SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE (drugi senat)
z dne 28. junija 2007(*)
„Uradniki – Imenovanje v naziv – Delovno mesto direktorja, objavljeno pred 1. majem 2004 – Sprememba Kadrovskih predpisov – Člen 2 in člen 5(5) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom – Razporeditev v naziv po novih, manj ugodnih določb – Načelo, v skladu s katerim so vsi uradniki upravičeni do kariere“
V zadevi F-21/06,
zaradi tožbe na podlagi členov 236 ES in 152 AE,
Joao da Silva, uradnik Komisije Evropskih skupnosti, stanujoč v Bruslju (Belgija), ki ga zastopata G. Vandersanden in L. Levi, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopajo J. Currall, H. Kraemer, in K. Herrmann, zastopniki,
tožena stranka,
ob intervenciji
Sveta Evropske unije, ki ga zastopata M. Arpio Santacruz in I. Sulce, zastopnici,
intervenient,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (drugi senat),
v sestavi S. Van Raepenbusch (poročevalec), predsednik, I. Boruta, sodnica, in H. Kanninen, sodnik,
sodni tajnik: S. Boni, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 15. marca 2007
izreka naslednjo
Sodbo
1 S tožbo, ki jo je sodno tajništvo Sodišča prve stopnje prek telefaksa prejelo 2. marca 2006 (izvirnik je bil vložen 6. marca 2006), J. da Silva zahteva zlasti:
– razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 18. maja 2005 v delu, ki se nanaša na njegovo razporeditev kot direktorja v naziv A*14, plačilni razred 2,
– razporeditev v naziv A*15 v skladu z določbami obvestila o prostem delovnem mestu COM/R/8003/03, objavljenega 7. novembra 2003 (UL C 268 A, str. 1, v nadaljevanju: obvestilo o prostem delovnem mestu), in
– celotno obnovo njegove kariere z učinkom za nazaj, in sicer od dneva razporeditve v tako popravljena naziv in plačilni razred, vključno s plačilom zamudnih obresti.
Pravni okvir
2 Člen 29 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) se je v različici, ki se je uporabljala do 30. aprila 2004, glasil:
„1. Pred zasedbo prostega delovnega mesta v instituciji organ za imenovanja najprej preuči:
a) ali je delovno mesto mogoče zasesti z napredovanjem ali premestitvijo znotraj institucije;
b) ali se izvedejo notranji natečaji v instituciji;
c) kakšne prošnje za premestitev so vložili uradniki drugih institucij treh Evropskih skupnosti;
in nato uporabi natečajne postopke na podlagi bodisi kvalifikacij ali preizkusov ali na podlagi obojih. Natečajni postopek je določen v Prilogi III.
Postopek se lahko uporabi tudi za oblikovanje rezerve za bodoče zaposlovanje.
2. Za zaposlovanje uradnikov razreda [z nazivom] A 1 ali A 2 in v izjemnih primerih tudi za zaposlovanje na delovnih mestih, za katere se zahtevajo posebne kvalifikacije, lahko organ za imenovanja sprejme postopek, ki je drugačen od natečajnega postopka.“
3 Z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (UL L 124, str. 1), ki je začela veljati 1. maja 2004, je bila uvedena nova karierna struktura.
4 Deseta uvodna izjava te uredbe se glasi:
„Nedvoumna je potreba po krepitvi načela kariernega razvoja na podlagi odlik in vzpostavitvi tesnejše povezave med delovno uspešnostjo in osebnimi prejemki, tako da se s strukturnimi spremembami kariernega sistema predvidi višje spodbude za večjo delovno uspešnost, pri tem pa zagotovi enakovrednost povprečnih kariernih profilov v novih in starih strukturah ter upoštevata kadrovski načrt in proračunska disciplina.“
5 Uvedbo te nove karierne strukture so spremljali prehodni ukrepi iz Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, kot so bili spremenjeni z Uredbo št. 723/2004. Tako člen 2(1) te priloge zlasti predvideva, da se naziva A 3 in A 2, ko gre za uradnike, ki imajo enega od upravnih statusov, določenih v členu 35 Kadrovskih predpisov, preimenujeta v A*14 in A*15.
6 Člen 5(5) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom se glasi:
„Uradnik, ki je na dan 30. aprila 2004 v nazivu A 3, ob imenovanju za direktorja po tem datumu napreduje v naslednji višji naziv v skladu s členom 7(5) te priloge. Zadnji stavek člena 46 Kadrovskih predpisov se ne uporablja.“
7 V skladu s členom 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom se uradniki, vključeni na seznam primernih kandidatov pred 1. majem 2006, ki se zaposlijo med 1. majem 2004 in 30. aprilom 2006:
– razporedijo v naziv, objavljen v natečaju, če se seznam pripravi za kategorijo A*, B* ali C*;
– razporedijo v naziv v skladu z naslednjo tabelo, če se seznam pripravi za kategorijo A, LA, B ali C;
Naziv iz natečaja | Naziv zaposlitve |
A/LA 8 | A*5 |
A/LA 7 in A/LA 6 | A*6 |
A/LA 5 in A/LA 4 | A*9 |
A/LA 3 | A*12 |
A 2 | A*14 |
A 1 | A*15 |
B 5 in B 4 | B*3 |
B 3 in B 2 | B*4 |
C 5 in C 4 | C*1 |
C 3 in C 2 | C*2 |
| | |
8 Prehod s stare plačilne lestvice na novo ureja člen 7 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, ki v odstavku 1 določa, da „[p]reimenovanje nazivov na podlagi člena 2(1) te priloge ne sme povzročiti nobenih sprememb uradniku izplačane osnovne plače“.
