SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 17. januarja 2019(1)
Zadeva C‑637/17
Cogeco Communications Inc
proti
Sport TV Portugal, SA,
Controlinveste-SGPS, SA, in
NOS-SGPS, SA
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal Judicial da Comarca de Lisboa (Portugalska))
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Konkurenca – Izvajanje v zasebnem interesu – Direktiva 2014/104/EU – Odškodninske tožbe na podlagi nacionalnega prava zaradi kršitev določb konkurenčnega prava držav članic in Evropske unije (‚odškodnina zaradi omejevalnih sporazumov‘) – Zastaralni roki za odškodninske tožbe na podlagi nacionalnega prava – Dokazna vrednost odločbe nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, v odškodninskem postopku – Uporaba ratione temporis direktive za dejanska stanja, nastala pred začetkom njene veljavnosti – Rok za prenos direktive“
I. Uvod
1. Izvajanje pravil o konkurenci iz evropskih Pogodb v zasebnem interesu („private enforcement“) je v zadnjih letih kot drugi steber izvajanja teh pravil – poleg izvajanja v javnem interesu („public enforcement“) – postalo vse pomembnejše. Zasebne odškodninske tožbe subjektov, ki so jih prizadele protikonkurenčne poslovne prakse, so vse bolj priljubljene in brez njih si decentraliziranega sistema izvajanja prava omejevalnih sporazumov, kakor je bil uveden z Uredbo (ES) št. 1/2003(2), danes ni več mogoče predstavljati.(3) Pogosto se vložijo po tem, ko ustrezni organi, pristojni za konkurenco, sprejmejo odločbe (kot tako imenovane „follow-on actions“), deloma pa tudi neodvisno od tega (kot tako imenovane „stand-alone actions“).
2. Na podrobno razjasnitev seveda čaka še veliko vprašanj, nenazadnje taka, povezana z novo Direktivo o odškodninah zaradi omejevalnih sporazumov (Direktiva 2014/104/EU(4)), ki jo Sodišče v obravnavanem primeru obravnava prvič.
3. Sodišče je bilo zaprošeno, naj presodi, ali je ureditev zastaranja, kakršna je ta iz portugalskega civilnega prava, v skladu s katero je za zasebne odškodninske tožbe zaradi zlorabe prevladujočega položaja na trgu prej veljal triletni zastaralni rok, v skladu z zahtevami primarnega in sekundarnega prava Unije. Predmet obravnave je tudi dokazna vrednost, ki jo imajo odločbe nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, pred civilnimi sodišči, ki morajo odločiti o teh zasebnih odškodninskih tožbah.
4. Upoštevno dejansko stanje je nastalo pred objavo in začetkom veljavnosti Direktive 2014/104, odškodninska tožba pa je bila pri nacionalnem sodišču vložena po začetku veljavnosti te direktive, vendar pred iztekom roka za njen prenos v nacionalno pravo. Rok za prenos Direktive se je sicer medtem iztekel in portugalski zakonodajalec jo je nedavno – z nekaj zamude – prenesel v nacionalno pravo, vendar nova zakonska ureditev ne velja za nazaj ter tudi ne za tožbe, vložene pred začetkom njene veljavnosti.
5. Glede na to se postavlja vprašanje, kateri elementi rešitve lahko iz Direktive 2014/104 izhajajo za odločitev o sporu o glavni stvari in ali kakšne smernice morda izhajajo iz člena 102 PDEU ter splošnih načel prava Unije, zlasti načela učinkovitosti. Vendar bo treba pri tem posebej upoštevati, da je predmet spora o glavni stvari povsem horizontalno pravno razmerje med zasebnimi subjekti.
6. Za prakso nacionalnih sodišč in za izvajanje prava Unije v zvezi z omejevalnimi sporazumi v zasebnem interesu bi lahko imela sodba Sodišča v obravnavanem postopku za sprejetje predhodne odločbe pomen, ki ga ne gre podcenjevati.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
7. Okvir prava Unije, ki je upošteven za obravnavani primer, tvorijo splošna načela prava Unije – zlasti načelo učinkovitosti in pravica do učinkovitega pravnega sredstva – na eni strani in določbe sekundarnega prava iz Uredbe št. 1/2003 in Direktive 2014/104 na drugi.
Uredba št. 1/2003
8. Člen 3(1), drugi stavek, Uredbe št. 1/2003 v zvezi z razmerjem med členom 102 PDEU in nacionalno zakonodajo o konkurenci določa:
„Kadar organi, pristojni za konkurenco v državah članicah, ali nacionalna sodišča uporabljajo nacionalno zakonodajo o konkurenci za zlorabo, ki je prepovedana s členom [102 PDEU], uporabljajo tudi člen [102 PDEU].“
9. Člen 5 Uredbe št. 1/2003, naslovljen „Pristojnosti organov, pristojnih za konkurenco v državah članicah“, poleg tega določa:
„Organi, pristojni za konkurenco v državah članicah, so pristojni za uporabo členov [101] in [102 PDEU] v posameznih primerih. Za ta namen lahko po uradni dolžnosti ali na podlagi pritožbe izdajo naslednje odločbe, ki:
– zahtevajo odpravo kršitve,
– odredijo začasne ukrepe,
– sprejmejo zaveze,
– naložijo globe, periodične denarne kazni ali druge sankcije, predvidene po nacionalnem pravu.
Kadar na podlagi razpoložljivih informacij pogoji za prepoved niso izpolnjeni, se lahko odločijo, da ni nobenega vzroka za njihovo ukrepanje.“
Direktiva 2014/104
10. „Predmet urejanja in področje uporabe“ Direktive 2014/104 sta v njenem členu 1 opredeljena tako:
„1. Ta direktiva določa nekatera pravila za zagotovitev, da lahko vsakdo, ki je utrpel škodo zaradi kršitve konkurenčnega prava s strani podjetja ali podjetniških združenj, učinkovito uveljavlja pravico, da od tega podjetja ali združenja zahteva popolno odškodnino za takšno škodo. Ta direktiva določa pravila, ki spodbujajo neizkrivljanje konkurence na notranjem trgu in odpravljajo ovire za njegovo pravilno delovanje, in sicer z zagotavljanjem enakovredne zaščite po vsej Uniji za vsakogar, ki je utrpel takšno škodo.
2. Ta direktiva določa pravila, s katerimi se usklajuje izvajanje pravil o konkurenci s strani organov, pristojnih za konkurenco, in pravil v zvezi z odškodninskimi tožbami pred nacionalnimi sodišči.“
11. V skladu z opredelitvami iz člena 2 Direktive 2014/104:
pojem „kršitev konkurenčnega prava“ pomeni „kršitev člena 101 ali 102 PDEU ali nacionalnega konkurenčnega prava“ (člen 2, točka 1, Direktive),
pojem „nacionalno konkurenčno pravo“ pa „določbe nacionalnega prava, ki imajo večinoma isti cilj kot člena 101 in 102 PDEU ter se uporabljajo v isti zadevi in vzporedno s konkurenčnim pravom Unije v skladu s členom 3(1) Uredbe (ES) št. 1/2003, z izjemo določb nacionalnega prava, ki nalagajo kazenske sankcije fizičnim osebam, razen kadar so takšne kazenske sankcije sredstvo, s katerim se izvršujejo pravila konkurence, ki se uporabljajo za podjetja“ (člen 2, točka 3, Direktive).
12. Člen 9(1) Direktive 2014/104 v zvezi z „učinkom nacionalnih odločb“ določa:
„Države članice zagotovijo, da kršitev konkurenčnega prava, ugotovljena s pravnomočno odločbo nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, ali pritožbenega sodišča, velja za neovrgljivo dokazano v primeru odškodninske tožbe, vložene pred nacionalnimi sodišči na podlagi člena 101 ali 102 PDEU ali nacionalnega konkurenčnega prava.“
13. Člen 10 Direktive 2014/104 se nanaša na „zastaralne roke“ in določa:
„1. Države članice v skladu s tem členom določijo pravila o zastaralnih rokih za vložitev odškodninskih tožb. Ta pravila določijo, kdaj začne teči zastaralni rok, njegov tek in okoliščine, v katerih se zastaralni rok prekine ali pretrga [tek zastaralnega roka pretrga ali zadrži].
