Language of document : ECLI:EU:T:2022:421

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti razširjeni senat)

z dne 6. julija 2022(*)

„Pravo institucij – Član Parlamenta – Zavrnitev predsednika Parlamenta, da izvoljenima kandidatoma prizna status evropskega poslanca in s tem povezane pravice – Ničnostna tožba – Akt, zoper katerega ni pravnega sredstva – Nedopustnost“

V zadevi T‑388/19,

Carles Puigdemont i Casamajó, stanujoč v Waterlooju (Belgija),

Antoni Comín i Oliveres, stanujoč v Waterlooju,

ki ju zastopajo P. Bekaert, G. Boye in S. Bekaert, odvetniki, ter B. Emmerson, QC,

tožeči stranki,

proti

Evropskemu parlamentu, ki ga zastopajo N. Görlitz, T. Lukácsi in C. Burgos, agenti,

tožena stranka,

ob intervenciji

Kraljevine Španije, ki jo zastopa A. Gavela Llopis, agentka,

intervenientka,

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti razširjeni senat),

v sestavi A. Marcoulli, predsednica, S. Frimodt Nielsen, J. Schwarcz, C. Iliopoulos (poročevalec) in R. Norkus, sodniki,

sodni tajnik: I. Pollalis, administrator,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi obravnave z dne 21. januarja 2022

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeči stranki, Carles Puigdemont i Casamajó in Antoni Comín i Oliveres, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlagata razglasitev ničnosti, prvič, navodila predsednika Evropskega parlamenta z dne 29. maja 2019, s katerim sta jima bili zavrnjeni pravica do storitev službe za sprejem in pomoč, ki je na voljo novim poslancem Evropskega parlamenta, ter dodelitev začasne akreditacije, in, drugič, zavrnitve predsednika Parlamenta, vsebovane v dopisu z dne 27. junija 2019, da jima prizna status evropskega poslanca.

 Pravni okvir

 Protokol (št. 7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije

2        Člen 9 Protokola (št. 7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije (UL 2010, C 83, str. 266, v nadaljevanju: Protokol št. 7) določa:

„Med zasedanjem Evropskega parlamenta njeni člani uživajo:

(a)      na ozemlju svoje države imunitete, priznane članom parlamenta te države;

(b)      na ozemlju vseh drugih držav članic imuniteto pred kakršnim koli priporom in sodnim postopkom.

Za člane velja imuniteta tudi medtem, ko potujejo do kraja zasedanja [P]arlamenta in nazaj.

[…]“.

 Akt o volitvah

3        Člen 5 Akta o volitvah predstavnikov Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami, priloženega Sklepu Sveta 76/787/ESPJ, EGS, Euratom, z dne 20. septembra 1976 (UL 1976, L 278, str. 1), kakor je bil spremenjen s Sklepom Sveta 2002/772/ES, Euratom, z dne 25. junija 2002 in 23. septembra 2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 137, v nadaljevanju: Akt o volitvah), določa:

„1. Mandat petih let, za katerega so izvoljeni člani [P]arlamenta, se prične z začetkom prvega zasedanja po vsakih volitvah.

[…]

2. Mandat posameznega člana [P]arlamenta se začne in konča hkrati z dobo iz odstavka 1.“

4        Člen 7 Akta o volitvah določa:

„1. Funkcija člana [P]arlamenta je nezdružljiva s funkcijo:

–        člana vlade države članice,

–        člana [Evropske k]omisije,

–        sodnika, generalnega pravobranilca ali sodnega tajnika na Sodišču [Evropske unije],

–        člana sveta direktorjev Evropske centralne banke,

–        člana [Evropskega r]ačunskega sodišča,

–        [Evropskega] varuha človekovih pravic […],

–        člana [Evropskega e]konomsko-socialnega odbora,

–        člana Odbora regij,

–        člana odborov in organov, ustanovljenih na podlagi ali v skladu s Pogodbama, s katerima sta bili ustanovljeni Evropska gospodarska skupnost in Evropska skupnost za atomsko energijo, za upravljanje s sredstvi Skupnosti ali za opravljanje stalne in neposredne naloge upravnega poslovodenja,

–        člana sveta direktorjev ali upravnega odbora ali uslužbenca Evropske investicijske banke,

–        dejavnega uradnika ali uslužbenca institucij [Evropske unije] ali z njimi povezanih specializiranih organov ali teles Evropske centralne banke.

2. Od volitev v [P]arlament leta 2004 je funkcija člana [P]arlamenta nezdružljiva s funkcijo člana nacionalnega parlamenta.

[…]

3. Poleg tega lahko vsaka država članica pod pogoji iz člena [8] razširi pravila glede nezdružljivosti na nacionalni ravni.

[…]“.

5        Člen 8 Akta o volitvah določa:

„Ob upoštevanju določb tega akta urejajo volilni postopek v vsaki državi članici nacionalni predpisi.

Ti nacionalni predpisi, v katerih se po potrebi lahko upoštevajo posebne razmere v državah članicah, ne vplivajo na proporcionalno naravo volilnega sistema.“

6        Člen 12 Akta o volitvah določa:

„[P]arlament preveri veljavnost mandatov članov [P]arlamenta. V ta namen se seznani z izidi, ki so jih uradno razglasile države članice, in odloča v sporih, ki lahko izhajajo iz določb tega akta, razen v tistih, ki izhajajo iz nacionalnih predpisov, na katere se akt sklicuje.“

7        Člen 13 Akta o volitvah določa:

„1. Sedež se sprosti, kadar mandat člana [P]arlamenta preneha zaradi odstopa, smrti ali razrešitve.

2. Vsaka država članica ob upoštevanju drugih določb tega akta določi ustrezne postopke za zapolnjevanje sedežev, ki so se sprostili med petletnim mandatom iz člena [5], za preostanek te dobe.

3. Kadar zakonodaja države članice izrecno ureja razrešitev člana [P]arlamenta, ta mandat preneha v skladu s temi pravnimi predpisi. Pristojni nacionalni organi o tem obvestijo [P]arlament.

[…]“.

 Poslovnik Parlamenta (2019–2024)

8        Člen 3 Poslovnika Parlamenta, ki se uporablja za deveto parlamentarno obdobje (2019–2024) (v nadaljevanju: Poslovnik), naslovljen „Preverjanje veljavnosti mandatov poslancev“ določa:

„1. Po splošnih volitvah v [P]arlament predsednik pozove pristojne organe držav članic, naj Parlament nemudoma obvestijo o imenih izvoljenih poslancev, tako da lahko vsi poslanci nastopijo svoj mandat v Parlamentu od začetka prve seje po volitvah.

Predsednik [Parlamenta] pristojne organe hkrati opozori na ustrezne določbe Akta [o volitvah] in jih pozove, naj sprejmejo potrebne ukrepe v izogib morebitni nezdružljivosti s funkcijo poslanca [P]arlamenta.

2. Vsak poslanec, o čigar izvolitvi je bil Parlament obveščen, pred nastopom mandata v Parlamentu poda pisno izjavo, da ne opravlja funkcije, ki v smislu člena 7(1) in (2) Akta [o volitvah] ni združljiva s funkcijo poslanca [P]arlamenta. Po splošnih volitvah se izjava, kadar je mogoče, poda najpozneje šest dni pred prvo sejo Parlamenta po volitvah. Dokler se ne preveri veljavnosti mandata poslanca ali se ne odloči o morebitnem sporu, se poslanec polnopravno udeležuje sej Parlamenta in njegovih organov pod pogojem, da je predhodno podpisal navedeno pisno izjavo.

Kadar se na podlagi dejstev, ki so preverljiva v javno dostopnih virih, ugotovi, da poslanec opravlja funkcijo, ki v smislu člena 7(1) ali (2) Akta [o volitvah] ni združljiva s funkcijo poslanca [P]arlamenta, Parlament na podlagi obvestila svojega predsednika potrdi sprostitev sedeža.

3. Parlament na podlagi poročila pristojnega odbora nemudoma preveri veljavnost mandatov poslancev in odloči o veljavnosti mandatov vseh novoizvoljenih poslancev ter tudi o sporih, ki so mu posredovani na podlagi določb Akta [o volitvah], razen tistih, ki v skladu z navedenim aktom spadajo izključno v okvir nacionalnih predpisov, na katere se navedeni akt sklicuje.

Poročilo odbora temelji na uradnem obvestilu vseh držav članic o dokončnih izidih volitev, v katerem so podrobno navedena imena izvoljenih kandidatov in morebitnih nadomestnih kandidatov, skupaj z vrstnim redom glede na izide glasovanja.

Veljavnosti mandata poslanca ni mogoče potrditi, če ni podal pisnih izjav v skladu s tem členom in Prilogo I k temu poslovniku.

[…]“.

9        Člen 8 Poslovnika, naslovljen „Nujno ukrepanje predsednika [Parlamenta] za uveljavitev imunitete“, določa:

„1. Kadar je poslancu odvzeta prostost ali mu je omejena svoboda gibanja z očitnim kršenjem njegovih privilegijev in imunitet, lahko predsednik [Parlamenta] po posvetovanju s predsednikom in poročevalcem pristojnega odbora kot nujno zadevo poda pobudo za uveljavljanje privilegijev in imunitete zadevnega poslanca. Predsednik [Parlamenta] svojo pobudo sporoči odboru in obvesti Parlament.

[…]“.

10      Člen 9 Poslovnika, naslovljen „Postopki v zvezi z imuniteto“, določa:

„1. Vsaka zahteva za odvzem imunitete poslancu, ki jo na predsednika [Parlamenta] naslovi pristojni organ države članice, ali za zaščito privilegijev in imunitete, ki jo na predsednika naslovi poslanec ali nekdanji poslanec, se razglasi na plenarnem zasedanju in posreduje pristojnemu odboru.

2. S soglasjem zadevnega poslanca ali nekdanjega poslanca lahko zahtevo vloži drug poslanec, ki se mu dovoli zastopati zadevnega poslanca ali nekdanjega poslanca v vseh fazah postopka.

[…]“.

11      Nazadnje, člen 4(1) Priloge I k Poslovniku, naslovljene „Kodeks ravnanja za poslance [P]arlamenta v zvezi s finančnimi interesi in nasprotji interesov“, določa:

„Zaradi preglednosti poslanci [P]arlamenta predsedniku pred koncem prvega zasedanja po volitvah v [P]arlament (če je to med zakonodajnim obdobjem, pa v 30 dneh po prevzemu poslanske funkcije) v skladu s svojo osebno odgovornostjo predložijo izjavo o finančnih interesih na obrazcu, ki ga v skladu s členom 9 sprejme predsedstvo. Predsednika obvestijo o vsakršni spremembi, ki vpliva na izjavo, do konca meseca po nastopu take spremembe.“

 Španski zakon o volitvah

12      Člen 224 Ley orgánica 5/1985 de Régimen Electoral General (sistemski zakon 5/1985 o splošnem volilnem sistemu) z dne 19. junija 1985 (Boletín Oficial del Estado št. 147 z dne 20. junija 1985, str. 19110, v nadaljevanju: španski zakon o volitvah) določa:

„1. Junta Electoral Central [osrednja volilna komisija, Španija] najpozneje 20. dan po volitvah in po preštetju glasov na nacionalni ravni podeli ustrezna poslanska mesta vsaki posamezni kandidaturi in razglasi izvoljene kandidate.

2. V petih dneh od razglasitve morajo kandidati, ki so bili izvoljeni, pri osrednji volilni komisiji podati prisego ali obljubo, da bodo spoštovali [špansko] ustavo. Po preteku tega roka osrednja volilna komisija razglasi kot proste tiste sedeže, ki pripadajo tistim poslancem [P]arlamenta, ki niso podali prisege ali obljube, da bodo spoštovali [špansko] ustavo, in začasno prekine vse posebne pravice, ki naj bi jim pripadale zaradi njihovega položaja, vse dokler navedene prisege ali obljube ne podajo.

[…]“.