9 Člen 19 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom določa:
„Če so v prehodnem obdobju med 1. majem 2004 in 31. decembrom 2008 neto mesečni osebni prejemki uradnika pred uporabo korekcijskega koeficienta nižji od neto osebnih prejemkov, ki bi jih ob enakih osebnih okoliščinah prejemal v mesecu pred 1. majem 2004, je upravičen do nadomestila v višini razlike. Ta določba se ne uporablja, kadar je znižanje neto osebnih prejemkov posledica letne prilagoditve plač iz Priloge XI h Kadrovskim predpisom. To jamstvo glede neto dohodka se ne nanaša na učinek posebne dajatve, spremembe v pokojninski prispevni stopnji ali spremembe ureditve za nakazovanje dela plače.“
10 V obvestilu o prostem delovnem mestu, katerega namen je bila zasedba delovnega mesta direktorja z nazivom A 2 direktorata „Technologies émergentes et infrastructures, Applications“ (Nastajajoče tehnologije in infrastruktura, Aplikacije) generalnega direktorata (GD) „Informacijska družba“ in ki je bil v skladu s členom 29(2) Kadrovskih predpisov objavljen 7. novembra 2003, je bilo med pogoji za zaposlitev predvideno, da so „[p]lača in pogoji zaposlitve takšni, kot so določeni za uradnike Evropskih skupnosti z nazivom A 2“. Prijave je bilo treba poslati najkasneje do 5. decembra 2003.
Dejansko stanje
11 Tožeča stranka se je 16. marca 1991 pri Komisiji zaposlila kot začasni uslužbenec z nazivom A 4 in je bila dodeljena GD „Télécommunications, industries de l’information et innovation“ („Telekomunikacije, informacijska industrija in inovacije “).
12 Tožeča stranka je bila 16. marca 1993 imenovana, še vedno kot začasni uslužbenec, za vodjo enote B 3 „Communications mobiles“ („Mobilne komunikacije“) tega GD, ki se je takrat imenoval „Technologies et industries de l’information et télécommunications“ („Informacijska tehnologija in industrija ter telekomunikacije“). V naziv A 3, plačilni razred 4, je napredovala 1. februarja 1997.
13 Z odločbo z dne 17. aprila 2002 je bila tožeča stranka imenovana za uradnika pripravnika z učinkom od 16. marca 2002, pri čemer je bila razporejena v naziv A 3, plačilni razred 6. Delovno mesto, ki ga je takrat zasedala kot vodja enote, je obdržala. 16. decembra 2002 se je tožeča stranka stalno zaposlila na svojem delovnem mestu.
14 Poleg tega je bila v skladu s členom 7(2) Kadrovskih predpisov dvakrat začasno razporejena na delovno mesto direktorja: prvič od novembra 2002 do januarja 2003 in drugič od 16. aprila do 16. septembra 2004.
15 Tožeča stranka je 20. novembra 2003 kandidirala za delovno mesto, na katerega se je nanašalo obvestilo o prostem delovnem mestu.
16 Naziv A 3, plačilni razred 7, ki ga je imela tožeča stranka, je bil 1. maja 2004, ko je začela veljati Uredba št. 723/2004, preimenovan v A*14, plačilni razred 7.
17 Na seji z dne 7. julija 2004 je kolegij komisarjev tožečo stranko imenoval na delovno mesto direktorja, na katerega se je nanašalo obvestilo o prostem delovnem mestu. V točki 7.11 zapisnika te seje je bilo navedeno, da bo datum začetka veljavnosti sklepa določen naknadno.
18 Tožeča stranka je 1. januarja 2005 dosegla plačilni razred 8 naziva A*14.
19 Z dopisom z dne 11. januarja 2005 je S., direktorica direktorata „Personnel et carrière“ (Človeški viri in poklicni razvoj) GD-a „Kadrovske zadeve in administracija“, tožečo stranko obvestila o težavah, ki jih je uprava imela v zvezi z določitvijo njene razporeditve, zaradi česar se je slednja posvetovala s pravno službo, na katere mnenje se je še čakalo.
20 Z dopisom z dne 21. februarja 2005, naslovljenim na generalnega direktorja GD-a „Kadrovske zadeve in administracija“, je tožeča stranka svoje začudenje glede zamude pri sprejetju formalne odločbe o njenem imenovanju na delovno mesto direktorja izrazila z naslednjimi besedami:
„Da v zvezi z mano ni bila sprejeta odločba, je zame toliko težje razumljivo glede na to, da je bilo v obvestilu o prostem delovnem mestu, objavljenem v Uradnem listu, jasno navedeno, da gre za delovno mesto z nazivom A2 oziroma A*15 [od 1. maja 2004]. Iz previdnosti vas opozarjam, da imam trenutno naziv A*14 [plačilni razred] 8, torej zadnji plačilni razred naziva A*14, in da bi bilo vsaj normalno, da bi bil brez zmanjšanja plače imenovan v naziv A*15.“
21 Z noto z dne 2. marca 2005 je S. tožečo stranko obvestila, da uprava iz razlogov, na katere ni mogla vplivati, ni mogla pripraviti formalne listine o imenovanju, saj ji pravna služba še vedno ni posredovala svojega mnenja na podlagi posvetovanja z dne 25. oktobra 2004.
22 V dopisu z dne 7. aprila 2005 je tožeča stranka izrazila obžalovanje zaradi neobstoja formalne odločbe v zvezi z njo in izrazila namen, da bo v primeru nesprejetja „pravične in primerne“ odločbe v roku enega tedna o svojem položaju obvestila komisarko V. Reding in predsednika Komisije J. M. Barrosa.
23 Z noto z dne 8. aprila 2005 je S. tožečo stranko obvestila o tem, da je uprava glede na to, da so prejeli mnenje pravne službe, lahko pripravila formalno odločbo o imenovanju. Razložila je, najprej, da tožeča stranka nima delovne dobe v nazivu A 3 (1. maja 2004 preimenovanem v A*14), da bi lahko kot „notranji“ kandidat napredovala v višji naziv, in zato ne more napredovati v naziv A*15, in nato, da je treba njeno imenovanje obravnavati kot novo zaposlitev v nazivu A*14, plačilni razred 2, brez korekcijskega koeficienta in ob uporabi običajnih meril, ter končno, da tožeča stranka ne more obdržati naziva A*14, plačilni razred 8.
24 Z dopisom z dne 11. aprila 2005 je tožeča stranka generalnega direktorja GD „Kadrovske zadeve in administracija“ obvestila, da ne more sprejeti razporeditve, posledica katere bi bilo zmanjšanje njenih „trenutnih“ (plača) in bodočih (pokojnina) pravic v nasprotju z obvestilom o prostem delovnem mestu in s členom 5(5) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom. V skladu s tem je zahtevala, da se ji pred predložitvijo formalne odločbe o imenovanju v podpis predsedniku Komisije pojasnijo razlogi, iz katerih je uprava ravnala v nasprotju z obvestilom o prostem delovnem mestu in zgoraj navedeno določbo.
