SKLEP PREDSEDNIKA SPLOŠNEGA SODIŠČA
z dne 17. januarja 2013(*)
„Začasna odredba – Državne pomoči – Sklep, s katerim je bila pomoč razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom in odrejena njena izterjava od upravičenca – Predlog za odlog izvršitve – Neobstoj nujnosti“
V zadevi T‑507/12 R,
Republika Slovenija, ki jo zastopata V. Klemenc in A. Grum, zastopnici,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo É. Gippini Fournier, D. Kukovec in T. Maxian Rusche, zastopniki,
tožena stranka,
zaradi predloga za odlog izvršitve Sklepa Komisije C(2012) 6345 final z dne 19. septembra 2012 o ukrepih v korist podjetja Elan d.o.o., SA.26379 (C 13/2010) (ex NN 17/2010)
PREDSEDNIK SPLOŠNEGA SODIŠČA
izdaja naslednji
Sklep
Dejstva, postopek in predlogi strank
1 Komisija je z dopisom z dne 28. avgusta 2008 pozvala Republiko Slovenijo, naj ji predloži pripombe glede informacije, da namerava z dokapitalizacijo v višini 10 milijonov EUR slovenskemu podjetju Elan d.o.o., ki je dejavno na področju proizvodnje smučarske opreme in morskih plovil, kot so jahte, ter opreme za športne objekte in ki je bilo leta 2008 v večinski državni lasti, dodeliti državno pomoč.
2 Komisija je 19. septembra 2012 po dolgem dopisovanju s slovenskimi organi sprejela Sklep C(2012) 6345 final o ukrepih v korist podjetja Elan d.o.o., SA.26379 (C 13/2010) (ex NN 17/2010) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep). V izpodbijanem sklepu je Komisija navedeno dokapitalizacijo, ker naj bi bila izvedena v nasprotju s členom 108(3) PDEU, v bistvu opredelila kot državno pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom, in navedenim organom naložila, naj jo takoj izterjajo od upravičenca. Člen 4 izpodbijanega sklepa, ki je bil Republiki Sloveniji vročen 20. septembra 2012, določa, da mora biti ta sklep izvršen v štirih mesecih od tega dne.
3 Republika Slovenija je 20. novembra 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa. V utemeljitev tožbe Komisiji med drugim očita, da je s tem, da je slovenski državi pripisala sporni ukrep dokapitalizacije, in s kršitvijo načela zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu napačno uporabila člen 107(1) PDEU.
4 Republika Slovenija je z ločeno vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena isti dan, vložila ta predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim predsedniku Splošnega sodišča v bistvu predlaga, naj izvršitev izpodbijanega sklepa, zlasti dolžnost izterjati od podjetja Elan 10 milijonov EUR, odloži, dokler Splošno sodišče ne odloči o glavni stvari.
5 Komisija v stališčih, ki jih je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 7. decembra 2012, predsedniku Splošnega sodišča predlaga, naj:
– predlog za izdajo začasne odredbe zavrne kot neutemeljen;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
6 Iz členov 278 PDEU in 279 PDEU v povezavi s členom 256(1) PDEU izhaja, da lahko sodnik za začasne odredbe, če meni, da okoliščine to zahtevajo, odloži izvršitev izpodbijanega akta ali sprejme potrebne začasne odredbe. Vendar pa člen 278 PDEU določa načelo, po katerem tožbe nimajo odložilnega učinka, saj za akte, ki jih sprejmejo institucije Evropske unije, velja domneva zakonitosti. Sodnik za začasne odredbe lahko tako le izjemoma odloži izvršitev akta, ki se izpodbija pri Splošnem sodišču, ali izda začasne odredbe (glej sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 17. decembra 2009 v zadevi Vereniging Milieudefensie in Stichting Stop Luchtverontreiniging Utrecht proti Komisiji, T‑396/09 R, neobjavljen v ZOdl., točka 31 in navedena sodna praksa).
