rok pomeni indic za obstoj resnih težav, je treba uporabiti notranja pravila Komisije.
95 Komisija je pogoje glede roka, pod katerimi preuči načrte pomoči, ki jih priglasijo države članice na podlagi člena 93(3) Pogodbe, natančneje opredelila v dopisu z dne 2. oktobra 1981, naslovljenem na države članice („Pravila, ki se uporabljajo za državne pomoči, Položaj na dan 30. junija 1998“, Konkurenčno pravo Evropskih skupnosti, zvezek II A, str. 101). V točki 2 navaja, da „ima za predhodno preučitev priglašenih načrtov na voljo rok za preudarek in preiskavo, ki ga je Sodišče Evropskih skupnosti ocenilo na dva meseca“. Poleg tega točka 3, odstavek b, vsebuje besedilo: „Kolikor prijava ne vsebuje vseh podatkov, ki jih službe Komisije potrebujejo, zato da si ustvarijo prvo mnenje o združljivosti teh primerov s pogodbo, je ta nepopolna in Komisija lahko v roku 15 delovnih dni po prejemu prijave zahteva dodatne podatke. Ti roki začnejo teči od prejema zahtevanih dodatnih podatkov. Na povratnici se zaznamuje zadevni datum.“
96 Komisija in nemška vlada sta potrdili, da je bila priglasitev načrta pomoči družbi CWP, ki je bil v celoti priglašen 15. aprila 1997, že pred tem posredovana z dopisom z dne 7. marca 1997, ne da bi pri tem lahko navedli natančen datum.
97 Na podlagi ukrepov procesnega vodstva je Sodišče prve stopnje zahtevalo, naj Komisija predloži povratnico, na kateri je zaznamovan datum, ki ga je treba upoštevati pri računanju roka predhodnega postopka na podlagi dopisa državam članicam z dne 2. oktobra 1981. Komisija je v odgovor predložila tri dopise z dne 14. maja, 22. julija in 4. novembra 1997. Le prvemu dopisu je priložena povratnica. Ne glede na to, kateri je bil tisti dan, ko je bil načrt pomoči družbi CWP prvič predložen Komisiji, je preteklo sedem mesecev med povratnico z dne 14. maja 1997 in Odločbo. Tako trajanje očitno preseže tisti rok, ki ga mora Komisija načeloma spoštovati za zaključek predhodnega postopka.
98 Drugič, glede okoliščin, v katerih je potekal postopek, je treba opozoriti, da je Komisija v skladu z namenom člena 93(3) Pogodbe in dolžnostjo dobre uprave lahko v okviru predhodnega postopka v položaju, ko mora zahtevati dodatne podatke od države članice, ki je priglasila načrtovano pomoč (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Matra proti Komisiji, točka 38). Če taki stiki niso dokaz obstoja resnih težav, lahko v povezavi s trajanjem predhodne preučitve pomenijo indic.
99 V skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 5 Pogodbe ES (postal člen 10 ES) morata država, ki je priglasila pomoč, in Komisija sodelovati v skladu z načelom dobre vere, zato da lahko slednja razreši težave, s katerimi se sreča pri preiskavi načrta pomoči, ki je bil priglašen v okviru postopka iz člena 93(3) Pogodbe (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 23. februarja 1995 v zadevi Komisija proti Italiji, C-349/93, Recueil, str. I-343, točka 13). Tako mora država članica, ki namerava dodeliti pomoč podjetju v težavah, Komisiji sporočiti plan prestrukturiranja tega podjetja in odgovoriti na zahteve Komisije po dodatnih podatkih, kadar nima na voljo podatkov, potrebnih za izdajo odločbe.
