SODBA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 5. februarja 2015(*)
„Predhodno odločanje – Socialna varnost – Uredba (EGS) št. 1408/71 – Člen 71 – Pojem ‚delno brezposeln obmejni delavec‘ – Zavrnitev države članice stalnega prebivališča in pristojne države članice, da odobri dajatve za brezposelnost“
V zadevi C‑655/13,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Centrale Raad van Beroep (Nizozemska), z odločbo z dne 9. decembra 2013, ki je prispela na Sodišče 12. decembra 2013, v postopku
H. J. Mertens
proti
Raad van bestuur van het Uitvoeringsinstituut werknemersverzekeringen,
SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi A. Ó Caoimh, predsednik senata (poročevalec), C. Toader, sodnica, in C. G. Fernlund, sodnik,
generalni pravobranilec: N. Jääskinen,
sodni tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. novembra 2014,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Raad van bestuur van het Uitvoeringsinstituut werknemersverzekeringen M. Mollee, agentka,
– za nizozemsko vlado B. Koopman, M. Bulterman, H. Stergiou in M. Noort, agentke,
– za češko vlado M. Smolek in J. Vláčil, agenta,
– za nemško vlado T. Henze in A. Lippstreu, skupaj z A. Wiedmann, agenti,
– za Evropsko komisijo D. Martin in M. van Beek, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 71 Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, v različici po spremembi in posodobitvi z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 3), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1606/98 z dne 29. junija 1998 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 308, v nadaljevanju: Uredba št. 1408/71).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med H. J. Mertens in Raad van bestuur van het Uitvoeringsinstituut werknemersverzekeringen (upravni odbor zavoda za upravljanje socialnih zavarovanj za zaposlene osebe, v nadaljevanju: Uwv) zaradi zavrnitve slednjega, da bi zadevni stranki odobril dajatve za brezposelnost.
Pravni okvir
3 Člen 1 Uredbe št. 1408/71, naslovljen „Opredelitve“, določa:
„V tej uredbi:
[…]
(o) ‚pristojni nosilec‘ pomeni:
(i) nosilca, pri kateri je oseba zavarovana v času vloge za dajatev;
ali
(ii) nosilca, od katerega je oseba upravičena ali bi bila upravičena prejemati dajatve, če bi sama ali član oziroma člani njene družine stalno prebivali na ozemlju države članice, na katerem se ta nosilec nahaja;
ali
(iii) nosilca, ki ga imenuje pristojni organ v državi;
ali
(iv) v primeru sistema, ki se nanaša na obveznost delodajalca v zvezi z dajatvami, določenimi v členu 4(1), bodisi delodajalca ali zavarovalnico oziroma, v odsotnosti obeh, ustanovo ali organ, ki ga imenuje pristojni organ države;
[…]
(q) ‚pristojna država‘ pomeni državo članico, na ozemlju katere je pristojni nosilec;
[…]“
4 Člen 13 te uredbe določa:
„1. Ob upoštevanju členov 14c in 14f se za osebe, za katere velja ta uredba, uporablja zakonodaja samo ene države članice. Zakonodaja, ki se uporabi, se določi v skladu z določbami tega naslova.
2. Če členi 14 do 17 ne določajo drugače, velja:
(a) za osebo, ki je zaposlena na ozemlju ene države članice, velja zakonodaja te države, tudi če stalno prebiva na ozemlju druge države članice ali če je statutarni sedež ali poslovna enota podjetja ali posameznika, ki ga zaposluje, na ozemlju druge države članice;
[…]“
5 Člen 71(1) navedene uredbe določa:
„Brezposelna oseba, ki je bila prej zaposlena in je med zadnjo zaposlitvijo stalno prebivala na ozemlju države članice, ki ni pristojna država, prejema dajatve v skladu z naslednjimi določbami:
(a) (i) Obmejni delavec, ki je delno ali občasno brezposeln v podjetju, ki ga zaposluje, prejema dajatve v skladu z določbami zakonodaje pristojne države, kot če bi stalno prebival na ozemlju te države; dajatve mu zagotavlja pristojni nosilec.
(ii) Obmejni delavec, ki je popolnoma brezposeln, prejema dajatve v skladu z določbami zakonodaje države članice, na ozemlju katere stalno prebiva, kot če bi med njegovo zadnjo zaposlitvijo zanj veljala ta zakonodaja; te dajatve mu zagot[a]vlja nosilec v kraju stalnega prebivališča na svoje lastne stroške;
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
6 H. J. Mertens je bila od 1. januarja 2003 do 28. februarja 2009 zaposlena za polni delovni čas pri družbi Saueressig GmbH (v nadaljevanju: Saueressig) v Vrednu (Nemčija).