7 Poleg tega člen 104(2) Poslovnika Splošnega sodišča določa, da je treba v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti predmet spora, okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki izkazujejo utemeljenost predlagane začasne odredbe na prvi pogled. Tako lahko sodnik za začasne odredbe odloži izvršitev ali izda druge začasne odredbe, če ugotovi, da je njihova izdaja dejansko in pravno utemeljena na prvi pogled (fumus boni juris) in da so nujne v smislu, da je zaradi preprečitve velike in nepopravljive škode za interese stranke, ki jih predlaga, potrebno, da se izdajo in da učinkujejo že pred odločitvijo o glavni stvari (sklep predsednika Sodišča z dne 19. julija 1995 v zadevi Komisija proti Atlantic Container Line in drugi, C‑149/95 P(R), Recueil, str. I‑2165, točka 22). Ti pogoji so kumulativni, zato je treba izdajo začasne odredbe zavrniti, če kateri od njih ni izpolnjen (sklep predsednika Sodišča z dne 14. oktobra 1996 v zadevi SCK in FNK proti Komisiji, C‑268/96 P(R), Recueil, str. I‑4971, točka 30). Sodnik za začasne odredbe po potrebi pretehta tudi upoštevne interese (sklep predsednika Sodišča z dne 23. februarja 2001 v zadevi Avstrija proti Svetu, C‑445/00 R, Recueil, str. I‑1461, točka 73, in sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 4. aprila 2002 v zadevi Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji, T‑198/01 R, Recueil, str. II‑2153, točka 50).
8 Sodnik za začasne odredbe ima v okviru te celovite presoje široko diskrecijsko pravico in lahko glede na posebnosti posameznega primera prosto določa način preverjanja teh različnih pogojev, pa tudi vrstni red preverjanja, saj mu nobeno pravno pravilo ne nalaga vnaprej določene sheme analize za presojo potrebe po začasnem odločanju (zgoraj navedeni sklep Komisija proti Atlantic Container Line in drugi, točka 23, in sklep predsednika Sodišča z dne 3. aprila 2007 v zadevi Vischim proti Komisiji, C‑459/06 P(R), neobjavljen v ZOdl., točka 25).
9 Sodnik za začasne odredbe glede na podatke iz spisa meni, da ima vse potrebno za odločanje o tem predlogu za izdajo začasne odredbe, ne da bi bilo treba prej pridobiti ustna pojasnila strank.
10 Glede na okoliščine obravnavanega primera je najprej treba preizkusiti, ali je izpolnjen pogoj nujnosti.
11 V zvezi s tem Republika Slovenija opozarja na trenutno [zaupno](1) finančno situacijo podjetja Elan, in sicer na primanjkljaj likvidnih sredstev v višini [zaupno] in zadolženost v višini [zaupno], pri čemer ustvarjeni denarni tok [zaupno]. Pojasnjuje, da ima podjetje Elan [zaupno] premoženje (nepremičnine, premičnine, zaloge in terjatve) hipotekarno obremenjeno in [zaupno]. V teh okoliščinah naj bi bila posledica obveznosti, naložene z izpodbijanim sklepom, da vrne 10 milijonov EUR, [zaupno]. S takojšnjo vrnitvijo tega zneska naj bi zato [zaupno], kar naj bi pomenilo nastanek velike in nepopravljive škode.
12 Republika Slovenija dodaja, da skupina Elan zaposluje več kot 600 delavcev in da je posredno od njenega poslovanja odvisnih še veliko več delovnih mest, saj je podjetje Elan eden večjih delodajalcev na Gorenjskem (Slovenija) in zagotovo največji delodajalec v občini Radovljica (Slovenija). [zaupno] naj bi imel negativne posledice za poslovanje njegovih poslovnih partnerjev, predvsem njegovih dobaviteljev, in bi hudo pretresel ne le celotno gorenjsko regijo, temveč tudi gospodarstvo celotne Slovenije.
13 Komisija pa meni, da pogoj nujnosti ni izpolnjen, ker se Republika Slovenija sklicuje le na veliko in nepopravljivo škodo, ki bi nastala podjetju Elan, namesto da bi dokazala nevarnost, da bi taka škoda nastala nacionalnemu gospodarstvu.
