SKLEP PREDSEDNIKA SPLOŠNEGA SODIŠČA
z dne 11. marca 2013(*)
„Začasna odredba – Državne pomoči – Sklep, s katerim je bila pomoč razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom in odrejena njena izterjava od upravičenca – Predlog za odlog izvršitve – Neobstoj nujnosti“
V zadevi T‑27/13 R,
Elan, proizvodnja športnih izdelkov, d.o.o. s sedežem v Begunjah na Gorenjskem (Slovenija), ki jo zastopa P. Pensa, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo É. Gippini Fournier, T. Maxian Rusche in M. Kocjan, zastopniki,
tožena stranka,
zaradi predloga za odlog izvršitve Sklepa Komisije C(2012) 6345 final z dne 19. septembra 2012 o ukrepih v korist podjetja Elan d.o.o., SA.26379 (C 13/2010) (ex NN 17/2010)
PREDSEDNIK SPLOŠNEGA SODIŠČA
izdaja naslednji
Sklep
Dejstva, postopek in predlogi strank
1 Tožeča stranka, Elan, proizvodnja športnih izdelkov, d.o.o., je slovensko podjetje, ki je dejavno na področju proizvodnje smučarske opreme in morskih plovil, kot so jahte, ter opreme za športne objekte in ki je bilo leta 2008 v večinski državni lasti.
2 Evropska komisija je 19. septembra 2012 sprejela Sklep C(2012) 6345 final o ukrepih v korist podjetja Elan d.o.o., SA.26379 (C 13/2010) (ex NN 17/2010) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), v katerem je ukrep dokapitalizacije v višini 10 milijonov EUR, ki je bil leta 2008 sprejet v korist tožeče stranke, opredelila kot državno pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom. Komisija je slovenskim organom naložila, naj državno pomoč takoj izterjajo od upravičenca, ker naj bi bila izvedena v nasprotju s členom 108(3) PDEU. Na podlagi člena 4 izpodbijanega sklepa bi morali slovenski organi ta sklep izvršiti v roku, ki je potekel 21. januarja 2013. V izpodbijanem sklepu je Komisija menila, da lahko sporno dokapitalizacijo pripiše slovenski državi, ker naj bi jo izvedli družbeniki tožeče stranke, ki naj bi bili neposredno ali posredno v državni lasti.
3 Tožeča stranka je 23. januarja 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa.
4 Tožeča stranka je z ločeno vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena istega dne, vložila ta predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim predsedniku Splošnega sodišča v bistvu predlaga, naj izvršitev izpodbijanega sklepa, zlasti dolžnost, da se od nje izterja 10 milijonov EUR, odloži, dokler Splošno sodišče ne odloči o glavni stvari.
5 Komisija v stališčih, ki jih je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 14. februarja 2013, predsedniku Splošnega sodišča predlaga, naj:
– predlog za izdajo začasne odredbe zavrne kot neutemeljen;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
6 Iz členov 278 PDEU in 279 PDEU v povezavi s členom 256(1) PDEU izhaja, da lahko sodnik za začasne odredbe, če meni, da okoliščine to zahtevajo, odloži izvršitev izpodbijanega akta ali sprejme potrebne začasne odredbe. Vendar pa člen 278 PDEU določa načelo, po katerem tožbe nimajo odložilnega učinka, saj za akte, ki jih sprejmejo institucije Evropske unije, velja domneva zakonitosti. Sodnik za začasne odredbe lahko tako le izjemoma odloži izvršitev akta, ki se izpodbija pri Splošnem sodišču, ali izda začasne odredbe (glej sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 17. januarja 2013 v zadevi Slovenija proti Komisiji, T‑507/12 R, neobjavljen v ZOdl., točka 6 in navedena sodna praksa).