25 Z odločbo z dne 18. maja 2005, ki jo je podpisal predsednik Komisije in je bila tožeči stranki vročena 27. maja 2005, je bilo potrjeno imenovanje tožeče stranke na delovno mesto direktorja z učinkom od 16. septembra 2004 in določena njena razporeditev v naziv A*14, plačilni razred 2, pri čemer je bila delovna doba v plačilnem razredu določena z učinkom od 1. septembra 2004.
26 Z noto z dne 30. maja 2005 je tožeča stranka predsednika Komisije obvestila, da se čuti prisiljeno, da predlog imenovanja za direktorja zavrne, ker ima razporeditev v naziv A*14, plačilni razred 2, ki iz tega izhaja, za posledico zmanjšanje njene neto mesečne plače za približno 1000 eurov in pomeni prej implicitno degradacijo, ki spada med sankcije, kot pa napredovanje. Poleg tega je poudarila, da je bilo v obvestilu o prostem delovnem mestu izrecno navedeno, da gre za naziv A 2, ki je bil 1. maja 2004 preimenovan v A*15, in da ne bi bila kandidirala, če bi lahko bila predvidela razporeditev v naziv A*14, plačilni razred 2. Predsednika Komisije je prosila za zadržanje njenega imenovanja do zaključka predhodnega postopka, ki ga je nameravala sprožiti zoper odločbo z dne 18. maja 2005, in navedla, da „bi bila odločba pravična, če bi se [ji] predlagala razporeditev, ki ne bi zmanjševala niti [njenih] pravic niti [njene] plače“. Prepis tega dopisa je bil naslovljen tudi na generalnega direktorja GD „Kadrovske zadeve in administracija“.
27 Tožeča stranka je 14. julija 2005 vložila pritožbo v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov, s katero je predlagala, prvič, razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 18. maja 2005 v delu, ki se nanaša na njeno razporeditev kot direktorja z nazivom A*14, plačilni razred 2 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), in drugič, razporeditev v naziv A*15 z učinkom od 16. septembra 2004 ali podredno, imenovanje v plačilni razred, ki ne spreminja plačilnih pogojev, ob ohranitvi naziva in plačilnega razreda, ki ju je imela doslej, namreč naziva A*14, plačilni razred 8.
28 Z odločbo z dne 14. novembra 2005, vročeno 21. novembra 2005, je organ, pristojen za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), zavrnil pritožbo tožeče stranke.
29 Z noto Urada Komisije za upravljanje in izplačevanje posameznih dajatev (v nadaljevanju: PMO) z dne 12. januarja 2006 je bila tožeča stranka obveščena, da bo v skladu s členom 85 Kadrovskih predpisov morala povrniti znesek v višini 12.615,85 eurov v obliki odbitkov od njene plače od februarja do julija 2006, da bi pokrila presežek, ki ga je prejela in ki ustreza razliki v plači med bivšim nazivom A*14, plačilni razred 8, in nazivom A*14, plačilni razred 2, ki ji je bil dodeljen zaradi izvršitve izpodbijane odločbe.
30 Tožeča stranka je v noti z dne 23. januarja 2006, naslovljeni na generalnega direktorja GD „Kadrovske zadeve in administracija“, ki je sledila pogovoru med njima 19. januarja 2006, navedla, da ne more „sprejeti delovnega mesta [d]irektorja z nazivom A*14, plačilni razred 2, brez množitelja in faktorja za ohranitev nominalnega zneska“ ter zahtevala, da „se [njena] plača za januar 2006 popravi navzgor […] in da se razveljavi nalog za povračilo več kot 12.600 eurov ‚neupravičeno‘ prejetih plač. V tej noti je tožeča stranka še poudarila:
„Opozarjam Vas, da svojega imenovanja v naziv A*14, plačilni razred 2, nisem nikoli sprejel[a].“
31 Z dopisom z dne 13. februarja 2006 je generalni direktor GD „Kadrovske zadeve in administracija“ tožečo stranko obvestil, da v soglasju s kabinetom podpredsednika Komisije S. Kallasa kolegiju komisarjev ne namerava predlagati, naj ponovno odloča o vsebini izpodbijane odločbe.
32 Tožeča stranka je 21. februarja 2006 ponovno pisala generalnemu direktorju GD „Kadrovske zadeve in administracija“ v zvezi s svojo zavrnitvijo delovnega mesta direktorja z razporeditvijo v naziv A*14, plačilni razred 2, pri čemer je OPI pozvala, naj glede na to, da z njegove strani ni dobila še nobenega pojasnila oziroma nobene obrazložitve, zavzame stališče v zvezi s tem vprašanjem in naj kakorkoli koristno ukrepa, da bi se njena plača ponovno zvišala od januarja 2006 naprej in da bi se razveljavil nalog za povračilo zneska, ki naj bi ga neupravičeno prejela. Generalnega direktorja GD „Kadrovske zadeve in administracija“ je obvestila tudi o svoji nameri, da zoper zavrnitev svoje pritožbe vloži tožbo zlasti iz razloga prisilnega značaja rokov za vložitev tožbe, pri čemer je poudarila, da se ne sme šteti, da njena tožba postavlja pod vprašaj njeno zavrnitev sprejetja delovnega mesta direktorja. Komisija na ta dopis ni odgovorila.
33 Z noto z dne 22. februarja 2006, naslovljeno na komisarja S. Kallasa, je komisarka V. Reding izrazila svoje začudenje nad položajem, v katerem se je znašla tožeča stranka, in je S. Kallasa pozvala, naj se osebno zavzame za iskanje rešitve, da bi se preprečilo, da bi bil s tem primerom seznanjen Evropski parlament ali širša javnost.