2. Zastaralni rok ne začne teči, dokler kršitev konkurenčnega prava ne preneha in tožnik ni seznanjen ali se od njega ne more razumno pričakovati, da je seznanjen z:
(a) ravnanjem in dejstvom, da to ravnanje predstavlja kršitev konkurenčnega prava;
(b) dejstvom, da mu je kršitev konkurenčnega prava povzročila škodo, in
(c) identiteto kršitelja.
3. Države članice zagotovijo, da so zastaralni roki za vložitev odškodninskih tožb vsaj pet let.
4. Države članice zagotovijo, da se zastaralni roki pretrgajo ali, odvisno od nacionalnega prava, prekinejo [tek zastaralnih rokov zadrži ali, odvisno od nacionalnega prava, pretrga], če organ, pristojen za konkurenco, sprejme ukrep za namen preiskave ali postopka zaradi kršitve konkurenčnega prava, s katerim je povezana odškodninska tožba. Pretrganje [Zadržanje] zastaranja preneha najprej eno leto po pravnomočnosti odločbe o kršitvi ali drugačnem zaključku postopka.“
14. Člen 21 Direktive 2014/104, naslovljen „Prenos“, v odstavku 1 določa:
„Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 27. decembra 2016. […]
[…]“
15. V členu 22 Direktive 2014/104 je v zvezi z njeno „časovno veljavnostjo“ nazadnje določeno:
„1. Države članice zagotovijo, da se nacionalni ukrepi, sprejeti na podlagi člena 21 za uskladitev z bistvenimi določbami te direktive, ne uporabljajo retroaktivno.
2. Države članice zagotovijo, da se vsi nacionalni ukrepi, sprejeti na podlagi člena 21, ki niso ukrepi iz odstavka 1, ne uporabljajo za odškodninske tožbe, ki so bile predložene nacionalnim sodiščem pred 26. decembrom 2014.“
16. V skladu s členom 23 Direktive 2014/104 je ta začela veljati 25. decembra 2014, torej dvajseti dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije.(5)
B. Nacionalno pravo
17. V okviru portugalskega prava sta upoštevna člen 498 portugalskega civilnega zakonika (Código Civil, v nadaljevanju: CC) na eni strani in člen 623 portugalskega zakonika o pravdnem postopku (Código de Processo Civil; v nadaljevanju: CPC) na drugi.
18. Člen 498 CC določa:
„1. Odškodninski zahtevek zastara po treh letih od datuma, ko je oškodovani subjekt izvedel, da ima zahtevek, tudi če ne pozna identitete subjekta, ki je odgovoren za škodo, in natančnega obsega škode, brez poseganja v splošni zastaralni rok za primer izteka upoštevnega roka, ki teče od škodnega dogodka.
2. Po treh letih od izpolnitve prav tako zastara regresni zahtevek med odgovornimi osebami.
3. Če se nezakonito dejanje kvalificira kot kaznivo dejanje, za katero zakon določa daljši zastaralni rok, se uporabi ta rok.
4. Zastaranje odškodninskega zahtevka ne pomeni zastaranja morebitne lastninske tožbe ali tožbe za povračilo iz naslova neupravičene obogatitve.“
19. Člen 623 CPC je naslovljen „Učinkovanje kazenske obsodbe v razmerju do tretjih“ in določa:
„Na podlagi pravnomočne obsodbe, izrečene v kazenskem postopku, je v vseh civilnih postopkih, v katerih gre za pravna razmerja, ki so odvisna od storitve kaznivega dejanja, v razmerju do tretjih utemeljena izpodbojna domneva glede izpolnjenosti dejanskih in pravnih predpostavk za kaznovanje ter znakov kaznivega dejanja.“
20. Direktiva 2014/104 je bila z zakonom št. 23/2018 v portugalsko pravo prenesena šele junija 2018.(6) Iz člena 25 tega zakona izhaja, da je začel veljati 60 dni po njegovi objavi. Poleg tega se materialnopravne določbe navedenega zakona – vključno s tistimi, ki se nanašajo na dokazno breme – v skladu z njegovim členom 24 ne uporabijo za nazaj, njegove procesnopravne določbe pa ne veljajo za tožbe, vložene pred začetkom njegove veljavnosti.
III. Dejansko stanje in postopek v glavni stvari
21. Cogeco Communications Inc. (v nadaljevanju: Cogeco) je kanadska gospodarska družba, ki je s tožbo, vloženo 27. februarja 2015 pri Tribunal Judicial da Comarca de Lisboa(7) (Portugalska), to je pri predložitvenem sodišču, začela odškodninski postopek proti trem portugalskim družbam Sport TV Portugal, SA (Sport TV), Controlinveste-SGPS, SA (Controlinveste) in NOS-SGPS, SA (NOS) (v nadaljevanju skupaj: tožene stranke), pri čemer sta bili družbi Controlinveste in NOS v obdobju, ki je upoštevno za tožbo, delničarki družbe Sport TV.
Ozadje spora o glavni stvari z vidika konkurenčnega prava
22. Družba Cabovisão – Televisão Por Cabo, S.A. (Cabovisão), katere delničarka je bila v upoštevnem obdobju(8) družba Cogeco, je ponudnica plačljive televizije na Portugalskem. Pri Autoridade da Concorrência(9) (Portugalska) je 30. julija 2009 vložila pritožbo zoper družbo Sport TV(10), s katero je tej očitala protikonkurenčne prakse na področju posebnih športnih kanalov, zlasti diskriminatorno cenovno politiko, zaradi česar je bil po njenem mnenju utemeljen očitek zlorabe prevladujočega položaja.
23. Autoridade da Concorrência je z odločbo z dne 14. junija 2013 ugotovila, da je družba Sport TV zlorabila prevladujoč položaj na trgu in s tem kršila člen 102 PDEU in ustrezno določbo(11) portugalskega prava(12). Zaradi tega je družbi Sport TV naložila globo v višini 3,73 milijona EUR in stransko kazen.
24. Družba Sport TV je odločbo Autoridade da Concorrência izpodbijala in dosegla, da jo je Tribunal da Concorrência, Regulação e Supervisão(13) (Portugalska) s sodbo z dne 4. junija 2014 spremenilo tako, da je družba Sport TV zaradi zlorabe prevladujočega položaja v obliki diskriminatornih cenovnih praks odgovorna zgolj za upravno kršitev v skladu z nacionalno zakonodajo, ne pa tudi za kršitev člena 102 PDEU(14). V izreku sodbe je Tribunal da Concorrência, Regulação e Supervisão med drugim razsodilo tako: „Člen 102 PDEU se za ravnanje obdolženke ne uporabi“. Poleg tega je globo, izrečeno družbi Sport TV, zmanjšalo na 2,7 milijona EUR, stransko kazen pa razveljavilo.
25. Pravno sredstvo, ki ga je družba Sport TV zoper to sodbo vložila pri Tribunal da Relação de Lisboa(15) (Portugalska), je bilo 11. marca 2015 zavrnjeno.
Dosedanji potek nacionalnega civilnopravnega odškodninskega postopka
26. S svojo civilno tožbo družba Cogeco zdaj zahteva odškodnino za krivdno in nezakonito protikonkurenčno ravnanje treh toženih strank v obdobju od 3. avgusta 2006 do 30. marca 2011. Uveljavljana škoda, skupaj z zamudnimi obrestmi, naj bi bila posledica, prvič, previsokih cen, ki jih je družba Cabovisão plačala za pravice do prenosa oddaj Sport TV, drugič, izgubljenega dohodka iz – zaradi previsokih cen nerazpoložljivega – kapitala in, tretjič, izgubljenega dobička. Družba Cogeco podredno predlaga, naj se tri tožene stranke solidarno obsodijo na povračilo neupravičeno doseženih dohodkov.
27. Tri tožene stranke so proti temu uveljavljale ugovor zastaranja. Menijo, da se je triletni zastaralni rok, ki je v portugalskem pravu v členu 498(1) CC določen za zahtevke zaradi nepogodbene odgovornosti, že iztekel. Trdijo, da je družba Cogeco vse podatke, ki so potrebni za ugotovitev obstoja odškodninskega zahtevka, izvedela najpozneje ob enem od teh štirih datumov:
– 30. aprila 2008, ko je družba Cabovisão pridobila pravice za prenos oddaj Sport TV,
– 30. julija 2009, ko je družba Cabovisão pri Autoridade da Concorrência vložila pritožbo,
– 30. marca 2011, ko je zatrjevana kršitev pravil o konkurenci prenehala, ali
– 29. februarja 2012, ko je družba Cogeco prodala družbo Cabovisão.