7 Poleg tega člen 104(2) Poslovnika Splošnega sodišča določa, da je treba v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti predmet spora, okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki izkazujejo utemeljenost predlagane začasne odredbe na prvi pogled. Tako lahko sodnik za začasne odredbe odloži izvršitev ali izda druge začasne odredbe, če ugotovi, da je njihova izdaja dejansko in pravno utemeljena na prvi pogled (fumus boni juris) in da so nujne v smislu, da je zaradi preprečitve velike in nepopravljive škode za interese stranke, ki jih predlaga, potrebno, da se izdajo in da učinkujejo že pred odločitvijo o glavni stvari. Ti pogoji so kumulativni, zato je treba izdajo začasne odredbe zavrniti, če kateri od njih ni izpolnjen. Sodnik za začasne odredbe po potrebi pretehta tudi upoštevne interese (glej zgoraj navedeni sklep Slovenija proti Komisiji, točka 7 in navedena sodna praksa).
8 Sodnik za začasne odredbe ima v okviru te celovite presoje široko diskrecijsko pravico in lahko glede na posebnosti posameznega primera prosto določa način preverjanja teh različnih pogojev, pa tudi vrstni red preverjanja, saj mu nobeno pravno pravilo ne nalaga vnaprej določene sheme analize za presojo potrebe po začasnem odločanju (glej zgoraj navedeni sklep Slovenija proti Komisiji, točka 8 in navedena sodna praksa).
9 Sodnik za začasne odredbe glede na podatke iz spisa meni, da ima vse potrebno za odločanje o tem predlogu za izdajo začasne odredbe, ne da bi bilo treba prej pridobiti ustna pojasnila strank.
10 Glede na okoliščine obravnavanega primera je najprej treba preizkusiti, ali je izpolnjen pogoj nujnosti.
11 Tožeča stranka trdi, da bi ji ob zavrnitvi njenega predloga za izdajo začasne odredbe nastala velika in nepopravljiva škoda. Neposredno naj bi ji namreč grozila izterjava sporne državne pomoči, saj je januarja leta 2013 že prejela tri dopise družbenikov, s katerimi so jo po navodilih slovenskega ministrstva za finance obvestili o znesku, ki ga je dolžna plačati vsakemu od njih. Posledica obveznosti takojšnjega povračila 10 milijonov EUR z obrestmi, ki jo je v izpodbijanem sklepu naložila Komisija, [zaupno](1).
12 Tožeča stranka navaja, da bi ob takojšnji izvršitvi izpodbijanega sklepa najpozneje v roku dveh mesecev izpolnila pogoje [zaupno].
13 V zvezi s tem je treba poudariti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso nujnost predloga za izdajo začasne odredbe treba presojati glede na potrebo po začasnem odločanju, zato da stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, ne bi utrpela velike in nepopravljive škode. Ta stranka mora dokazati, da ne more počakati na sprejetje odločitve v postopku v glavni stvari, ne da bi osebno utrpela takšno škodo. Čeprav tega, da zatrjevana škoda neposredno grozi, ni treba dokazati z absolutno gotovostjo, je kljub temu nujno, da je njen nastanek mogoče predvideti z ustrezno stopnjo verjetnosti, pri čemer velja, da izdaje začasnih odredb ni mogoče utemeljiti s povsem hipotetično škodo, ker temelji na uresničitvi bodočih in negotovih dogodkov (glej zgoraj navedeni sklep Slovenija proti Komisiji, točka 14 in navedena sodna praksa).
14 V zvezi z za to potrebnimi dokazi je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da mora stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, sodniku za začasne odredbe predložiti konkretne in natančne informacije, podprte s podrobnimi dokumenti, iz katerih je razviden navajani položaj. Tako mora ta stranka v utemeljitev predložiti informacije, ki lahko pokažejo natančno in celovito podobo položaja, o katerem trdi, da upravičuje izdajo začasnih odredb. Poleg tega mora biti ta podoba opisana v besedilu predloga za izdajo začasne odredbe. Tak predlog mora namreč biti dovolj jasen in natančen, da lahko sam toženi stranki omogoči, da pripravi stališča, sodniku za začasne odredbe pa, da odloči o predlogu brez drugih dokazil, če je treba, pri čemer morajo biti bistvena dejstva in bistveni pravni elementi, na katerih ta temelji, koherentno in razumljivo podani v samem besedilu predloga za izdajo začasne odredbe (glej zgoraj navedeni sklep Slovenija proti Komisiji, točka 16 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sklep predsednika Sodišča z dne 30. aprila 2010 v zadevi Ziegler proti Komisiji, C‑113/09 P(R), neobjavljen v ZOdl., točka 13).