Predlogi strank in postopek
34 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– razglasi tožbo za dopustno in utemeljeno, vključno z ugovorom nezakonitosti, ki ga vsebuje;
– razglasi izpodbijano odločbo za nično;
– jo posledično ponovno razporedi v naziv in plačilni razred, v katerega bi sicer morala biti razporejena (ali v ekvivalent v skladu z razvrstitvijo, ki so jo uvedli Kadrovski predpisi v različici, ki velja od 1. maja 2004) na podlagi določb obvestila o prostem delovnem mestu;
– naj v celoti obnovi njeno kariero z učinkom za nazaj, od dneva tako popravljene razporeditve v naziv in plačilni razred (vključno z vrednotenjem njenih izkušenj v tako popravljeni razporeditvi, njenimi pravicami do napredovanja in do pokojnine), skupaj s plačilom zamudnih obresti na podlagi obrestne mere, ki jo je določila Evropska centralna banka za glavne operacije refinanciranja in je veljala v zadevnem obdobju, povečane za dve točki, za celotni znesek, ki predstavlja razliko med plačo, ki ustreza njeni razporeditvi iz odločbe o zaposlitvi, in plačo, do katere bi morala imeti pravico do dneva izdaje odločbe o njeni pravilni razporeditvi;
– toženi stranki naloži plačilo celotnih stroškov.
35 Tožena stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– ustrezno odloči glede stroškov postopka.
36 S sklepom Sodišča prve stopnje z dne 17. maja 2006 je bila Svetu Evropske unije dovoljena intervencija v podporo predlogom tožene stranke.
Pravo
37 Tožeča stranka v podporo tožbi navaja štiri tožbene razloge, ki se nanašajo na kršitev:
– člena 2(1) in člena 5(5) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom;
– člena 7(1) Kadrovskih predpisov, načel prepovedi diskriminacije in enakovrednosti delovnih mest in nazivov ter interesa službe;
– načel prepovedi povratne veljave, pravne varnosti, varstva zaupanja v pravo in pridobljenih pravic ter pravice do upravičenosti do kariere;
– načela dobrega upravljanja in dolžnosti skrbnega ravnanja.
38 Podredno, v primeru da bi se štelo, da je pravna podlaga izpodbijane odločbe člen 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, se tožeča stranka sklicuje na ugovor nezakonitosti navedene določbe.
39 Najprej in skupaj je treba obravnavati prvi, tretji in četrti tožbeni razlog.
Trditve strank
Zatrjevana kršitev člena 2(1) in člena 5(5) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom
40 Kar zadeva prvi tožbeni razlog, je tožeča stranka navedla, da tožena stranka razlikuje med „zunanjim“ kandidatom, ki naj bi bil kandidat, ki sodeluje v postopku zaposlitve, odprtem tako za kandidate, ki že delajo za institucijo, kot za kandidate, ki zanjo ne delajo, in „notranjim“ kandidatom, ki naj bi bil kandidat, ki sodeluje v postopku zaposlitve, odprtem zgolj za osebe, ki že delajo za to institucijo. Na podlagi tega razlikovanja naj bi tožena stranka menila, da mora uporabiti člen 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, da bi ob imenovanju tožeče stranke določila njen naziv in plačilni razred, saj naziv A 2 od 1. maja 2004 dalje ne obstaja.
41 V tem oziru tožeča stranka ne oporeka temu, da v plačilnem razredu ni imela delovne dobe, potrebne za kandidiranje v postopku napredovanja, odprtem v skladu s členom 29(1) Kadrovskih predpisov. Vendar pa je tožena stranka začela postopek zaposlitve v skladu s členom 29(2) Kadrovskih predpisov ravno zato, ker naj bi na podlagi postopka napredovanja, predvidenega z navedenimi določbami, ne našla nobenega kandidata, ki bi izpolnjeval vse zahteve zadevnega delovnega mesta. Poleg tega, če dejstvo, da je kandidat ob uvedbi izbirnega postopka uradnik, predstavlja bistveno razliko za pravni položaj kandidatov, ki upravičuje uporabo različnih določb Kadrovskih predpisov, potem položaja tožeče stranke ni bilo mogoče urediti na podlagi določb, ki veljajo za osebe, zaposlene na novo, saj je bila ob uvedbi izbirnega postopka uradnik.
42 Tožeča stranka dodaja, da Priloga XIII h Kadrovskim predpisom, v kateri sicer ni izrecno urejen primer imenovanja, do katerega bi prišlo po 1. maju 2004 in ki bi sledilo postopku zaposlitve v skladu s členom 29(2) Kadrovskih predpisov, ki se je začel pred tem datumom, vendarle vsebuje določbe, ki omogočajo spremembo starih nazivov v nove, določene v tej prilogi. Takšna naj bi bila vsebina člena 2(1) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, na podlagi katerega je naziv A 2 preimenovan v A*15.
43 Sicer je res, da se člen 2(1) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom nanaša zgolj na nazive uradnikov, katerim je bil 1. maja 2004 dodeljen eden izmed upravnih statusov, določenih v členu 35 Kadrovskih predpisov, pri čemer tožeča stranka na navedeni datum ni bila direktor z enim izmed navedenih upravnih statusov, zaradi česar ni bila razporejena v naziv A 2, vendar pa naj bi se v primeru, da posebna določba ne obstaja, problem, ki je nastal zaradi „izginotja“ naziva A 2, na katerega se je nanašalo obvestilo o prostem delovnem mestu, lahko rešil z analogno uporabo člena 2(1) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, s čimer bi se preprečila degradacija tožeče stranke ob imenovanju na višje delovno mesto.
44 Vendar pa tožeča stranka zavrača vsakršno analogno uporabo člena 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom. Ta določba naj bi se nanašala le na natečajne postopke, medtem ko člen 29(2) Kadrovskih prepisov, v katerem je predviden postopek, po koncu katerega je bila imenovana za direktorja, natančno določa, da se postopek zaposlitve, ki ga ta člen uvaja, razlikuje od natečajnega postopka. Poleg tega je treba člen 12(3) navedene Priloge XIII razlagati ozko, saj je v njem določena ureditev, ki odstopa od pravila za spremembo nazivov, določenega v členu 2(1) te priloge. Podredno se tožeča stranka sklicuje na ugovor nezakonitosti člena 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, ki ga v svojih pisnih predlogih obravnava posebej.