 Ozadje spora in dejansko stanje po vložitvi tožbe

13      C. Puigdemont i Casamajó in A. Comín i Oliveres sta bila ob sprejetju Ley 19/2017 del Parlamento de Cataluña, reguladora del referéndum de autodeterminación (zakon št. 19/2017 katalonskega parlamenta o referendumu o samoodločbi) z dne 6. septembra 2017 (DOGC št. 7449A z dne 6. septembra 2017, str. 1) in Ley 20/2017 del Parlamento de Cataluña, de transitoriedad jurídica y fundacional de la República (zakon št. 20/2017 katalonskega parlamenta o pravnem prehodu in ustanovitvi republike) z dne 8. septembra 2017 (DOGC št. 7451A z dne 8. septembra 2017, str. 1) ter ob izvedbi referenduma o samoodločbi 1. oktobra 2017, ki je bil določen s prvim od teh dveh zakonov, izvajanje določb katerega je bilo v tem času ustavljeno z odločbo Tribunal Constitucional (ustavno sodišče, Španija), predsednik Generalitat de Cataluña (avtonomna skupnost Katalonija, Španija) oziroma član Gobierno autonómico de Cataluña (avtonomna vlada Katalonije, Španija).

14      Zaradi sprejetja navedenih zakonov in izvedbe navedenega referenduma so Ministerio fiscal (državno tožilstvo, Španija), Abogado del Estado (državni odvetnik, Španija) in politična stranka VOX sprožili kazenski postopek proti več osebam, med drugim proti tožečima strankama, ker so po njihovem mnenju storile dejanja, zajeta med drugim s kaznivima dejanjema „vstajništva“ in „zlorabe javnih sredstev“.

15      Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) je s sklepom z dne 9. julija 2018 ugotovilo izostanek tožečih strank, ker sta pobegnili iz Španije, in kazenski postopek zoper njiju prekinilo, dokler ju ne najdejo.

16      Poleg tega sta tožeči stranki na volitvah v Evropski parlament v Španiji, ki so potekale 26. maja 2019 (v nadaljevanju: volitve 26. maja 2019), kandidirali na listi koalicije Lliures per Europa (Junts), ki sta jo vodili.

17      Na volitvah 26. maja 2019 je navedena lista prejela 1.018.435 glasov in dobila dva sedeža v Parlamentu.

18      Takratni predsednik Parlamenta (v nadaljevanju: nekdanji predsednik Parlamenta) je 29. maja 2019 dal interno navodilo generalnemu sekretarju institucije (v nadaljevanju: navodilo z dne 29. maja 2019), naj se vsem kandidatom, izvoljenim v Španiji, zavrneta dostop do „welcome village“ in pomoč, ki jo institucija zagotavlja novoizvoljenim poslancem Parlamenta (v nadaljevanju: posebna sprejemna služba), ter odloži njihova akreditacija, dokler Parlament uradno ne prejme potrditve njihove izvolitve v skladu s členom 12 Akta o volitvah. V skladu s tem navodilom tožeči stranki nista bili upravičeni do storitev posebne sprejemne službe, zato sta jima bila zavrnjena dostop do „welcome village“ ter dodelitev začasne akreditacije in izkaznic.

19      Junta Electoral Central (osrednja volilna komisija, Španija) je 13. junija 2019 sprejela sklep o „[r]azglasitvi seznama poslancev, ki so bili na volitvah 26. maja 2019 izvoljeni v Evropski parlament“ (Boletín Oficial del Estado št. 142 z dne 14. junija 2019, str. 62477, v nadaljevanju: razglas z dne 13. junija 2019). V razglasu z dne 13. junija 2019 je bilo navedeno, da je osrednja volilna komisija v skladu s členom 224(1) španskega zakona o volitvah in na podlagi podatkov iz konsolidiranih poročil o preštetih glasovih, ki so jih poslale vse pokrajinske volilne komisije, ponovno preštela glasove na nacionalni ravni na volitvah 26. maja 2019, dodelila ustrezne mandate posameznim kandidatom in razglasila poimensko navedene izvoljene kandidate, med katerimi sta bili tudi tožeči stranki. V razglasu z dne 13. junija 2019 je bilo tudi navedeno, da bo zasedanje, na katerem bodo izvoljeni kandidati podali prisego, da bodo spoštovali špansko ustavo, kot se zahteva s členom 224(2) španskega zakona o volitvah, potekalo 17. junija 2019.

20      V dopisu z dne 14. junija 2019 sta tožeči stranki od nekdanjega predsednika Parlamenta v bistvu zahtevali, naj se seznani z izidom volitev z dne 26. maja 2019, ki izhaja iz razglasa z dne 13. junija 2019, prekliče svoje navodilo z dne 29. maja 2019, da bi lahko vstopili v prostore Parlamenta in bili upravičeni do storitev posebne sprejemne službe, ter naj službam Parlamenta naroči, da jima omogočijo nastop funkcije in uživanje pravic, povezanih z njunim statusom evropskih poslancev, od 2. julija 2019, datuma prvega plenarnega zasedanja po volitvah 26. maja 2019.

21      Preiskovalni sodnik Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) je 15. junija 2019 zavrnil predlog tožečih strank za umik nacionalnih nalogov za prijetje, ki so jih zoper njiju izdala španska kazenska sodišča, da bi se jima lahko sodilo v kazenskem postopku iz točke 14 zgoraj.

22      Osrednja volilna komisija je 17. junija 2019 Parlament uradno obvestila o seznamu kandidatov, izvoljenih v Španiji (v nadaljevanju: obvestilo z dne 17. junija 2019), na katerem ni bilo imen tožečih strank.

23      Osrednja volilna komisija je 20. junija 2019 tožečima strankama v bistvu zavrnila možnost, da podata prisego o spoštovanju španske ustave, ki se zahteva s členom 224(2) španskega zakona o volitvah, s pisno izjavo pred notarjem v Belgiji ali prek pooblaščencev, imenovanih z notarsko listino, sestavljeno v Belgiji, in sicer z obrazložitvijo, da je takšna prisega dejanje, ki ga je treba opraviti osebno pred osrednjo volilno komisijo.

24      Istega dne je osrednja volilna komisija Parlamentu poslala sklep, v katerem je ugotovila, da tožeči stranki nista prisegli, da bosta spoštovali špansko ustavo, ter v skladu s členom 224(2) španskega zakona o volitvah razglasila sprostitev sedežev, dodeljenih tožečima strankama v Parlamentu, in zadržanje vseh posebnih pravic, ki bi jima lahko pripadale na podlagi njune funkcije, dokler ne prisežeta.

25      V dopisu z dne 20. junija 2019 sta tožeči stranki od nekdanjega predsednika Parlamenta zahtevali, naj na podlagi člena 8 Poslovnika nujno sprejme vse potrebne ukrepe za uveljavitev njunih privilegijev in imunitet ter zlasti za zaščito teh privilegijev in imunitet, naj ugotovi, da se z nacionalnimi nalogi za prijetje zoper njiju kršijo privilegiji in imunitete, ki jih uživata na podlagi člena 9 Protokola št. 7, naj ugotovi, da člen 9, drugi odstavek, istega protokola evropske poslance ščiti pred kakršnim koli sodnim omejevanjem svobode gibanja, ki bi jim lahko preprečila izpolnitev potrebnih formalnosti za nastop funkcije, in nazadnje, naj svoj sklep nemudoma posreduje pristojnim španskim organom.

26      V dopisu z dne 24. junija 2019 sta tožeči stranki v bistvu ponovili vse zahteve, ki sta jih predhodno navedli v dopisih z dne 14. in 20. junija 2019 (glej točki 20 in 25 zgoraj) in na katere ni bilo odgovora.

27      V dopisu z dne 27. junija 2019 je nekdanji predsednik Parlamenta odgovoril na dopise tožečih strank z dne 14., 20. in 24. junija 2019, pri čemer je v bistvu navedel, da ju ne more obravnavati kot bodoča člana Parlamenta, ker njunih imen ni na seznamu izvoljenih kandidatov, o katerem so ga uradno obvestili španski organi (v nadaljevanju: dopis z dne 27. junija 2019).

28      Na podlagi tega odgovora sta tožeči stranki 28. junija 2019 vložili to ničnostno tožbo (evidentirano pod številko T‑388/19), ki je usmerjena na eni strani zoper navodilo z dne 29. maja 2019 in na drugi strani zoper več dejanj iz dopisa z dne 27. junija 2019, in sicer v bistvu, prvič, zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, da bi se seznanil z izidom volitev z dne 26. maja 2019; drugič, razglasitev sprostitve sedeža, ki je pripadel vsaki od tožečih strank, ki jo je izvedel nekdanji predsednik Parlamenta; tretjič, zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, da jima prizna pravico do nastopa funkcije, izvrševanja mandata evropskih poslancev in udeleževanja zasedanj Parlamenta od začetka prvega zasedanja po volitvah 26. maja 2019, ter, četrtič, zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, da v skladu s členom 8 Poslovnika kot nujno zadevo poda pobudo za uveljavljanje njunih privilegijev in imunitet.

29      Istega dne sta tožeči stranki vložili tudi predlog za izdajo začasne odredbe, evidentiran pod številko T‑388/19 R.

30      2. julija 2019 se je začelo prvo zasedanje novoizvoljenega Parlamenta po volitvah 26. maja 2019.

31      Evropska poslanka D. Riba i Giner je v imenu tožečih strank z elektronskim sporočilom z dne 10. oktobra 2019 na novega predsednika Parlamenta, izvoljenega 3. julija 2019 (v nadaljevanju: novi predsednik Parlamenta), ter na predsednika in podpredsednika Odbora za pravne zadeve Parlamenta naslovila zahtevo 38 evropskih poslancev različnih narodnosti in političnih strank, vključno z njo, pri čemer so med drugim zahtevali, naj Parlament na podlagi člena 9 Poslovnika zaščiti poslansko imuniteto tožečih strank iz člena 9, prvi in drugi odstavek, Protokola št. 7.

32      Preiskovalni sodnik kazenskega oddelka Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) je 14. oktobra 2019 zoper C. Puigdemonta i Casamajója izdal nacionalni nalog za prijetje, evropski nalog za prijetje in mednarodni nalog za prijetje, da bi mu lahko bilo sojeno v kazenskem postopku iz točke 14 zgoraj. Enake naloge za prijetje je 4. novembra 2019 izdal zoper A. Comína i Oliveresa. Nato sta bili tožeči stranki 17. oktobra oziroma 7. novembra 2019 pridržani v Belgiji in istega dne pogojno izpuščeni.

33      Novi predsednik Parlamenta je s podobnima dopisoma z dne 10. decembra 2019, od katerih je bil eden naslovljen na D. Riba i Giner, drugi pa na vseh 38 poslancev, odgovoril na zahtevo iz točke 31 zgoraj. V bistvu je zlasti trdil, da tožečih strank ne more obravnavati kot članov Parlamenta, ker španski organi niso poslali uradnega obvestila o njuni izvolitvi v smislu Akta o volitvah.

34      Tožeči stranki sta 20. februarja 2020 vložili tožbo za razglasitev ničnosti dopisa z dne 10. decembra 2019, ki ga je novi predsednik Parlamenta naslovil na D. Ribo i Giner (glej točko 33 zgoraj), ta pa je bila evidentirana pod številko T‑115/20.

35      Sodišče je v sodbi z dne 19. decembra 2019, Junqueras Vies (C‑502/19, EU:C:2019:1115), med drugim odločilo, da je treba za osebo, ki je bila uradno razglašena za izvoljeno v Parlament, vendar ji po tej razglasitvi ni bilo dovoljeno izpolniti nekatere zahteve, določene v nacionalnem pravu, in oditi v Parlament, da bi se udeležila njegovega prvega zasedanja, šteti, da uživa imuniteto na podlagi člena 9, drugi odstavek, Protokola št. 7.

36      Na plenarnem zasedanju 13. januarja 2020 se je Parlament na podlagi sodbe z dne 19. decembra 2019, Junqueras Vies (C‑502/19, EU:C:2019:1115), seznanil z izvolitvijo tožečih strank v Parlament z učinkom od 2. julija 2019 (v nadaljevanju: seznanitev z dne 13. januarja 2020).