14 V zvezi s tem je treba poudariti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso nujnost predloga za izdajo začasne odredbe treba presojati glede na potrebo po začasnem odločanju, zato da stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, ne bi utrpela velike in nepopravljive škode. Ta stranka mora predložiti dokaz za to, da ne more počakati na sprejetje odločitve v postopku v glavni stvari, ne da bi utrpela takšno škodo. Čeprav tega, da škoda neposredno grozi, ni treba dokazati z absolutno gotovostjo, je kljub temu nujno, da je njen nastanek mogoče predvideti z ustrezno stopnjo verjetnosti. Vsekakor mora stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, dokazati dejstva, ki naj bi utemeljevala verjetnost nastanka velike in nepopravljive škode in ki sodniku za začasne odredbe omogočajo, da presodi natančne posledice, ki bodo verjetno nastale, če začasna odredba ne bo sprejeta, pri čemer velja, da izdaje začasnih odredb ni mogoče utemeljiti s povsem hipotetično škodo, ker temelji na uresničitvi bodočih in negotovih dogodkov (glej sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 19. septembra 2012 v zadevi Grčija proti Komisiji, T‑52/12 R, še neobjavljen v ZOdl., točka 36 in navedena sodna praksa).
15 Ker je ta predlog za izdajo začasne odredbe vložila Republika Slovenija, je treba poudariti, da so države članice odgovorne za interese, zlasti gospodarske in socialne, ki veljajo na nacionalni ravni za splošne. V postopku za izdajo začasne odredbe lahko zato navajajo škodo, ki nastane enemu sektorju njihovega gospodarstva, zlasti če ima lahko izpodbijani ukrep škodljive posledice za zaposlovanje in življenjske stroške (sklepa Sodišča z dne 29. junija 1993 v zadevi Nemčija proti Svetu, C‑280/93 R, Recueil, str. I‑3667, točka 27, in z dne 12. julija 1996 v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji, C‑180/96 R, Recueil, str. I‑3903, točka 85). Nasprotno ni dovolj, da se država članica sklicuje na škodo, ki bi nastala le enemu podjetju ali manjšemu številu podjetij, če ta podjetja, gledana posamezno, ne predstavljajo celotnega sektorja nacionalnega gospodarstva (glej v tem smislu sklepa Sodišča z dne 15. junija 1987 v zadevi Belgija proti Komisiji, 142/87 R, Recueil, str. 2589, točka 24, in z dne 6. maja 1988 v zadevi Grčija proti Komisiji, 111/88 R, Recueil, str. 2591, točke od 14 do 16, ter sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 14. decembra 2007 v zadevi Portugalska proti Komisiji, T‑387/07 R, neobjavljen v ZOdl., točka 34).
16 Ob upoštevanju te sodne prakse je treba preučiti, ali je Republika Slovenija navedla okoliščine, s katerimi se lahko utemelji nujnost izdaje predlagane začasne odredbe, tako da je z zadostno verjetnostjo dokazala, da bi takojšnja izterjava 10 milijonov EUR od podjetja Elan lahko resno in nepopravljivo škodovala ne le temu podjetju gledano posamezno, temveč tudi slovenskemu nacionalnemu gospodarstvu ali vsaj enemu celotnemu sektorju tega gospodarstva. V zvezi z za to potrebnimi dokazi je iz ustaljene sodne praske razvidno, da bi morala Republika Slovenija sodniku za začasne odredbe predložiti konkretne in natančne informacije, podprte s podrobnimi dokumenti, iz katerih bi bil razviden navajani položaj in ki bi omogočale presojo posledic, ki bi verjetno nastale, če predlogu za odlog izvršitve ne bi bilo ugodeno. Tako bi Republika Slovenija morala v utemeljitev predložiti informacije, iz katerih bi lahko bila razvidna natančna in celovita podoba položaja, o katerem trdi, da upravičuje izdajo te začasne odredbe (glej v tem smislu sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 17. februarja 2012 v zadevi Hassan proti Svetu, T‑572/11 R, neobjavljen v ZOdl., točka 22 in navedena sodna praksa, potrjen s sklepom predsednika Sodišča z dne 25. oktobra 2012 v zadevi Hassan proti Svetu, C‑168/12 P(R), neobjavljena v ZOdl., točka 33).
17 Vendar je treba ugotoviti, da ta predlog za izdajo začasne odredbe ne izpolnjuje meril, ki so bila določena v tej sodni praksi.
18 Republika Slovenija je res omenila škodljive posledice, ki bi jih [zaupno] lahko imel za občino Radovljica, gorenjsko regijo in celotno gospodarstvo Slovenije (glej točko 12 zgoraj), vendar te trditve ni podprla z natančnimi in skladnimi številčnimi podatki, s katerimi bi se lahko dokazal vpliv takojšnje izvršitve izpodbijanega sklepa na slovensko gospodarstvo, pa čeprav samo s sektorskega ali regionalnega vidika, ki bi presegel položaj podjetja Elan. Tako ni podala natančne in celovite podobe – kot se zahteva s sodno prakso – gospodarskega in finančnega položaja, ki ga navaja za utemeljitev nujnosti.