15 V obravnavanem primeru je škoda, ki jo zatrjuje tožeča stranka, finančna, saj jo predstavlja denarni znesek, ki ga mora vrniti Republiki Sloveniji, posledice, ki naj bi nastale zaradi [zaupno], pa na to opredelitev ne vplivajo.
16 Toda v skladu z ustaljeno sodno prakso finančne škode, razen v izjemnih okoliščinah, ni mogoče šteti za nepopravljivo niti za težko popravljivo, saj je lahko predmet naknadnega finančnega nadomestila. V takem primeru je predlagana začasna odredba utemeljena, če se izkaže, da bi se tožeča stranka, če taka odredba ne bi bila izdana, znašla v položaju, v katerem bi bil lahko njen finančni obstoj ogrožen, preden bi bila sprejeta odločba, s katero se konča postopek v glavni stvari, ali da bi se njeni tržni deleži glede na velikost njenega podjetja nepopravljivo in močno spremenili (glej sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 28. aprila 2009 v zadevi United Phosphorus proti Komisiji, T‑95/09 R, neobjavljen v ZOdl., točke od 33 do 35 in navedena sodna praksa).
17 V zvezi s preučitvijo vprašanja, ali je tožeča stranka dejansko dokazala, da so podane izredne okoliščine, ki se zahtevajo za ugoditev predlaganemu odlogu izvršitve, je treba spomniti, da se ta predlog za izdajo začasne odredbe nanaša na slovenskim organom naloženo izterjavo finančne pomoči, ki je bila z izpodbijanim sklepom opredeljena kot državna pomoč.
18 V zvezi z neposredno nevarnostjo škode, ki bi lahko nastala zaradi take izterjave, je treba ugotoviti, da tožeči stranki z izpodbijanim sklepom ni naložena nobena neposredna obveznost plačila. Vrnitev sporne državne pomoči mora od tožeče stranke zahtevati Republika Slovenija, ki je edina naslovnica izpodbijanega sklepa. V skladu s členom 288, četrti odstavek, PDEU je torej izpodbijani sklep zavezujoč samo za slovenske organe. Iz tega izhaja, da izpodbijanega sklepa samega pravno ni mogoče šteti za akt, ki bi tožečo stranko lahko zavezoval k vrnitvi državne pomoči, saj znesek, ki ga je treba vrniti na podlagi izpodbijanega sklepa, ni dolg, ki bi ga bilo mogoče izterjati od tožeče stranke (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 19. julija 2007 v zadevi FG Marine proti Komisiji, T‑360/04, neobjavljena v ZOdl., točki 57 in 58). Dokler slovenski organi ne sprejmejo nobenega zavezujočega ukrepa za izvršitev izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je z njim naložena izterjava sporne državne pomoči, nastanka škode, ki jo zatrjuje tožeča stranka, ni mogoče šteti za dovolj neposredno grozečega, da bi lahko upravičil izdajo predlaganega odloga izvršitve (glej v tem smislu sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 26. junija 2006 v zadevi Olympiakes Aerogrammes proti Komisiji, T‑416/05 R, neobjavljen v ZOdl., točka 52 in navedena sodna praksa).
