SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 25. oktobra 2011(1)
„Damping – Uvoz ferosilicija s poreklom iz Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije, Kitajske, Egipta, Kazahstana in Rusije – Vzročna zveza – Interes Skupnosti – Nesodelovanje – Razpoložljivi podatki – Tržnogospodarska obravnava – Pravica do obrambe – Obveznost obrazložitve“
V zadevi T-192/08,
Transnational Company „Kazchrome“ AO s sedežem v Aktobeju (Kazahstan),
ENRC Marketing AG s sedežem v Klotnu (Švica),
ki sta ju sprva zastopala L. Ruessmann in A. Willems, nato A. Willems in S. de Knop, odvetniki,
tožeči stranki,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga je sprva zastopal J.‑P. Hix, nato J.‑P. Hix in B. Driessen, zastopnika, sprva skupaj z G. Berrischem in G. Wolfom, nato z G. Berrischem, odvetnika,
tožena stranka,
ob podpori
Evropske komisije, ki jo zastopata H. van Vliet in K. Talabér-Ritz, zastopnika,
in
Euroalliages s sedežem v Bruslju (Belgija), ki ga zastopajo J. Bourgeois, Y. van Gerven in N. McNelis, odvetniki,
intervenienta,
zaradi predloga za razglasitev delne ničnosti Uredbe Sveta (ES) št. 172/2008 z dne 25. februarja 2008 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz fero‑silicija s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, Egipta, Kazahstana, Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije in Rusije (UL L 55, str. 6), v delu, v katerem se nanaša na tožeči stranki,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi I. Pelikánová, predsednica, K. Jürimäe (poročevalka), sodnica, in S. Soldevila Fragoso, sodnik,
sodni tajnik: N. Rosner, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 7. decembra 2010
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeči stranki, Transnational Company Kazchrome AO (v nadaljevanju: Kazchrome) in ENRC Marketing AG, se ukvarjata s proizvodnjo in prodajo ferosilicija, eno od surovin, ki se uporabljajo pri proizvodnji jekla in železa. Družba Kazchrome, ki ima sedež v Kazahstanu, celotno proizvodnjo prodaja družbi ENRC Marketing, ki ima sedež v Švici. Ta družba nato prodaja proizvode družbe Kazchroma po vsem svetu.
2 Na podlagi pritožbe, ki jo je 16. oktobra 2006 vložilo združenje Euroalliages (združenje industrije ferozlitin), je Komisija Evropskih skupnosti v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 10, str. 45), kakor je bila spremenjena (v nadaljevanju: osnovna uredba; nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti, UL L 343, str. 51, in popravek v UL 2010, L 7, str. 22), in zlasti v skladu s členom 5 osnovne uredbe (postal člen 5 Uredbe št. 1225/2009), začela protidampinški postopek glede uvoza ferosilicija s poreklom iz Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije, Kitajske, Egipta, Kazahstana in Rusije. Obvestilo o začetku postopka je bilo objavljeno v Uradnem listu Evropske unije z dne 30. novembra 2006 (UL C 291, str. 34). Preiskava glede dampinga in škode je potekala od vključno 1. oktobra 2005 do 30. septembra 2006 (v nadaljevanju: obdobje preiskave). Preučitev gibanj v okviru analize škode je zajemala obdobje od januarja 2003 do konca obdobja preiskave (v nadaljevanju: obravnavano obdobje).
3 Tožeči stranki sta v okviru tega postopka 15. decembra 2006 Komisiji predložili zahtevek za tržnogospodarsko obravnavo na podlagi člena 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe (postal člen 2(7)(b) in (c) Uredbe št. 1225/2009).
4 Tožeči stranki sta 12. januarja 2007 vložili svoje odgovore na protidampinški vprašalnik Komisije in dokument o škodi. Tožeči stranki sta 25. januarja 2007 Komisiji sporočili dodatne pripombe v zvezi s škodo.
5 Tožeči stranki sta z dopisom z dne 14. februarja 2007 obvestili Komisijo, da pri preiskavi ne bosta sodelovali, da pa sta pripravljeni pojasniti podatke, ki sta ji jih že predložili. Komisija je s telefaksom istega dne tožeči stranki obvestila, da je odpovedala preveritveni obisk, ki naj bi potekal med 22. februarjem in 2. marcem 2007. Poudarila je, da odpoved obiska pomeni, da podatkov, ki sta jih tožeči stranki sporočili njenim službam, ni mogoče sprejeti, ker preverjanje ni bilo izvedeno, in da bo v skladu s členom 18 osnovne uredbe (postal člen 18 Uredbe št. 1225/2009) ugotovitve preiskave morda treba oblikovati na podlagi razpoložljivih podatkov. Tožeči stranki sta z dopisom z dne 20. februarja 2007 Komisijo obvestili, da čeprav pri preiskavi ne moreta v celoti sodelovati, želita pri njej, kolikor je to mogoče, Komisiji pomagati.
6 Komisija je 5. julija 2007 tožeči stranki obvestila, da jima ne more odobriti tržnogospodarske obravnave, saj podatkov, ki sta jih predložili, ni mogla preveriti v njunih prostorih. Tožeči stranki sta 16. julija 2007 Komisijo seznanili z njunimi stališči, zlasti v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za tržnogospodarsko obravnavo.
7 Komisija je 29. avgusta 2007 objavila Uredbo (ES) št. 994/2007 z dne 28. avgusta 2007 o uvedbi protidampinške dajatve na uvoz fero‑silicija s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, Egipta, Kazahstana, Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije in Rusije (UL L 223, str. 1, v nadaljevanju: začasna uredba). Z začasno uredbo je bila med drugim uvedena začasna protidampinška dajatev, katere stopnja je bila za uvoz ferosilicija iz Kazahstana določena na 33,9 %. Komisija je v uvodni izjavi 25 začasne uredbe pojasnila, da se zahtevek za tržnogospodarsko obravnavo, ki sta ga vložili tožeči stranki, ni upošteval, ker tožeči stranki nista dovolili izvedbe preveritvenega obiska.
8 Komisija je z dopisom z dne 30. avgusta 2007 tožečima strankama sporočila bistvena dejstva in ugotovitve, na podlagi katerih so bili sprejeti začasni protidampinški ukrepi (v nadaljevanju: dokument o začasnem razkritju). Komisija je z dopisom z dne 15. septembra 2007 tožečima strankama poslala dopolnitev dokumenta o začasnem razkritju. Tožeči stranki sta 5. oktobra 2007 Komisiji sporočili svoje pripombe na dokument o začasnem razkritju.
9 Komisija je 18. decembra 2007 na tožeči stranki naslovila dopis z bistvenimi dejstvi in ugotovitvami, na podlagi katerih je nameravala priporočiti uvedbo dokončnih protidampinških ukrepov (v nadaljevanju: dokument o končnem razkritju). Tožeči stranki sta vložili pripombe na dokument o končnem razkritju z dopisom z dne 3. januarja 2008, naslovljenim na Komisijo.
10 Svet Evropske unije je 25. februarja 2008 sprejel Uredbo (ES) št. 172/2008 z dne 25. februarja 2008 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz fero‑silicija s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, Egipta, Kazahstana, Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije in Rusije (UL L 55, str. 6, v nadaljevanju: izpodbijana uredba). Na podlagi izpodbijane uredbe je stopnja dokončne protidampinške dajatve, ki se uporablja za neto ceno franko meja Skupnosti, pred plačilom dajatve, za izdelke iz Kazahstana 33,9 %.
Postopek in predlogi strank
11 Tožeči stranki sta 21. maja 2008 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili to tožbo.
12 Združenje Euroalliages in Komisija sta z aktoma, vloženima 1. in 3. septembra 2008 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, v obravnavani zadevi predlagala intervencijo v podporo predlogom Sveta.
13 Tožeči stranki sta z aktom, ki sta ga 28. oktobra 2008 vložili v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, na podlagi člena 116(2) Poslovnika Splošnega sodišča zahtevali, da se nekateri zaupni elementi spisa ne posredujejo združenju Euroalliages. Za posredovanje teh podatkov sta tožeči stranki pripravili nezaupno različico zadevnih vlog oziroma listin.
14 Predsednik drugega senata Splošnega sodišča je s sklepoma z dne 2. decembra 2008 in 16. februarja 2009 dovolil intervencijo Komisije in združenja Euroalliages.
15 Združenje Euroalliages je v dopisu, vloženem v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 10. marca 2009, izjavilo, da ne nasprotuje zahtevku tožečih strank za zaupno obravnavo.
16 Komisija je z dopisom, ki ga je 26. junija 2009 vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, le‑to obvestila, da se odpoveduje vložitvi intervencijske vloge, vendar se bo udeležila obravnave.
17 Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– razglasi tožbo za dopustno;
– izpodbijano uredbo v delu, v katerem se nanaša nanju, razglasi za nično;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
18 Svet ob intervenciji Komisije Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožečima strankama naloži plačilo stroškov.
19 Združenje Euroalliages Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožečima strankama naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, ki jih je imelo združenje Euroalliages zaradi intervencije.
Pravo
20 Tožeči stranki v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti navajata štiri tožbene razloge. S prvim tožbenim razlogom izpodbijata oceno obstoja vzročne zveze med dampinškim uvozom in škodo. Z drugim tožbenim razlogom izpodbijata analizo interesa Skupnosti. S tretjim tožbenim razlogom nasprotujeta presoji institucij o njunem sodelovanju pri preiskavi, uporabi člena 18 osnovne uredbe in obravnavi zahtevka za tržnogospodarsko obravnavo. S četrtim tožbenim razlogom se sklicujeta na kršitev pravice do obrambe.