100 Država članica, ki Komisiji na podlagi člena 93(3) Pogodbe nepopolno priglasi načrt pomoči in nato kljub ponovljenim pozivom Komisije zavlačuje s predložitvijo podatkov, je odgovorna za podaljševanje postopka preiskave. Tako podaljšanje je lahko indic o obstoju resnih težav, pri tem pa se Komisija ne more sklicevati na dejstvo, da je država, ki je priglasila pomoči, odgovorna za ta položaj. Dopustiti tako ravnanje bi pomenilo zainteresiranim strankam odvzeti procesnih jamstev, ki jim jih podeljuje člen 93(2) Pogodbe, s tem ko se, prvič, Komisiji omogoči, da se sklicuje na ravnanje ali malomarnost države članice, ki je priglasila pomoč, da bi izigrala člen 93(3) Pogodbe, ki ji nalaga sprožitev formalnega postopka preiskave, in, drugič, državi članici, da se izogne svoji dolžnosti lojalnega sodelovanja.
101 Konkretno je Komisija v dopisu z dne 14. maja 1997, s katerim je potrdila priglasitev načrta pomoči družbi CWP, menila, da ji niso na voljo vsi podatki, ki jih potrebuje za odločanje o združljivosti s skupnim trgom. Od nemške vlade je zahtevala dodatne podatke o izvedljivosti in financiranju spremembe proizvodne metode, ki jo namerava izvesti družba CWP, in o analizi trga, o možnostih obnove sposobnosti preživetja in razvoja zmogljivosti podjetja.
102 Kljub odgovoru nemške vlade v dopisu z dne 10. julija 1997 je Komisija menila, da ne more sprejeti odločbe, ker nima na voljo vseh potrebnih podatkov. Z dopisom z dne 22. julija 1997 je torej drugič postavila vprašanja nemški vladi zlasti o možnostih dolgoročnega preživetja družbe CWP in o sorazmernosti načrtovanih pomoči. Poleg tega je Komisija 30. julija 1997 z dopisom po telefaksu od BvS zahtevala dodatne podatke, katerega vsebina je v bistvu enaka vsebini tistega z dne 14. maja 1997. Na podlagi teh dokumentov je treba sklepati, da nemška vlada 30. julija 1997 še ni preložila podatkov, ki jih je Komisija zahtevala od 14. maja 1997.
103 Nemška vlada je dopisom z dne 2. septembra 1997 odgovorila na drugo zahtevo po dodatnih podatkih. Komisija je v spis vložila kopijo tega dopisa in nekatere priloge, ki jih je isti dan prejela po telefaksu. Te listine so enake tistim, priloženim dopisu z dne 10. julija 1997, ki je odgovor na prvo zahtevo Komisije po dodatnih podatkih. Ker Komisija ni predložila nasprotnega dokaza, je treba zaključiti, da nemška vlada ni sporočila zahtevanih dodatnih podatkov in tako Komisija ob prejemu dopisa z dne 2. septembra 1997 še ni imela na voljo zadovoljivih odgovorov na svoja vprašanja z dne 14. maja 1997 o izvedljivosti nameravane tehnične spremembe, o tržni analizi in o obnovi sposobnosti preživetja in razvoju proizvodnih zmogljivosti družbe CWP ter o sorazmernosti spornih pomoči.
104 Poleg tega sta med postopkom dve konkurenčni podjetji družbe CWP podali navedbe, vendar nista vložili formalne pritožbe. Nemško podjetje Budenheim je 17. junija 1997 obvestilo Komisijo o skrbeh, ki jih je imelo glede morebitne dodelitve pomoči njegovemu konkurentu, družbi CWP. Tožeča stranka je 24. julija 1997 ravnala enako. Na podlagi podatkov, zbranih 30. septembra in 8. oktobra 1997 na sestankih s tema podjetjema, je Komisija 4. novembra 1997 tretjič postavila vprašanja nemški vladi. Komisija je več kot dva meseca po prejemu odgovora nemške vlade na svojo drugo zahtevo po dodatnih podatkih le‑tej sporočila, da je pri preiskavi načrta pomoči družbi CWP „naletela na druga vprašanja“, na katera je treba nujno odgovoriti. Pri tem je postavila več vprašanj o izvedljivosti in donosnosti spremembe proizvodne metode in zahtevala dodatne podatke o razvoju proizvodnih zmogljivosti, o težavah pri preskrbi ter o dodelitvi morebitnih drugih pomoči v korist CWP.