19 V zvezi s tem je tožeča stranka navedla le, da je januarja 2013 prejela tri dopise družbenikov, s katerimi so jo ti po navodilih slovenskega ministrstva za finance obvestili o znesku državne pomoči, ki ga je dolžna plačati vsakemu od njih. Poraja pa se dvom, da bi bilo mogoče to ravnanje nekaterih družbenikov tožeče stranke šteti za ukrepe slovenskih organov, s katerimi je tožeči stranki naloženo obvezno vračilo sporne državne pomoči. Slovensko ministrstvo za finance se namreč glede tega nikakor ni neposredno obrnilo na tožečo stranko, temveč je k temu pozvalo njene družbenike, to je podjetja iz zasebnega sektorja. Čeprav se zdi, da so ta podjetja v neposredni ali posredni lasti slovenske države, nikakor ni očitno, da so zahtevki za vračilo, ki so jih ta podjetja naslovila na tožečo stranko, tako zavezujoči kot odločba, ki jo sprejme pristojni slovenski organ in s katero je naloženo vračilo spornega zneska. Zato bi tožeča stranka morala pojasniti, kako zavezujoči so ti zahtevki in pod katerimi pogoji jih je mogoče prisilno izvršiti, da bi pravno zadostno dokazala, da [zaupno].
20 Tako pojasnilo bi bilo še toliko potrebnejše, ker je Republika Slovenija, kot je razvidno iz stališč Komisije, prosila Komisijo, da odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do 30. junija 2013, saj je znova začela postopek privatizacije tožeče stranke, [zaupno] v tem primeru pa bi tožeča stranka vrnila sporno državno pomoč. Komisija je poudarila, da je v odgovor na to prošnjo Republiko Slovenijo z dopisom z dne 8. februarja 2013 obvestila, da bo počakala z morebitno predložitvijo zadeve sodišču Unije na podlagi člena 108(2) PDEU do 30. aprila 2013 in da bo vsekakor upoštevala ves nadaljnji razvoj v zvezi s privatizacijo in morebitnim vračilom pomoči s strani zasebnega investitorja.
21 Treba je ugotoviti, da je zadnjo izjavo Komisije, ki jo je treba upoštevati v okviru tega postopka za izdajo začasne odredbe, mogoče razlagati kot de facto podaljšanje roka, prvotno določenega za izpolnitev obveznosti izterjave sporne državne pomoči v členu 4 izpodbijanega sklepa, ki je bilo odobreno na prošnjo slovenskih organov. Vsekakor je mogoče razumno pričakovati, da bo dobrohotno ravnanje Komisije slovenske organe spodbudilo k temu, da bodo prisilno izterjavo od tožeče stranke odložili, dokler traja postopek privatizacije.
22 Glede na navedeno tožeča stranka ni pravno zadostno dokazala, da škoda, ki bi utegnila nastati zaradi izpodbijanega sklepa, neposredno grozi.
23 Vsekakor pa je treba, tudi če bi bilo mogoče tri dopise, s katerimi se od tožeče stranke zahteva vračilo sporne državne pomoči, opredeliti kot dovolj zavezujoče, da se lahko štejejo za ukrep za izvršitev izpodbijanega sklepa v smislu ugotovitev v točki 18 zgoraj, opozoriti, da mora tožeča stranka v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na sklep, s katerim je naložena izterjava državne pomoči, dokazati, da ji notranja pravna sredstva, ki jih ima na podlagi upoštevnega nacionalnega prava na voljo za izpodbijanje takojšnje izterjave te pomoči, ne omogočajo, da bi se zlasti s sklicevanjem na svoj finančni položaj izognila nastanku velike in nepopravljive škode, sicer sodnik za začasne odredbe v postopku, v katerem odloča, ugotovi neobstoj nujnosti (glej sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 14. marca 2008 v zadevi Huta Buczek proti Komisiji, T‑440/07 R, neobjavljen v ZOdl., točki 67 in 68 ter navedena sodna praksa).