A – Prvi tožbeni razlog: vzročna zveza med dampinškim uvozom in škodo
21 Očitke, ki jih navajata tožeči stranki v okviru prvega tožbenega razloga, je mogoče razvrstiti v tri kategorije:
– prvič, očitki v zvezi z razlago pravnih načel, ki urejajo analizo vzročne zveze med dampinškim uvozom in škodo, ki naj bi jo utrpela industrija Skupnosti, pri čemer se tožeči stranki v prvem delu tožbenega razloga sklicujeta na napačno uporabo prava pri razlagi člena 3(6) in (7) osnovne uredbe (postal člen 3(6) in (7) Uredbe št. 1225/2009);
– drugič, očitki o posamični analizi dejavnikov, ki sta jo izvedli instituciji v zvezi z več dejavniki, razen dampinškega uvoza, ki bi lahko povzročil škodo ali prispeval k škodi, ki jo je utrpela industrija Skupnosti, pri čemer se tožeči stranki v zvezi s tem v tožbenem razlogu, v delih od drugega do osmega, sklicujeta na očitne napake pri presoji in različne kršitve, ki sta jih storili instituciji v zvezi s posamično analizo nekaterih dejavnikov škode;
– tretjič, očitki, da skupna analiza različnih dejavnikov škode, razen dampinškega uvoza, ni bila izvedena, pri čemer se tožeči stranki v tožbenem razlogu, v delih od prvega do osmega, sklicujeta zlasti na očitno napako pri presoji, ki sta jo storili instituciji, ker nista izvedli skupne analize teh dejavnikov.
22 Te tri kategorije očitkov bodo obravnavane zaporedoma.
1. Razlaga pravnih načel, ki se uporabljajo pri analizi vzročne zveze (prvi del prvega tožbenega razloga)
a) Trditve strank
23 V prvem delu prvega tožbenega razloga tožeči stranki trdita, da je bilo pri metodologiji, ki jo je sprejel Svet v zvezi z ugotavljanjem vzročne zveze med dampinškim uvozom in škodo, dvakrat napačno uporabljeno pravo.
24 Prvič, tožeči stranki trdita, da pristop Sveta izraža umetno delitev med analizo pripisovanja in analizo nepripisovanja škode. V skladu s členom 3(7) osnovne uredbe je treba pri ustrezni analizi vzročne zveze upoštevati druge dejavnike, ki so znani že na začetku, da se vpliv uvoza, zajetega v postopek preiskave, ne zameša z vplivom drugih dejavnikov. Instituciji torej nista mogli skleniti, da je škodo povzročil uvoz, zajet v postopek preiskave, ne da bi najprej preučili, ali so škodo morda povzročili drugi dejavniki.
25 Drugič, tožeči stranki trdita, da je iz poročil pritožbenega organa Svetovne trgovinske organizacije (STO) ter iz sodne prakse Sodišča in Splošnega sodišča razvidno, da je treba vpliv vzročnih dejavnikov preučiti skupaj.
26 Svet ob podpori intervenientov po eni strani trdi, da je treba pri ugotavljanju, ali je dampinški uvoz povzročil znatno škodo, najprej preučiti, ali je škodo povzročil zadevni uvoz, pri čemer se upoštevajo zlasti obseg in cene dampinškega uvoza ter izračun nelojalnega nižanja cen. Le če bi bil ugotovljen obstoj vzročne zveze, bi bilo treba preučiti, ali bi lahko drugi dejavniki toliko prispevali k škodi, da bi lahko prekinili vzročno zvezo. Po drugi strani Svet trdi, da skupna preučitev drugih dejavnikov v pravnem smislu ni obvezna, da se taka preučitev ne izvaja v praksi in da ne pomeni načela, ki ga sprejema sodišče Unije.
b) Presoja Splošnega sodišča
27 Prvi del prvega tožbenega razloga se v bistvu nanaša na pogoje za uporabo člena 3(6) in (7) osnovne uredbe. Na podlagi navedene določbe morata Svet in Komisija preveriti, ali škoda, ki jo sprejmeta kot podlago, dejansko izhaja iz dampinškega uvoza, in ne smeta upoštevati nobene škode, ki izhaja iz drugih dejavnikov (sodba Sodišča z dne 11. junija 1992 v zadevi Extramet Industrie proti Svetu, C‑358/89, Recueil, str. I‑3813, točka 16, in sodba Splošnega sodišča z dne 14. marca 2007 v zadevi Aluminium Silicon Mill Products proti Svetu, T‑107/04, ZOdl., str. II‑669, točka 72).
28 Na prvem mestu je treba ugotoviti, ali morajo institucije v skladu z zadevno določbo, kot trdita tožeči stranki, najprej preučiti vpliv dampinškega uvoza in drugih znanih dejavnikov na škodo, ki jo je utrpela industrija Skupnosti, preden odločijo, ali obstaja vzročna zveza med tem uvozom in dampingom, oziroma ali je treba najprej, kot trdi Svet, ugotoviti, ali je škodo povzročil zadevni uvoz, in šele nato, če se ugotovi obstoj vzročne zveze, preučiti, ali bi lahko drugi dejavniki prispevali k škodi toliko, da bi prekinili to vzročno zvezo.
29 Da bi odgovorili na to vprašanje, je treba analizirati besedilo, namen in kontekst člena 3(6) in (7) osnovne uredbe.
30 Prvič, kar zadeva besedilo te določbe, iz člena 3(6) osnovne uredbe izhaja, da morajo institucije dokazati, da dampinški uvoz povzroča veliko škodo industriji Skupnosti, pri čemer se upoštevajo njegov obseg in cene. Ta analiza se imenuje analiza pripisovanja. Poleg tega iz člena 3(7) osnovne uredbe izhaja, da morajo institucije po eni strani poleg dampinškega uvoza preučiti vse druge znane dejavnike, ki industriji Skupnosti sočasno povzročajo škodo, po drugi strani pa morajo zagotoviti, da se škoda, ki jo povzročajo ti drugi dejavniki, ne pripiše navedenemu uvozu. Ta analiza se imenuje analiza nepripisovanja.
31 Drugič, kot so v vlogah navedli tožeči stranki in Svet, je člen 3(6) in (7) osnovne uredbe namenjen zagotavljanju, da institucije ločijo in razlikujejo med negativnimi učinki dampinškega uvoza in negativnimi učinki drugih dejavnikov. Če institucije ne ločijo in ne razlikujejo med učinki različnih dejavnikov škode, ne morejo utemeljeno sklepati, da je dampinški uvoz povzročil škodo industriji Skupnosti.
32 Tretjič, kar zadeva kontekst te določbe, se je treba glede na to, da člen 3(6) in (7) osnovne uredbe določa prenos člena 3.5 Sporazuma STO o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994 (GATT) (UL L 336, str. 103, v nadaljevanju: protidampinški sporazum), ki je vključen v Prilogo 1 A k Sporazumu o ustanovitvi STO (UL L 336, str. 3), v zakonodajo Unije, kot je navedeno v uvodni izjavi 5 osnovne uredbe (postala uvodna izjava 3 Uredbe št. 1225/2009), sklicevati na to določbo in na njeno razlago, kot jo je pripravil organ za reševanje sporov pri STO.
33 V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sporazumi STO, ob upoštevanju njihove narave in sistematike, načeloma niso del pravil, z vidika katerih sodišče Unije nadzira zakonitost aktov institucij Unije v skladu s členom 230, prvi pododstavek, ES (sodbi Sodišča z dne 23. novembra 1999 v zadevi Portugalska proti Svetu, C‑149/96, Recueil, str. I‑8395, točka 47, in z dne 9. januarja 2003 v zadevi Petrotub in Republica proti Svetu, C‑76/00 P, Recueil, str. I‑79, točka 53). Vendar mora sodišče Unije, ko mora Skupnost izpolniti posebno obveznost, ki jo je sprejela v okviru STO, ali ko se akt Unije izrecno sklicuje na natančno določene določbe sporazumov STO, nadzorovati zakonitost akta Unije v skladu s pravili STO (zgoraj navedeni sodbi Portugalska proti Svetu, točka 49, ter Petrotub in Republica proti Svetu, točka 54, in sodba Sodišča z dne 27. septembra 2007 v zadevi Ikea Wholesale, C‑351/04, ZOdl., str. I‑7723, točka 30).
34 Iz uvodne izjave 5 osnovne uredbe izhaja, da je predmet navedene uredbe zlasti kar največji mogoči prenos pravil iz protidampinškega sporazuma iz leta 1994, med katere spadajo zlasti pravila v zvezi z določanjem obstoja škode in vzročne zveze med dampinškim uvozom in škodo, v zakonodajo Unije (glej v tem smislu zgoraj v točki 33 navedeno sodbo Petrotub in Republica proti Svetu, točka 55).
35 Iz tega izhaja, da je treba določbe osnovne uredbe kar najbolj razlagati ob upoštevanju ustreznih določb protidampinškega sporazuma (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 14. julija 1998 v zadevi Bettati, C‑341/95, Recueil, str. I‑4355, točka 20, ter zgoraj v točki 33 navedeno sodbo Petrotub in Republica proti Svetu, točka 57).
36 Čeprav poleg tega razlage protidampinškega sporazuma, ki jih sprejme organ za reševanje sporov STO, za Splošno sodišče niso zavezujoče pri presoji veljavnosti izpodbijane uredbe (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 1. marca 2005 v zadevi Van Parys, C‑377/02, ZOdl., str. I‑1465, točka 54), ni nobenega razloga, da se Splošno sodišče ne bi sklicevalo nanje, kadar gre, tako kot v obravnavani zadevi, za razlago določbe osnovne uredbe (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 24. septembra 2008 v zadevi Reliance Industries proti Svetu in Komisiji, T‑45/06, ZOdl., str. II‑2399, točka 107).