28. Družba Cogeco pa v nasprotju s tem meni, da do zastaranja še ni prišlo. Družba Cogeco je v sporu o glavni stvari utemeljevala, da je zastaralni rok začel teči šele 14. junija 2013, ko je Autoridade da Concorrência izdal odločbo, saj je lahko podjetje šele s to odločbo prišlo do vseh podatkov, ki naj bi bili potrebni za presojo protikonkurenčnih praks in uveljavljanje odškodninskih zahtevkov. Pred odločbo Autoridade da Concorrência naj bi bil podan zgolj sum kršitve pravil o konkurenci. Po mnenju družbe Cogeco zastaralni rok vsekakor ni tekel med postopkom pred Autoridade da Concorrência.
29. Predložitveno sodišče se želi prepričati, ali sta člen 498 CC in člen 623 CPC v skladu z zahtevami prava Unije. Priznava, da je dejansko stanje spora o glavni stvari nastalo še pred sprejetjem Direktive 2014/104 in torej tudi pred iztekom roka za njen prenos v nacionalno pravo. Kljub temu se nenazadnje ob sklicevanju na sodbi Van Duyn(16) in Mangold(17) ter na dolžnost lojalnosti držav članic (člen 4(3) PEU) sprašuje, ali ima ta direktiva morda vnaprejšnje učinke, ki jih mora sodišče pri odločanju v sporu med zasebnimi subjekti upoštevati, zlasti zdaj, ko se je rok za prenos direktive v nacionalno pravo že zdavnaj iztekel.
IV. Predlog za sprejetje predhodne odločbe in postopek pred Sodiščem
30. Tribunal Judicial da Comarca de Lisboa (Portugalska) je s sklepom z dne 25. julija 2017, ki je na Sodišče prispel 15. novembra 2017, Sodišču v skladu s členom 267 PDEU predložilo ta vprašanja za predhodno odločanje:
„1. Ali je mogoče člen 9(1) ter člen 10(2), (3) in (4) Direktive 2014/104/EU in njene preostale določbe ali splošna načela prava Unije, ki se uporabijo, razlagati tako, da na njihovi podlagi subjektu (v tem primeru gospodarski delniški družbi kanadskega prava) nastanejo pravice, na katere se lahko ta v sodnem postopku sklicuje v razmerju do drugega subjekta (v tem primeru gospodarske delniške družbe portugalskega prava) v okviru pravnega sredstva, s katerim zahteva odškodnino za domnevno škodo, nastalo zaradi kršitve konkurenčnega prava, če se upošteva zlasti to, da se ob vložitvi obravnavanega pravnega sredstva (27. februarja 2015) rok, ki je v členu 21(1) Direktive postavljen državam članicam za njen prenos v nacionalno pravo, še ni iztekel?
2. Ali je mogoče člen 10(2), (3) in (4) Direktive 2014/104 ter njene preostale določbe ali splošna načela prava Unije, ki se uporabijo, razlagati tako, da je v nasprotju z njimi nacionalna določba, kakršna je člen 498(1) portugalskega civilnega zakonika, ki – kadar se uporabi za dejansko stanje, nastalo pred objavo te direktive, pred začetkom njene veljavnosti in pred datumom, določenim kot rok za njen prenos v nacionalno pravo, in v okviru pravnega sredstva, ki je bilo prav tako vloženo pred zadnjenavedenim datumom –
a) za odškodninski zahtevek na podlagi nepogodbene civilne odgovornosti določa triletni zastaralni rok;
b) določa, da začne ta triletni rok teči od datuma, ko je oškodovani subjekt izvedel za svoje pravice, tudi če ne pozna identitete subjekta, ki je odgovoren za škodo, in natančnega obsega škode, in
c) nikjer ne določa, da ta rok mora ali lahko preneha teči ali se pretrga že zaradi dejstva, da je urad za varstvo konkurence sprejel ukrepe v okviru preiskave ali postopka v zvezi s kršitvijo konkurenčnega prava, s katero je povezan odškodninski zahtevek?
3. Ali je mogoče člen 9(1) Direktive 2014/104 in njene preostale določbe ali splošna načela prava Unije, ki se uporabijo, razlagati tako, da je v nasprotju z njimi nacionalna določba, kakršna je člen 623 portugalskega zakonika o pravdnem postopku, ki – kadar se uporabi za dejansko stanje, nastalo pred začetkom veljavnosti Direktive in pred datumom, določenim kot rok za njen prenos v nacionalno pravo, in v okviru pravnega sredstva, ki je bilo prav tako vloženo pred zadnjenavedenim datumom –
a) določa, da pravnomočna obsodba, izrečena v upravnem postopku zaradi kršitve, nima učinkov v nobenem pravdnem postopku, v katerem so predmet spora pravna razmerja, ki so odvisna od storitve kršitve; ali (odvisno od razlage)
b) določa, da ta pravnomočna obsodba, izrečena v upravnem postopku zaradi kršitve, v razmerju do tretjih v katerem koli pravdnem postopku, v katerem so predmet spora pravna razmerja, ki so odvisna od storitve kršitve, pomeni zgolj domnevo iuris tantum glede obstoja dejstev, ki tvorijo predpostavke kaznivosti in zakonskih elementov?
4. Ali je mogoče člen 9(1) in člen 10(2), (3) in (4) Direktive 2014/104 ali člen 288, tretji odstavek, PDEU ali katero koli drugo določbo primarnega ali sekundarnega prava, precedense iz sodne prakse ali splošna načela prava Unije, ki se uporabijo, razlagati tako, da je v nasprotju z njimi uporaba določb nacionalnega prava, kakršni sta člen 498(1) portugalskega civilnega zakonika in člen 623 portugalskega zakonika o pravdnem postopku, s katerima se – kadar se uporabita za dejansko stanje, nastalo pred objavo in začetkom veljavnosti Direktive ter datumom, določenim kot rok za njen prenos v nacionalno pravo, in v okviru pravnega sredstva, ki je bilo prav tako vloženo pred zadnjenavedenim datumom – ne upoštevata besedilo in namen Direktive in se z njima ne uresničuje cilj, ki se mu z Direktivo sledi?
5. Podredno in le za primer, če bo Sodišče na katero koli od zgornjih vprašanj odgovorilo pritrdilno, ali je mogoče člen 22 Direktive 2014/104 in njene preostale določbe ali splošna načela prava Unije, ki se uporabijo, razlagati tako, da je v nasprotju z njimi to, da nacionalno sodišče člen 498(1) portugalskega civilnega zakonika ali člen 623 portugalskega zakonika o pravdnem postopku v njuni trenutno zavezujoči različici v obravnavani zadevi uporabi, vendar ju pri tem razlaga in uporabi tako, da sta skladna z določbami člena 10 Direktive?
6. Če je odgovor na peto vprašanje pritrdilen, ali se lahko subjekt v razmerju do drugega subjekta pred nacionalnim sodiščem v odškodninski tožbi za povrnitev škode, nastale zaradi kršitve konkurenčnega prava, sklicuje na člen 22 Direktive 2014/104?“
31. V postopku predhodnega odločanja pred Sodiščem so pisna stališča predložile družbe Cogeco, Sport TV, Controlinveste in NOS kot stranke postopka v glavni stvari ter Portugalska republika, Italijanska republika in Evropska komisija. Navedene udeleženke razen družbe Controlinveste in italijanske vlade so bile zastopane tudi na obravnavi 15. novembra 2018.
V. Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe
32. Kot je poudarilo samo predložitveno sodišče, je spor o glavni stvari poseben z dveh vidikov:
– Prvič, dejansko stanje, na katerem temelji, je nastalo še pred sprejetjem in začetkom veljavnosti Direktive 2014/104, odškodninska tožba družbe Cogeco pa je bila vložena sicer po začetku veljavnosti te direktive, vendar še pred iztekom roka za njen prenos.
– Drugič, nacionalna sodišča, ki so doslej obravnavala ta primer, niso sprejela stališča portugalskega organa, pristojnega za konkurenco, da družba Sport TV z oblikovanjem cen ni kršila le prepovedi zlorabe prevladujočega položaja iz nacionalnega prava, temveč tudi ustrezno prepoved prava Unije, določeno v členu 102 PDEU.