 Postopek in predlogi strank

37      Tožeči stranki sta 28. junija 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili to tožbo.

38      Tožeči stranki sta z ločeno vlogo, ki sta jo v tajništvu Splošnega sodišča vložili istega dne, vložili predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi členov 278 in 279 PDEU, evidentiran pod številko T‑388/19 R.

39      Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 1. julija 2019, Puigdemont i Casamajó in Comín i Oliveres/Parlament (T‑388/19 R, neobjavljen, EU:T:2019:467), zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe in pridržal odločitev o stroških. Tožeči stranki sta zoper ta sklep vložili pritožbo pri Sodišču, evidentirano pod številko C‑646/19 P(R).

40      Podpredsednica Sodišča je s sklepom z dne 20. decembra 2019, Puigdemont i Casamajó in Comín i Oliveres/Parlament (C‑646/19 P(R), neobjavljen, EU:C:2019:1149), razveljavila sklep z dne 1. julija 2019, Puigdemont i Casamajó in Comín i Oliveres/Parlament (T‑388/19 R, neobjavljen, EU:T:2019:467), zadevo vrnila Splošnemu sodišču in pridržala odločitev o stroških.

41      Kraljevina Španija je 10. septembra 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v tej zadevi.

42      Parlament je z ločeno vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 19. septembra 2019 na podlagi člena 130 Poslovnika Splošnega sodišča, vložil, prvič, predlog za ustavitev postopka za del tožbe in, drugič, ugovor nedopustnosti za preostali del tožbe, v zvezi s katerima sta tožeči stranki 4. novembra 2019 predložili svoje stališče.

43      Parlament je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 20. januarja 2020, Splošnemu sodišču predlagal, naj v zvezi s celotno tožbo razglasi ustavitev postopka. Tožeči stranki sta svoje stališče v zvezi s tem predlogom predložili 7. februarja 2020.

44      Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 19. marca 2020, Puigdemont i Casamajó in Comín i Oliveres/Parlament (T‑388/19 R-RENV, neobjavljen, EU:T:2020:114), v okviru odločanja po vrnitvi zadeve na podlagi sklepa z dne 20. decembra 2019, Puigdemont i Casamajó in Comín i Oliveres/Parlament (C‑646/19 P(R), neobjavljen, EU:C:2019:1149), navedenem v točki 40 zgoraj, odločil, da se glede na seznanitev z dne 13. januarja 2020 postopek s predlogom za izdajo začasne odredbe ustavi, in pridržal odločitev o stroških.

45      Splošno sodišče (šesti senat) je s sklepom z dne 29. julija 2020 odločilo, da odločanje o ugovoru nedopustnosti in predlogu za ustavitev postopka z dne 19. septembra 2019 in 20. januarja 2020 pridrži za končno odločbo.

46      Predsednica šestega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 11. septembra 2020 Kraljevini Španiji dovolila intervencijo v podporo predlogom Parlamenta.

47      Parlament je 11. septembra 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil odgovor na tožbo.

48      Kraljevina Španija je 8. januarja 2021 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila intervencijsko vlogo.

49      Tožeči stranki sta 11. januarja 2021 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili repliko.

50      Parlament je 4. marca 2021 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil svoje stališče k intervencijski vlogi Kraljevine Španije.

51      Tožeči stranki sta 11. marca 2021 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili svoje stališče k intervencijski vlogi Kraljevine Španije.

52      Parlament je 11. marca 2021 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil dupliko.

53      Splošno sodišče (šesti senat) je na predlog sodnika poročevalca sklenilo začeti ustni del postopka in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika strankam postavilo pisna vprašanja, na katera so odgovorile v za to določenem roku.

54      Splošno sodišče je na predlog šestega senata na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da zadevo predodeli razširjenemu senatu.

55      Stranke so na obravnavi 21. januarja 2022 ustno podale stališča in odgovorile na ustna vprašanja Splošnega sodišča. Parlament je ob tej priložnosti umaknil svoja predloga za ustavitev postopka z dne 19. septembra 2019 in 20. januarja 2020.

56      Tožeči stranki Splošnemu sodišču v bistvu predlagata, naj:

–        zavrne ugovor nedopustnosti z dne 19. septembra 2019;

–        razglasi za nično navodilo z dne 29. maja 2019;

–        razglasi za nično zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, vsebovano v dopisu z dne 27. junija 2019, da bi se seznanil z izidi volitev z dne 26. maja 2019, ki jih je uradno razglasila Kraljevina Španija;

–        razglasi za nično sprostitev njunih sedežev, ki jo je v dopisu z dne 27. junija 2019 izvedel nekdanji predsednik Parlamenta;

–        razglasi za nično zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, vsebovano v dopisu z dne 27. junija 2019, da jima prizna pravico do nastopa funkcije, izvrševanja mandata evropskih poslancev in udeleževanja zasedanj Parlamenta od začetka prvega zasedanja po volitvah 26. maja 2019;

–        razglasi za nično zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, vsebovano v dopisu z dne 27. junija 2019, da na podlagi člena 8 Poslovnika kot nujno zadevo poda pobudo za uveljavitev njunih privilegijev in imunitet;

–        Parlamentu naloži plačilo stroškov.

57      Parlament, ki ga v bistvu podpira Kraljevina Španija, Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        primarno, tožbo zavrže kot nedopustno;

–        podredno, tožbo zavrže kot delno nedopustno in zavrne kot delno neutemeljeno;

–        najbolj podredno, tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožečima strankama naloži plačilo stroškov.

 Pravo

58      Tožeči stranki v utemeljitev tožbe navajata pet tožbenih razlogov. Prvi tožbeni razlog se nanaša na navodilo z dne 29. maja 2019 in je povezan s kršitvijo člena 20, člena 21 in člena 39(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter člena 3(2) Poslovnika. Drugi tožbeni razlog se nanaša na zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, da se seznani z izidi volitev 26. maja 2019, ki jih je uradno razglasila Kraljevina Španija, ter je v bistvu povezan s kršitvijo člena 39(2) Listine, člena 5(1) in člena 12 Akta o volitvah ter člena 2, člena 10(2) in (4) ter člena 14(3) PEU in člena 3(1) Poslovnika. Tretji tožbeni razlog se nanaša na domnevno razglasitev sprostitve sedežev tožečih strank s strani nekdanjega predsednika Parlamenta in je v bistvu povezan s kršitvijo člena 6(2), člena 8 in člena 13 Akta o volitvah v povezavi s členom 39(2) Listine ter členom 10(2) in (3) PEU. Četrti tožbeni razlog se nanaša na zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, da tožečima strankama prizna pravico do nastopa funkcije, izvrševanja mandata in udeleževanja zasedanj Parlamenta od začetka prvega zasedanja po evropskih volitvah 26. maja 2019, in je povezan s kršitvijo člena 5(1) in člena 12 Akta o volitvah v povezavi s členom 39(2) Listine, členom 10(1) in (2) ter členom 14(2) in (3) PEU in členom 3(2) Poslovnika. Nazadnje, peti tožbeni razlog se nanaša na zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, da uveljavi privilegije in imunitete tožečih strank na podlagi člena 8 Poslovnika, ter je povezan s kršitvijo člena 5(2) navedenega poslovnika, člena 39(2) Listine, obveznosti obrazložitve in načela dobrega upravljanja.

59      Parlament, ki ga podpira Kraljevina Španija, se primarno sklicuje na nedopustnost tožbe zaradi, po eni strani, nejasnosti tožbe glede nekaterih aktov, katerih razglasitev ničnosti se zahteva, in, po drugi strani, neobstoja izpodbojnih aktov.

60      Tožeči stranki predlagata, naj se ugovor nedopustnosti zavrne. Po eni strani trdita, da so akti, katerih razglasitev ničnosti predlagata, jasno opredeljeni v tožbi. Po drugi strani pa naj bi bila tožba usmerjena zoper akte, ki so lahko predmet tožbe na podlagi člena 263 PDEU.

61      Zato je treba preučiti dopustnost tožbe, ki sta jo vložili tožeči stranki.

 Uvodne ugotovitve o predmetu spora

62      Na prvem mestu je treba opozoriti, da sta po eni strani tožeči stranki v odgovor na vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi potrdili, da je njuna tožba še vedno usmerjena zoper navodilo z dne 29. maja 2019 (glej točko 56, druga alinea, zgoraj).

63      Po drugi strani sta tožeči stranki navedli, da sicer vztrajata pri tožbenih predlogih iz točke 56 zgoraj, vendar v bistvu izpodbijata zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, vsebovano v dopisu z dne 27. junija 2019, da jima prizna status evropskega poslanca z učinkom od razglasa z dne 13. junija 2019.

64      V zvezi s tem sta tožeči stranki pojasnili, da je imela navedena zavrnitev več pravnih posledic, vključno s tem, da jima nekdanji predsednik Parlamenta ni priznal pravice do nastopa funkcije, izvrševanja mandata in udeleževanja zasedanj Parlamenta ter da je ta isti predsednik zavrnil, da kot nujno zadevo poda pobudo na podlagi člena 8 Poslovnika za uveljavljanje njunih privilegijev in imunitet.

65      Nazadnje, tožeči stranki sta potrdili, da če bi Splošno sodišče v nasprotju z njunimi trditvami ugotovilo, da ni mogoče podvomiti o zakonitosti zavrnitve nekdanjega predsednika Parlamenta, da jima prizna status evropskega poslanca, ne bi bilo treba posebej preverjati zakonitosti aktov, navedenih v točki 56 zgoraj.

66      Glede na pojasnila tožečih strank, navedena v točkah od 63 do 65 zgoraj, je treba v bistvu ugotoviti, da tožeči stranki ne predlagata razglasitve ničnosti aktov, navedenih v točki 56, tretja, četrta, peta in šesta alinea, zgoraj, temveč le razglasitev ničnosti zavrnitve nekdanjega predsednika Parlamenta, da jima prizna status evropskega poslanca, posledica česar naj bi bili zgoraj navedeni akti.

67      Na drugem mestu, Parlament se je v dupliki skliceval na nedopustnost tožbenega predloga, ki naj bi ga tožeči stranki prvič navedli v repliki in s katerim sta predlagali razglasitev ničnosti, prvič, domnevne zavrnitve nekdanjega predsednika Parlamenta, da zaščiti njune privilegije in imunitete na podlagi členov 7 in 9 Poslovnika, in, drugič, domnevne odločitve tega predsednika, da pristojnemu odboru Parlamenta ne posreduje njune domnevne zahteve za zaščito privilegijev in imunitet.

68      Tožeči stranki sta v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča (glej točko 53 zgoraj) navedli, da ne zahtevata razglasitve ničnosti morebitnega sklepa Parlamenta o zavrnitvi zaščite njunih privilegijev in imunitet na podlagi členov 7 in 9 Poslovnika, saj takšen sklep nikoli ni bil sprejet. Izpodbijali naj bi namreč le dejstvo, da nekdanji predsednik Parlamenta njune zahteve za zaščito privilegijev in imunitet ni razglasil na plenarnem zasedanju ter je v nasprotju s členom 9(1) Poslovnika ni posredoval pristojnemu odboru. V bistvu sta tožeči stranki pojasnili, da je bilo tudi to pravna posledica zavrnitve nekdanjega predsednika Parlamenta, da jima prizna status evropskega poslanca.

69      Iz tega sledi, da tožeči stranki v repliki nista predlagali niti razglasitve ničnosti morebitne zavrnitve nekdanjega predsednika Parlamenta, da se na podlagi členov 7 in 9 Poslovnika zaščitijo njuni privilegiji in imunitete, niti razglasitve ničnosti morebitne odločitve tega predsednika, da na plenarnem zasedanju ne razglasi njune domnevne zahteve za zaščito privilegijev in imunitet ter da je ne posreduje pristojnemu odboru Parlamenta.

70      Glede na vse navedeno je treba ugotoviti, da se s to tožbo v bistvu predlaga razglasitev ničnosti, prvič, navodila z dne 29. maja 2019 in, drugič, zavrnitve nekdanjega predsednika Parlamenta, vsebovane v dopisu z dne 27. junija 2019, da tožečima strankama prizna status evropskega poslanca (v nadaljevanju skupaj: izpodbijana akta).