37 V tem smislu je treba opozoriti, da je pritožbeni organ STO v poročilu v sporu „Združene države Amerike – Vroče valjano jeklo“, sprejetem 23. avgusta 2001 (WT/DS184AB/R, točka 226), ugotovil, da bi morali organi, ki vodijo preiskavo, za uskladitev z besedilom o nepripisovanju iz člena 3.5 protidampinškega sporazuma ustrezno oceniti škodo, ki so jo drugi znani dejavniki povzročili domači industriji, ter ločiti in razlikovati med negativnimi učinki dampinškega uvoza in negativnimi učinki drugih dejavnikov.
38 Glede na navedeno je mogoče skleniti, da člen 3(6) in (7) osnovne uredbe institucijam ne nalaga nobene obveznosti v zvezi z obliko ali vrstnim redom analiz pripisovanja in nepripisovanja, ki jih morajo izvesti. Nasprotno, v skladu s členom 3(6) in (7) je treba analize izvajati tako, da omogočijo ločevanje in razlikovanje med negativnimi učinki dampinškega uvoza in negativnimi učinki, ki jih povzročajo drugi dejavniki.
39 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je spor med strankama v obravnavani zadevi semantičen in ne vsebinski. Način, na katerega Svet v svoji vlogi opisuje metodologijo, ki jo uporabljata instituciji pri izvajanju analiz pripisovanja in nepripisovanja, namreč nima velikega učinka, ker metodologija, ki sta jo Svet in Komisija dejansko uporabila v obravnavani zadevi, omogoča, da se škoda, ki so jo povzročili dejavniki, razen dampinškega uvoza, ne pripiše temu uvozu. Instituciji sta torej v uvodnih izjavah od 112 do 114 začasne uredbe ter uvodnih izjavah 85 in 86 izpodbijane uredbe najprej preučili učinek dampinškega uvoza. Drugič, v uvodnih izjavah od 115 do 136 začasne uredbe in v uvodnih izjavah od 87 do 101 izpodbijane uredbe so bili analizirani učinki drugih dejavnikov. Tretjič, v uvodnih izjavah od 137 do 140 začasne uredbe in v uvodnih izjavah od 102 do 104 izpodbijane uredbe sta instituciji navedli kratek povzetek analiz pripisovanja in nepripisovanja, pri čemer so njune ugotovitve o vzročni zvezi temeljile na tem povzetku. Čeprav so se dejavniki škode, razen dampinškega uvoza, upoštevali šele v drugi fazi, sta instituciji svojo dokončno ugotovitev o pripisovanju škode oblikovali šele po koncu te druge faze, tako da je bilo mogoče ločiti in razlikovati med negativnimi učinki dampinškega uvoza in negativnimi učinki, ki so jih povzročili drugi dejavniki.
40 Iz tega izhaja, da v obravnavani zadevi analiza vzročne zveze iz uvodnih izjav od 111 do 140 začasne uredbe in iz uvodnih izjav od 83 do 104 izpodbijane uredbe ne vsebuje napačne uporabe prava, ker sta instituciji najprej opravili analizo pripisovanja in nato analizo nepripisovanja.
41 Na drugem mestu je treba ugotoviti, kot trdita tožeči stranki, ali je treba dejavnike škode, razen dampinškega uvoza, preučiti skupaj, ali kot trdi Svet, posamično. Tako kot pri obravnavi prejšnjega vprašanja je treba tudi pri obravnavi tega vprašanja upoštevati besedilo, namen in kontekst člena 3(6) in (7) osnovne uredbe.
42 Prvič, kar zadeva besedilo, je treba opozoriti, kot je navedeno v točki 30 zgoraj, da člen 3(6) in (7) osnovne uredbe ne določa, ali je treba dejavnike škode, razen dampinškega uvoza, analizirati skupaj ali posamično.
43 Drugič, kot je navedeno v točki 31 zgoraj, je namen člena 3(6) in (7) osnovne uredbe ločiti in razlikovati med negativnimi učinki dampinškega uvoza in negativnimi učinki drugih dejavnikov, tako da se škoda, ki jo povzročijo drugi dejavniki, ne pripiše temu uvozu. Za doseganje tega cilja je treba v določenih okoliščinah izvesti skupno analizo drugih dejavnikov. To velja zlasti, če institucije po izvedbi posamične analize dejavnikov sklenejo, da je imel vsak od teh drugih dejavnikov negativen učinek na položaj industrije Skupnosti, vendar tega učinka ni mogoče obravnavati kot pomembnega. Kot sta v vlogah navedli tožeči stranki, če je približno deset dejavnikov, razen dampinškega uvoza, skupaj povzročilo 99 % škode, vendar ni imel noben od teh dejavnikov pomembnega vpliva na industrijo Skupnosti, bodo institucije še naprej štele, da je dampinški uvoz povzročil premoženjsko škodo, ker za nobenega od desetih drugih dejavnikov posebej ni mogoče šteti, da je povzročil škodo. Zato ni mogoče šteti, da je taka analiza v skladu z namenom člena 3(6) in (7) osnovne uredbe.
44 Tretjič, analiza sobesedila zadevne določbe potrjuje, da je v določenih okoliščinah treba izvesti skupno analizo drugih dejavnikov. Kot je bilo že poudarjeno, je namen člena 3(6) in (7) osnovne uredbe prenos člena 3.5 protidampinškega sporazuma v zakonodajo Unije. Pritožbeni organ STO je v poročilu v sporu „Evropske skupnosti – Pribor za cevi“, sprejetem 18. avgusta 2003 (WT/DS219/AB/R, točki 190 in 192), ugotovil, da bi, čeprav člen 3.5 protidampinškega sporazuma ne določa, da je treba v vsakem primeru oceniti skupne učinke drugih vzročnih dejavnikov, v nekaterih primerih morda zaradi posebnih dejanskih okoliščin neizvedba preučitve skupnega učinka drugih vzročnih dejavnikov povzročila, da bi preiskovalni organ nepravilno pripisal učinke drugih vzročnih dejavnikov dampinškemu uvozu. Po mnenju pritožbenega organa STO preiskovalnemu organu ni treba preučiti skupnega učinka drugih vzročnih dejavnikov, če ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki so značilne za posamezno zadevo, izpolnjuje svojo obveznost, da dampinškemu uvozu ne pripiše škode, ki so jo povzročili drugi vzročni dejavniki.
45 Iz tega izhaja, da je treba, kot trdita tožeči stranki, ugotoviti, da je treba v nekaterih okoliščinah opraviti skupno analizo učinkov dejavnikov škode, razen dampinškega uvoza. To velja zlasti, kadar institucije sklepajo, da je lahko veliko dejavnikov škode, razen dampinškega uvoza, prispevalo k škodi, vendar njihovega posamičnega učinka ni mogoče šteti za pomembnega.
46 Zato je treba upoštevati, da je razlaga člena 3(6) in (7) osnovne uredbe, ki jo zagovarja Svet – ne v izpodbijani uredbi, ampak izključno v svojih vlogah –, napačna. Vendar to ne pomeni, da izpodbijana uredba vsebuje napačno uporabo prava, ki bi upravičila razglasitev njene ničnosti. Svet je namreč v izpodbijani uredbi opravil le posamično analizo različnih dejavnikov škode, pri čemer ni navedel, da po njegovem mnenju skupna analiza teh dejavnikov ni potrebna. Zato je mogoče sklepati, da je v izpodbijani uredbi pravo napačno uporabljeno le, če se poleg tega ugotovi, da bi bilo treba v obravnavani zadevi opraviti skupno analizo dejavnikov.
47 Iz točke 45 zgoraj torej izhaja, da je treba najprej preučiti očitke tožečih strank, ki se nanašajo na posamično analizo vsakega od drugih znanih dejavnikov škode, preden je mogoče ugotoviti, ali je v obravnavani zadevi treba opraviti skupno analizo. Zato torej ni mogoče ugotoviti, da je Svet napačno uporabil pravo, ker je izvedel le posamično analizo vsakega od dejavnikov škode, dokler se ne ugotovi, kot je navedeno v točkah od 49 do 215 spodaj, ali je posamična analiza vsakega od drugih znanih dejavnikov škode nezakonita in ali je zaradi okoliščin v tem primeru treba izvesti skupno analizo drugih dejavnikov škode.
48 Vendar je že zdaj treba zavrniti prvi del prvega tožbenega razloga v delu, ki se nanaša na napačno uporabo prava v zvezi z metodologijo institucij pri analizi vzročne zveze.
2. Posamična analiza dejavnikov škode, razen dampinškega uvoza (od drugega do osmega dela prvega tožbenega razloga)
49 Najprej je treba opozoriti na načela sodne prakse, ob upoštevanju katerih je treba preučiti različne očitke, ki sta jih navedli tožeči stranki v zvezi s posamično analizo različnih dejavnikov škode, razen dampinškega uvoza.
50 V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 27 zgoraj, morata Svet in Komisija preveriti, ali škoda, ki jo sprejmeta kot podlago, dejansko izhaja iz dampinškega uvoza, in ne smeta upoštevati nobene škode, ki izhaja iz drugih dejavnikov.