33. Na prvi pogled bi se bilo v teh okoliščinah mogoče vprašati, ali ta predlog za sprejetje predhodne odločbe zaradi neupoštevnosti za sprejetje odločitve v celoti ali delno ni dopusten.
34. Vendar je treba spomniti, da za predloge za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanašajo na razlago prava Unije, v skladu z ustaljeno sodno prakso velja domneva upoštevnosti.(18) Poleg tega Sodišče neupoštevnost vprašanj, ki so mu bila predložena, ugotovi le v zelo izjemnih primerih, in sicer le, če je ta očitna.(19)
35. V obravnavanem primeru tega gotovo ni mogoče predpostaviti. Niti ni očitno, da se Direktiva 2014/104 ne uporabi, niti ni nedvoumno izkazano, da se člen 102 PDEU za obravnavani primer ne more uporabiti.
36. Prvič, kar zadeva Direktivo 2014/104, je iz njenega člena 22(2) razvidno, da bi se vsaj nekatere njene določbe vsekakor lahko uporabile za tožbe, ki so bile – kot zadevna tožba družbe Cogeco – pri nacionalnih sodiščih vložene po datumu začetka veljavnosti Direktive in pred datumom izteka roka za njen prenos v nacionalno pravo ter katerih predmet je dejansko stanje iz časa pred obema datumoma. To, ali se za primer, kakršen je obravnavani, lahko uporabita člena 9 in 10 Direktive 2014/104, ki sta v tem okviru še posebej sporna, ni vprašanje dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe, temveč vsebinsko vprašanje, na katerega je mogoče odgovoriti šele po podrobni preučitvi teh določb Direktive.(20)
37. Glede na člen 22(2) Direktive 2014/104 vsekakor ni mogoče trditi, da določbe te direktive za rešitev spora o glavni stvari očitno niso upoštevne.
38. V zvezi s členom 102 PDEU je Tribunal da Concorrência, Regulação e Supervisão (Portugalska) kot sodišče, ki je pristojno za nadzor odločb nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, sicer izrecno ugotovilo, da se ta določba prava Unije za ravnanje družbe Sport TV „ne uporabi“, kar je na drugi stopnji nato potrdilo še Tribunal da Relação de Lisboa (Portugalska).
39. Vendar zgolj taka sodna odločba ne bi smela biti podlaga za prenagljen sklep, da ta primer očitno ni nikakor povezan s – primarnim ali sekundarnim – pravom Unije in da je zato upoštevnost vprašanj v zvezi s členom 102 PDEU že vnaprej izključena.
40. Po eni strani glede na sodno prakso Sodišča(21) namreč obstajajo resni dvomi o tem, ali nacionalna sodišča sploh lahko zavezujoče ugotovijo, da se člen 102 PDEU za konkreten posamičen primer – kot na primer v obravnavanem primeru za ravnanje družbe Sport TV – „ne uporabi“.
41. Po drugi strani je bilo treba pravno stanje v okviru portugalskega prava, to je člen 623 CPC, glede na pojasnila predložitvenega sodišča ob tem, da je družba Cogeco vložila tožbo, še vedno razumeti tako, da je ugotovitev kršitve pravil o konkurenci v odločbi nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, za namene civilnopravnih odškodninskih postopkov pomenila kvečjemu izpodbojno domnevo. Izhajajoč iz tega položaja za predložitveno sodišče v skladu z nacionalnim pravom ne bi bilo absolutnega razloga, zaradi katerega z odstopanjem od presoje drugega sodišča v predhodnem postopku na področju konkurence ne bi moglo šteti, da se člen 102 PDEU uporabi.
42. Glede na to so nazadnje tudi vprašanja za predhodno odločanje v zvezi z dokazno vrednostjo odločb nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, vsekakor smiselna. Predložitveno sodišče se želi namreč s temi vprašanji v bistvu zgolj prepričati, da mu pravo Unije – zlasti člen 9(1) Direktive 2014/104 – ne preprečuje, da odstopi od pravnega stališča drugega sodišča, ki je pred njim obravnavalo odločbo nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, v skladu s katerim se člen 102 PDEU ne uporabi, in uporabi to določbo primarnega prava Unije. Pri tem gre za pristno vprašanje v zvezi s pravom Unije, k odgovoru na katero je Sodišče pozvano in katerega rešitev je lahko odločilna za odločitev o tožbi, ki jo je družba Cogeco vložila v sporu o glavni stvari.
43. Glede na navedeno ni razloga za to, da bi se upoštevnost vprašanj o razlagi prava Unije, ki so bile predložene Sodišču, in posledično dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe delno ali v celoti zanikali.
VI. Vsebinska presoja vprašanj za predhodno odločanje
44. V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo nacionalna sodišča na podlagi prava Unije tudi v sporih med posamezniki zagotoviti pravno varstvo, ki za zainteresirane osebe izhaja iz določb prava Unije, in zagotoviti njihov polni učinek.(22) Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe Tribunal Judicial da Comarca de Lisboa je razvidno prizadevanje za izpolnitev te obveznosti prava Unije.
45. S šestimi vprašanji želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, katere zahteve izhajajo iz prava Unije za civilne postopke med zasebnimi subjekti, v katerih se pojavljajo vprašanja v zvezi z zastaranjem odškodninskih zahtevkov zaradi kršitev pravil o konkurenci in v zvezi z dokazovanjem takšnih kršitev pravil o konkurenci. Pri tem se predložitveno sodišče sklicuje predvsem na Direktivo 2014/104, zlasti na njene člene 9, 10 in 22. Vendar se ne omeji zgolj na te določbe sekundarnega prava, temveč izrecno upošteva tudi „splošna načela prava Evropske unije, ki se uporabijo“, ter s tem torej primarno pravo Unije. V primarnem pravu je nenazadnje določena prepoved zlorabe prevladujočega položaja na trgu (člen 102 PDEU), ki je v obravnavanem primeru posebej upoštevna. Da bi se predložitvenemu sodišču lahko dal koristen odgovor(23), je treba vsa vprašanja v zvezi s „splošnimi načeli prava Unije“ razumeti tako, da se primarno nanašajo na člen 102 PDEU in načelo učinkovitosti.
A. Uvodni preudarki v zvezi z možnostjo uporabe člena 102 PDEU in Direktive 2014/104
46. Predložitveno sodišče se v vsakem od šestih vprašanj s pretežno enako formulacijo sklicuje na Direktivo 2014/104, na „splošna načela prava Unije, ki se uporabijo“, ali na oboje. Glede na to se zdi primerno najprej preučiti vse morebitne dvome v zvezi z možnostjo uporabe člena 102 PDEU in Direktive.
1. Možnost uporabe člena 102 PDEU
47. Ni sporno, da se člen 102 PDEU – oziroma člen 82 ES z enako vsebino za obdobje pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe – ratione temporis uporabi za dejansko stanje spora o glavni stvari.
48. Bi pa lahko bila v sporu o glavni stvari zaradi predhodnih sodb dveh portugalskih sodišč, ki sta v obravnavani zadevi odločali o zakonitosti odločbe, ki jo je nacionalni organ, pristojen za konkurenco, sprejel v zvezi s poslovnim ravnanjem družbe Sport TV, vprašljiva uporaba ratione materiae člena 102 PDEU. Kot je bilo že omenjeno, je Tribunal da Concorrência, Regulação e Supervisão (Portugalska) pri tem odstopilo od stališča Autoridade da Concorrência in izrecno ugotovilo, da se člen 102 PDEU za ravnanje družbe Sport TV „ne uporabi“, kar se v poznejšem pritožbenem postopku pred Tribunal da Relação de Lisboa (Portugalska) ni več prerekalo.
49. Vendar se ta ugotovitev iz sodb drugih nacionalnih sodišč ne sme razumeti napačno v smislu, da bi moralo na njuni podlagi odslej tudi predložitveno sodišče v okviru odškodninskega postopka z zavezujočim učinkom izhajati iz tega, da se člen 102 PDEU ne uporabi. V okviru decentraliziranega sistema izvajanja prava Unije o omejevalnih sporazumih namreč noben nacionalni organ ne more imeti pristojnosti, da bi z zavezujočim učinkom za druge nacionalne organe ali celo za Evropsko komisijo bodisi ugotovil, da se člen 102 PDEU ne uporabi, bodisi presodil, da zloraba v smislu te določbe ni podana.