 Narava izpodbijanih aktov

71      V okviru ugovora nedopustnosti Parlament, prvič, navaja, da je dopis z dne 27. junija 2019 zgolj informativnega značaja in tožeči stranki zgolj opozarja, da v skladu z veljavnim pravnim okvirom ne moreta biti izenačeni z novimi evropskimi poslanci v okviru devetega parlamentarnega obdobja. Drugič, Parlament trdi, da navodilo z dne 29. maja 2019 ne ustvarja pravnih učinkov za tretje osebe v smislu člena 263, prvi odstavek, PDEU, in poziva Splošno sodišče, naj po uradni dolžnosti preveri, ali gre za izpodbojni akt.

72      Tožeči stranki predlagata, naj se trditve Parlamenta zavrnejo. Prvič, v bistvu trdita, da zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, vsebovana v dopisu z dne 27. junija 2019, da jima prizna status evropskega poslanca, ni informativna. Ta zavrnitev naj bi namreč spremenila njun pravni položaj, saj naj bi jima med drugim preprečila nastop funkcije, izvrševanje mandata in udeleževanje zasedanj Parlamenta. Zato naj bi šlo za akt, ki posega v položaj, v smislu člena 263, prvi odstavek, PDEU. Drugič, tožeči stranki trdita, da je navodilo z dne 29. maja 2019 izpodbojni akt, ker jima je preprečilo, da bi opravili potrebna dejanja za nastop funkcije.

73      Kraljevina Španija v bistvu meni, da tožba ni dopustna, ker domnevni negativni učinki izpodbijanih aktov, kot jih navajata tožeči stranki, ne izhajajo iz teh aktov, temveč iz odločitev španskih organov.

74      V skladu z ustaljeno sodno prakso se za izpodbojne akte v smislu člena 263 PDEU štejejo vsi akti, ki jih sprejmejo institucije, ne glede na njihovo vrsto ali obliko, in katerih namen je ustvariti zavezujoče pravne učinke, ki lahko posežejo v interese tožeče stranke, tako da bistveno spremenijo njen pravni položaj (sodbi z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 9, in z dne 26. januarja 2010, Internationaler Hilfsfonds/Komisija, C‑362/08 P, EU:C:2010:40, točka 51; glej tudi sodbo z dne 25. oktobra 2017, Romunija/Komisija, C‑599/15 P, EU:C:2017:801, točka 47 in navedena sodna praksa).

75      Iz sodnega nadzora, določenega v členu 263 PDEU, pa so izvzeti vsi akti, ki ne ustvarjajo zavezujočih pravnih učinkov, kot so pripravljalni akti, potrditveni akti, povsem izvršilni akti, zgolj priporočila in mnenja ter načeloma notranja navodila (glej sodbo z dne 12. septembra 2006, Reynolds Tobacco in drugi/Komisija, C‑131/03 P, EU:C:2006:541, točka 55 in navedena sodna praksa, ter sklep z dne 14. maja 2012, Sepracor Pharmaceuticals (Ireland)/Komisija, C‑477/11 P, neobjavljen, EU:C:2012:292, točka 52 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 23. novembra 1995, Nutral/Komisija, C‑476/93 P, EU:C:1995:401, točka 30). Poleg tega akti, ki imajo zgolj informativni značaj, ne morejo poseči v interese naslovnika in ne morejo spremeniti njegovega pravnega položaja glede na položaj pred prejemom navedenih aktov (glej sodbo z dne 11. decembra 2012, Sina Bank/Svet, T‑15/11, EU:T:2012:661, točka 30 in navedena sodna praksa).

76      Glede na sodno prakso se v zvezi s sposobnostjo akta, da ustvarja pravne učinke in da je lahko zato predmet tožbe za razglasitev ničnosti na podlagi člena 263 PDEU, zahteva, da se preuči njegovo bistvo in da se navedeni učinki presodijo glede na objektivna merila, kot je vsebina tega akta, po potrebi ob upoštevanju okoliščin, v katerih je bil sprejet, in pristojnosti institucije Unije, ki je akt sprejela (glej sodbo z dne 20. februarja 2018, Belgija/Komisija, C‑16/16 P, EU:C:2018:79, točka 32 in navedena sodna praksa).

77      Nazadnje je treba opozoriti, da pogoj, ki se nanaša na obstoj izpodbojnega akta, spada med absolutne procesne predpostavke, ki jih lahko Splošno sodišče po potrebi uveljavlja po uradni dolžnosti (glej v tem smislu sklepa z dne 14. januarja 1992, ISAE/VP in Interdata/Komisija, C‑130/91, EU:C:1992:7, točka 11, in z dne 19. oktobra 2016, E-Control/ACER, T‑671/15, neobjavljen, EU:T:2016:626, točka 91; sklepni predlogi generalnega pravobranilca Y. Bota v zadevi Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, EU:C:2009:298, točka 62, in v zadevi BSH/UUNT, C‑43/15 P, EU:C:2016:129, točka 52).

78      Glede na te preudarke je treba preučiti, ali sta zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, da tožečima strankama prizna status evropskega poslanca, na eni strani in navodilo z dne 29. maja 2019 na drugi strani izpodbojna akta v smislu člena 263 PDEU.

 Zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, da tožečima strankama prizna status evropskega poslanca

79      Tožeči stranki v bistvu trdita, da je imela zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, da jima prizna status evropskega poslanca, več pravnih posledic, kot so, prvič, nezmožnost nastopa funkcije, izvrševanja mandata in udeleževanja zasedanj Parlamenta od začetka prvega zasedanja po volitvah 26. maja 2019, drugič, razglasitev sprostitve njunih sedežev, ki jo je izvedel nekdanji predsednik Parlamenta, tretjič, zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, da kot nujno zadevo poda pobudo na podlagi člena 8 Poslovnika za uveljavitev njunih privilegijev in imunitet, in, četrtič, dejstvo, da njuna zahteva za zaščito privilegijev in imunitet na podlagi člena 9 Poslovnika ni bila razglašena na plenarnem zasedanju ter ni bila posredovana pristojnemu odboru Parlamenta.

80      Parlament, ki ga podpira Kraljevina Španija, trdi, da tudi če bi bil dokazan obstoj učinkov, ki jih zatrjujeta tožeči stranki, ti učinki ne izhajajo iz zavrnitve nekdanjega predsednika Parlamenta, da jima prizna status evropskega poslanca.

–       Vsebina dopisa z dne 27. junija 2019

81      V dopisu z dne 27. junija 2019 je nekdanji predsednik Parlamenta tožečima strankama najprej navedel, da so ga španski organi 17. in 20. junija 2019 obvestili o uradnih izidih evropskih volitev, ki so potekale v Španiji. Nato je tožeči stranki opozoril, da se v skladu s členom 12 Akta o volitvah „[Parlament] seznani z izidi, ki so jih uradno razglasile države članice, ter da morajo o zakonitosti nacionalnih volilnih določb in postopkov najprej odločiti nacionalna sodišča“. Nazadnje, nekdanji predsednik Parlamenta je navedel, da imen tožečih strank ni na seznamu izvoljenih kandidatov, o katerem so španski organi uradno obvestili Parlament, in da „ju do [prejema] novega obvestila španskih organov trenutno ne more obravnavati kot bodoča člana [Parlamenta], kot sta zahtevali v dopisu z dne 14. junija 2019“.

82      Iz besedila dopisa z dne 27. junija 2019 je torej razvidno, da se je nekdanji predsednik Parlamenta zgolj seznanil s pravnim položajem tožečih strank, o katerem so ga španski organi uradno obvestili v obvestilih z dne 17. in 20. junija 2019.

83      Poleg tega iz dopisa z dne 27. junija 2019 izrecno izhaja, da bi se lahko stališče nekdanjega predsednika Parlamenta spremenilo glede na nove informacije, prejete od španskih organov.

84      Zato je dopis z dne 27. junija 2019 glede na svojo vsebino izrecno izključeval kakršno koli odločevalno in dokončno naravo stališča nekdanjega predsednika Parlamenta, ki je bilo v njem izraženo.

–       Domnevni pravni učinki dopisa z dne 27. junija 2019

i)      Uvodne ugotovitve

85      Na prvem mestu je treba navesti, da je Sodišče v sodbi z dne 19. decembra 2019, Junqueras Vies (C‑502/19, EU:C:2019:1115), razlikovalo med statusom evropskega poslanca in izvrševanjem s tem povezanega mandata.

86      Sodišče je tako navedlo, da v skladu s členom 5(1) in (2) Akta o volitvah mandat evropskega poslanca sovpada s petletnim obdobjem, ki se prične z začetkom prvega zasedanja po vsakih volitvah, tako da se začne in izteče hkrati s tem petletnim obdobjem, in na podlagi tega odločilo, da drugače kot velja za status člana Parlamenta, ki se na eni strani pridobi v trenutku, ko je oseba uradno razglašena za izvoljeno, in ki na drugi strani vzpostavlja povezavo med to osebo in institucijo, katere član ta oseba odslej je, mandat člana Parlamenta vzpostavlja povezavo med navedeno osebo in parlamentarnim obdobjem, za katero je bila ta oseba izvoljena. To parlamentarno obdobje pa se prične šele v trenutku začetka prvega zasedanja „novega“ Parlamenta po volitvah, do katerega teoretično pride po tem, ko države članice uradno razglasijo volilne izide (sodba z dne 19. decembra 2019, Junqueras Vies, C‑502/19, EU:C:2019:1115, točki 72 in 74).

87      Na drugem mestu, v sodbi z dne 19. decembra 2019, Junqueras Vies (C‑502/19, EU:C:2019:1115, točke 70, 71 in 81), je Sodišče odločilo, da je treba člena 8 in 12 Akta o volitvah razumeti tako, da je oseba, ki je bila uradno razglašena za izvoljeno v Parlament, s to razglasitvijo in od tega trenutka dalje pridobila status člana te institucije za namene člena 9 Protokola št. 7 ter da zato uživa imuniteto iz drugega odstavka tega člena.

88      V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da imuniteto iz člena 9, drugi odstavek, Protokola št. 7 člani Parlamenta uživajo tudi med prihodom do kraja njegovega zasedanja in odhodom z njega, torej med drugim tudi takrat, ko pridejo na prvo zasedanje po uradni razglasitvi volilnega izida, da se lahko opravi ustanovno zasedanje novega parlamentarnega obdobja in da se preveri veljavnost mandatov poslancev. Navedeni člani zato zadevno imuniteto uživajo že pred začetkom svojega mandata (sodba z dne 19. decembra 2019, Junqueras Vies, C‑502/19, EU:C:2019:1115, točka 80).

89      Na tretjem mestu, iz točke 89 sodbe z dne 19. decembra 2019, Junqueras Vies (C‑502/19, EU:C:2019:1115), implicitno, vendar nujno izhaja, da se za uradno razglasitev izida volitev 26. maja 2019 v Španiji šteje razglas z dne 13. junija 2019.

90      Glede na navedeno je treba v obravnavani zadevi ugotoviti, da sta tožeči stranki, katerih imeni sta bili navedeni v razglasu z dne 13. junija 2019, od tega datuma pridobili status evropskih poslancev in sta zato že na podlagi tega dejstva uživali imuniteto iz člena 9, drugi odstavek, Protokola št. 7. O tem se stranke zdaj sicer strinjajo.

91      Poleg tega iz sodne prakse, navedene v točkah 86 in 87 zgoraj, izhaja, da to, da sta tožeči stranki pridobili status evropskega poslanca in zato s tem povezano imuniteto iz člena 9, drugi odstavek, Protokola št. 7, izhaja izključno iz razglasa z dne 13. junija 2019, zato je ne bi mogla izpodbijati niti nekdanji predsednik Parlamenta niti Parlament sam.

92      Tako je treba ugotoviti, da čeprav v dopisu z dne 27. junija 2019 ni bilo omenjeno vprašanje imunitete tožečih strank, zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, ki jo ta dopis vsebuje, da tožečima strankama prizna status evropskega poslanca, nikakor ni imela za posledico nepriznavanje imunitete iz člena 9, drugi odstavek, Protokola št. 7, ki so jo morali nacionalni organi spoštovati že zaradi uradne razglasitve izida evropskih volitev.