45 Tožeča stranka meni, da bi morala tožena stranka pri določitvi njene razporeditve uporabiti člen 5(5) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, ki se posebej nanaša na položaj uradnika, ki ima na dan 30. aprila 2004 naziv A3 in ki mora ob imenovanju za direktorja po tem datumu napredovati v naslednji višji naziv.
46 Tožeča stranka priznava, da do njenega imenovanja ni prišlo na podlagi napredovanja v smislu člena 45 Kadrovskih predpisov. Vendar pa izpodbija razlago tožene stranke, v skladu s katero naj bi se člen 5(5) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom uporabljal le za primere napredovanja na podlagi navedenega člena 45. Če bi namreč zakonodajalec želel omejiti to določbo na takšne primere, bi namesto besede „imenovanju“ uporabil besedo „napredovanju“. Poleg tega dejstvo, da sta v skladu z novo karierno strukturo predvidena dva naziva za delovno mesto direktorja – A*14 in A*15 – v nasprotju z enim samim nazivom v stari ureditvi – A 2 –, naj ne bi pomenilo, da se člen 5(5) navedene priloge nanaša zgolj na napredovanja v smislu člena 29(1) Kadrovskih predpisov.
47 Tožeča stranka zaključuje, da je tožena stranka z uporabo člena 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom kršila člen 2(1) in člen 5(5) te priloge. Dodaja, da bi morala tožena stranka že v skladu z dolžnostjo skrbnega ravnanja v primeru, da je obstajalo več možnosti za določitev njene razporeditve, izbrati tisto, ki je bila za tožečo stranko najbolj ugodna.
48 Tožena stranka opozarja, da tožeča stranka v primeru, da bi bilo sporno delovno mesto objavljeno v skladu s členom 29(1) Kadrovskih predpisov, sploh ne bi mogla kandidirati, saj kot stalno zaposlen uradnik z nazivom A 3 ni imela zahtevane delovne dobe za napredovanje v naziv A 2. Tožeča stranka je izpolnjevala pogoje in je lahko sodelovala v izbirnem postopku zgolj, ker je bilo sporno delovno mesto ponujeno „zunanjim“ kandidatom v skladu s členom 29(2) Kadrovskih predpisov. Iz tega naj bi izhajalo, da je treba uporabiti pravila, ki urejajo imenovanje vseh „zunanjih“ kandidatov za uradnike. Med obravnavo je tožena stranka imenovanje tožeče stranke v skladu s členom 29(2) Kadrovskih predpisov obravnavala kot „drugo“ zaposlitev pri instituciji.
49 Po mnenju tožene stranke naj to sklepanje ne bi bilo v nasprotju z načelom enakega obravnavanja, saj naj bi dejstvo, da je kandidat ob uvedbi izbirnega postopka uradnik, pomenilo bistveno razliko med kandidati, ki naj bi upravičevala, da so se za tožečo stranko uporabile določbe Kadrovskih predpisov, ki veljajo za na novo zaposlene.
50 Glede veljavnosti člena 2(1) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom tožena stranka navaja, da se ta člen nanaša le na osebe, ki so bile uradniki že pred 1. majem 2004. Če pa bi se navedeni člen 2 moral analogno uporabiti pri razporeditvi v naziv ob zaposlitvi, bi bilo po mnenju tožene stranke logično, da bi se ta določba uporabila tako ob zaposlitvi, izvedeni po koncu natečajnega postopka, kot tudi ob zaposlitvi, izvedeni po koncu postopka na podlagi člena 29(2) Kadrovskih predpisov. Ta dva postopka se sicer razlikujeta glede na namen, ne razlikujeta pa se vpričo spremembe karierne strukture, opravljene med objavo obvestila o natečaju oziroma o prostem delovnem mestu in imenovanjem.
51 Glede veljavnosti člena 5(5) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom tožena stranka meni, da spada ta določba med tiste določbe navedene priloge, s katerimi naj bi zakonodajalec želel varovati upravičenost do kariere uradnikov, ki so bili uradniki že pred 1. majem 2004, in da se ta določba nanaša le na napredovanje in torej na postopek iz člena 29(1) Kadrovskih predpisov in ne na postopek iz člena 29(2) Kadrovskih predpisov. Pri uradnikih z nazivom A 3 je namreč njihova upravičenost do kariere v primeru imenovanja na delovno mesto direktorja ali glavnega svetovalca zajemala možnost napredovanja v naziv A 2. V novi karierni strukturi naj bi bilo delovno mesto direktorja zapolnjeno v nazivu A*14, z možnostjo napredovanja v naziv A*15. Ne glede na to pravilo naj bi bilo v členu 5(5) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom za uradnike, ki so pred 1. majem 2004 imeli stari naziv A 3, ob njihovem imenovanju na delovno mesto direktorja predvideno napredovanje v naziv A*15. Iz te določbe naj bi izhajalo, da bi se člen 5(5) Priloge XIII k tem Kadrovskim predpisom moral v primeru zasedbe delovnega mesta direktorja v skladu s členom 29(1) Kadrovskih predpisov razlagati tako, da je pogoj za imenovanje na takšno delovno mesto delovna doba dveh let v nazivu A 3. Vendar pa naj ta zadnja določba ne bi veljala v primeru zaposlitve na podlagi postopka iz člena 29(2) Kadrovskih predpisov.
Zatrjevana kršitev načel prepovedi povratne veljave in pravne varnosti, varstva zaupanja v pravo in pridobljenih pravic ter pravice do upravičenosti do kariere
52 V okviru tretjega tožbenega razloga tožeča stranka zatrjuje, da ima izpodbijana odločba za posledico njeno degradacijo. Na podlagi te odločbe je bila namreč razporejena v naziv A*14, plačilni razred 2, medtem ko je bila pred formalnim sprejetjem izpodbijane odločbe razporejena v naziv A*14, plačilni razred 8. S tem naj bi bile kršene pridobljene pravice v zvezi z njeno razporeditvijo in njenimi finančnimi pravicami, ki naj bi bile bistveno zmanjšane, ter njena upravičenost do kariere.