24 Ta sodna praksa, ki določa, da je začasna odredba Unije v razmerju do nacionalne začasne odredbe subsidiarna, temelji na razlogovanju, da pravo Unije ne nasprotuje temu, da nacionalno sodišče v nacionalnem postopku izterjave državne pomoči odredi odlog izvršitve predloga za izterjavo, ki ga je sprejel nacionalni organ, dokler Splošno sodišče ne odloči o sporu o glavni stvari ali dokler se Sodišče v okviru predhodnega odločanja ne izreče o vprašanju, ki mu je bilo predloženo na podlagi člena 267 PDEU. Če namreč tožeča stranka izpodbija zakonitost sporne odločbe Unije na podlagi člena 263 PDEU, nacionalnega sodišča dokončnost te odločbe ne zavezuje (glej v tem smislu sodbe Sodišča z dne 9. marca 1994 v zadevi TWD Textilwerke Deggendorf, C‑188/92, Recueil, str. I‑833, točke od 13 do 26; z dne 30. januarja 1997 v zadevi Wiljo, C‑178/95, Recueil, str. I‑585, točki 20 in 21, ter z dne 15. februarja 2001 v zadevi Nachi Europe, C‑239/99, Recueil, str. I‑1197, točka 30). Poleg tega dejstvo, da sodišče Unije ni ugodilo predlogu za odlog izvršitve, ne preprečuje, da odlog odredi nacionalno sodišče (glej sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 3. decembra 2002 v zadevi Neue Erba Lautex proti Komisiji, T‑181/02 R, Recueil, str. II‑5081, točka 108 in navedena sodna praksa).
25 V obravnavani zadevi pa tožeča stranka ni podala navedb glede vprašanja, ali notranja pravna sredstva, ki jih ima na voljo na podlagi slovenskega prava za izpodbijanje zgoraj navedenih treh dopisov, ne omogočajo, da bi se s sklicevanjem na svoj finančni položaj in na okoliščine izpodbijanega sklepa, in sicer med drugim na dejstvo, da je Komisija de facto podaljšala rok (glej točko 20 zgoraj), izognila nastanku velike in nepopravljive škode.
26 Glede na navedeno lahko sodnik za začasne odredbe ugotovi le to, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da ji neposredno grozi nastanek velike in nepopravljive škode, če izvršitev izpodbijanega sklepa ne bo odložena. Pogoj nujnosti torej ni izpolnjen.
27 Ta rešitev je v skladu s tehtanjem različnih zadevnih interesov, pri katerem mora sodnik za začasne odredbe med drugim ugotoviti, ali interes tožeče stranke, da se predlaganemu odlogu izvršitve ugodi, prevlada nad interesom takojšnje uveljavitve izpodbijanega sklepa (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 26. junija 2003 v združenih zadevah Belgija in Forum 187 proti Komisiji, C‑182/03 R in C‑217/03 R, Recueil, str. I‑6887, točka 142).
28 V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 108(2), prvi pododstavek, PDEU določa, da če Komisija ugotovi, da državna pomoč ni združljiva z notranjim trgom, odloči, da mora zadevna država takšno pomoč odpraviti ali spremeniti v roku, ki ji ga določi. Iz navedenega izhaja, da je splošni interes, na podlagi katerega Komisija izvaja pristojnosti, ki so ji podeljene s členom 108(2) PDEU in členom 7 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339), zato da se zagotovi, da državne pomoči, ki so škodljive za konkurenco, ne izkrivijo delovanja notranjega trga, posebno pomemben. Namen obveznosti zadevne države članice, da odpravi pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom, je namreč vzpostavitev prejšnjega stanja (glej v tem smislu sklepa predsednika Splošnega sodišča z dne 4. aprila 2002 v zadevi Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji, T‑198/01 R, Recueil, str. II‑2153, točka 113 in navedena sodna praksa, in z dne 23. januarja 2009 v zadevi Pannon Hőerőmű proti Komisiji, T‑352/08 R, neobjavljen v ZOdl, točka 58).