93      Glede na te preudarke je treba preučiti, ali je zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, da tožečima strankama prizna status evropskega poslanca, povzročila pravne učinke, ki jih zatrjujeta tožeči stranki in kot so navedeni v točki 79 zgoraj.

ii)    Nezmožnost tožečih strank, da nastopita funkcijo, izvršujeta svoj mandat in se udeležujeta zasedanj Parlamenta

94      Parlament, ki ga podpira Kraljevina Španija, v bistvu trdi, da ni mogel sprejeti aktov, ki bi ustvarjali pravne učinke za tožeči stranki, ker je bil na podlagi člena 12 Akta o volitvah in v skladu z veljavno sodno prakso vezan na seznam izvoljenih kandidatov, o katerem so ga španski organi uradno obvestili v obvestilu z dne 17. junija 2019. V zvezi s tem navaja, da morajo glede na razdelitev pristojnosti iz Akta o volitvah države članice določiti pogoje za opravljanje mandata evropskega poslanca. Tako naj bi moral Parlament na podlagi členov 8 in 12 Akta o volitvah v povezavi z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU v celoti upoštevati veljavne določbe španskega zakona o volitvah, kot so razvidne iz obvestil z dne 17. in 20. junija 2019. Poleg tega Parlament v bistvu trdi, da iz zgoraj navedenih določb in člena 3 Poslovnika izhaja, da so uradna obvestila, ki mu jih pošljejo pristojni nacionalni volilni organi, edini verodostojni vir informacij o pravnem položaju evropskih poslancev v skladu z nacionalno zakonodajo in da so nepogrešljivo orodje v volilnem postopku. Parlament torej meni, da ob upoštevanju vseh informacij, ki jih je poslala osrednja volilna komisija, 27. junija 2019 ni mogel ugotoviti, da sta tožeči stranki „brezpogojno [pridobili status] bodočih poslancev“, in jima zato ni mogel v bistvu priznati pravice, da nastopita funkcijo, izvršujeta mandat in se udeležujeta zasedanj Parlamentu od 2. julija 2019.

95      Tožeči stranki te trditve prerekata. Po njunem mnenju je glavno vprašanje v tej zadevi, ali je Parlament zavezoval razglas z dne 13. junija 2019 ali obvestili z dne 17. in 20. junija 2019. V zvezi s tem tožeči stranki trdita, da iz člena 12 Akta o volitvah izhaja, da je pojem „uradno razglašeni izidi“ avtonomen pojem prava Unije. V obravnavani zadevi naj bi ti izidi sovpadali z izidi, razglašenimi v skladu s členom 224(1) španskega zakona o volitvah, kot naj bi Sodišče odločilo v točki 89 sodbe z dne 19. decembra 2019, Junqueras Vies (C‑502/19, EU:C:2019:1115), to je z izidi iz razglasa z dne 13. junija 2019. Poleg tega tožeči stranki v bistvu trdita, da Kraljevina Španija ni bila pristojna za določitev pogojev za opravljanje mandata evropskega poslanca, kot je pogoj prisege o spoštovanju španske ustave, ki je določen v členu 224(2) španskega zakona o volitvah. To razlago naj bi potrjevala sodba z dne 19. decembra 2019, Junqueras Vies (C‑502/19, EU:C:2019:1115), v kateri naj bi Sodišče odločilo, da je treba „zahtevane formalnosti“ za nastop funkcije člana Parlamenta izpolniti pred to institucijo. Nazadnje, tožeči stranki trdita, da je Parlament vedel, da ga španski organi niso obvestili o popolnih izidih volitev 26. maja 2019, saj so mu sami poslali kopijo teh izidov. Zato naj neobveščanje o popolnih izidih navedenih volitev s strani španskih organov Parlamenta ne bi razbremenjevalo obveznosti, da se s temi izidi seznani.

96      Vprašanje, ki se postavlja v obravnavani zadevi, je, ali je nekdanji predsednik Parlamenta lahko podvomil o obvestilu z dne 17. junija 2019, s katerim so ga španski organi uradno obvestili o seznamu kandidatov, izvoljenih na volitvah 26. maja 2019, na katerem ni bilo imen tožečih strank, medtem ko sta bili njuni imeni navedeni v uradnem razglasu z dne 13. junija 2019.

97      Najprej je treba opozoriti, da Parlament v skladu s členom 5(1) in členom 13(2) PEU deluje v mejah pristojnosti, ki so mu dodeljene s Pogodbama. Načeli institucionalnega ravnovesja in prenosa pristojnosti, kot sta določeni v členu 13(2) PEU, namreč zahtevata, da vsaka institucija deluje v mejah pristojnosti, ki so ji dodeljene s Pogodbama, ter v skladu s postopki, pogoji in cilji, ki jih določata Pogodbi (sodba z dne 3. decembra 2020, Changmao Biochemical Engineering/Distillerie Bonollo in drugi, C‑461/18 P, EU:C:2020:979, točka 102).

98      Glede volitev evropskih poslancev je v Aktu o volitvah določena razdelitev pristojnosti med Parlamentom in državami članicami.

99      Tako po eni strani na podlagi člena 8, prvi odstavek, Akta o volitvah ob upoštevanju določb tega akta volilni postopek v vsaki državi članici urejajo nacionalni predpisi.

100    Po drugi strani Parlament v skladu s členom 12 Akta o volitvah preveri veljavnost mandatov svojih članov. V ta namen se seznani z izidi, ki so jih uradno razglasile države članice, in odloča v sporih, ki lahko izhajajo iz določb tega akta, razen v tistih, ki izhajajo iz nacionalnih predpisov, na katere se akt sklicuje.

101    Iz člena 12, drugi stavek, Akta o volitvah je razvidno, da v zvezi s pristojnostjo Parlamenta za preverjanje veljavnosti mandatov poslancev veljata dve pomembni omejitvi (sodba z dne 30. aprila 2009, Italija in Donnici/Parlament, C‑393/07 in C‑9/08, EU:C:2009:275, točka 52).

102    Prvič, v skladu s členom 12, prvi del drugega stavka, Akta o volitvah se Parlament za namene preverjanja veljavnosti mandatov poslancev seznani z izidi, ki so jih uradno razglasile države članice (sodba z dne 30. aprila 2009, Italija in Donnici/Parlament, C‑393/07 in C‑9/08, EU:C:2009:275, točka 53).

103    V skladu s sodno prakso je treba uporabo izraza „seznaniti se“ iz člena 12 Akta o volitvah razlagati tako, da pomeni popolno odsotnost diskrecijske pravice Parlamenta. Za imenovanje bodočih članov Parlamenta so namreč v skladu z volilnim postopkom, ki ga, kot izrecno izhaja iz člena 8 Akta o volitvah, urejajo nacionalni predpisi, pristojni nacionalni organi (glej v tem smislu sodbo z dne 30. aprila 2009, Italija in Donnici/Parlament, C‑393/07 in C‑9/08, EU:C:2009:275, točki 55 in 56 ter navedena sodna praksa, in sklep z dne 8. oktobra 2020, Junqueras i Vies/Parlament, C‑201/20 P(R), neobjavljen, EU:C:2020:818, točka 66).

104    Tako „seznanitev z uradno razglašenimi izidi“ pomeni, da se mora Parlament pri preverjanju veljavnosti mandatov poslancev opreti na uradno razglasitev izidov volitev, ki je rezultat postopka odločanja v skladu z nacionalnimi postopki, v katerem so bila rešena pravna vprašanja v zvezi s to razglasitvijo, kar pomeni predhodno obstoječ pravni položaj, ki je za Parlament zavezujoč (glej v tem smislu sodbo z dne 30. aprila 2009, Italija in Donnici/Parlament, C‑393/07 in C‑9/08, EU:C:2009:275, točka 55).

105    Drugič, v skladu s členom 12, drugi del drugega stavka, Akta o volitvah Parlament odloča v sporih, ki lahko izhajajo iz določb tega akta, razen v tistih, ki izhajajo iz nacionalnih predpisov, na katere se akt sklicuje (sodba z dne 30. aprila 2009, Italija in Donnici/Parlament, C‑393/07 in C‑9/08, EU:C:2009:275, točka 53).

106    Iz besedila člena 12 Akta o volitvah torej izhaja, da s tem členom Parlamentu ni dodeljena pristojnost za odločanje v sporih na podlagi prava Unije kot celote, temveč le v sporih na podlagi določb Akta o volitvah (sodba z dne 30. aprila 2009, Italija in Donnici/Parlament, C‑393/07 in C‑9/08, EU:C:2009:275, točka 54). Poleg tega je s tem členom izrecno izključena pristojnost Parlamenta za odločanje v sporih, ki izhajajo iz nacionalnega prava, tudi če se Akt o volitvah sklicuje na to pravo.

107    Poleg tega je treba opozoriti, kot sta to storila Parlament in generalni pravobranilec M. Szpunar v sklepnih predlogih v zadevi Junqueras Vies (C‑502/19, EU:C:2019:958, točka 53), da lahko po uradni razglasitvi volilnih izidov različni dogodki privedejo do tega, da kandidat, ki je bil po štetju glasov uradno razglašen za izvoljenega evropskega poslanca, ne nastopi funkcije in ne izvršuje s tem povezanega mandata, kot je na primer nezdružljivost z mandatom evropskega poslanca ali dejstvo, da se izvoljeni poslanec odpove nastopu funkcije. Poleg tega je treba navesti, kot je to generalni pravobranilec M. Szpunar storil v zadevi Junqueras Vies (C‑502/19, EU:C:2019:958, točka 48), da različni parlamentarni sistemi določajo formalne obveznosti, ki jih morajo izvoljeni kandidati izpolniti, preden dejansko prevzamejo svoje funkcije.

108    Tako je v španskem pravu, saj člen 224(2) španskega zakona o volitvah določa, da morajo izvoljeni kandidati v petih dneh po razglasitvi pred osrednjo volilno komisijo priseči, da bodo spoštovali špansko ustavo, sicer se njihovi sedeži v Parlamentu razglasijo za „proste“ in se jim do prisege začasno odvzamejo pravice, ki bi jim lahko pripadle na podlagi njihove funkcije (glej točko 12 zgoraj).

109    Glede na zgoraj navedeno ni mogoče izključiti, da bi moral Parlament preveriti veljavnost mandatov poslancev na podlagi seznama kandidatov, uradno razglašenih za izvoljene, kakor je bil spremenjen po rešitvi sporov, začetih na podlagi nacionalne zakonodaje.

110    Tako člen 3 Poslovnika, ki ureja postopek preverjanja veljavnosti mandatov poslancev, določa, da ta postopek temelji na uradnem obvestilu držav članic o seznamu volilnih izidov.

111    Najprej, v skladu s členom 3(1) Poslovnika po splošnih volitvah v Parlament predsednik pozove pristojne organe držav članic, naj Parlament nemudoma obvestijo o imenih izvoljenih poslancev, tako da lahko vsi poslanci nastopijo svoj mandat v Parlamentu od začetka prvega zasedanja po volitvah.

112    Dalje, v skladu s členom 3(2) Poslovnika morajo evropski poslanci, katerih imena so navedena na tem seznamu, podati izjavo, da ne opravljajo funkcije, ki ni združljiva s funkcijo poslanca, ter se lahko polnopravno udeležujejo zasedanj Parlamenta in njegovih organov, dokler se ne preveri veljavnost njihovih mandatov ali se ne odloči o morebitnem sporu, za kar je pristojen Parlament.

113    Nazadnje, iz člena 3(3) Poslovnika izhaja, da Parlament preveri veljavnost mandatov novoizvoljenih poslancev na podlagi poročila pristojnega odbora, ki v skladu s členom 3(3), drugi pododstavek, navedenega poslovnika temelji na uradnem obvestilu vseh držav članic o dokončnih izidih volitev, v katerem so podrobno navedena imena izvoljenih kandidatov in morebitnih nadomestnih kandidatov, skupaj z vrstnim redom glede na izide glasovanja.