7 H. J. Mertens je bila od 1. marca 2009 zaposlena s skrajšanim delovnim časom, in sicer za deset ur na teden, pri družbi ATG Service GmbH (v nadaljevanju: ATG) v Ahausu (Nemčija).
8 H. J. Mertens je v obdobju od vključno leta 2003 do vključno leta 2009 prebivala v Enschedu (Nizozemska).
9 H. J. Mertens je pri Uwv podala vlogo za dajatve na podlagi nizozemskega zakona o brezposelnosti (Werkloosheidswet). Uwv je to vlogo zavrnil z utemeljitvijo, da je treba H. J. Mertens na podlagi Uredbe št. 1408/71 šteti za obmejno delavko in da bi morala, ker je bila delno brezposelna, vlogo za dajatve za brezposelnost vložiti v državi članici zaposlitve, torej v Nemčiji. Nizozemsko sodišče, ki je odločalo na prvi stopnji, je prav tako menilo, da za H. J. Mertens velja nemška zakonodaja.
10 Bundesagentur für Arbeit (nemški zvezni zavod za zaposlovanje) je z odločbo z dne 29. aprila 2009 vlogo H. J. Mertens za dajatve za brezposelnost v Nemčiji zavrnil. Ta zavod je na podlagi nemškega zakonika o socialni varnosti (Sozialgesetzbuch) menil, da je H. J. Mertens popolnoma brezposelna obmejna delavka, saj je bilo njeno delovno razmerje s krajšim delovnim časom sklenjeno pri drugem delodajalcu. H. J. Mertens je zoper to odločbo vložila tožbo pri Sozialgericht Münster (socialno sodišče v Münstru, Nemčija).
11 Sozialgericht Münster je s sodbo z dne 18. oktobra 2013, ki je postala pravnomočna, zavrnilo tožbo, ki jo je H. J. Mertens vložila zoper to odločbo Bundesagentur für Arbeit.
12 Centrale Raad van Beroep (osrednje upravno sodišče, Nizozemska), pri katerem je H. J. Mertens vložila pritožbo zoper odločbo, ki jo je nizozemsko sodišče izdalo na prvi stopnji, meni, da je za H. J. Mertens tedaj, ko je bila zaposlena pri družbi Saueressig in potem pri družbi ATG, veljala nemška zakonodaja. To sodišče poudarja, da se člen 71(1)(a)(i) Uredbe št. 1408/71 nanaša na obmejne delavce, „ki [so] delno ali občasno brezposeln[i] v podjetju, ki [jih] zaposluje“, in da se člen 71(1)(a)(ii) te uredbe nanaša na „obmejne delav[ce], ki [so] popolnoma brezposeln[i]“. Po mnenju tega sodišča iz besedila teh določb ni razviden odgovor na to, katera država članica mora v primeru obmejnega delavca, ki je delno brezposeln in ki je neposredno zaposlen pri drugem delodajalcu v isti državi članici, zagotoviti dajatve za brezposelnost.
13 Po navedbah predložitvenega sodišča je Sodišče v sodbi de Laat (C‑444/98, EU:C:2001:165) glede obmejnega delavca, ki z državo članico, v kateri je bil zaposlen, več nima nikakršne vezi in ki je tako popolnoma brezposeln v smislu člena 71(1)(a)(ii) Uredbe št. 1408/71, presodilo, da je država članica kraja stalnega prebivališča pristojna za dajatve za brezposelnost. Centrale Raad van Beroep se prav tako sklicuje na Sklep št. 205 Upravne komisije za socialno varnost delavcev migrantov z dne 17. oktobra 2005 o pojmu delna brezposelnost v zvezi z obmejnimi delavci (UL 2006, L 130, str. 37, in popravek UL L 330, str. 36, v nadaljevanju: Sklep št. 205), v katerem naj bi ta upravna komisija menila, da je delna brezposelnost povezana z ohranitvijo ali pa neobstojem kakršne koli pogodbene vezi med delavcem in delodajalcem.