51 Poleg tega se v skladu z ustaljeno sodno prakso za vprašanja, ali je industrija Skupnosti utrpela škodo in ali je treba to škodo pripisati dampinškemu uvozu ter ali so k škodi, ki jo je utrpela industrija Skupnosti, prispevali drugi znani dejavniki, zahteva presoja zapletenih ekonomskih vprašanj, pri kateri imajo institucije široko diskrecijsko pravico. Iz tega izhaja, da mora nadzor sodišč Unije nad presojo institucij obsegati samo preverjanje upoštevanja postopkovnih pravil, resničnosti dejstev, na katerih temelji izpodbijana presoja, in očitne napake pri presoji teh dejstev ali zlorabe pooblastil (glej v tem smislu zgoraj v točki 27 navedeno sodbo Aluminium Silicon Mill Products proti Svetu, točka 71, in sodbo Splošnega sodišča z dne 17. decembra 2008 v zadevi HEG in Graphite India proti Svetu, T‑462/04, ZOdl., str. II‑3685, točka 120).
a) Drugi del prvega tožbenega razloga: razvoj povpraševanja po jeklu ter gibanje cen na trgu Skupnosti in svetovnem trgu
Trditve strank
52 Tožeči stranki trdita, da uvodna izjava 85 izpodbijane uredbe vsebuje očitno napako pri presoji in pomeni kršitev člena 3(6) in (7) osnovne uredbe, ker pritiska na cene Skupnosti ni mogoče pripisati dampinškemu uvozu, ampak ga je treba pripisati gibanju cen na svetovnem trgu in razvoju povpraševanja po jeklu.
53 Prvič, cene ferosilicija naj bi se namreč spreminjale enako na vseh velikih svetovnih trgih, pri čemer gibanje cen Skupnosti izraža dinamiko svetovnega trga. Po mnenju tožečih strank je glede na to, da so se cene na vseh trgih znižale, zlasti med letom 2005 in koncem obdobja preiskave, očitno nesmiselno trditi, da bi se brez dampinškega uvoza cene v Skupnosti zvišale toliko, da bi pokrile vse višje stroške industrije Skupnosti, pri čemer bi se hkrati zagotovila razumna stopnja dobička.
54 Drugič, nizke cene ferosilicija naj ne bi bile posledica dampinškega uvoza, ampak razvoja povpraševanja. Svet naj bi v izpodbijani uredbi sam priznal, da cene ferosilicija sledijo nihanju povpraševanja. Vendar je Svet napačno analiziral gibanje cen ferosilicija v Skupnosti, ker jih je primerjal z razvojem svetovne proizvodnje surovega jekla, medtem ko cene ferosilicija v Skupnosti določa proizvodnja jekla v Skupnosti. Gibanje cen ferosilicija v Skupnosti naj bi natančno izražalo spremembe povpraševanja po jeklu, pri čemer so se te cene sorazmerno znižale glede na stagnacijo in zmanjšanje povpraševanja v Skupnosti. Zato tožeči stranki menita, da bi industrija Skupnosti vseeno utrpela izgube zaradi sočasnega povečanja stroškov in upada povpraševanja, čeprav dampinški uvoz ne bi povzročil nelojalnega nižanja cen.
55 Tretjič, tožeči stranki opozarjata, da se je v obdobju preiskave ferosilicij v Skupnosti prodajal po višji ceni kot na drugih trgih. Na svetovnem trgu, na katerem se cene približujejo ravnovesju, ni mogoče trditi, da so najvišje tržne cene nelojalno znižane ali neupravičeno podcenjene.
56 Svet ob podpori intervenientov izpodbija trditve tožečih strank.
Presoja Splošnega sodišča
57 Drugi del prvega tožbenega razloga se v bistvu nanaša na presojo institucij glede vloge gibanja cen ferosilicija na svetovni ravni in sprememb povpraševanja v jeklarskem sektorju, ki je eden od drugih znanih dejavnikov, ki bi lahko povzročili škodo za industrijo Skupnosti ali prispevali k tej škodi.
58 V zvezi s tem je treba poudariti, da je Svet v uvodni izjavi 85 izpodbijane uredbe ugotovil, da zaradi dampinškega uvoza industrija Skupnosti svojih prodajnih cen ni mogla zvišati na raven, ki je potrebna, da se pokrijejo vsi stroški. Svet je v uvodnih izjavah od 87 do 90 izpodbijane uredbe poudaril razloge, na podlagi katerih se je odločil zavrniti trditev, da nizka cena ferosilicija ni povezana z dampinškim uvozom, ampak z dinamiko na svetovnem trgu, ki se prav tako spreminja glede na nihanje povpraševanja v jeklarskem sektorju. Prvič, Svet je pojasnil, da so v tržnem gospodarstvu cene običajno odvisne od ravni ponudbe in povpraševanja, vendar pa lahko nanje vplivajo drugi dejavniki, kot je obstoj dampinškega uvoza. Nato je pojasnil, da čeprav ni nobenega dvoma, da je svetovno povpraševanje po ferosiliciju, zlasti v jeklarskem sektorju, občasno v obravnavanem obdobju dejansko vplivalo na oblikovanje cen, so se cene ferosilicija včasih znižale kljub naraščajočemu povpraševanju. Tretjič, Svet je ugotovil, da so se cene ferosilicija včasih znižale celo na ravni Skupnosti kljub povečanju povpraševanja v jeklarskem sektorju.
59 Tožeči stranki to ugotovitev izpodbijata s tremi argumenti. Prvič, glede na to, da so se cene na svetovnem trgu znižale, zlasti med letom 2005 in koncem obdobja preiskave, naj se cene Skupnosti ne bi mogle zvišati, niti če dampinškega uvoza ne bi bilo. Drugič, cene ferosilicija v Skupnosti naj bi sledile nihanju v proizvodnji jekla v Skupnosti in bi se znižale v primeru stagnacije ali zmanjšanja povpraševanja jeklarske industrije v Skupnosti. Tretjič, cene na trgu Skupnosti naj bi bile najvišje na svetu, kar izključuje vsako nelojalno nižanje ali zniževanje cen.
60 Vendar noben od teh treh argumentov ne dokazuje, da je Svet storil očitno napako pri presoji in kršil člen 3(6) in (7) osnovne uredbe.
61 Zato se tožeči stranki na prvem mestu v zvezi s trditvijo, ki temelji na gibanju cen na svetovnem trgu, v podporo tej trditvi sklicujeta na preglednico iz tožbe, ki po njunem mnenju dokazuje, da so spremembe cen ferosilicija enake na vseh pomembnih trgih na svetu in da gibanje cen Skupnosti izraža le dinamiko svetovnega trga. Čeprav ta preglednica na splošno kaže, da se cene ferosilicija v Skupnosti spreminjajo podobno kot cene v Združenih državah Amerike in na Japonskem, to ne dokazuje, da so se cene na svetovnem trgu zniževale v celotnem obravnavanem obdobju, in sicer od 1. januarja 2003 do 30. septembra 2006 ali vsaj med januarjem 2005 in koncem obdobja preiskave, to je 30. septembra 2006. Nasprotno je iz te preglednice razvidno, da so se cene med letoma 2003 in 2004 ter v obdobju preiskave zvišale. Te trende potrjujejo podatki o povprečnih cenah v Skupnosti iz uvodne izjave 96 začasne uredbe, pri čemer teh podatkov tožeči stranki nista izpodbijali. Zato tožeči stranki ne moreta trditi, da bi bilo glede na to, da so se cene ferosilicija na splošno znižale, nesmiselno zagovarjati stališče, da bi se z neobstojem dampinškega uvoza cene Skupnosti zvišale na tako raven, da bi se pokrili naraščajoči stroški industrije Skupnosti, pri čemer bi se zagotovila razumna stopnja dobička.
62 Na drugem mestu je treba v zvezi s trditvijo, ki izhaja iz nihanj v povpraševanju v jeklarskem sektorju in analize cen ferosilicija v Skupnosti glede na svetovno proizvodnjo surovega jekla, poudariti, da tožeči stranki zavračata graf, ki sta ga v dokumentu o končnem razkritju predložili instituciji in ki prikazuje gibanje cen ferosilicija Skupnosti v primerjavi z gibanjem cen svetovne proizvodnje surovega jekla, pri čemer se v podporo svoji trditvi sklicujeta na graf, ki je priložen tožbi in prikazuje gibanje cen ferosilicija v Skupnosti glede na gibanje cen proizvodnje jekla Skupnosti. Vendar v nasprotju s trditvami tožečih strank ta graf ne prikazuje, da so cene ferosilicija v Skupnosti sledile nihanjem v proizvodnji jekla Skupnosti in da so se znižale med stagnacijo ali zmanjšanjem povpraševanja jeklarske industrije v Skupnosti.
63 Zato je treba najprej ugotoviti, tako kot je ugotovil Svet, da ta graf kaže, da cene Skupnosti niso vedno sledile nihanjem v proizvodnji jekla Skupnosti. Graf na primer kaže, da so leta 2004, ko se je proizvodnja jekla Skupnosti povečala, cene še naprej padale. Graf prav tako kaže, da se je leta 2006 proizvodnja jekla zmanjšala, cene pa so se zvišale. Ta primera potrjujeta, da graf, ki sta ga predložili tožeči stranki, ne zadostuje za potrditev njune trditve, v skladu s katero naj bi bilo znižanje cen posledica padca povpraševanja.