114    Iz tega sledi, da se mora Parlament pri preverjanju veljavnosti mandatov svojih članov opreti na seznam izvoljenih kandidatov, o katerem ga uradno obvestijo nacionalni organi in za katerega se predpostavlja, da je sestavljen na podlagi uradno razglašenih izidov in po tem, ko ti organi razrešijo morebitne spore na podlagi uporabe nacionalnega prava.

115    Glede na te preudarke je treba preučiti trditve tožečih strank.

116    Na prvem mestu, tožeči stranki v bistvu trdita, da Parlament ni bil vezan ne na obvestilo z dne 17. junija 2019 ne na obvestilo z dne 20. junija 2019, kar naj bi priznal sam, saj jima je po seznanitvi 13. januarja 2020 dovolil, da nastopita funkcijo, izvršujeta svoj mandat in se udeležujeta zasedanj Parlamenta. Poleg tega tožeči stranki opozarjata, da je Parlament vedel, da ga španski organi niso obvestili o popolnih izidih volitev 26. maja 2019, saj so mu sami poslali kopijo teh izidov. Tako v bistvu trdita, da bi moral Parlament v skladu s členom 3(1) Poslovnika od španskih organov zahtevati, naj mu pošljejo popolne izide volitev 26. maja 2019. Nazadnje, tožeči stranki ob opiranju na sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi Junqueras Vies (C‑502/19, EU:C:2019:958, točka 51) trdita, da dejstvo, da španski organi nikoli niso poslali uradnega obvestila o izidih volitev, kot izhajajo iz razglasa z dne 13. junija 2019, Parlamenta ni razbremenilo obveznosti seznanitve s temi izidi na podlagi člena 12 Akta o volitvah.

117    V obravnavani zadevi po eni strani med strankami ni sporno, da tožeči stranki nista izpolnili zahteve iz člena 224(2) španskega zakona o volitvah in da zato njuni imeni nista bili vključeni v obvestilo z dne 17. junija 2019, s katerim so španski organi Parlament uradno obvestili o seznamu kandidatov, izvoljenih na volitvah 26. maja 2019.

118    Po drugi strani nekdanji predsednik Parlamenta ni bil pristojen za preverjanje utemeljenosti izključitve nekaterih izvoljenih kandidatov z navedenega seznama, ki so ga španski organi poslali v uradnem obvestilu v skladu s členom 3(1) Poslovnika in ki odraža uradne izide volitev z dne 26. maja 2019, kot so bili po potrebi ugotovljeni po rešitvi morebitnih sporov na podlagi nacionalnega prava (glej točke od 97 do 106 zgoraj).

119    Zato tožeči stranki ne moreta trditi, da bi moral nekdanji predsednik Parlamenta v skladu s členom 3(1) Poslovnika od španskih organov zahtevati, naj mu sporočijo popolne izide volitev 26. maja 2019, ki so bili navedeni v razglasu z dne 13. junija 2019.

120    Poleg tega je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso iz točke 76 zgoraj v zvezi s sposobnostjo akta, da ustvarja pravne učinke in da je lahko zato predmet tožbe za razglasitev ničnosti na podlagi člena 263 PDEU, zahteva, da se preuči njegovo bistvo in da se navedeni učinki presodijo glede na objektivna merila, kot je vsebina tega akta, po potrebi ob upoštevanju okoliščin, v katerih je bil sprejet, in pristojnosti institucije Unije, ki je akt sprejela.

121    Tako dejstvo, da je Parlament ob upoštevanju sodbe z dne 19. decembra 2019, Junqueras Vies (C‑502/19, EU:C:2019:1115), in po seznanitvi 13. januarja 2020 tožečima strankama dovolil, da se udeležujeta zasedanj Parlamenta in v celoti uživata pravice, ki izhajajo iz statusa evropskega poslanca, čeprav ni prejel uradnega obvestila države članice, ne more omajati ugotovitev iz točk od 82 do 84 in od 100 do 114 zgoraj.

122    Poleg tega je Parlament na obravnavi pojasnil, da je zaradi pravne negotovosti glede statusa tožečih strank po sodbi z dne 19. decembra 2019, Junqueras Vies (C‑502/19, EU:C:2019:1115), in sklepu z dne 20. decembra 2019, Puigdemont i Casamajó in Comín i Oliveres/Parlament (C‑646/19 P(R), neobjavljen, EU:C:2019:1149), sklenil, da tožečima strankama dovoli, da nastopita funkcijo in se udeležujeta njegovih zasedanj, na podlagi člena 3(2) Poslovnika, ne da bi preveril veljavnost njunih mandatov, saj je bilo za to najprej potrebno uradno obvestilo o njuni izvolitvi s strani nacionalnih organov.

123    Zato je treba zavrniti utemeljitev tožečih strank, navedeno v točki 116 zgoraj.

124    Nazadnje, v zvezi s sklicevanjem tožečih strank na sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi Junqueras Vies (C‑502/19, EU:C:2019:958) je treba opozoriti, da se je v navedeni zadevi v bistvu postavljalo vprašanje, ali oseba, ki je bila uradno razglašena za izvoljeno, uživa imuniteto iz člena 9, drugi odstavek, Protokola št. 7, da bi lahko izpolnila formalnosti in zahteve, zahtevane za nastop funkcije.

125    V točki 50 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi Junqueras Vies (C‑502/19, EU:C:2019:958) se je generalni pravobranilec strinjal, da je lahko zahteva iz člena 224(2) španskega zakona o volitvah pogoj za to, da kandidati, izvoljeni za evropske poslance, dejansko nastopijo funkcijo. Po mnenju generalnega pravobranilca M. Szpunarja pa ta zahteva ne more biti pogoj za pridobitev statusa evropskega poslanca in posebnih pravic, ki izhajajo iz tega statusa, vključno z imuniteto, saj bi to osebi, ki je bila zakonito izvoljena za evropskega poslanca, preprečilo, da izpolni formalnosti in zahteve, zahtevane za nastop funkcije.

126    V tem okviru je treba razumeti točko 51 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi Junqueras Vies (C‑502/19, EU:C:2019:958), v skladu s katero je sicer logično, da je Parlament o izidu volitev obveščen z uradnim obvestilom držav članic iz člena 3(1) Poslovnika, vendar to obvestilo v bistvu ne pomeni pridobitve statusa evropskega poslanca.

127    Mnenje generalnega pravobranilca M. Szpunarja, izraženo v točki 51 njegovih sklepnih predlogov v zadevi Junqueras Vies (C‑502/19, EU:C:2019:958), tako ne more podpirati trditve tožečih strank, da bi moral Parlament pri preverjanju veljavnosti mandatov poslancev upoštevati izide volitev 26. maja 2019, navedene v razglasu z dne 13. junija 2019, in ne tistih iz uradnega obvestila španskih organov z dne 17. junija 2019.

128    Na drugem mestu, tožeči stranki trdita, da španski organi niso bili pristojni za določitev zahteve iz člena 224(2) španskega zakona o volitvah. Pogoj, da se poda prisega o spoštovanju španske ustave, naj namreč ne bi bil del „volilnega postopka“ držav članic v smislu člena 8 Akta o volitvah, zato naj ne bi bil zajet z napotitvijo na nacionalno zakonodajo v tem členu. Tožeči stranki dodajata, da mora Parlament v skladu s členom 223(2) PDEU določiti pravila in splošne pogoje za opravljanje nalog svojih članov, saj ta pristojnost ni bila prenesena na države članice. Če evropski poslanec pridobi ta status po razglasitvi izidov evropskih volitev, naj bi torej vse nadaljnje formalnosti spadale v pristojnost, določeno v navedenem členu.

129    Iz točk od 97 do 109 zgoraj je razvidno, da Parlament ni pristojen za odločanje v sporih, ki temeljijo na določbah nacionalnega prava, na katere Akt o volitvah ne napotuje, kot je zahteva v členu 224(2) španskega zakona o volitvah.

130    Iz tega izhaja, da tudi ob predpostavki, da Kraljevina Španija ni bila pristojna za to, da v svoje nacionalno pravo uvede navedeno zahtevo, nekdanji predsednik Parlamenta ni imel nobene pravice opozoriti na to nepristojnost in, še toliko manj, podvomiti o zakonitosti seznama izvoljenih kandidatov, o katerem so ga španski organi uradno obvestili 17. junija 2019.

131    Poleg tega je treba opozoriti, da Splošno sodišče prav tako ni pristojno za presojo, prvič, ali je bila Kraljevina Španija na podlagi člena 223(2) PDEU in člena 8 Akta o volitvah pristojna, da uvede zahtevo iz člena 224(2) španskega zakona o volitvah, in, drugič, ali je ta zahteva skladna s pravom Unije, saj so za ta vprašanja pristojna nacionalna sodišča in po potrebi Sodišče v primeru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 PDEU ali vprašanja za predhodno odločanje o razlagi na podlagi člena 267 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 30. aprila 2009, Italija in Donnici/Parlament, C‑393/07 in C‑9/08, EU:C:2009:275, točka 65, in sklep z dne 8. oktobra 2020, Junqueras i Vies/Parlament, C‑201/20 P(R), neobjavljen, EU:C:2020:818, točka 60).

132    Podredno, v skladu s členom 223(2) PDEU Parlament na lastno pobudo z uredbami, sprejetimi po posebnem zakonodajnem postopku, po pridobitvi mnenja Evropske komisije in z odobritvijo Sveta Evropske unije, določi pravila in splošne pogoje za opravljanje nalog svojih članov.

133    „Splošni pogoji za opravljanje nalog poslancev [P]arlamenta“ so obravnavani v naslovu I Sklepa Evropskega parlamenta z dne 28. septembra 2005 o sprejetju statuta poslancev Evropskega parlamenta (2005/684/ES, Euratom) (UL 2005, L 262, str. 1), naslovljenem „Pravila in splošni pogoji za opravljanje nalog poslancev Evropskega parlamenta“, ter se v bistvu nanašajo na podrobna pravila za opravljanje funkcije evropskega poslanca in ne na formalnosti pred nastopom funkcije.

134    Zato je v skladu s členom 223(2) PDEU v izključni pristojnosti Parlamenta, da določi statut evropskih poslancev in v tem okviru „splošne“ pogoje za izvrševanje mandata evropskega poslanca. Nasprotno pa iz navedenega člena izrecno ne izhaja, da ima Parlament takšno izključno pristojnost tudi za določitev pogojev ali zahtev pred nastopom funkcije evropskih poslancev.

135    Zato je treba trditev tožečih strank, da Kraljevina Španija ni pristojna za določitev zahteve iz člena 224(2) španskega zakona o volitvah, ki je pogoj za izvrševanje mandata evropskega poslanca, zavrniti kot brezpredmetno.

136    Na tretjem mestu, glede na zgornje preudarke je treba kot brezpredmetno zavrniti tudi navedbo tožečih strank, da je v točki 74 sklepa z dne 20. decembra 2019, Puigdemont i Casamajó in Comín i Oliveres/Parlament (C‑646/19 P(R), neobjavljen, EU:C:2019:1149), podpredsednica Sodišča odločila, da izpolnitev kakršnih koli formalnosti, ki sledijo izidu štetja glasov volivcev, ni del volilnega postopka.

137    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v točki 74 sklepa z dne 20. decembra 2019, Puigdemont i Casamajó in Comín i Oliveres/Parlament (C‑646/19 P(R), neobjavljen, EU:C:2019:1149), podpredsednica Sodišča ugotovila, da glede na to, da v skladu s členom 14(3) PEU, členom 223(1) PDEU, členom 39 Listine in členom 1 Akta o volitvah za volitve članov Parlamenta velja načelo splošnega, neposrednega, svobodnega in tajnega glasovanja, na prvi pogled ni bilo mogoče izključiti, da je akt, s katerim se konča volilni postopek za člane Parlamenta, akt, ki vsebuje izide štetja oddanih glasov volivcev, tako da morebitne naknadne formalnosti, ki jih določa nacionalno pravo, niso del tega volilnega postopka.