53 Tožeča stranka poudarja, da Kadrovski predpisi tako v samem besedilu kot v prehodnih ukrepih, ki so v njih predvideni, uzakonjajo načelo pridobljenih pravic. Ohranitev osnovne plače in višine osebnih prejemkov naj bi bila namreč kljub preimenovanju nazivov zagotovljena na podlagi člena 7(1) in člena 19 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom. Tudi na podlagi člena 45a Kadrovskih predpisov naj bi bilo zagotovljeno, da imenovanje na delovno mesto v funkcionalni skupini AD ne vpliva na naziv in plačilni razred, ki ju zaseda uradnik ob imenovanju. Končno naj bi bile v primeru imenovanja v višji naziv na podlagi člena 46 Kadrovskih predpisov zagotovljene pridobljene pravice v zvezi z delovno dobo v plačilnem razredu.
54 Tožena stranka naj bi kršila tudi načelo varstva zaupanja v pravo, saj je tožeča stranka upravičeno pričakovala, da bo odločba o imenovanju, sprejeta po koncu postopka zaposlitve, ki se je začel 7. novembra 2003, skladna z obvestilom o prostem delovnem mestu, ker nobena določba v Kadrovskih predpisih ni upravičevala izpodbijanja razporeditve uradnika zaradi njegovega imenovanja v višji naziv na podlagi člena 29(2) Kadrovskih predpisov.
55 Tožeča stranka toženi stranki očita, da ni nikoli upoštevala tega, da je bila tožeča stranka uradnik tako na začetku postopka zaposlitve kot ob sprejetju izpodbijane odločbe. Poleg tega naj uporaba novih pravil na podlagi spremembe Kadrovskih predpisov ne bi smela povzročiti kršitve pravic, ki jih je tožeča stranka kot uradnik pridobila pred 1. majem 2004.
56 Tožena stranka navaja, da tožeča stranka ni bila degradirana, saj njena razporeditev v naziv A*14, plačilni razred 2, izhaja iz imenovanja za direktorja po koncu postopka zaposlitve v skladu s členom 29(2) Kadrovskih predpisov.
57 Glede zatrjevane kršitve pridobljenih finančnih pravic tožena stranka navaja, da se člen 7(1) in člen 19 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom nanašata na tako imenovano „ohranitev nominalnega zneska“ in zadevata primer uradnika, katerega delovnopravni položaj je po začetku veljavnosti Uredbe št. 723/2004 ostal nespremenjen, s čimer so se nevtralizirale spremembe, ki so zaradi te uredbe nastale za položaj, ki je obstajal prej in ki obstaja še naprej. Člen 19 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom naj bi se uporabljal za primere, v katerih je začetek veljavnosti navedene uredbe lahko vplival na nadomestila, ki so jih prejemali uradniki. Člen 45a Kadrovskih predpisov naj bi se nanašal na certifikacijski postopek, ki naj bi bil bolj kot z zaposlitvijo primerljiv s postopkom napredovanja, kot je predviden s členom 29(1)(a)(ii) in (iii) Kadrovskih predpisov.
58 V zvezi z zatrjevano kršitvijo načela zaupanja v pravo naj tožeča stranka ne bi dokazala, da ji je uprava dala natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, da bo razporejena v naziv A*15. Tožena stranka opozarja, da v skladu s sodno prakso zaupanje v pravo predpostavlja zagotovila v skladu z veljavnimi predpisi (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 30. junija 1993 v zadevi Devillez in drugi proti Parlamentu, T-46/90, Recueil, str. II-699, točka 38, in z dne 11. julija 2002 v zadevi Wasmeier proti Komisiji, T-381/00, RecueilFP, str. I-A-125 in II-677, točka 106). Po njenem mnenju naj bi člen 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom jasno določal razporeditev uradnikov, ki se zaposlijo pred 1. majem 2004, v nazive, ki so navedeni v tem členu, ne da bi pustil diskrecijsko pravico OPI.
59 Poleg tega pa obvestilo o prostem delovnem mestu, ki se nanaša na določeno delovno mesto, kljub temu, da je pravni okvir, ki OPI veže glede kvalifikacij, ki se zahtevajo od kandidatov, ni zavezujoči okvir glede naknadne odločbe o zaposlitvi uradnika, izbranega na podlagi tega obvestila. Ta odločba o imenovanju naj bi bila podvržena zgolj določbam Kadrovskih predpisov, ki so veljali ob njenem sprejetju.
Zatrjevana kršitev načela dobrega upravljanja in dolžnosti skrbnega ravnanja
60 Kar se tiče četrtega tožbenega razloga, tožeča stranka ocenjuje, da je tožena stranka kršila načelo dobrega upravljanja in dolžnost skrbnega ravnanja, saj tožeča stranka v nobenem trenutku ni mogla vedeti, da bo zaposlena v nižji naziv od tistega, na katerega se je nanašalo obvestilo o prostem delovnem mestu, in od tistega, ki ga je imela kot vodja enote, še posebej zato, ker sklep kolegija komisarjev z dne 7. julija 2004, s katerim je bila imenovana za direktorja, ni vseboval nobenega podatka glede njene razporeditve in ker izpodbijana odločba ni določala posebne pravne podlage za njeno razporeditev.
61 Tožeča stranka poudarja, da je bilo vprašanje njene razporeditve tako nejasno, da se je bilo treba po mnenju GD „Kadrovske zadeve in administracija“ posvetovati s pravno službo, ki naj bi za oblikovanje svojega mnenja potrebovala veliko časa.
62 Tožena stranka navaja, da trditev tožeče stranke, v skladu s katero se izpodbijana odločba ne sklicuje izrecno na člen 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, ne vpliva na utemeljenost te odločbe, ampak pomeni kritiko njene obrazložitve, ki pa je lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso dopolnjena z obrazložitvijo, vsebovano v odgovoru na pritožbo. Poleg tega naj dolgi rok, ki je potekel med dnem, ko je tožeča stranka začela opravljati naloge direktorja, in formalnim sprejetjem izpodbijane odločbe, ter posvetovanje s pravno službo ne bi mogla postaviti pod vprašaj zakonitost izpodbijane odločbe.
Presoja Sodišča za uslužbence
63 Uvodoma je treba ugotoviti, da Priloga XIII h Kadrovskim predpisom, katere predmet je določitev „prehodnih ukrepov“, ki so sledili začetku veljavnosti Uredbe št. 723/2004, ne vsebuje nobene določbe, ki bi urejala primer uradnika, ki bi bil po 1. maju 2004 imenovan na višje delovno mesto po koncu postopka zaposlitve v skladu s členom 29(2) Kadrovskih predpisov, ki se je začel pred tem datumom.