64 Drugič, opozoriti je treba, da graf ne potrjuje zmanjševanja povpraševanja v celotnem obravnavanem obdobju. Graf kaže povečanje proizvodnje jekla od tretjega četrtletja leta 2003 do drugega četrtletja leta 2004, od četrtega četrtletja 2004 do drugega četrtletja 2005 in v prvih treh četrtletjih obdobja preiskave, to je od 1. oktobra 2005 do 30. septembra 2006. Graf kaže tudi, da so se cene ferosilicija v Skupnosti zviševale med tretjim četrtletjem leta 2003 in drugim četrtletjem leta 2004 ter v celotnem obdobju preiskave. Ob upoštevanju teh pozitivnih sprememb trditev, da so se cene Skupnosti med stagnacijo ali zmanjšanjem povpraševanja jeklarske industrije Skupnosti znižale, ne zadostuje za dokaz, da je Svet storil očitno napako pri presoji s tem, da je trdil, da zaradi dampinškega uvoza industrija Skupnosti prodajnih cen ni mogla zvišati na raven, potrebno za kritje stroškov. Tožeči stranki bi morali dokazati, da se proizvodnja jekla v navedenih obdobjih ni dovolj povečala, da bi to povzročilo zvišanje cen, ki bi proizvajalcem ferosilicija Skupnosti omogočilo prenos stroškov proizvodnje na potrošnike, česar pa nista storili.
65 Na tretjem mestu je treba v zvezi s trditvijo, da so bile cene v Skupnosti tako visoke, da ne bi bilo mogoče trditi, da so bile nelojalno znižane ali da je bil nad njimi izveden pritisk, opozoriti, da sta nelojalno nižanje cen in pritisk nanje pravna pojma, navedena v členu 3(3) osnovne uredbe (postal člen 3(3) Uredbe št. 1225/2009). Na splošno velja, da institucije pri določanju nelojalnega nižanja cen v smislu navedene določbe primerjajo cene Skupnosti s prilagojenimi cenami uvoza, da določijo stopnjo nelojalnega nižanja cen, izraženo v odstotkih. Če se ugotovi, da je bil nad cenami Skupnosti izveden pritisk ali da se cene niso dovolj zvišale, institucije prav tako na splošno primerjajo cene uvoza s ciljno ceno Skupnosti, to je s ceno, ki bi bila dosežena, če ne bi bilo dampinškega uvoza, tako da se določi stopnja odprave škode, ki je prav tako izražena v odstotkih. V obravnavani zadevi iz uvodnih izjav od 87 do 89 in 112 začasne uredbe izhaja, da sta instituciji stopnjo nelojalnega nižanja cen določili v skladu s členom 3(3) osnovne uredbe. Tako je Komisija v uvodni izjavi 89 začasne uredbe navedla, da stopnje nelojalnega nižanja cen znašajo med 4 in 11 %, odvisno od posameznega proizvajalca izvoznika, razen treh proizvajalcev izvoznikov, pri katerih nelojalno nižanje cen ni bilo ugotovljeno. Tožeči stranki pa ne navajata nobenega argumenta, s katerim bi izpodbijali izračun stopenj nelojalnega nižanja cen, ki sta ga izvedli instituciji. Trditev, da so cene Skupnosti najvišje na svetu, ni dovolj za izpodbijanje izračuna.
66 Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba ugotoviti, da noben argument tožečih strank ne dokazuje, da je Svet storil očitno napako pri presoji s tem, da je trdil, da industrija Skupnosti svojih prodajnih cen ni mogla dvigniti toliko, da bi se pokrili vsi stroški, in to ne zaradi dinamike svetovnega trga in nihanja povpraševanja jeklarskega sektorja, ampak zaradi dampinškega uvoza.
67 Zato je treba drugi del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
b) Tretji del prvega tožbenega razloga: učinki škode, ki jo je industrija Skupnosti povzročila sama sebi
Prvi očitek, ki se nanaša na preusmeritve proizvodnje nekaterih proizvajalcev Skupnosti
– Trditve strank
68 Tožeči stranki trdita, da Svet ni ustrezno upošteval učinka prostovoljnih preusmeritev proizvodnje družb Huta Laziska S.A., OFZ a.s. in Vargön Alloys AB leta 2004, ki je v izpodbijani uredbi ocenjeno kot „izjemno uspešno“, na industrijo Skupnosti.
69 Prvič, instituciji naj bi napačno ugotovili dejansko stanje, kar je pomembno vplivalo na analizo vzročne zveze, glede na to, da čeprav iz uvodne izjave 135 začasne uredbe izhaja, da sta dva proizvajalca ferosilicija Skupnosti preusmerila svojo proizvodnjo v proizvodnjo manganovih zlitin, iz uvodne izjave 93 iste uredbe izhaja, da se je to zmanjšanje proizvodnje ferosilicija upoštevalo šele leta 2005. Odločitev o zmanjšanju proizvodnje ferosilicija takrat, ko so bili pogoji na trgu ugodni, je povzročila zvišanje stroškov proizvodnje na enoto ferosilicija, zmanjšanje proizvodnje in prodaje ter manjšo količino proizvoda na trgu. Poleg tega je neupoštevanje preusmeritev proizvodnje v letu 2004 povzročilo napačno predstavo o razvoju proizvodne zmogljivosti, proizvodnje in donosnosti industrije Skupnosti.
70 Drugič, instituciji naj bi storili očitno napako pri presoji s tem, da sta trdili, da so preusmeritve proizvodnje pomenile odziv na dampinški uvoz. Po eni strani je bilo leto 2004 dejansko izjemno leto, v katerem se je donosnost industrije Skupnosti povečala na najvišjo raven v obravnavanem obdobju, pri čemer je njena donosnost naložb dosegla skoraj 20 %, po drugi strani pa se je družba Huta Laziska odločila za preusmeritev v proizvodnjo silicij-mangana, to je proizvoda z manjšo porabo energije in večjo donosnostjo. Zato je po trditvah tožečih strank škodo, ki jo je industrija Skupnosti utrpela v letu 2005 in v obdobju preiskave, mogoče pojasniti s temi prostovoljnimi preusmeritvami proizvodnje, ki so povzročile zvišanje stroškov proizvodnje, kar je povzročilo dodatno zmanjšanje proizvodnje.
71 Svet ob podpori intervenientov izpodbija trditve tožečih strank.
– Presoja Splošnega sodišča
72 Ta očitek se v bistvu nanaša na to, kako sta instituciji analizirali učinek prehoda proizvodnje ferosilicija na proizvodnjo silicij‑mangana, ki so ga izvedli nekateri proizvajalci v Skupnosti leta 2004, na industrijo Skupnosti.
73 V zvezi s tem je treba poudariti, da je Komisija učinek navedenega prehoda analizirala v uvodnih izjavah 135 in 136 začasne uredbe. V navedeni uredbi je trdila, da je bil leta 2004 kljub stroškom preusmeritve proizvodnje del proizvodnje preusmerjen, ker je takrat na trgu Skupnosti primanjkovalo manganovih zlitin, obenem pa je bila dobava ferosilicija zadostna. Komisija je na podlagi tega sklepala, da odločitev nekaterih proizvajalcev Skupnosti, da zmanjšajo proizvodnjo, ni bila prostovoljna, temveč je bila sprejeta zaradi dampinškega uvoza, ki je industriji Skupnosti preprečeval, da bi dobičkonosno prodajala ferosilicij. Poleg tega je v uvodni izjavi 93 začasne uredbe od leta 2005 prilagodila podatke, ki se nanašajo na proizvodno zmogljivost iz preglednice o proizvodni zmogljivosti in izkoriščenosti zmogljivosti, da bi se upoštevala sprememba proizvodnje.
74 Tožeči stranki izpodbijata uvodno izjavo 93 ter uvodni izjavi 135 in 136 začasne uredbe.
75 Prvič, Svet je glede trditve tožečih strank, da je bilo v uvodni izjavi 93 začasne uredbe dejansko stanje napačno ugotovljeno, v odgovor na pisno vprašanje, zastavljeno v obliki ukrepa procesnega vodstva, navedel, da je bila proizvodnja preusmerjena v začetku decembra 2004. Prav tako je med obravnavo priznal, da preusmerjene zmogljivosti decembra 2004 ne bi bilo mogoče uporabiti za proizvodnjo ferosilicija. Zato je treba ugotoviti, da bi bilo treba podatke v zvezi s proizvodno zmogljivostjo prilagoditi, in sicer ne od leta 2005, temveč od leta 2004. Iz tega izhaja, da uvodna izjava 93 začasne uredbe vsebuje vsebinsko nepravilnost.
76 Kljub temu se Splošno sodišče ne strinja s stališčem tožečih strank glede posledic te nepravilnosti. Po eni strani je namreč treba ugotoviti, kot je to med obravnavo poudaril Svet, da bi ob upoštevanju dejstva, da se je proizvodna zmogljivost zmanjšala šele decembra 2004, skupna prilagoditev navedene zmogljivosti za celo leto 2004 pomenila le zelo majhen delež, enak dvanajstini prilagoditev za leto 2005. Po drugi strani bi bil gospodarski položaj na trgu ferosilicija Skupnosti za leto 2004, če bi bila prilagoditev zmogljivosti izvedena tudi za leto 2004, tak: povečanje povpraševanja, povečanje obsega dampinškega uvoza, zmanjšanje proizvodnje, majhno zmanjšanje proizvodne zmogljivosti, zmanjšanje prodaje in tržnih deležev industrije Skupnosti, zvišanje njihove cene, stopnje dobička in donosnosti naložb. Z drugimi besedami, izboljšali bi se vsi gospodarski kazalniki, razen proizvodne zmogljivosti, proizvodnje, prodaje in tržnih deležev. Seveda je v takih okoliščinah verjetno, da je bila odločitev nekaterih proizvajalcev Skupnosti v zvezi s preusmeritvijo proizvodnje posledica poslovne odločitve, katere cilj je doseganje boljše donosnosti na trgu silicij‑mangana, ne pa posledica obstoja dampinškega uvoza na trgu ferosilicija, ki bi ogrozil donosnost industrije Skupnosti. Vendar je enako verjetno, da so nekateri proizvajalci Skupnosti pri svoji odločitvi v zvezi s preusmeritvijo proizvodnje poleg možnosti za večno donosnost na trgu silicij‑mangana upoštevali tudi obstoj poceni blaga iz dampinškega uvoza, katerega obseg se je leta 2004 že zelo povečal in zaradi katerega so se možnosti za donosnost na trgu ferosilicija zdele manj obetavne kot možnosti za donosnost na trgu silicij‑mangana.