138    Vendar je treba po eni strani opozoriti, da je bila navedena presoja opravljena pred odločitvijo v okviru pritožbe zoper sklep z dne 1. julija 2019, Puigdemont i Casamajó in Comín i Oliveres/Parlament (T‑388/19 R, neobjavljen, EU:T:2019:467). Zato ni mogoče šteti, da je podpredsednica Sodišča sprejela dokončno stališče o tem vprašanju.

139    Po drugi strani pa tudi ob predpostavki, da Kraljevina Španija ni bila pristojna za uvedbo takšne formalnosti, taka ugotovitev podpredsednice Sodišča nikakor ne more biti podlaga za pristojnost Parlamenta, da zavrne seznanitev s seznamom izvoljenih kandidatov, o katerem so ga uradno obvestili španski organi, iz razlogov, navedenih v točkah od 97 do 114 in od 117 do 119 zgoraj.

140    Zato je treba trditev tožečih strank zavrniti.

141    Na četrtem mestu, tožeči stranki trdita, da iz sodbe z dne 19. decembra 2019, Junqueras Vies (C‑502/19, EU:C:2019:1115), izhaja, da je treba „zahtevane formalnosti“ za udeležbo na zasedanjih Parlamenta v vlogi evropskega poslanca izpolniti izključno pred to institucijo.

142    Vendar navedena trditev ni potrjena v sodbi z dne 19. decembra 2019, Junqueras Vies (C‑502/19, EU:C:2019:1115).

143    Opozoriti je treba, da je v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 19. decembra 2019, Junqueras Vies (C‑502/19, EU:C:2019:1115), Sodišče obravnavalo izključno vprašanje, ali je treba člen 9 Protokola št. 7 razlagati tako, da je treba za osebo, ki je bila uradno razglašena za izvoljeno v Parlament med tem, ko je bil zanjo v okviru postopka zaradi hudih kaznivih dejanj odrejen ukrep pripora, ter ki ji ni bilo dovoljeno, da po taki razglasitvi izpolni nekatere pogoje, določene v nacionalnem pravu, in odide v Parlament, da bi se udeležila njegovega prvega zasedanja, šteti, da uživa imuniteto v skladu z navedenim členom. V primeru pritrdilnega odgovora je predložitveno sodišče spraševalo še, ali ta imuniteta vključuje odpravo ukrepa pripora, odrejenega zadevni osebi, da bi lahko odšla v Parlament in tam izpolnila zahtevane formalnosti.

144    Sodišče je v točki 88 in drugi alinei izreka sodbe z dne 19. decembra 2019, Junqueras Vies (C‑502/19, EU:C:2019:1115), na drugo vprašanje odgovorilo, da je namen imunitete iz člena 9, drugi odstavek, Protokola št. 7, da se, če ni zahteve za odvzem te imunitete, zadevni osebi omogoči, da gre v Parlament in tam izpolni „zahtevane formalnosti“. V tem okviru zgolj sklicevanja na formalnosti, ki jih je treba izpolniti pred Parlamentom, ni mogoče razlagati tako, da je Sodišče izključilo možnost, da se z nacionalnim pravom nastop funkcije evropskega poslanca pogojuje z izpolnitvijo nekaterih formalnosti.

145    Zato je treba trditev tožečih strank zavrniti.

146    Glede na vse navedeno je treba ugotoviti, da nemožnost tožečih strank, da nastopita funkcijo, izvršujeta svoj mandat in se udeležujeta zasedanj Parlamenta, ne izhaja iz zavrnitve nekdanjega predsednika Parlamenta, vsebovane v dopisu z dne 27. junija 2019, da jima prizna status evropskega poslanca, temveč iz uporabe španskega prava, kot izhaja iz obvestil z dne 17. in 20. junija 2019, glede katerih nekdanji predsednik Parlamenta in na splošno Parlament nista imela nikakršnega polja proste presoje.

147    Zato tožeči stranki ne moreta trditi, da je bil pravni učinek zavrnitve nekdanjega predsednika Parlamenta, da jima prizna status evropskega poslanca, ta, da jima je bila odvzeta možnost nastopa funkcije, izvrševanja mandata in udeleževanja zasedanj Parlamenta.

iii) Razglasitev sprostitve sedežev tožečih strank

148    Tožeči stranki v bistvu trdita, da je na podlagi zavrnitve nekdanjega predsednika Parlamenta, da jima prizna status evropskega poslanca, ki je temeljila na obvestilih z dne 17. in 20. junija 2019, ta predsednik razglasil sprostitev njunih sedežev, čeprav razlog, ki je upravičeval to sprostitev, ni bil eden od razlogov iz člena 13(1) Akta o volitvah.

149    V zvezi s tem zadostuje ugotoviti, kot je to storil Parlament, da niti nekdanji predsednik Parlamenta niti Parlament nista razglasila sprostitve sedežev tožečih strank.

150    Zato pravni učinek, ki ga zatrjujeta tožeči stranki in se nanaša na to, da je Parlament razglasil sprostitev njunih sedežev, v bistvu ne obstaja.

151    Poleg tega se v skladu s členom 13(1) Akta o volitvah sedež sprosti, ko članu Parlamenta mandat preneha zaradi odstopa, smrti ali razrešitve. Nacionalni organi v skladu s členom 13(3) Akta o volitvah Parlament obvestijo o prenehanju mandata evropskega poslanca zaradi razrešitve, kot to izrecno določa nacionalna zakonodaja.

152    V obravnavani zadevi je Kraljevina Španija na obravnavi pojasnila, da se ne glede na terminologijo, uporabljeno v členu 224(2) španskega zakona o volitvah, po španskem pravu zaradi opustitve prisege sedeži izvoljenih kandidatov ne „sprostijo“ v smislu člena 13 Akta o volitvah, temveč je le začasno ukinjena možnost zasedbe teh sedežev. Kraljevina Španija je tako potrdila, da so ti sedeži še naprej „rezervirani“ za izvoljene kandidate, po potrebi za ves čas trajanja parlamentarnega obdobja, dokler kandidati ne prisežejo, da bodo spoštovali špansko ustavo, kot določa člen 224(2) španskega zakona o volitvah.

153    Zato začasna nezmožnost tožečih strank, da zasedeta sedeža v Parlamentu, nikakor ne izhaja iz zavrnitve nekdanjega predsednika Parlamenta, vsebovane v dopisu z dne 27. junija 2019, da jima prizna status evropskega poslanca, temveč iz uporabe španskega prava.

iv)    Nesprejetje nujne pobude za uveljavljanje privilegijev in imunitet tožečih strank

154    Tožeči stranki v bistvu trdita, da je na podlagi zavrnitve nekdanjega predsednika Parlamenta, vsebovane v dopisu z dne 27. junija 2019, da prizna njun status evropskega poslanca, ta isti predsednik zavrnil njuno zahtevo, naj kot nujno zadevo poda pobudo za uveljavljanje njunih privilegijev in imunitet na podlagi člena 8 Poslovnika (glej točki 64 in 79 zgoraj).

155    Iz sodne prakse Splošnega sodišča izhaja, da predsednik Parlamenta nikakor ni zavezan, da poda pobudo za uveljavljanje privilegijev in imunitet evropskega poslanca, in ima v zvezi s tem diskrecijsko pravico, tudi kadar je poslancu odvzeta prostost ali mu je omejena svoboda gibanja z očitnim kršenjem njegovih privilegijev in imunitet (sklep z dne 20. januarja 2021, Junqueras i Vies/Parlament, T‑734/19, neobjavljen, EU:T:2021:15, točka 44).

156    Tako bi lahko nekdanji predsednik Parlamenta, tudi če bi tožečima strankama priznal status evropskih poslancev, vsekakor zavrnil, da kot nujno zadevo poda pobudo na podlagi člena 8 Poslovnika.

157    Zato nesprejetja takšne pobude ni mogoče šteti za zavezujoč pravni učinek, ki izhaja iz zavrnitve nekdanjega predsednika Parlamenta, da tožečima strankama prizna status evropskega poslanca, temveč je posledica diskrecijske pravice, ki mu je v zvezi s tem podeljena s členom 8 Poslovnika.

158    Poleg tega tudi ob predpostavki, da je bila zavrnitev zahteve tožečih strank, da nekdanji predsednik Parlamenta v skladu s členom 8 Poslovnika poda pobudo za uveljavitev njunih privilegijev in imunitet, posledica njegove zavrnitve, da jima prizna status evropskega poslanca, iz sodne prakse Splošnega sodišča izhaja, da takšna zavrnitev nikakor ne bi imela zavezujočih učinkov za španske organe (glej v tem smislu sklep z dne 20. januarja 2021, Junqueras i Vies/Parlament, T‑734/19, neobjavljen, EU:T:2021:15, točki 62 in 65).

v)      Nerazglasitev domnevne zahteve za zaščito privilegijev in imunitet tožečih strank na plenarnem zasedanju ter neposredovanje te zahteve pristojnemu odboru Parlamenta

159    Tožeči stranki trdita, da je dejstvo, da nekdanji predsednik Parlamenta njune zahteve za zaščito privilegijev in imunitet ni razglasil na plenarnem zasedanju ter je v nasprotju s členom 9(1) Poslovnika ni posredoval pristojnemu odboru, pravni učinek njegove zavrnitve, da jima prizna status evropskega poslanca (glej točko 68 zgoraj).

160    V zvezi s tem je treba opozoriti, da sta tožeči stranki v repliki trdili, da sta v dopisu z dne 20. junija 2019 od nekdanjega predsednika Parlamenta zahtevali, naj na eni strani kot nujno zadevo poda pobudo za uveljavitev njunih privilegijev in imunitet na podlagi člena 8 Poslovnika ter naj na drugi strani zaščiti te privilegije in imunitete na podlagi člena 9 Poslovnika. Poleg tega naj bi v tem dopisu opozorili na člen 8 Poslovnika v bistvu zgolj zato, da bi poudarili nujnost položaja, v katerem sta se znašli. Poleg tega trdita, da člena 8 in 9 Poslovnika ne določata ločenih postopkov ter da zato ni treba razlikovati med zahtevo za nujno uveljavitev privilegijev in imunitet v smislu člena 8 Poslovnika in zahtevo za zaščito teh privilegijev in imunitet v smislu člena 9.

161    V skladu s členom 9(1) Poslovnika se vsaka zahteva za zaščito privilegijev in imunitet, ki jo poslanec ali nekdanji poslanec naslovi na predsednika Parlamenta, razglasi na plenarnem zasedanju in posreduje pristojnemu odboru.

162    Iz besedila te določbe torej izhaja, da je njena uporaba pogojena z obstojem zahteve za zaščito privilegijev in imunitet, ki jo na predsednika Parlamenta naslovi poslanec ali nekdanji poslanec.

163    V obravnavani zadevi sta po eni strani tožeči stranki v dopisu z dne 20. junija 2019 zahtevali od nekdanjega „predsednika Parlamenta, naj v skladu s členom 8(1) [Poslovnika] in po posvetovanju s predsednikom Odbora za pravne zadeve nujno sprejme vse potrebne ukrepe za uveljavitev [njunih] privilegijev in imunitet“. Ta zahteva je bila poudarjena v krepkem tisku ter se ni nanašala na člena 7 in 9 Poslovnika. Po drugi strani sta tožeči stranki našteli navedene ukrepe, katerih sprejetje sta „zlasti“ zahtevali, med katerimi je bila zaščita njunih privilegijev in imunitet (glej točko 25 zgoraj).

164    Zato je treba ugotoviti, da navedena zahteva za zaščito privilegijev in imunitet ni bila vložena ločeno, temveč je bila del zahteve za nujno sprejetje ukrepov za uveljavitev privilegijev in imunitet tožečih strank na podlagi člena 8 Poslovnika, ki je bil edini izrecno naveden v dopisu z dne 20. junija 2019.

165    Po drugi strani v nasprotju s trditvami tožečih strank iz sodne prakse izhaja, da je treba razlikovati med zahtevo na podlagi člena 8 Poslovnika ter zahtevo za zaščito privilegijev in imunitet na podlagi členov 7 in 9 tega poslovnika (sklep z dne 20. januarja 2021, Junqueras i Vies/Parlament, T‑734/19, neobjavljen, EU:T:2021:15, točke od 42 do 46 ter 57 in 61).