64 V takšnem primeru ni mogoče uporabiti niti člena 5(5) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, na katerega se sklicuje tožeča stranka, niti člena 12(3) navedene priloge, katerega je v obravnavanem primeru analogno uporabila tožena stranka.
65 Ti določbi se namreč nanašata izključno na možnosti za zasedbo prostega delovnega mesta v instituciji z napredovanjem v skladu s členom 29(1)(a)(iii) Kadrovskih predpisov, pri čemer gre za člen 5(5) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, ali z natečajnim postopkom, pri čemer gre za člen 12(3) iste priloge.
66 Člen 5(5) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom se na splošno sicer res nanaša na „imenovanje“ uradnika, ki je bil na dan 30. aprila 2004 v nazivu A 3, za direktorja po tem datumu, vendar pa jasno določa, da zainteresirana oseba „napreduje“ v naslednji višji naziv in da se zadnji stavek člena 46 Kadrovskih predpisov, ki se nanaša na napredovanje, ne uporablja.
67 Treba je torej ugotoviti, da se s členom 29(2) Kadrovskih predpisov predvideni postopek zaposlitve, ki se je dejansko uporabil v obravnavanem primeru, pravzaprav ne nanaša niti na napredovanje niti na – kot izhaja iz samega besedila te določbe – natečajni postopek.
68 Vendar pa se v primeru tožeče stranke postavlja vprašanje določitve njene razporeditve, ki ga mora uprava rešiti kljub neobstoju posebnih določb Kadrovskih predpisov. Četudi ni mogoče uporabiti člena 5(5) ali člena 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom kot takega, ni izključeno, da bi se v obravnavanem primeru lahko na podlagi splošnih načel prava Skupnosti za uslužbence, kot so načela, navedena v okviru tretjega in četrtega tožbenega razloga, uporabila ureditev, predvidena z eno ali drugo od teh določb.
69 V zvezi s tem je treba spomniti, da je bila tožeča stranka z nazivom A 3, plačilni razred 7 (ki je bil 1. maja 2004 na podlagi člena 2(1) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom preimenovan v A*14, plačilni razred 7), po koncu postopka zaposlitve v skladu s členom 29(2) Kadrovskih predpisov imenovana za direktorja in razporejena v naziv A*14, plačilni razred 2, to je v isti naziv, ki ga je imela prej, vendar v plačilni razred nižje.
70 Najprej je z vidika načela, v skladu s katerim so vsi uradniki upravičeni do kariere znotraj svoje institucije, treba preučiti, ali je takšno razporeditev mogoče veljavno utemeljiti oziroma ali bi moral, kot meni tožeča stranka, OPI tožečo stranko razporediti v naslednji višji naziv, namreč naziv A*15.
71 Prvič, Sodišče in Sodišče prve stopnje sta se na načelo upravičenosti vseh uradnikov do kariere znotraj svoje institucije sklicevali v zvezi s preferenčnim vrstnim redom, določenim v členu 29(1) Kadrovskih predpisov, v skladu s katerim mora OPI, ko namerava zapolniti prosta delovna mesta, najprej preučiti možnosti napredovanja ali premestitve znotraj institucije in po tej preučitvi možnosti za izvedbo notranjih natečajev v instituciji (sodba Sodišča z dne 13. decembra 1984 v zadevi Vlachos proti Sodišču, 20/83 in 21/83, Recueil, str. 4149, točke 19, 23 in 24; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 19. februarja 1998 v zadevi Campogrande proti Komisiji, T-3/97, RecueilFP, str. I-A-89 in II-215, točka 65, in z dne 23. aprila 2002 v zadevi Campolargo proti Komisiji, T-372/00, RecueilFP, str. I-A-49 in II-223, točki 91 in 92).
72 Vendar pa to ne pomeni, da je edini izraz načela, v skladu s katerim je vsak uradnik upravičen do kariere znotraj svoje institucije, preferenčni vrstni red, določen v členu 29(1) Kadrovskih predpisov.
73 Drugič, treba je poudariti, da se je člen 29(2) Kadrovskih predpisov razlagal tako, da uradnikom in uslužbencem ponuja možnost – sicer res le izjemoma – imenovanja na višje delovno mesto in torej napredovanja v svoji karieri. Postopek zaposlitve, predviden s to določbo, se ne nanaša zgolj na zaposlovanje oseb, ki še niso v službi Skupnosti, ampak tudi na že zaposlene uradnike in uslužbence. Kot je razsodilo Sodišče v svoji sodbi z dne 5. decembra 1974 (Van Belle proti Svetu, 176/73, Recueil, str. 1361, točka 10), naj ne bi bilo niti pravično niti v skladu z interesom službe, da je navedeni postopek mogoče uporabiti le za kandidate, ki niso uradniki, čeprav nadomešča natečaj, notranji ali splošni, od katerega ni mogoče izključiti kandidatov, ki so uradniki.
74 Z drugimi besedami, po zgledu splošnega natečaja (zgoraj navedena sodba Van Belle proti Svetu, točka 8) pri postopku, predvidenem v členu 29(2) Kadrovskih predpisov, ne gre izključno za način zunanjega zaposlovanja v nasprotju z notranjim natečajem ali imenovanjem v višji naziv na podlagi napredovanja, saj je odprt tako za kandidate, ki še niso zaposleni v institucijah Skupnosti, kot za kandidate, ki so že uradniki ali uslužbenci.
75 V teh okoliščinah imenovanja že zaposlenega uradnika v višji naziv v skladu s členom 29(2) Kadrovskih predpisov, v nasprotju s tem, kar zatrjuje tožena stranka, ni mogoče šteti za drugo zaposlitev pri instituciji, ki bi imela za posledico prekinitev njegove kariere. V takšnem primeru je prej treba šteti, da se mora postopek, ki ga je izbral OPI, obravnavati kot postopek napredovanja, kot je Sodišče razsodilo v zgoraj navedeni sodbi v zadevi Vlachos proti Sodišču (točka 23) v zvezi z zasedbo delovnega mesta na podlagi notranjega natečaja v instituciji.