14 Zato predložitveno sodišče meni, da se iz sodbe de Laat (EU:C:2001:165) in navedenega sklepa zdi razvidno, da bi moralo, da bi se lahko H. J. Mertens štelo za delno brezposelno obmejno delavko, obstajati nepretrgano delovno razmerje, a s krajšim delovnim časom, ali pa novo delovno razmerje s krajšim delovnim časom, ki neposredno sledi delovnemu razmerju H. J. Mertens z družbo Saueressig, pri tem istem delodajalcu. Delavec se mora po mnenju tega sodišča samo takrat, kadar s pristojno državo članico, v kateri je delal, nima več nobene vezi in je popolnoma brezposeln, za pomoč pri iskanju zaposlitve obrniti na nosilca v kraju svojega stalnega prebivališča. Navedeno sodišče iz tega sklepa, da je država članica, ki zadevni osebi ponuja največ možnosti, da najde dopolnilno zaposlitev, pristojna za dajatve za brezposelnost. V obravnavanem primeru se temu sodišču zdi jasno, da je te dajatve dolžna zagotoviti Zvezna republika Nemčija.
15 Vendar se predložitvenemu sodišču v zvezi s tem pojavljajo dvomi, zlasti glede na nasprotno stališče, ki ga je sprejel Bundesagentur für Arbeit. Tako to sodišče ne izključuje, bi bilo treba za H. J. Mertens šteti, da je popolnoma brezposelna.
16 V teh okoliščinah je Centrale Raad van Beroep prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 71(1)(a)(i) Uredbe št. 1408/71 razlagati tako, da nasprotuje temu, da se obmejni delavec, ki se neposredno po delovnem razmerju s polnim delovnim časom pri delodajalcu v državi članici zaposli za krajši delovni čas pri drugem delodajalcu v isti državi članici, šteje za delno brezposelnega obmejnega delavca?“
Vprašanje za predhodno odločanje
17 Predložitveno sodišče s tem vprašanjem sprašuje, ali je treba člen 71(1)(a)(i) Uredbe št. 1408/71 razlagati tako, da ima obmejni delavec, ki se neposredno po koncu delovnega razmerja s polnim delovnim časom pri delodajalcu v državi članici, ki ni država članica njegovega stalnega prebivališča, zaposli za skrajšani delovni čas pri drugem delodajalcu v isti državi članici, status delno brezposelnega obmejnega delavca v smislu te določbe.
18 Člen 71 Uredbe št. 1408/71 vsebuje posebne določbe, ki veljajo za brezposelne osebe, ki so med zadnjo zaposlitvijo stalno prebivale v državi članici, ki ni pristojna država članica. Sodišče je že presodilo, da je namen določb tega člena delavcu migrantu zagotoviti prejemanje dajatev za brezposelnost pod najugodnejšimi pogoji za iskanje nove zaposlitve (glej sodbo Miethe, 1/85, EU:C:1986:243, točka 16 in navedena sodna praksa).
19 Te določbe se razlikujejo od splošnega pravila iz člena 13(2) te uredbe, v skladu s katerim za osebo, zaposleno na ozemlju neke države članice, velja zakonodaja te države (glej sodbo Jeltes in drugi, C‑443/11, EU:C:2013:224, točka 20).
20 Tako v skladu s členom 71(1)(a)(ii) navedene uredbe za obmejne delavce, ki so popolnoma brezposelni, velja zakonodaja države članice, na katere ozemlju stalno prebivajo. Sodišče je menilo, da se s to določbo implicitno predpostavlja, da tak delavec v tej državi uživa najugodnejše pogoje za iskanje nove zaposlitve (glej v tem smislu sodbi Miethe, EU:C:1986:243, točka 17, in Jeltes in drugi, EU:C:2013:224, točka 21).
21 Iz tega sledi, da je treba člen 71(1)(a)(i) Uredbe št. 1408/71, ki določa, da za obmejnega delavca, ki je delno ali občasno brezposeln v podjetju, ki ga zaposluje, velja zakonodaje pristojne države članice, razumeti tako, kot da ravno tako implicitno predpostavlja, da tak delavec v tej državi članici uživa najugodnejše pogoje za iskanje nove zaposlitve.
22 V zvezi s tem je treba za ugotovitev, ali se zaposleni obmejni delavec obravnava kot delno brezposeln ali kot popolnoma brezposeln v smislu 71(1)(a) člena Uredbe št. 1408/71, uporabiti enotna merila, določena s pravom Unije. Sodišče je tako presodilo, da ta ocena ne more temeljiti na merilih nacionalnega prava (glej sodbo de Laat, EU:C:2001:165, točka 18).