166    Glede na dejanski neobstoj zahteve za zaščito privilegijev in imunitet, ki bi jo tožeči stranki ustrezno vložili na podlagi členov 7 in 9 Poslovnika, torej zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, da tožečima strankama prizna status evropskega poslanca, ni mogla povzročiti nerazglasitve navedene zahteve na plenarnem zasedanju in njenega neposredovanja pristojnemu odboru.

167    Glede na vse navedeno je treba ugotoviti, da zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, da tožečima strankama prizna status evropskega poslanca, ni akt, ki bi ustvarjal zavezujoče pravne učinke, ki lahko posežejo v interese tožečih strank, v smislu sodne prakse, navedene v točki 74 zgoraj.

168    Zato tožba za razglasitev ničnosti navedene zavrnitve ni dopustna.

 Navodilo z dne 29. maja 2019

169    Parlament trdi, da se z navodilom z dne 29. maja 2019 zgolj začasno ukinja neformalna praksa in da ni bilo nikoli mišljeno kot zavezujoča pravna zaveza, ki bi zavezovala Parlament. Zato naj to navodilo ne bi ustvarjalo pravnih učinkov za tretje osebe v smislu člena 263, prvi odstavek, PDEU.

170    Tožeči stranki izpodbijata ta ugovor nedopustnosti, ker naj bi bila zadevna praksa v nasprotju s trditvijo Parlamenta „bistven korak“ za to, da lahko izvoljeni kandidati v skladu s členom 3(2) Poslovnika dejansko nastopijo funkcijo in izvršujejo svoj mandat.

171    Od dneva volitev do konca tedna prvega zasedanja po volitvah v Parlament je navada, da ta institucija v svojih prostorih zagotavlja posebno sprejemno službo za novoizvoljene kandidate.

172    Namen te službe je, da izvoljenim kandidatom pred začetkom mandata pomaga pri njihovem prvem stiku s Parlamentom in jim čim bolj olajša nastop funkcije.

173    Parlament je na obravnavi pojasnil, da v okviru posebne sprejemne službe izvoljeni kandidati najprej dobijo bodisi začasno akreditacijo z začasno izkaznico, ki jim omogoča dostop do prostorov Parlamenta, bodisi dokončno akreditacijo z dokončno izkaznico, če je država članica, katere državljani so, Parlamentu že poslala uradno obvestilo o izidu evropskih volitev, kot je navedeno v členu 3 Poslovnika. Dalje, izvoljeni kandidati imajo dostop do tematskih stojnic, na katerih dobijo informacije, med drugim o zahtevanih upravnih formalnostih in finančnih zadevah. Nazadnje, Parlament je navedel, da se morajo izvoljeni kandidati za izvedbo upravnih dejanj, potrebnih za nastop funkcije, obrniti neposredno na upravne službe institucije.

174    Poleg tega naj bi dokončna izkaznica, ki jo dobijo kandidati, o katerih izvolitvi je bil Parlament uradno obveščen, začela veljati šele z začetkom prvega zasedanja po volitvah, ki označuje začetek novega parlamentarnega obdobja.

175    Nazadnje, Parlament je navedel, da se v praksi po začetku prvega zasedanja po volitvah začne tudi preverjanje veljavnosti mandatov poslancev, ki ga na podlagi člena 3(3) Poslovnika opravi Odbor za pravne zadeve Parlamenta. V tem obdobju preverjanja veljavnosti mandatov poslancev, ki lahko traja več mesecev, lahko izvoljeni kandidati navedenemu odboru pošljejo vse koristne informacije ali dokumente, vključno z izjavo, da ne opravljajo funkcije, ki ni združljiva s funkcijo evropskega poslanca.

176    V zvezi s tem je Parlament v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča dejansko potrdil, da čeprav člen 3(2) Poslovnika določa, da je treba izjavo o neopravljanju funkcije, ki ni združljiva s funkcijo evropskega poslanca, „kadar je mogoče“ podati najpozneje šest dni pred začetkom prvega zasedanja po volitvah, nikakor ne gre za obveznost.

177    V obravnavni zadevi je Parlament po volitvah 26. maja 2019 v svojih prostorih v Bruslju (Belgija) in Strasbourgu (Francija) organiziral posebno sprejemno službo v okviru „welcome village“, ki je prenehala delovati 4. julija 2019.

178    Z navodilom z dne 29. maja 2019, ki ga je ustno izdal nekdanji predsednik Parlamenta, je ta odločil, da se po eni strani zamrzne podeljevanje začasnih akreditacij kandidatom, izvoljenim v Španiji, in začasno prekličejo akreditacije, že podeljene nekaterim od teh kandidatov, ter da se jim po drugi strani onemogoči dostop do „welcome village“, dokler španski organi uradno ne sporočijo izida volitev 26. maja 2019. Kot je razvidno iz elektronskega sporočila nekdanjega predsednika Parlamenta z dne 30. maja 2019, ki ga je Parlament predložil kot prilogo k ugovoru nedopustnosti z dne 19. septembra 2019, je bil namen tega navodila, da se ne bi vmešavalo v nacionalni volilni postopek, saj izidi volitev še niso bili dokončni in je štetje glasov še potekalo.

179    Na prvem mestu, glede na besedilo navodila z dne 29. maja 2019, kot je pojasnjeno v navedenem elektronskem sporočilu, je treba ugotoviti, da je nekdanji predsednik Parlamenta sprejel ukrep notranje organizacije, ki naj bi imel le začasne učinke, dokler ne bi bili znani dokončni izidi volitev v Španiji in dokler ne bi španski organi o teh izidih uradno obvestili Parlament.

180    Na drugem mestu, v nasprotju s trditvami tožečih strank navodilo z dne 29. maja 2019 nikakor ni prejudiciralo možnosti, da bodo kandidati, izvoljeni v Španiji, pridobili dokončno akreditacijo in izkaznico za udeležbo na zasedanjih Parlamenta od začetka prvega zasedanja po evropskih volitvah. Iz preudarkov, navedenih v točkah 117, 118, 129 in 130 zgoraj, in iz pojasnil, ki jih je Parlament podal na obravnavi in so povzeta v točkah od 173 do 175 zgoraj, je namreč razvidno, da lahko Parlament dokončno akreditacijo in izkaznico dodeli šele po prejemu uradnega obvestila o izidu volitev iz člena 3 Poslovnika.

181    Na tretjem mestu, tudi ob predpostavki, da tožeči stranki, kot trdita, nista mogli dati izjav, da ne opravljata funkcije, ki ni združljiva s funkcijo evropskega poslanca, in izjav o finančnih interesih iz člena 3 Poslovnika oziroma člena 4 Priloge I k temu poslovniku, ker nista imeli dostopa do „welcome village“, kjer so razdeljevali za to potrebne obrazce, ta okoliščina nikakor ni mogla vplivati na njuno možnost, da se udeležujeta zasedanj Parlamenta od začetka prvega zasedanja po evropskih volitvah.

182    Po eni strani iz člena 3(1), (2) in (3) Poslovnika izhaja, da lahko med preverjanjem veljavnosti mandatov poslancev sedež v Parlamentu zasedejo samo tisti izvoljeni kandidati, katerih imena so navedena na seznamu volilnih izidov, ki ga sporočijo nacionalni organi (glej točke od 109 do 114 zgoraj). Po drugi strani je mogoče v skladu s členom 3(2) Poslovnika izjavo o neopravljanju funkcije, ki ni združljiva s funkcijo evropskega poslanca, vsekakor dati tudi po začetku prvega zasedanja po evropskih volitvah, kar je Parlament potrdil na obravnavi (glej točki 175 in 176 zgoraj).

183    Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeči stranki nista trdili, da je bilo z navodilom z dne 29. maja 2019 kandidatom, izvoljenim v Španiji, prepovedano, da Parlamentu pošljejo izjavo, da ne opravljajo funkcije, ki ni združljiva s funkcijo evropskega poslanca, in izjavo o finančnih interesih. Sicer pa to navodilo ni bilo naslovljeno na kandidate, izvoljene v Španiji, temveč na generalnega sekretarja institucije (glej točko 18 zgoraj).

184    Zato v nasprotju s trditvami tožečih strank posledica navodila z dne 29. maja 2019 ni bila, da tožeči stranki nista mogli izvesti upravnih dejanj, potrebnih za nastop funkcije in izvrševanje mandata, iz člena 3(2) in (3) Poslovnika, in sicer dati izjave, da ne opravljata funkcije, ki ni združljiva s funkcijo evropskega poslanca, in izjave o finančnih interesih.

185    Glede na to, kar je bilo navedeno, navodilo z dne 29. maja 2019 ni bilo razlog, da tožeči stranki nista mogli nastopiti funkcije, se udeleževati zasedanj Parlamenta in izvrševati mandata od začetka prvega zasedanja po volitvah, to je od 2. julija 2019. Kvečjemu je to navodilo tožeči stranki prikrajšalo za pomoč Parlamenta pri nastopu funkcije od njegovega sprejetja do 17. junija 2019, ko so španski organi Parlamentu poslali uradno obvestilo o izidu volitev.

186    Iz tega izhaja, da navodilo z dne 29. maja 2019 glede na svojo vsebino, začasno naravo in okoliščine, v katerih je bilo sprejeto, ni ustvarjalo zavezujočih pravnih učinkov, ki lahko posegajo v interese tožečih strank, v smislu sodne prakse, navedene v točki 74 zgoraj.

187    Zato ničnostna tožba zoper navodilo z dne 29. maja 2019 ni dopustna.

188    Glede na vse navedeno je treba ugotoviti, da ta tožba ni bila vložena zoper akte, izpodbojne na podlagi člena 263 PDEU, in da jo je treba zato zavreči kot nedopustno, ne da bi bilo treba odločiti o preostalih ugovorih nedopustnosti, ki jih je navedel Parlament.

 Stroški

189    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

190    Ker tožeči stranki s predlogi nista uspeli, se jima v skladu s predlogi Parlamenta naloži, da poleg svojih stroškov nosita tudi stroške, ki so Parlamentu nastali pred Splošnim sodiščem v okviru te zadeve ter zadev T‑388/19 R in T‑388/19 R-RENV in pred Sodiščem v okviru zadeve C‑646/19 P(R).

191    Nazadnje, na podlagi člena 138(1) Poslovnika Kraljevina Španija nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se kot nedopustna zavrže.

2.      Carles Puigdemont i Casamajó in Antoni Comín i Oliveres nosita svoje stroške in stroške, ki so nastali Evropskemu parlamentu, vključno s stroški v zadevah T388/19 R, C646/19 P(R) in T388/19 R-RENV.

3.      Kraljevina Španija nosi svoje stroške.

Marcoulli

Frimodt Nielsen

Schwarcz

Iliopoulos

 

      Norkus

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. julija 2022.

Podpisi


Kazalo


Pravni okvir

Protokol (št. 7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije

Akt o volitvah

Poslovnik Parlamenta (2019–2024)

Španski zakon o volitvah

Ozadje spora in dejansko stanje po vložitvi tožbe

Postopek in predlogi strank

Pravo

Uvodne ugotovitve o predmetu spora

Narava izpodbijanih aktov

Zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, da tožečima strankama prizna status evropskega poslanca

– Vsebina dopisa z dne 27. junija 2019

– Domnevni pravni učinki dopisa z dne 27. junija 2019

i) Uvodne ugotovitve

ii) Nezmožnost tožečih strank, da nastopita funkcijo, izvršujeta svoj mandat in se udeležujeta zasedanj Parlamenta

iii) Razglasitev sprostitve sedežev tožečih strank

iv) Nesprejetje nujne pobude za uveljavljanje privilegijev in imunitet tožečih strank

v) Nerazglasitev domnevne zahteve za zaščito privilegijev in imunitet tožečih strank na plenarnem zasedanju ter neposredovanje te zahteve pristojnemu odboru Parlamenta

Navodilo z dne 29. maja 2019

Stroški


*      Jezik postopka: angleščina.