50. Sodišče je to v zvezi s pristojnostmi nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, v sodbi Tele 2 Polska že pred nekaj leti izpeljalo iz člena 5 Uredbe št. 1/2003.(24) Z zadnjenavedeno določbo so ob neobstoju zadostne podlage za ugotovitev kršitve člena 102 PDEU pristojnosti nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, omejene na odločitev, da ni nobenega vzroka za njihovo ukrepanje. Nacionalni organi, pristojni za konkurenco, torej ne smejo sprejeti mnogo daljnosežnejše ugotovitve, da člen 102 PDEU ni bil kršen.
51. Nič drugače ne more veljati, če nacionalna sodišča, pri katerih je bil s pravnim sredstvom začet postopek, kot je to v obravnavanem primeru, s spremembo odločbe nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, ugotovijo, da nekateri pogoji za ugotovitev obstoja kršitve člena 102 PDEU niso izpolnjeni. Tudi v takem primeru ne smejo kar tako razglasiti, da se člen 102 PDEU ne uporabi, ali z učinkom, ki je zavezujoč za druge postopke, ugotoviti, da ni bilo kršitve te določbe prava Unije. Tudi pristojnost nacionalnih sodišč(25) za uporabo členov 101 in 102 PDEU, ki je bila ponovno potrjena s členom 6 Uredbe št. 1/2003, ne more pripeljati do kakršnega koli drugačnega izida. Če taka sodišča ne ukrepajo kot organi, pristojni za konkurenco, v smislu člena 5 Uredbe št. 1/2003, je predmet preizkusa, ki ga opravijo, lahko odločba, ki jo nacionalni organ, pristojen za konkurenco, sprejme v skladu z določbami iz člena 5 Uredbe št. 1/2003. Ne glede na pristojnosti za preverjanje, ki jih imajo v takem primeru na podlagi nacionalnega prava, je vsekakor izključeno, da bi bila zaradi njihove odločbe okrnjena – na primer v okviru odškodninske tožbe – pristojnost drugega sodišča v skladu s členom 6 Uredbe št. 1/2003.
52. Končni namen omejitve pooblastil nacionalnih organov na podlagi člena 5 Uredbe št. 1/2003 je namreč zagotoviti, da v okviru sistema decentraliziranega izvajanja pravil konkurence en pristojen nacionalni organ ne bi onemogočil delovanja drugih, prav tako pristojnih organov. Subjektom, ki so jih prizadele kršitve prava o omejevalnih sporazumih, bi moralo biti zlasti omogočeno, da nadomestilo za morebitno škodo v civilnih postopkih uveljavljajo ne le v okviru tako imenovanih „follow-on actions“ (torej s tožbami, ki se vložijo po ugotovitvi upravnega organa, da so bila kršena pravila konkurence) temveč tudi v okviru tako imenovanih „stand-alone actions“ (torej s tožbami, ki se vložijo ne glede na morebitne ugotovitve upravnih organov).(26) Ta cilj je treba upoštevati tudi v okviru člena 6 Uredbe št. 1/2003.
53. Predložitveno sodišče mora v sporu o glavni stvari potrebne ugotovitve v zvezi z uporabo ratione materiae člena 102 PDEU – in zlasti v zvezi s tem, ali bi bila zaradi poslovnega ravnanja družbe Sport TV lahko znatno prizadeta trgovina med državami članicami(27) – torej sprejeti samostojno, ne da bi bilo pri tem vezano na predhodno ugotovitev drugega nacionalnega sodišča, ki je prej obravnavalo ta primer, da se člen 102 PDEU ne uporabi.
2. Možnost uporabe Direktive 2014/104
54. V zvezi z Direktivo 2014/104 pa v sporu o glavni stvari ni vprašljiva le njena uporaba ratione materiae, temveč predvsem njena uporaba ratione temporis.
a) Stvarno področje uporabe Direktive
55. Stvarno področje uporabe Direktive 2014/104 je opredeljeno v členu 1 v povezavi s členom 2 te direktive.
56. V skladu s členom 1(1) Direktive so njen predmet kršitve konkurenčnega prava s strani podjetja ali podjetniških združenj in določa pravila za zagotovitev, da lahko vsakdo učinkovito uveljavlja odškodnino za škodo, nastalo zaradi takih kršitev.
57. Pojem „kršitve konkurenčnega prava“ je v členu 2, točka 1, Direktive podrobneje opredeljen tako, da pomeni kršitev člena 101 ali 102 PDEU ali nacionalnega konkurenčnega prava. Za „nacionalno konkurenčno pravo“ pa se v skladu s členom 2, točka 3, Direktive štejejo le take določbe nacionalnega prava, ki se uporabljajo v isti zadevi in vzporedno s konkurenčnim pravom Unije.
58. Iz skupnega branja člena 1(1) in člena 2, točki 1 in 3, Direktive je torej razvidno, da je njeno stvarno področje uporabe omejeno na spore v zvezi z odškodninskimi zahtevki, ki temeljijo – vsekakor tudi – na kršitvah prava Unije o omejevalnih sporazumih. Zahtevki, ki temeljijo izključno na kršitvah nacionalnega konkurenčnega prava, pa s stvarnim področjem uporabe Direktive niso zajeti. To je mogoče pojasniti s ciljem Direktive, s katero naj bi se v skladu z njenim členom 1 na notranjem trgu za vsakogar zagotovila enakovredna zaščita.(28) Z notranjim trgom pa so dovolj povezani le primeri, v katerih je izpolnjena „meddržavna klavzula“ iz členov 101 oziroma 102 PDEU, torej taki, v katerih je torej – vsaj potencialno – mogoče ugotoviti, da je bila znatno prizadeta trgovina med državami članicami.
59. Kot je bilo že pojasnjeno,(29) ovira za to, da bi predložitveno sodišče v sporu o glavni stvari uporabilo člen 102 PDEU, ne more biti že zgolj dejstvo, da je Tribunal da Concorrência, Regulação e Supervisão pred tem v isti zadevi ugotovilo, da se ta določba „ne uporabi“. Nasprotno, predložitveno sodišče mora potrebne ugotovitve v zvezi z uporabo ratione materiae člena 102 PDEU – in torej obenem tudi te v zvezi z uporabo ratione materiae Direktive 2014/104 – sprejeti samostojno.
b) Časovno področje uporabe členov 9 in 10 Direktive
60. Časovno področje uporabe Direktive 2014/104 je z njenim členom 22 omejeno tako, da je v njem določena splošna prepoved retroaktivne uporabe materialnopravnih določb, sprejetih za njen prenos (v zvezi s tem glej člen 22(1) Direktive). Vse druge nacionalne določbe za njen prenos – torej zlasti procesne določbe – se sicer vsekakor uporabijo za dejanska stanja pred začetkom veljavnosti Direktive, vendar le v okviru tožb, ki so bile vložene po začetku njene veljavnosti.
61. Člen 9(1) in člen 10 Direktive 2014/104, ki sta upoštevna v obravnavanem primeru, pa nista izključno procesni določbi.
62. Prvič, dokazna vrednost, ki jo je treba v skladu s členom 9(1) Direktive odločbam nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, pripisati v zvezi z dokazovanjem kršitev členov 101 ali 102 PDEU, je materialnopravno vprašanje.
63. Drugič, v skladu z neprerekanimi navedbami več udeleženk postopka je bilo zastaranje, na katero se nanaša člen 10 Direktive, v upoštevnem času v portugalskem pravu vsekakor prav tako uvrščeno v okvir materialnega prava. Dokler vprašanje zastaranja odškodninskih zahtevkov ni bilo harmonizirano, ni bilo ovir za to, da bi v portugalskem pravnem redu veljala prav taka uvrstitev v materialno pravo.(30) Vprašanje o tem, koliko je ta uvrstitev zaradi prenosa Direktive, ki je bil medtem opravljen,(31) lahko vprašljiva glede na člen 22(2) Direktive, lahko – kot je pravilno poudarilo več udeleženk obravnave – v končni fazi ostane odprto, saj na podlagi takih nacionalnih določb za prenos zahtevkov, ki so v skladu z določbami predhodne ureditve že zastarali, nikakor ne bi bilo mogoče „ponovno oživeti“.