23 Sodišče je prav tako presodilo, da cilja varstva delavcev, določenega v členu 71 Uredbe št. 1408/71, ni mogoče doseči, če se mora zadevni delavec, kadar ostane zaposlen pri istem podjetju, a s krajšim delovnim časom, v državi članici, ki ni država, na katere ozemlju stalno prebiva, pri čemer ostaja kandidat za polni delovni čas, obrniti na nosilca države članice svojega kraja stalnega prebivališča, da bi tam našel pomoč pri iskanju zaposlitve, s katero bi dopolnil že obstoječo zaposlitev. To, da je zaposlitev za polni delovni čas postala zaposlitev s krajšim delovnim časom s sklenitvijo nove pogodbe, je v zvezi s tem neupoštevno (glej v tem smislu sodbo de Laat, EU:C:2001:165, točka 34).
24 Ta sklep izhaja iz tega, da naj bi bil nosilec v državi članici, v kateri je kraj stalnega prebivališča zadevnega delavca, precej manj – kot nosilec v pristojni državi članici – zmožen pomagati temu delavcu najti dopolnilno zaposlitev, katere pogoji bi bili združljivi z delom, ki ga že opravlja s skrajšanim delovnim časom, torej najverjetnejšo dopolnilno zaposlitev, ki bi jo opravljal na ozemlju pristojne države članice (glej v tem smislu sodbo de Laat, EU:C:2001:165, točka 35).
25 Zato se mora delavec samo takrat, kadar s pristojno državo članico nima več nobene vezi in je popolnoma brezposeln, za pomoč pri iskanju zaposlitve obrniti na nosilca v državi članici, v kateri je kraj njegovega stalnega prebivališča (glej v tem smislu sodbo de Laat, EU:C:2001:165, točka 36).
26 Iz tega sledi, da – v nasprotju s tem, kar trdi nemška vlada – položaj popolne brezposelnosti nujno pomeni, da je zadevni delavec popolnoma prenehal delati.
27 Tako v sporu o glavni stvari ni upoštevna okoliščina, da podjetje, pri katerem je bila H. J. Mertens zaposlena v okviru pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas, ni isto kot tisto, pri katerem je bila nato zaposlena v okviru pogodbe o zaposlitvi za skrajšani delovni čas. Razlaga člena 71(1)(a)(i) Uredbe št. 1408/71, ki bi uporabo te določbe pogojevala z zahtevo, da mora biti podjetje, pri katerem je obmejni delavec zaposlen s skrajšanim delovnim časom, isto kot tisto, pri katerem je bil ta delavec prej zaposlen s polnim delovnim časom, bi namreč tako zožila področje uporabe navedene določbe, da bi bil ogrožen njen polni učinek.
28 Prav tako ni upoštevno to, da je v pogodbi o zaposlitvi iz postopka v glavni stvari določen delovnik deset ur na teden, saj je Sodišče že presodilo, da nič v besedilu člena 1(a) ali 2(1) Uredbe št. 1408/71 ne omogoča izključitve s področja uporabe te uredbe nekaterih kategorij oseb zaradi tega, koliko časa delajo (glej po analogiji sodbo Kits van Heijningen, C‑2/89, EU:C:1990:183, točka 10).
29 Ta razlaga člena 71(1)(a)(i) Uredbe št. 1408/71 je tako edina, ki lahko zagotovi, da se obmejni delavci obravnavajo kot delno brezposelni v državi članici, v kateri uživajo najugodnejše pogoje za iskanje zaposlitve za polni delovni čas.
30 Člena 71(1)(a)(i) Uredbe št. 1408/71 zato ni mogoče razlagati tako, da s svojega področja uporabe izključuje obmejnega delavca, ki je v pristojni državni članici ohranil delovno razmerje, tudi če je to za skrajšani delovni čas.
31 Glede na zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 71(1)(a)(i) Uredbe št. 1408/71 razlagati tako, da ima obmejni delavec, ki se neposredno po koncu delovnega razmerja s polnim delovnim časom pri delodajalcu v državi članici zaposli za skrajšani delovni čas pri drugem delodajalcu v isti državi članici, status delno brezposelnega obmejnega delavca v smislu te določbe.
Stroški
32 Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:
Člen 71(1)(a)(i) Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, v različici po spremembi in posodobitvi z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1606/98 z dne 29. junija 1998, je treba razlagati tako, da ima obmejni delavec, ki se neposredno po koncu delovnega razmerja s polnim delovnim časom pri delodajalcu v državi članici zaposli za skrajšani delovni čas pri drugem delodajalcu v tej isti državi članici, status delno brezposelnega obmejnega delavca v smislu te določbe.
Podpisi