19 Sodnik za začasne odredbe v teh okoliščinah obstoja zatrjevane nujnosti ne more ugotoviti zgolj na podlagi nepodprte trditve Republike Slovenije. Ob upoštevanju, da se začasna odredba izda le izjemoma (glej točko 6 zgoraj), se namreč taka odredba lahko izda le, če je navedena trditev podkrepljena z informacijami, ki omogočajo predstavitev natančne in celovite podobe zadevnega položaja, in utemeljena z dokazi (glej v tem smislu sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 31. avgusta 2010 v zadevi Babcock Noell proti Entreprise commune Fusion for Energy, T‑299/10 R, neobjavljen v ZOdl., točka 57 in navedena sodna praksa).
20 Iz tega je razvidno, da Republika Slovenija glede na trenutne okoliščine ni dokazala, da bi slovenskemu nacionalnemu gospodarstvu ali njegovemu sektorju nastala velika in nepopravljiva škoda, če predlogu za odlog izvršitve ne bo ugodeno.
21 Poleg tega, če se domneva, da bo škoda, nastala podjetju Elan, dejansko taka, da bi resno in nepopravljivo škodovala slovenskemu nacionalnemu gospodarstvu, je iz sodne prakse na področju državnih pomoči razvidno, da če nacionalni organi niso sprejeli še nobenega ukrepa za izvršitev sklepa, s katerim se nalaga izterjava pomoči, ki je bila razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom, nastanka zatrjevane škode ni mogoče šteti za dovolj neposredno grozečega, da bi lahko upravičil izdajo začasne odredbe (glej v tem smislu sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 26. junija 2006 v zadevi Olympiakes Aerogrammes proti Komisiji, T‑416/05 R, neobjavljen v ZOdl., točka 52 in navedena sodna praksa). V obravnavani zadevi pa Republika Slovenija ni navedla, da bi bil zoper podjetje Elan že izdan kak ukrep za izvršitev izpodbijanega sklepa, kar izključuje tudi nujnost.
22 Dodati je treba, da bi v zvezi z izterjavo državne pomoči s strani slovenskih organov Republika Slovenija morala dokazati, da notranja pravna sredstva, ki jih ima po slovenskem nacionalnem pravu podjetje Elan na voljo za izpodbijanje izterjave te pomoči, temu podjetju ne omogočajo, da bi se izognilo veliki in nepopravljivi škodi (glej v tem smislu sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 9. julija 2010 v zadevi Alcoa Trasformazioni proti Komisiji, T‑177/10 R, neobjavljena v ZOdl., točka 57 in navedena sodna praksa, potrjen s sklepom predsednika Sodišča z dne 14. decembra 2011 v zadevi Alcoa Trasformazioni proti Komisiji, C‑446/10 P(R), neobjavljen v ZOdl., točka 46). Vendar ni dokazala niti ni trdila, da je tako, pravzaprav ni navedla ničesar o tem, ali slovensko pravo podjetju Elan omogoča, da se pred nacionalnim sodiščem uspešno sklicuje na svoj posamičen finančni položaj in se tako izogne nastanku velike in nepopravljive škode. Sodnik za začasne odredbe lahko zato le ugotovi, da Republika Slovenija ni pravno zadostno dokazala pomanjkljivosti slovenskih pravnih sredstev na tem področju. Iz tega dodatnega razloga ni mogoče šteti, da je nujnost dokazana.
23 Predlog za izdajo začasne odredbe je zato treba zaradi neobstoja nujnosti zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti pogoj v zvezi s fumus boni juris (glej zgoraj navedeni sklep z dne 25. oktobra 2012 v zadevi Hassan proti Svetu, točka 31) ali pretehtati upoštevne interese (glej sklep predsednika Sodišča z dne 14. decembra 1999 v zadevi DSR‑Senator Lines proti Komisiji, C‑364/99 P (R), Recueil, str. I‑8733, točka 61).
Iz teh razlogov je
PREDSEDNIK SPLOŠNEGA SODIŠČA
sklenil:
1. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.
2. Odločitev o stroških se pridrži.
V Luxembourgu, 17. januarja 2013