64. Iz člena 22(1) Direktive 2014/104 tako izhaja, da se niti člen 9 niti člen 10 te direktive ne moreta uporabiti za tožbo, kakršna je obravnavana v sporu o glavni stvari, ki je bila sicer vložena po začetku veljavnosti Direktive, vendar se nanaša na dejansko stanje, nastalo pred sprejetjem in začetkom veljavnosti Direktive.(32) Poleg tega člen 22(2) Direktive 2014/104 vsekakor ne nasprotuje določbi o uporabi ratione temporis določb za prenos v nacionalno pravo, v skladu s katero se procesnopravne določbe zadevnega zakona ne uporabijo za tožbe, vložene pred začetkom njegove veljavnosti.(33)
B. Učinkovanje določb prava Unije v razmerjih med zasebnimi subjekti (prvo in šesto vprašanje za predhodno odločanje)
65. S prvim vprašanjem in šestim vprašanjem, ki je bilo postavljeno podredno, želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali imajo lahko Direktiva 2014/104 na eni strani in „splošna načela prava Unije, ki se uporabijo“, na drugi strani – torej zlasti člen 102 PDEU – neposredne učinke med zasebnimi subjekti (med „posamezniki“). Primerno je, da se ti vprašanji obravnavata skupaj.
66. V zvezi s členom 102 PDEU iz ustaljene sodne prakse izhaja, da prepoved zlorabe prevladujočega položaja, ki je v okviru primarnega prava Unije določena v tem členu, povzroča neposredne učinke v odnosih med posamezniki in za zadevne posameznike ustvarja pravice, ki jih morajo nacionalna sodišča varovati.(34)
67. Z določbami Direktive 2014/104 pa je v primeru, kakršen je obravnavani, drugače.
68. Sicer imajo tudi direktive lahko neposredne učinke, če se je – kot se je v vmesnem času zgodilo – rok za njihov prenos iztekel in so zadevne določbe direktive vsebinsko nepogojne in dovolj natančne.(35) Vendar v skladu z ustaljeno sodno prakso direktiva sama po sebi ne more ustvarjati obveznosti za posameznika in se torej proti njemu nanjo kot tako ni mogoče sklicevati.(36)
69. Poleg tega Direktiva 2014/104 prav tako ne more imeti tako imenovanega „effet d’exclusion“(37) v smislu, da se z Direktivo nezdružljive nacionalne določbe, kakršni sta člen 498 CC in člen 623 CPC, v okviru spora med zasebnima subjektoma enostavno ne bi uporabile. Sodišče je teorijo „effet d’exclusion“ nedavno jasno zavrnilo in presodilo, da nacionalno sodišče zgolj na podlagi prava Unije ne more biti zavezano, da v sporu med zasebnimi subjekti ne uporabi morebitnih določb nacionalnega prava, ki so v nasprotju z določbami neke direktive.(38)
70. V obravnavanem primeru je treba poleg tega upoštevati še, da lahko Direktiva le stežka učinkuje zunaj svojega časovnega področja uporabe. Ker se člena 9 in 10 Direktive, kot je bilo že pojasnjeno,(39)ratione temporis ne moreta uporabiti za dejansko stanje spora o glavni stvari, se stranki na ti določbi Direktive pred nacionalnim sodiščem ne moreta sklicevati.
71. Kot odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje je treba torej ugotoviti:
Člen 102 PDEU ima v razmerjih med posamezniki neposredne učinke. Členov 9 in 10 Direktive 2014/104 pa v sporu med posamezniki, v katerem je bila civilna tožba vložena pred iztekom roka za prenos te direktive in ki se nanaša na dejansko stanje, ki je nastalo pred začetkom veljavnosti Direktive, ni mogoče neposredno uporabiti.
C. Zastaranje odškodninskih zahtevkov za kršitve pravil o konkurenci (drugo vprašanje za predhodno odločanje)
72. Drugo vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na zastaranje odškodninskih zahtevkov na podlagi nacionalnega prava. Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali Direktiva 2014/104 na eni strani in „splošna načela prava Unije, ki se uporabijo“, na drugi nasprotujejo ureditvi zastaranja, kakršna je ta, ki je v portugalskem pravu določena v členu 498(1) CC, v skladu s katero je za civilne odškodninske tožbe zaradi nepogodbene odgovornosti določen triletni zastaralni rok, ki začne teči že, ko oškodovanec izve za obstoj škode, in katerega tek se med upravnim postopkom pred nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, ne more zadržati ali pretrgati.
73. Ker obravnavani primer, kot je bilo že omenjeno, ni zajet s časovnim področjem uporabe Direktive 2014/104 in zlasti njenega člena 10, je mogoče ureditev o zastaranju, kakršna je ta iz člena 498(1) CC, v sporu o glavni stvari presojati le glede na splošna načela prava Unije, ne pa tudi glede na Direktivo.
74. V zvezi s splošnimi načeli prava Unije je treba opozoriti, da so organi, pristojni za konkurenco, in sodišča držav članic, kadar dejanja spadajo v okvir prava Unije, dolžni uporabiti člena 101 in 102 PDEU ter zagotoviti njuno učinkovito izvajanje v splošnem interesu.(40) Če bi predložitveno sodišče ugotovilo, da bi lahko bila zaradi poslovnega ravnanja družbe Sport TV znatno prizadeta trgovina med državami članicami, bi moralo v sporu o glavni stvari uporabiti člen 102 PDEU in zagotoviti učinkovito uveljavljanje pravice oškodovanca do nadomestila za škodo, ki jo je utrpel zaradi zlorabe prevladujočega položaja.(41)
75. Dokler se pravila, harmonizirana z Direktivo 2014/104, še ne uporabljajo, za uveljavljanje te pravice do odškodnine še naprej veljajo pravila nacionalnega pravnega reda posamezne države članice, pri čemer je treba upoštevati načeli enakovrednosti in učinkovitosti.(42)
76. Ker ureditev zastaranja iz člena 498 CC v skladu z soglasnimi navedbami udeleženk postopka velja enako za odškodninske zahtevke, ki temeljijo na pravu Unije, in take, ki se uveljavljajo na podlagi nacionalnega prava, kršitev načela enakovrednosti v obravnavanem primeru ni razvidna.
77. Podrobneje pa je treba preučiti vprašanje, ali je zadevna ureditev zastaranja združljiva z načelom učinkovitosti, v skladu s katerim zaradi nacionalnih predpisov izvajanje pravic, ki jih daje pravni red Unije, ne sme biti praktično onemogočeno ali čezmerno oteženo.(43)
78. Zgolj okoliščine, da nacionalna določba, kakršna je člen 498(1) CC, za odškodninske zahtevke zaradi nepogodbene odgovornosti določa triletni zastaralni rok, skorajda ni mogoče šteti za kršitev načela učinkovitosti. Za subjekte, ki so potencialno oškodovani, so tri leta namreč dovolj dolgo obdobje, da svoje odškodninske zahtevke, ki temeljijo na pravu Unije, s tožbo uveljavljajo pri pristojnem civilnem sodišču države članice.
79. S členom 10(3) Direktive 2014/104 je bil medtem za odškodninske tožbe zaradi kršitev prava o omejevalnih sporazumih sicer uveden ugodnejši zastaralni rok vsaj petih let. Vendar to ne pomeni, da je zaradi krajšega zakonskega zastaralnega roka, ki je na nacionalni ravni veljal doslej, uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zaradi kršitev pravil prava Unije o konkurenci vnaprej onemogočeno ali čezmerno oteženo.
80. Zakonodajalec Unije je s tem, da je v okviru harmonizacije v členu 10(3) Direktive 2014/104 določil vsaj petletni zastaralni rok, naredil korak k izboljšanju pravnega varstva subjektov, ki so oškodovani zaradi kršitev prava o omejevalnih sporazumih. Te določbe Direktive se ne sme razumeti kot preproste uzakonitve tega, kar je doslej že tako ali tako implicitno izhajalo iz primarnega prava, zlasti člena 102 PDEU in načela učinkovitosti.