76 Glede na to, da imenovanje uradnika na višje delovno mesto pomeni napredovanje v njegovi karieri, ne more imeti za posledico znižanja njegovega naziva in plačilnega razreda ter posledično njegove plače, ne da bi se s tem kršilo načelo upravičenosti vseh uradnikov do kariere znotraj svoje institucije, kot je bilo določeno v okviru teh Kadrovskih predpisov.
77 Iz lestvice osnovnih mesečnih plač, ki so v členu 66 Kadrovskih predpisov in prehodno v členu 2 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom določene za vsak naziv in plačilni razred, izhaja, da mora imeti vsako napredovanje v karieri oziroma v nazivu običajno za posledico zvišanje osnovne mesečne plače in v primeru, da do tega ne pride, vsaj ohranitev ravni plače, prejemane pred imenovanjem na višje delovno mesto. Takšno povišanje plače je poleg tega v skladu s ciljem, navedenim v deseti uvodni izjavi Uredbe št. 723/2004, in predstavlja podlago za člen 46 Kadrovskih predpisov, na podlagi katerega je v primeru napredovanja uradnika predvidena njegova razporeditev v začetni ali v drugi plačilni razred višjega naziva.
78 Tretjič, treba je še določiti razporeditev, ki bi glede na zgoraj navedeno dejansko morala biti dodeljena tožeči stranki po njenem imenovanju za direktorja.
79 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je delovno mesto direktorja v skladu s Prilogo XIII.1 („Vrste delovnih mest v prehodnem obdobju“) Kadrovskih predpisov lahko zapolnjeno v nazivu A*14 in A*15. Ker se v primeru, da gre za že zaposlenega uradnika ali uslužbenca, posebni postopek zaposlitve iz člena 29(2) Kadrovskih predpisov lahko – kot izhaja iz točke 75 te sodbe – obravnava kot napredovanje, je treba uporabiti rešitev samega zakonodajalca Skupnosti iz člena 5(5) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom in tako predvideti razporeditev v „naslednji višji naziv“ v skladu s členom 7(5) te priloge, in sicer v obravnavanem primeru v naziv A*15, glede na to, da je bila tožeča stranka pred svojim imenovanjem za direktorja vodja enote z nazivom A*14.
80 Takšna rešitev se zdi toliko bolj pravilna, ker je v skladu z dolžnostjo skrbnega ravnanja uprave, kar v skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni, da pristojni organ pri odločanju o položaju uradnika upošteva vse elemente, ki bi lahko vplivali na njegovo odločitev in pri tem upošteva interes službe, kot tudi zadevnega uradnika (sodba Sodišča z dne 29. junija 1994 v zadevi Klinke proti Sodišču, C-298/93 P, Recueil, str. I-3009, točka 38; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 20. junija 1990 v zadevi Burban proti Parlamentu, T-133/89, Recueil, str. II-245, točka 27, in z dne 1. junija 1999 v zadevi Rodríguez Pérez in drugi proti Komisiji, T-114/98 in T-115/98, RecueilFP, str. I-A-97 in II-529, točka 32). V obravnavani zadevi pa je tožeča stranka imela pravno utemeljen interes za to, da se po njenem imenovanju na višje delovno mesto na podlagi njenih osebnih sposobnosti njena plača ne bi znižala, ne da bi bilo to v nasprotju z določbami veljavnih Kadrovskih predpisov.
81 Končno, kar zadeva tožbene predloge v zvezi z obnovo kariere tožeče stranke, je treba ugotoviti, da gre pri tem za ukrepe, ki jih bo morala tožena stranka sprejeti za zagotovitev izvršitve te sodbe.
82 Glede na vse zgoraj navedeno je treba zaključiti, da je OPI, s tem da je tožečo stranko, ki je bila po koncu postopka po členu 29(2) Kadrovskih predpisov, ki se je začel pred 1. majem 2004, po tem datumu imenovana na višje delovno mesto, razvrstil v nižji naziv in plačilni razred od tistih, ki ju je imela pred tem imenovanjem, kršil načelo, v skladu s katerim so vsi uradniki upravičeni do kariere znotraj svoje institucije.
83 Posledično je treba izpodbijano odločbo razglasiti za nično, ne da bi bilo treba obravnavati druge trditve, navedene v podporo prvega, tretjega in četrtega tožbenega razloga, drugi tožbeni razlog ter ugovor nezakonitosti zoper člen 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom.
Stroški
84 Kot je Sodišče prve stopnje razsodilo v sodbi z dne 26. aprila 2006 v zadevi Falcione proti Komisiji (F-16/05, še neobjavljena v ZOdl., točke od 77 do 86), je treba do začetka veljavnosti Poslovnika Sodišča za uslužbence in predvsem posebnih določb v zvezi s stroški uporabljati Poslovnik Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti, ki do začetka veljavnosti Poslovnika Sodišča za uslužbence velja mutatis mutandis za Sodišče za uslužbence na podlagi člena 3(4) Sklepa Sveta 2004/752/ES, Euratom z dne 2. novembra 2004 o ustanovitvi Sodišča za uslužbence Evropske unije (UL L 333, str. 7).
85 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožena stranka s svojimi predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.
86 V skladu s členom 87(4), prvi pododstavek, istega poslovnika države članice in institucije, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. Posledično Svet, intervenient, nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (drugi senat)
razsodilo:
1) Odločba Komisije Evropskih skupnosti z dne 18. maja 2005 se v delu, ki se nanaša na razporeditev J. da Silve kot direktorja v naziv A*14, plačilni razred 2, razglasi za nično.
2) Komisija Evropskih skupnosti nosi stroške J. da Silve in svoje stroške.
3) Svet Evropske unije nosi svoje stroške.
Van Raepenbusch | Boruta | Kanninen |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 28. junija 2007.
W. Hakenberg | | S. Van Raepenbusch |
Besedilo te sodbe kot tudi sodb sodišč Skupnosti, ki so bile navedene v tej sodbi in ki še niso bile objavljene v Zbirki odločb, je na voljo na internetni strani Sodišča: www.curia.europa.eu.