77 Zato napačno ugotovljeno dejansko stanje iz uvodne izjave 93 začasne uredbe ni moglo izkriviti analize vzročne zveze.
78 Drugič, v zvezi s trditvijo tožečih strank, da sta instituciji storili očitno napako pri presoji s tem, da sta v uvodni izjavi 136 začasne uredbe navedli, da so bile preusmeritve proizvodnje posledica dampinškega uvoza, je bilo v točki 76 zgoraj ugotovljeno, da je, čeprav je verjetno, da so bile preusmeritve posledica poslovne odločitve, katere cilj je doseganje boljše donosnosti na trgu silicij‑mangana, ne pa posledica obstoja dampinškega uvoza na trgu ferosilicija, ki bi ogrozil donosnost industrije Skupnosti, enako verjetno, da razlog za odločitve v zvezi s preusmeritvijo niso bile le možnosti za večjo donosnost na trgu silicij‑mangana, temveč tudi obstoj poceni blaga iz dampinškega uvoza na trgu silicij‑mangana.
79 Zato je treba skleniti, da noben argument tožečih strank ne dokazuje, da sta instituciji storili očitno napako pri presoji.
80 Ob upoštevanju navedenega je treba ta očitek zavrniti kot neutemeljen.
Drugi očitek, ki se nanaša na prekinitve proizvodnje nekaterih proizvajalcev Skupnosti
– Trditve strank
81 Tožeči stranki poudarjata, da Svet ni upošteval učinkov namernih prekinitev proizvodnje nekaterih proizvajalcev Skupnosti na industrijo Skupnosti, pri čemer je te prekinitve napačno pripisal spornemu uvozu.
82 Na prvem mestu naj bi Svet storil očitno napako pri presoji s tem, da v uvodni izjavi 101 izpodbijane uredbe ni upošteval učinkov prekinitev proizvodnje, ki jih je izvedla družba Huta Laziska, z utemeljitvijo, da bi bilo treba oceno obstoja vzročne zveze izvesti na ravni celotne industrije Skupnosti, čeprav je navedeni dejavnik vplival na celotno industrijo Skupnosti. V zvezi s tem tožeči stranki trdita, prvič, da je družba Huta Laziska v obravnavanem obdobju zaradi težav z dobaviteljem energije večkrat prekinila proizvodnjo; drugič, da se je morala preusmeriti v energetsko manj intenzivno proizvodnjo in proizvodnjo donosnejših proizvodov, kot je silicij‑mangan, in tretjič, da sta instituciji v smislu Uredbe Sveta (ES) št. 1420/2007 z dne 4. decembra 2007 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz silicij‑mangana s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Kazahstana ter o zaključku postopka glede uvoza silicij‑mangana s poreklom iz Ukrajine (UL L 317, str. 5) ločeno analizirali razvoj položaja družbe Huta Laziska.
83 Na drugem mestu naj bi instituciji storili očitno napako pri presoji s tem, da nista upoštevali učinkov prekinitev proizvodnje, ki jih je po eni strani med veliko porabo energije izvedla družba FerroAtlántica SL, ko je povečala svoj dobiček s prodajo energije, po drugi strani pa družba Vargon Alloys, ki je proizvodnjo ferosilicija končala v obdobju preiskave. V zvezi z družbo FerroAtlántica tožeči stranki v repliki menita, da je Svet v odgovoru na tožbo prvič potrdil, da je bila ustavitev proizvodnje ferosilicija med najvišjo porabo električne energije vedno del poslovnega modela družbe. Poleg tega naj bi bila ta trditev v nasprotju z uvodno izjavo 81 izpodbijane uredbe, v kateri je Svet potrdil, da zmanjšanja proizvodnje zaradi izpadov električne energije niso bila redna.
84 Svet ob podpori intervenientov izpodbija trditve tožečih strank.
– Presoja Splošnega sodišča
85 Ta očitek se nanaša to, kako sta instituciji analizirali učinek prekinitev proizvodnje pri treh proizvajalcih Skupnosti, in sicer pri družbah Huta Laziska, FerroAtlántica in Vargön Alloys, na industrijo Skupnosti.
86 Tožeči stranki v bistvu Svetu očitata, da v uvodni izjavi 101 izpodbijane uredbe ni pravilno analiziral učinkov prekinitev proizvodnje pri družbi Huta Laziska ter da ni upošteval prekinitev proizvodnje pri družbah FerroAtlántica in Vargön Alloys.
87 Na prvem mestu je treba, kar zadeva očitno napako pri presoji, ki naj bi bila storjena pri obravnavi položaja družbe Huta Laziska, opozoriti, da je Svet v uvodni izjavi 101 izpodbijane uredbe potrdil, da je treba vzrok za nastalo škodo analizirati na ravni celotne industrije Skupnosti in da bi trendi, ki jih je mogoče opaziti za preostalo industrijo Skupnosti, ostali zelo negativni in bi še naprej izražali znatno škodo, čeprav bi podatke, ki se nanašajo na tega proizvajalca, izločili iz ocene škode.
88 V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, tako kot sta ugotovili tožeči stranki, da analize obstoja vzročne zveze ni treba nujno opraviti na ravni celotne industrije Skupnosti, ker se v tem primeru škoda, ki jo je samo enemu proizvajalcu Skupnosti povzročil dejavnik, ki ni povezan z dampinškim uvozom, ne bi mogla upoštevati. V točki 30 zgoraj je bilo namreč že ugotovljeno, da morajo v okviru analize o nepripisovanju iz člena 3(7) osnovne uredbe institucije po eni strani poleg dampinškega uvoza preučiti vse druge znane dejavnike, ki industriji Skupnosti povzročajo škodo, pri čemer morajo po drugi strani zagotoviti, da se škoda, ki jo povzročijo ti drugi dejavniki, ne pripiše navedenemu uvozu. Člen 3(7) osnovne uredbe ne določa, da je treba pri tej preučitvi upoštevati le škodo, ki so jo celotni industriji Skupnosti povzročili drugi dejavniki. Ob upoštevanju namena te določbe, kot je navedeno v točki 31 zgoraj, to je da se zagotovi, da institucije ločijo in razlikujejo med negativnimi učinki dampinškega uvoza in negativnimi učinki drugih dejavnikov, je mogoče, da je treba v nekaterih okoliščinah škodo, ki je proizvajalcu Skupnosti povzročena posamično zaradi dejavnika, ki ni povezan z dampinškim uvozom, upoštevati, če ta škoda prispeva k škodi celotne industrije Skupnosti.
89 Poleg tega je res, da je v uvodni izjavi 101 izpodbijane uredbe Svet precej jasno potrdil, da je treba vzrok za povzročeno škodo analizirati na ravni celotne industrije Skupnosti, kar bi se lahko razumelo, kot da se dejavnika škode, ki posamično vpliva na proizvajalca Skupnosti, nikoli ne sme upoštevati. Kljub temu se je v nasprotju s trditvami tožečih strank škoda, ki je bila zaradi prekinitve proizvodnje povzročena družbi Huta Laziska, ustrezno upoštevala. Prav tako je v navedeni uvodni izjavi, kot je navedeno v točki 87 zgoraj, Svet pojasnil, da bi trendi, ki jih je mogoče opaziti za industrijo Skupnosti, še naprej izražali obstoj škode, čeprav bi podatke, ki se nanašajo na tega proizvajalca, izločili iz analize škode. Vendar tožeči stranki ne poskušata dokazati, da gre pri tej ugotovitvi za očitno napako pri presoji. Trdita le, da so bile težave družbe Huta Laziska v zvezi z dobaviteljem električne energije vzrok za prekinitve proizvodnje, kar je Svet upošteval v uvodni izjavi 101 izpodbijane uredbe.
90 Nazadnje, kar zadeva Uredbo št. 1420/2007, kot je navedeno v točkah 50 in 51 zgoraj, so institucije v okviru izvajanja diskrecijske pravice pristojne, da preučijo, ali je industrija Skupnosti utrpela škodo in ali je treba to škodo pripisati dampinškemu uvozu ter ali so k škodi prispevali drugi znani dejavniki. To diskrecijsko pravico je treba izvajati za vsak primer posebej glede na vsa ustrezna dejstva (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 14. marca 1990 v zadevi Gestetner Holdings proti Svetu in Komisiji, C‑156/87, Recueil, str. I‑781, točka 43). Vsekakor se v nasprotju z navedbami tožečih strank obravnava položaja družbe Huta Laziska v izpodbijani uredbi ne razlikuje veliko od obravnave v Uredbi št. 1420/2007. Tako kot izpodbijana uredba tudi Uredba št. 1420/2007 ne vsebuje podrazdelka o družbi Huta Laziska. Poleg tega se položaj družbe Huta Laziska, tako kot v izpodbijani uredbi, tudi v tej uredbi obravnava v okviru podrazdelka o učinku gibanja proizvodnih stroškov na škodo. Uredba št. 1420/2007 in izpodbijana uredba se razlikujeta samo v eni stvari. Medtem ko je v izpodbijani uredbi Svet hipotetično in le za izključitev morebitnega učinka na oceno škode, ki jo je utrpela celotna industrija Skupnosti, priznal, da bi lahko škodo družbe Huta Laziska povzročil spor z dobaviteljem električne energije, je v Uredbi št. 1420/2007 priznal, da bi lahko ta spor in zvišanje stroškov električne energije vplivala na uspešnost družbe Huta Laziska, vendar da splošno gibanje proizvodnih stroškov ni prispevalo k škodi, ki jo je utrpela industrija Skupnosti.