105 Po tretji uradni zahtevi po dodatnih podatkih so se Komisija in zastopniki nemške vlade sestali 24. novembra 1997. Iz ustnega postopka izhaja, da je Komisija šele na tem sestanku zvedela za dva dokumenta z dne 26. maja in z dne 16. oktobra 1996, ki ju je sestavilo vodstvo družbe CWP in ki sta po navedbah tožeče stranke plan prestrukturiranja (glej točke od 74 do 77 zgoraj). Na tem sestanku je nemška vlada Komisiji med drugim izročila tudi mnenje podjetja Roland Berger z dne 21. oktobra 1997.
106 Končno pa tudi iz pisnih odgovorov tožene stranke na vprašanja Sodišča prve stopnje izhaja, da je BvS 11. decembra 1997 na zahtevo Komisije posredovala dopis družbe CWP, ki potrjuje, da se po opravljenem prestrukturiranju njena letna zmogljivost proizvodnje fosforne kisline ne bo povečala, ampak bo ostala pri 40.000 ton P2O5.
107 Iz takega časovnega poteka dogodkov izhaja, je presoja načrta pomoči družbi CWP povzročala težave vse od priglasitve. V osmih mesecih med priglasitvijo in Odločbo je Komisija uradno trikrat postavila vprašanja nemški vladi, dva konkurenta sta jo obvestila o svojih skrbeh. Nemška vlada Komisiji ni sporočila koristnih podatkov za preiskavo, kljub ponovljenim zahtevam te. Predvsem je nemška vlada Komisiji sporočila plan prestrukturiranja, ki naj bi ga financirala zadevna pomoč, šele po več kot sedmih mesecih po priglasitvi načrta pomoči. Komisija je odstopila od predvidenih rokov, ki si jih je sama določila za preiskavo priglašenih načrtov pomoči. Po drugi strani pa je nemška vlada Komisiji odgovorila šele po izteku roka, ki ji ga je določila Komisija. Glede na te okoliščine je treba ugotoviti, da je postopek, ki ga je vodila Komisija, v konkretnem primeru znatno presegel tisto, kar je običajno potrebno pri predhodni preučitvi v okviru določb člena 93(3) Pogodbe, in da ta indic dokazuje obstoj resnih težav.
108 Tako iz objektivnih in skladnih indicev izhaja, da je Komisija sprejela svojo odločbo, da ne bo ugovarjala načrtu pomoči družbi CWP na podlagi nezadostnih podatkov o dejanskem stanju. Čeprav je presoja združljivosti zadevne pomoči s skupnim trgom povzročala resne težave, Komisija ni sprožila postopka iz člena 93(2) Pogodbe in ni zbrala obsežnejših podatkov na sestankih z zainteresiranimi strankami. Odločbo je torej treba razglasiti za nično, ne da bi bilo treba razsojati o drugih tožbenih razlogih, očitkih in navedbah tožeče stranke.
Stroški
109 Na podlagi člena 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
110 Ker v tem primeru Komisija ni uspela, se ji v skladu s predlogom tožeče stranke naloži plačilo stroškov postopka, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.
111 Na podlagi člena 87(4), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča prve stopnje države članice in institucije, ki se kot intervenienti udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. Zvezna republika Nemčija torej nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti razširjeni senat)
razsodilo:
1) Odločba Komisije z dne 16. decembra 1997 o nenasprotovanju podelitve pomoči Chemische Werke Piesteritz GmbH s strani Zvezne republike Nemčije se razglasi za nično.
2) Komisija nosi svoje stroške ter stroške tožeče stranke v postopku v glavni stvari in v postopku za izdajo začasne odredbe.
3) Zvezna republika Nemčija nosi svoje stroške.
García-Valdecasas | Lindh | Cooke |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 15. marca 2001.