29 Zato je bilo razsojeno, da mora v zvezi s predlogom za odlog izpolnitve obveznosti izterjave, ki jo je glede nezakonito izplačane pomoči, za katero je bilo ugotovljeno, da ni združljiva z notranjim trgom, naložila Komisija, interes Unije načeloma prevladati nad interesom upravičenca do pomoči, da se izogne izpolnitvi obveznosti vračila te pomoči pred izdajo sodbe v postopku v glavni stvari. Le v izjemnih okoliščinah in zlasti ob izpolnjenem pogoju nujnosti se lahko upravičencu do take pomoči izda začasna odredba (glej zgoraj navedeni sklep Pannon Hőerőmű proti Komisiji, točki 59 in 60 ter navedena sodna praksa).
30 Vendar kot je bilo razsojeno zgoraj, tožeča stranka v obravnavanem primeru ne izpolnjuje pogoja nujnosti.
31 Tožeča stranka v zvezi z vprašanjem, ali obstajajo izredne okoliščine, ki upravičujejo uravnoteženje interesov v njeno korist, trdi, da je eden zadnjih neodvisnih proizvajalcev smučarske opreme na oligopolističnem trgu, ki ga obvladujejo tri skupine s svetovnim tržnim deležem več kot 55 %, tako da bi bila ohranitev njenega tržnega deleža, ki znaša okoli [zaupno], pomembna za zagotovitev konkurenčne strukture trga, pri tem pa dodaja, da bi njen stečaj zelo vplival ne le na gospodarski in socialni položaj Gorenjske regije (Slovenija), temveč tudi celotne Slovenije, saj je z več kot 600 zaposlenimi eden od velikih delodajalcev v tej regiji.
32 [zaupno]. Zato se tožeča stranka, ker ni navedla elementov, ki se upoštevajo pri tehtanju interesov, in to kljub njeni obveznosti, da v besedilu predloga poda natančno in celovito podobo položaja, o katerem trdi, da upravičuje izdajo predlagane začasne odredbe (glej točko 14 zgoraj), ne more učinkovito sklicevati na izredne okoliščine, ki bi upravičevale uravnoteženje interesov v njeno korist.
33 Zato je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti, ali je pogoj v zvezi s fumus boni juris izpolnjen.
34 Nazadnje, predloga tožeče stranke, vloženega 1. marca 2013, naj se ji dovoli podati repliko na stališča Komisije, da bi v odgovor na ta stališča pojasnila, kako je v slovenskem pravu urejen [zaupno], ni mogoče sprejeti. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče učinkovito dopolniti – da bi se odpravile pomanjkljivosti – z naknadno pisno vlogo, ki jo tožeča stranka po potrebi vloži v odgovor na stališča nasprotne stranke, ker dopustitev take možnosti „nadoknaditi zamujeno“ ne bi bila le v neskladju z načelom hitrosti, ki ga je treba upoštevati v postopku izdaje začasnih odredb, temveč tudi – in zlasti – z namenom člena 109 Poslovnika, ki določa, da lahko predlagatelj v primeru zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe vloži nov predlog le, če „temelji na novih dejstvih“ (sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 7. maja 2010 v zadevi Almamet proti Komisiji, T‑410/09 R, neobjavljen v ZOdl., točka 55; glej tudi sklep predsednika Sodišča z dne 16. decembra 2010 v zadevi Almamet proti Komisiji, C‑373/10 P(R), neobjavljen v ZOdl., točka 21, in zgoraj navedeni sklep Ziegler proti Komisiji, točka 14). Tožeča stranka pa se v svojem predlogu z dne 1. marca 2013 ne sklicuje na noben element, ki ga ne bi mogla navesti ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe in ki bi ga bilo treba upoštevati ob presoji obravnavane zadeve.
Iz teh razlogov je
PREDSEDNIK SPLOŠNEGA SODIŠČA
sklenil:
1. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.
2. Odločitev o stroških se pridrži.
V Luxembourgu, 11. marca 2013