91 Iz tega izhaja, da noben argument tožečih strank ne dokazuje, da uvodna izjava 101 izpodbijane uredbe vsebuje očitno napako pri presoji.
92 Na drugem mestu je treba v zvezi z očitno napako pri presoji, ki naj bi bila storjena pri obravnavi prekinitev proizvodnje družb FerroAtlántica in Vargön Alloys, poudariti, prvič, da sta tožeči stranki glede družbe FerroAtlántica med obravnavo trdili, da bi bile po njunem mnenju prekinitve proizvodnje te družbe vzrok za „samopovzročeno“ škodo, če bi zaradi zvišanja cen električne energije družba FerroAtlántica dala prednost prodaji energije pred prodajo ferosilicija. Vendar je treba ugotoviti, da je edini dokument, na katerega se tožeči stranki sklicujeta pri trditvi, da naj bi instituciji storili očitno napako pri presoji, dopis z dne 26. februarja 2007, ki ga je družba FerroAtlántica poslala združenju Euroalliages. V tem dopisu je družba FerroAtlántica pojasnila, da je bila zaradi tarifnega sistema proizvodnja ferosilicija ustavljena med največjo porabo električne energije in da je bila električna energija, ki jo je družba v tem času proizvedla, prodana naprej. Ta dopis na noben način ne dokazuje, da družba FerroAtlántica prekine svojo proizvodnjo vedno, kadar se cene električne energije zvišajo. Tožeči stranki torej nista predložili nobenega dokaza, da so zmanjšanja proizvodnje v družbi FerroAtlántica med največjo porabo električne energije prispevala k škodi celotne industrije Skupnosti in da bi jih moral Svet upoštevati.
93 Drugič, kar zadeva družbo Vargön Alloys, tožeči stranki trdita le, da je ta družba med obdobjem preiskave prekinila proizvodnjo. Čeprav v dokumentu, ki je priložen tožbi, trdita, da je ta prekinitev posledica višine cen električne energije, nista predložili nobenega dokaza v podporo tej trditvi. Zato nista na noben način dokazali, da je zadevna družba prispevala k svoji škodi in da svoje proizvodnje ni prekinila zaradi dampinškega uvoza. Zato ni mogoče trditi, da je Svet storil očitno napako pri presoji, ker ni navedel posebne razlage glede položaja družbe Vargön Alloys.
94 Ob upoštevanju navedenega je treba ta očitek iz tretjega dela prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
Tretji očitek, ki se nanaša na izkoriščenost teoretične nominalne proizvodne zmogljivosti
– Trditve strank
95 Tožeči stranki trdita, da je Svet storil očitno napako pri presoji in kršil člen 3(7) osnovne uredbe ter pravico tožečih strank do obrambe, ker se ni strinjal z uporabo realne proizvodne zmogljivosti namesto teoretične nominalne proizvodne zmogljivosti.
96 Na prvem mestu naj bi Svet storil očitno napako pri presoji s tem, da, prvič, ni upošteval elementov, kot so preusmeritve proizvodnje in prekinitve dobave električne energije, ki so imeli pomemben učinek na pomembne dejavnike škode, in sicer na proizvodno zmogljivost in izkoriščenost proizvodne zmogljivosti.
97 Drugič, tožeči stranki opozarjata, da je napačno trditi, kot je trdil Svet, da bi, tudi če bi bila uporabljena realna proizvodna zmogljivost, trendi v zvezi z razvojem proizvodnih zmogljivosti in izkoriščenostjo zmogljivosti ter ugotovitve v zvezi z obstojem škode ostali nespremenjeni. Tudi če bi trendi v zvezi s proizvodno zmogljivostjo in izkoriščenostjo zmogljivosti ostali nespremenjeni, je namreč pomembno, da se na primer izkoriščenost zmogljivosti poveča s 50 % na 95 %, ker tako povečanje pomeni, da industrija Skupnosti ne more zadostiti povpraševanju.
98 Tretjič, po mnenju tožečih strank trditev Sveta, da se lahko teoretična nominalna izkoriščenost zmogljivosti uporabi, ker se zaustavitve ali zmanjšanja proizvodnje niso redno izvajala, pomeni resno napačno ugotovitev dejanskega stanja in očitno napako pri presoji. Tožeči stranki po eni strani trdita, da so se zaustavitve ali zmanjšanja proizvodnje redno izvajala in da bi se morala upoštevati. To naj bi veljalo za zaustavitve proizvodnje v družbi FerroAtlántica med najvišjo porabo električne energije, ki so vključene v poslovni model družbe in so se torej redno izvajale. Poleg tega bi bilo treba vzdrževalna dela na pečeh za proizvodnjo ferosilicija izvajati vsako leto, pri čemer peči med izvajanjem vzdrževalnih del ni mogoče uporabljati. Po drugi strani tožeči stranki trdita, da izračun proizvodne zmogljivosti, pri katerem se upoštevajo le redni dogodki, pomeni očitno napako pri presoji. Tako je družba Huta Laziska med manjšo dobavo električne energije večkrat znatno zmanjšala proizvodno zmogljivost, zaradi česar ni mogla proizvajati ferosilicija, ne glede na to, kakšni bi bili tržni pogoji.
99 Na drugem mestu tožeči stranki trdita, da utemeljitev analize vzročne zveze na podlagi teoretične nominalne izkoriščenosti zmogljivosti, ne pa na podlagi realne izkoriščenosti zmogljivosti v vsakem primeru pomeni kršitev pravila v zvezi z nepripisovanjem iz člena 3(7) osnovne uredbe, ker pomeni prikrivanje dejanskega vzroka za spremembe podatkov v zvezi s proizvodnjo.
100 Na tretjem mestu tožeči stranki trdita, da izpodbijana uredba krši njuno pravico do obrambe, ker trditev, da bi trendi ostali nespremenjeni, tudi če bi se upoštevala realna izkoriščenost zmogljivosti, ni utemeljena.
101 Svet ob podpori intervenientov izpodbija trditve tožečih strank.
– Presoja Splošnega sodišča
102 V okviru tega očitka tožeči stranki v bistvu trdita, da sta instituciji, ker sta namesto realne proizvodne zmogljivosti uporabili teoretično nominalno proizvodno zmogljivost, prvič, storili očitno napako pri presoji in napačno ugotovili dejansko stanje; drugič, kršili člen 3(7) osnovne uredbe, in tretjič, kršili pravico tožečih strank do obrambe.
103 Na prvem mestu je treba glede očitne napake pri presoji in napačne ugotovitve dejanskega stanja, ki naj bi ju storili instituciji, opozoriti, da je Komisija v uvodnih izjavah 92 in 93 začasne uredbe navedla, da je bila proizvodna zmogljivost ugotovljena na podlagi teoretične nominalne zmogljivosti proizvodnih enot industrije Skupnosti, pri čemer je bila proizvodna zmogljivost ustrezno prilagojena dejstvu, da sta v obravnavanem obdobju dva proizvajalca Skupnosti preusmerila del svoje proizvodnje ferosilicija v proizvodnjo drugih ferozlitin. Poleg tega se je Svet v uvodni izjavi 81 izpodbijane uredbe odzval na pripombe v zvezi z metodologijo, uporabljeno v uvodni izjavi 93 začasne uredbe, in zlasti na predloge, ki so jih izrazile nekatere zainteresirane strani med upravnim postopkom, naj se uporabi vrednost, pri kateri se upoštevajo zaustavitve proizvodnje zaradi izpadov električne energije in vzdrževanja. V zvezi s tem se je skliceval na preiskavo, ki je po njegovem mnenju pokazala, da so bile zaustavitve strojev zaradi vzdrževanja ali izpadov električne energije v obravnavanem obdobju začasne narave in da do njih ni prihajalo redno. Poleg tega je pojasnil, da bi, tudi če bi bile proizvodne zmogljivosti prilagojene, razvoj proizvodne zmogljivosti in izkoriščenosti zmogljivosti ter ugotovitve v zvezi z obstojem znatne škode ostali nespremenjeni.
104 Tožeči stranki menita, da te ugotovitve pomenijo očitno napako pri presoji, zlasti ker niso bile upoštevane prekinitve in preusmeritve proizvodnje. Opozoriti je treba, da trditev tožečih strank ni dovolj natančna, ker nista opredelili, na katere prekinitve in preusmeritve se sklicujeta. Če se domneva, da se sklicujeta na dogodke, ki so se upoštevali pri preverjanju prejšnjih dveh očitkov, to je preusmeritev in prekinitev proizvodnje v družbi Huta Laziska ter prekinitve proizvodnje v družbah FerroAtlántica in Vargön Alloys, je treba ugotoviti, prvič, da tožeči stranki ne izpodbijata trditve, da se je odločitev družbe Huta Laziska iz leta 2004 o preusmeritvi proizvodnje ferosilicija v proizvodnjo silicij‑mangana upoštevala v preglednici o proizvodni zmogljivosti in izkoriščenosti zmogljivosti iz uvodne izjave 93 začasne uredbe prek prilagoditve navedene zmogljivosti za leto 2005 in obdobje preiskave.