81. Vendar – kot pravilno poudarja Komisija – preizkus učinkovitosti ne sme biti omejen zgolj na ločeno obravnavo posameznih elementov nacionalne ureditve zastaranja. Nasprotno, odločilna je celovita presoja te ureditve.(44)
82. V tem okviru je treba poudariti, da nacionalna ureditev, kakršna je portugalska ureditev iz člena 498(1) CC, ni omejena zgolj na to, da določa največ triletni zastaralni rok. Za to ureditev je po eni strani namreč značilno, da začne zastaralni rok teči ne glede na to, ali oškodovanec pozna identiteto subjekta, odgovornega za škodo, in natančen obseg škode. Po drugi strani pa v okviru te ureditve ni določeno, da se tek zastaralnega roka med postopkom pred nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, zadrži ali pretrga.(45)
83. Menim, da je lahko tako zaradi tega, da začne zastaralni rok teči ne glede na poznavanje kršitelja in obsega škode, kot tudi zaradi tega, da se njegov tek med trajanjem postopka pred organom, pristojnim za konkurenco, ne zadrži ali pretrga, uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zaradi kršitev prava o omejevalnih sporazumih čezmerno oteženo.
84. Po eni strani je poznavanje odgovornega subjekta tudi in prav na področju prava o omejevalnih sporazumih nujno za uspešno uveljavljanje – zlasti po sodni poti – odškodninskih zahtevkov zaradi nepogodbene odgovornosti. Podjetja, odgovorna za kršitve pravil o konkurenci, so namreč navadno organizirana kot pravne osebe, ki so pogosto vključene v skupine podjetij ali koncernske strukture, ki so od zunaj slabo pregledne in ki se poleg tega v teku časa lahko preoblikujejo.
85. Po drugi strani je treba za ustrezno pravno oceno kršitev pravil o konkurenci v številnih primerih opraviti presojo zapletenih gospodarskih povezav in interne poslovne dokumentacije, ki se pogosto razkrijejo šele na podlagi delovanja organov, pristojnih za konkurenco.(46)
86. Glede na navedeno je treba v zvezi z drugim vprašanjem za predhodno odločanje ugotoviti:
Člen 102 PDEU v povezavi z načelom učinkovitosti, ki izhaja iz prava Unije, nasprotuje določbi, kakršna je člen 498(1) portugalskega Código Civil, ki za odškodninske zahtevke iz nepogodbene odgovornosti zaradi zlorabe prevladujočega položaja določa triletni zastaralni rok, ki začne teči tudi, če oškodovani subjekt še ne pozna identitete subjekta, ki je odgovoren za škodo, in natančnega obsega škode, ter katerega tek se med postopkom za preiskavo in kaznovanje te kršitve, ki ga vodi nacionalni organ, pristojen za konkurenco, niti ne zadrži niti ne pretrga.
D. Dokazna vrednost odločb nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco (tretje vprašanje za predhodno odločanje)
87. Tretje vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na dokazovanje kršitve pravil o konkurenci, za katero se zahteva odškodnina. Predložitveno sodišče želi v bistvu izvedeti, ali Direktiva 2014/104 na eni strani in „splošna načela prava Unije, ki se uporabijo“, na drugi nasprotujejo določbi, kakršna je določba portugalskega prava iz člena 623 CPC, v skladu s katero pravnomočna ugotovitev kršitve konkurenčnega prava, ki jo v okviru upravnega postopka zaradi kršitve sprejme nacionalni organ, pristojen za konkurenco, v civilnem odškodninskem postopku bodisi nima učinka bodisi pomeni le izpodbojno domnevo.
88. Ker obravnavani primer, kot je bilo že omenjeno, ni zajet s časovnim področjem uporabe Direktive 2014/104 in zlasti njenega člena 9, je mogoče ureditev glede dokazovanja, kakršna je v sporu o glavni stvari ta iz člena 623 CPC, presojati le glede na splošna načela prava Unije, ne pa tudi glede na Direktivo.
89. V zvezi s splošnimi načeli prava Unije je treba – kot že v okviru drugega vprašanja za predhodno odločanje(47) – opozoriti, da so organi, pristojni za konkurenco, in sodišča držav članic, kadar dejanja spadajo v okvir prava Unije, dolžni uporabiti člena 101 in 102 PDEU ter zagotoviti njuno učinkovito izvajanje v splošnem interesu. Če bi predložitveno sodišče ugotovilo, da bi lahko bila zaradi poslovnega ravnanja družbe Sport TV znatno prizadeta trgovina med državami članicami, bi moralo v sporu o glavni stvari uporabiti člen 102 PDEU in zagotoviti učinkovito uveljavljanje pravice oškodovanca do nadomestila za škodo, ki jo je utrpel zaradi zlorabe prevladujočega položaja.
90. Dokler se pravila, harmonizirana z Direktivo 2014/104, še ne uporabljajo, za uveljavljanje te pravice do odškodnine še naprej veljajo pravila nacionalnega pravnega reda posamezne države članice, pri čemer je treba upoštevati načeli enakovrednosti in učinkovitosti.(48)
91. Ker dokazna pravila iz člena 623 CPC v skladu z soglasnimi navedbami udeleženk postopka veljajo enako za odškodninske zahtevke, utemeljene s pravom Unije, in take, ki se uveljavljajo na podlagi nacionalnega prava, kršitev načela enakovrednosti v obravnavanem primeru ni razvidna.
92. Glede načela učinkovitosti je treba opozoriti, da sta v skladu z navedbami predložitvenega sodišča v zvezi s členom 623 CPC mogoči dve različni razlagi, in sicer bodisi v smislu, da ugotovitev kršitve pravil o konkurenci, ki jo sprejme nacionalni organ, pristojen za konkurenco, in jo pri tem opredeli kot upravno kršitev, v civilnem odškodninskem postopku nima nikakršnega učinka, bodisi v smislu, da iz te ugotovitve izhaja zgolj izpodbojna domneva glede obstoja take kršitve pravil o konkurenci.
93. Na eni strani bi bilo uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zaradi kršitve člena 102 PDEU čezmerno oteženo, če predhodno delovanje organa, pristojnega za konkurenco, v okviru civilnega odškodninskega postopka ne bi imelo nikakršnega učinka. Glede na posebno zapletenost številnih kršitev prava o omejevalnih sporazumih in praktične težave, ki jih imajo oškodovanci pri dokazovanju teh kršitev, bi morala biti na podlagi načela učinkovitosti pravnomočna ugotovitev kršitve s strani nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, v odškodninskem postopku upoštevna vsaj kot indic.
94. Po drugi strani pa bi bilo iz načela učinkovitosti kot takega težko izpeljati, da se mora v civilnem odškodninskem postopku pred nacionalnim sodiščem zloraba prevladujočega položaja vselej šteti za neizpodbojno dokazano že, če je tako kršitev pravil o konkurenci pravnomočno ugotovil nacionalni organ, pristojen za konkurenco.
95. Zakonodajalec Unije je z uvedbo neizpodbojne domneve, kakršna je zdaj določena v členu 9(1) Direktive 2014/104, naredil korak k izboljšanju pravnega varstva subjektov, ki so oškodovani zaradi kršitev prava o omejevalnih sporazumih. Te določbe Direktive se ne sme razumeti kot preproste uzakonitve tega, kar je doslej že tako ali tako implicitno izhajalo iz primarnega prava, zlasti člena 102 PDEU in načela učinkovitosti.
96. Pred datumom začetka uporabe člena 9 Direktive 2014/104 so imele na podlagi prava Unije v postopkih pred nacionalnimi sodišči zavezujoč učinek le odločbe Evropske komisije. Ta posebni zavezujoči učinek, ki izhaja iz člena 16(1) Uredbe št. 1/2003 ter sodne prakse Masterfoods(49), je utemeljen s ključno vlogo, ki jo ima Komisija pri oblikovanju politike konkurence na evropskem notranjem trgu in nazadnje tudi s primarnostjo prava Unije ter zavezujočo naravo sklepov institucij Unije. Odločbe nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, imajo lahko enak učinek le v primeru, če to izrecno določi zakonodajalec Unije, kakor je pro futuro storil v členu 9 Direktive 2014/104.
97. V zvezi s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje je treba zato ugotoviti:
Člen 102 PDEU v povezavi z načelom učinkovitosti nasprotuje razlagi določbe, kakršna je ta iz člena 623 portugalskega Código de Processo Civil, v skladu s katero pravnomočna ugotovitev nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, o obstoju zlorabe prevladujočega položaja v civilnem odškodninskem postopku nima nikakršnih učinkov. Je pa ta določba združljiva s členom 102 PDEU in načelom učinkovitosti, če se razlaga tako, da v poznejšem civilnem odškodninskem postopku iz take pravnomočne ugotovitve nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, izhaja izpodbojna domneva o obstoju zlorabe prevladujočega položaja.
E. Razlaga v skladu s pravom Unije (četrto in peto vprašanje za predhodno odločanje)
98. Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem in petim vprašanjem, ki je bilo postavljeno podredno, v bistvu prosi za pojasnila o vsebini in mejah svoje dolžnosti, da nacionalno pravo – zlasti določbi, kot sta člen 498(1) CC in člen 623 CPC – razlaga v skladu s pravom Unije. Primerno je, da se vprašanji preučita skupaj.
99. V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo s pravom Unije skladne razlage zahteva, da nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in ob uporabi načinov razlage, ki so v njem priznani, naredijo vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek prava Unije in dosežejo rešitev v skladu z njegovim ciljem; to velja tako za razlaganje v skladu s primarnim pravom(50) kot za razlaganje v skladu s sekundarnim pravom, zlasti direktivami.(51)
100. Vendar lahko načelo s pravom Unije skladne razlage učinkuje le znotraj področja uporabe vsakokrat upoštevne določbe prava Unije. Konkretno v zvezi z Direktivo 2014/104 to pomeni, da v obravnavanem primeru ni obveznosti razlage v skladu z Direktivo, saj je dejansko stanje spora o glavni stvari omejeno, kot je bilo pojasnjeno zgoraj,(52) na obdobje, ki ni zajeto s časovnim področjem uporabe te direktive, kakor je opredeljeno v njenem členu 22.
101. V skladu z ustaljeno sodno prakso sicer obstaja prepoved delovanja v nasprotju s cilji direktive, tako da se morajo države članice tudi pred iztekom roka za prenos neke direktive vzdržati vseh ravnanj, zaradi katerih bi bil lahko resno ogrožen cilj, določen v tej direktivi.(53) Iz tega izhaja, da se morajo organi držav članic in nacionalna sodišča od datuma, ko začne veljati direktiva, kar najbolj vzdržati take razlage notranjega prava, ki bi lahko po izteku roka za prenos te direktive resno ogrozila dosego njenega cilja.(54) V primeru Direktive 2014/104, ki je upoštevna v obravnavanem primeru, pa je cilj, ki ga je določil zakonodajalec Unije, ravno preprečitev retroaktivne uporabe harmoniziranih določb o zastaranju odškodninskih zahtevkov in dokazni vrednosti odločb nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, bodisi zato, ker gre za materialnopravne določbe, za katere velja prepoved retroaktivnosti v skladu s členom 22(1) Direktive 2014/104, bodisi zato, ker je nacionalni zakonodajalec ob prenosu Direktive v skladu s členom 22(2) Direktive upošteval vsaj omejitve morebitnega retroaktivnega učinka preostalih določb.(55) Zato tudi iz prepovedi delovanja v nasprotju s cilji direktive ni mogoče izpeljati, da bi moralo predložitveno sodišče v primeru, kakršen je obravnavani, doseči rezultat, ki bi bil v skladu z Direktivo.
102. Če pa bi predložitveno sodišče ugotovilo, da bi lahko bila zaradi poslovnega ravnanja družbe Sport TV znatno prizadeta trgovina med državami članicami,(56) bi moralo v sporu o glavni stvari ne glede na Direktivo 2014/104 uporabiti prepoved zlorabe prevladujočega položaja, določeno v pravu Unije, in nato nacionalno pravo – zlasti člen 498(1) CC in člen 623 CPC – razlagati in uporabiti v skladu s členom 102 PDEU in načelom učinkovitosti.
103. V zvezi z dokazno vrednostjo odločbe nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, to konkretno pomeni, da nacionalno sodišče te odločbe ne sme kar ignorirati, temveč jo mora – kot je bilo pojasnjeno zgoraj(57) – v okviru člena 623 CPC upoštevati vsaj kot indic.
104. V zvezi z zastaranjem odškodninskih zahtevkov zaradi nepogodbene odgovornosti iz načela s pravom Unije skladne razlage izhaja, da mora nacionalno sodišče pri razlagi in uporabi določbe, kakršna je člen 498(1) CC, upoštevati cilj učinkovitega uveljavljanja odškodninskih zahtevkov zaradi zlorabe prevladujočega položaja, in sicer v zvezi z začetkom, trajanjem in morebitnimi razlogi za zadržanje ali prekinitev zastaralnega roka.
105. Vendar je načelo s pravom Unije skladne razlage nacionalnega prava omejeno s splošnimi pravnimi načeli in prav tako ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem(58). V obravnavanem primeru to konkretno pomeni, da za nacionalno sodišče iz prava Unije ne izhaja dolžnost, da v nasprotju z besedilom člena 498(1) CC in morebitnih drugih določb nacionalnega prava, upoštevnih za zastaranje, za datum začetka teka zastaralnega roka šteje datum ugotovitve odgovornih za škodo in natančnega obsega škode, da kot zastaralni rok prizna več kot tri leta ali da prizna nov razlog za zadržanje ali pretrganje zastaranja, ki v nacionalnem zakonu ni določen.
106. Glede na navedeno je treba zato v zvezi s četrtim in petim vprašanjem za predhodno odločanje ugotoviti:
Če se civilna odškodninska tožba nanaša na dejansko stanje, ki je nastalo zunaj časovnega področja uporabe Direktive 2014/104, ni obveznosti razlage nacionalnega prava v skladu s to direktivo. To ne vpliva na dolžnost, da je treba nacionalno pravo razlagati v skladu s členom 102 PDEU, če se uporabi, in načelom učinkovitosti, pri čemer se morajo upoštevati splošna načela prava Unije, pravo Unije pa se ne sme uporabiti kot podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.
VII. Predlog
107. Glede na zgornja pojasnila Sodišču predlagam, naj na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal Judicial da Comarca de Lisboa (Portugalska), odgovori tako:
1. Člen 102 PDEU ima v razmerjih med posamezniki neposredne učinke. Členov 9 in 10 Direktive 2014/104 pa v sporu med posamezniki, v katerem je bila civilna tožba vložena pred iztekom roka za prenos te direktive in ki se nanaša na dejansko stanje, ki je nastalo pred začetkom veljavnosti Direktive, ni mogoče neposredno uporabiti.
2. Člen 102 PDEU v povezavi z načelom učinkovitosti, ki izhaja iz prava Unije, nasprotuje določbi, kakršna je člen 498(1) portugalskega Código Civil, ki za odškodninske zahtevke iz nepogodbene odgovornosti zaradi zlorabe prevladujočega položaja določa triletni zastaralni rok, ki začne teči tudi, če oškodovani subjekt še ne pozna identitete subjekta, ki je odgovoren za škodo, in natančnega obsega škode, ter katerega tek se med postopkom za preiskavo in kaznovanje te kršitve, ki ga vodi nacionalni organ, pristojen za konkurenco, niti ne zadrži niti ne pretrga.
3. Člen 102 PDEU v povezavi z načelom učinkovitosti nasprotuje razlagi določbe, kakršna je ta iz člena 623 portugalskega Código de Processo Civil, v skladu s katero pravnomočna ugotovitev nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, o obstoju zlorabe prevladujočega položaja v civilnem odškodninskem postopku nima nikakršnih učinkov. Je pa ta določba združljiva s členom 102 PDEU in načelom učinkovitosti, če se razlaga tako, da v poznejšem civilnem odškodninskem postopku iz take pravnomočne ugotovitve nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, izhaja izpodbojna domneva o obstoju zlorabe prevladujočega položaja.
4. Če se civilna odškodninska tožba nanaša na dejansko stanje, ki je nastalo zunaj časovnega področja uporabe Direktive 2014/104, ni obveznosti razlage nacionalnega prava v skladu s to direktivo. To ne vpliva na dolžnost, da je treba nacionalno pravo razlagati v skladu s členom 102 PDEU, če se uporabi, in načelom učinkovitosti, pri čemer se morajo upoštevati splošna načela prava Unije, pravo Unije pa se ne sme uporabiti kot podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.