105 Kar zadeva prekinitve proizvodnje v družbi Huta Laziska v letih 2005 in 2006, ki so bile posledica spora z dobaviteljem električne energije, in v družbi Vargon Alloys leta 2006, ki so bile po mnenju tožečih strank posledica zvišanja stroškov električne energije, pa ukrepanje institucij ni le smiselno, temveč tudi ne pomeni nobene očitne napake pri presoji. Iz uvodne izjave 81 izpodbijane določbe izhaja, da sta se instituciji odločili, da vrednosti v zvezi s proizvodno zmogljivostjo ne bosta prilagodili, ker so bile navedene prekinitve začasne narave. Pristop institucij je pravilen, ker je po eni strani v nasprotju s trditvami tožečih strank iz dokazov v spisu razvidno, da so bile navedene prekinitve dejansko začasne narave. Če bi po drugi strani morali številčni podatki v zvezi s proizvodno zmogljivostjo izražati začasne zaustavitve strojev, kot so zaustavitve, navedene v obravnavani zadevi, se ti podatki ne bi pravilno uporabili, in sicer za zagotavljanje podatkov z zvezi s proizvodno zmogljivostjo industrije Skupnosti in ne za navajanje sprememb v proizvodnji, ki so razvidne iz številčnih podatkov v zvezi s proizvodnjo. Da pri pristopu institucij ne bi prišlo do napačne presoje, je kljub temu treba te začasne zaustavitve strojev upoštevati v okviru analize nepripisovanja iz člena 3(7) osnovne uredbe.
106 Vendar sta v obravnavani zadevi instituciji v uvodni izjavi 81 izpodbijane uredbe potrdili, da bi, tudi če bi bile proizvodne zmogljivosti prilagojene, ugotovitve v zvezi z obstojem znatne škode, povzročene industriji Skupnosti, ostale enake. Tožeči stranki trdita, da je ta trditev neupravičena, vendar nista predložili nobenega dokaza v zvezi s tem. Trdita le, da je, tudi če bi trendi v zvezi s proizvodno zmogljivostjo in izkoriščenostjo zmogljivosti ostali nespremenjeni, pomembno dejstvo, da se na primer izkoriščenost s 50 % poveča na 95 %, ker tako povečanje pomeni, da industrija Skupnosti ne more zadostiti povpraševanju. Poleg tega, da je primer, na katerega se sklicujeta tožeči stranki, popolnoma teoretičen, to, da industrija Skupnosti ne more zadostiti povpraševanju v okoliščinah, kakršne so v obravnavani zadevi, v kateri določeno število gospodarskih kazalnikov kaže na škodo industrije Skupnosti, ne zagotavlja nobenega podatka v zvezi z izvorom te škode in torej ne more biti dokaz, da navedene škode ni povzročil dampinški uvoz.
107 Nazadnje, kar zadeva prekinitve proizvodnje v družbi FerroAtlántica, je bilo že v točki 92 zgoraj ugotovljeno, da tožeči stranki nista predložili nobenega dokaza, da so ta redna zmanjšanja proizvodnje prispevala k škodi, ki jo je utrpela celotna industrija Skupnosti. Čeprav bi morda lahko, kot poudarjata tožeči stranki, prilagoditev proizvodne zmogljivosti, da bi se upoštevale te prekinitve, povzročila spremembo stopnje izkoriščenosti zmogljivosti industrije Skupnosti in tako pokazala, da je bila industrija manj zmožna zadostiti povpraševanju, je bilo v točki 106 zgoraj že navedeno, da v okoliščinah, v katerih določeno število ekonomskih kazalnikov kaže na škodo industrije Skupnosti, to dejstvo ne dokazuje, da škode ni povzročil dampinški uvoz.
108 Glede na navedeno je treba skleniti, da noben argument tožečih strank ne dokazuje očitne napake pri presoji v zvezi z uporabo teoretične nominalne proizvodne zmogljivosti.
109 Na drugem mestu glede kršitve člena 3(7) osnovne uredbe ni mogoče trditi, kot trdita tožeči stranki, da utemeljitev analize vzročne zveze na podlagi teoretične nominalne izkoriščenosti zmogljivosti in ne na podlagi realne izkoriščenosti zmogljivosti v vsakem primeru pomeni kršitev pravila v zvezi z nepripisovanjem. Poudariti je namreč treba, da čeprav preusmeritev proizvodnih sredstev na drug trg, kot se je zgodilo v obravnavani zadevi, nedvomno povzroči prilagoditev podatkov v zvezi s proizvodno zmogljivostjo, je že v točki 105 zgoraj poudarjeno, da ti podatki niso nujno vključevali vseh začasnih zaustavitev proizvodnih strojev, ker so te zaustavitve vključene v številčne podatke v zvezi s proizvodnjo. Nasprotno, v takih okoliščinah morajo institucije zagotoviti spoštovanje obveznosti iz člena (3)7 osnovne uredbe in izvesti ustrezno analizo nepripisovanja, v okviru katere je treba po potrebi ločiti in razlikovati med škodo, ki jo povzročijo te začasne zaustavitve proizvodnje, in škodo, ki jo povzroči dampinški uvoz.
110 Na tretjem mestu je treba glede kršitve pravice do obrambe tožečih strank opozoriti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da zahtev, ki izhajajo iz spoštovanja pravice do obrambe, ni treba upoštevati samo med postopki, ki imajo lahko za posledico naložitev kazni, ampak tudi v postopkih preiskave pred sprejetjem protidampinških uredb, ki lahko neposredno in posamično prizadenejo zadevna podjetja in imajo zanje neugodne posledice (sodba Sodišča z dne 27. junija 1991 v zadevi Al‑Jubail Fertilizer proti Svetu, C‑49/88, Recueil, str. I‑3187, točka 15). Zlasti mora biti zainteresiranim podjetjem med upravnim postopkom omogočeno, da primerno predstavijo svoje stališče o resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter o dokazih, ki jih Komisija navaja v podporo svoji trditvi o obstoju dampinga in škode, ki naj bi s tem nastala (zgoraj navedena sodba Al‑Jubail Fertilizer proti Svetu, točka 17).
111 V zvezi s tem je treba opozoriti, tako kot je opozoril Svet, da je bila točka 80 dokumenta o končnem razkritju v bistvu enaka uvodni izjavi 81 izpodbijane uredbe, v kateri je navedeno, da bi trendi ostali nespremenjeni, čeprav bi se proizvodne zmogljivosti prilagodile. Vendar tožeči stranki v pripombah v zvezi z dokumentom o končnem razkritju nista zahtevali, da se jima razkrijejo podatki, ki podpirajo to trditev. Zato ne moreta trditi, da je bila kršena njuna pravica do obrambe.
112 Glede na navedeno je treba ta očitek zavrniti kot neutemeljen.
Četrti očitek, ki se nanaša na naložbe industrije Skupnosti v letu 2005 in v obdobju preiskave
– Trditve strank
113 Tožeči stranki trdita, da je Svet kršil pravilo v zvezi z nepripisovanjem iz člena 3(7) osnovne uredbe, ker v izpodbijani uredbi ni upošteval učinkov pomembnih naložb industrije Skupnosti v letu 2005 in v obdobju preiskave, ki so pomenile več kot tretjino skupnih izgub industrije Skupnosti v obdobju preiskave. V zvezi s tem tožeči stranki poudarjata, da je Komisija uvodni izjavi 99 začasne uredbe navedla, da je industrija Skupnosti za naložbe v nadgradnjo proizvodne opreme v letu 2005 namenila skoraj 10 milijonov EUR, v obdobju preiskave pa skoraj 6 milijonov EUR. Po mnenju tožečih strank bi bilo treba zlasti ob upoštevanju obsega navedenih naložb glede na donosnost industrije upoštevati učinke teh naložb, tudi če so se ti učinki dolgoročno zmanjšali, ne glede na to, ali izpolnjevanje veljavne okoljske zakonodaje pomeni škodo, ki jo je industrija Skupnosti povzročila sama sebi.
114 Prvič, Svet ob podpori intervenientov odgovarja, da obseg naložb in njihov učinek na donosnost nista tako velika, kot trdita tožeči stranki. Skupnih naložb, izvedenih v obdobju preiskave, ni mogoče primerjati z zabeleženo skupno izgubo v tem obdobju. Ker so bile zadevne naložbe naložbe v proizvodno opremo, ki so bile v obdobju več let amortizirane, je po mnenju Sveta le majhen del naložb, izvedenih v letu 2005 in v obdobju preiskave, vplival na dobiček. Drugič, ni mogoče šteti, da so naložbe „samopovzročena“ škoda, ker so bile izvedene zaradi izpolnjevanja veljavne okoljske zakonodaje. Tretjič, v uvodnih izjavah 99, 100 in 109 začasne uredbe ter uvodni izjavi 82 izpodbijane uredbe je bil upoštevan učinek zadevnih naložb pri kazalnikih škode. Četrtič, tožeči stranki nista predložili nobenega dokaza, da sta instituciji storili očitno napako pri presoji, ko sta sklenili, da zadevne naložbe ne pomenijo „samopovzročene“ škode.
– Presoja Splošnega sodišča
115 Tožeči stranki v bistvu trdita, da sta instituciji kršili člen 3(7) osnovne uredbe, ker nista upoštevali učinkov pomembnih naložb industrije Skupnosti v letu 2005 in v obdobju preiskave, ki so pomenile več kot tretjino skupnih izgub industrije Skupnosti v obdobju preiskave.
116 Kot sta ugotovili tožeči stranki, je treba zvezi s tem poudariti, da iz uvodne izjave 99 začasne uredbe izhaja, da so bile v letu 2005 in v obdobju preiskave izvedene pomembne naložbe. Vendar niti Komisija v začasni uredbi niti Svet v izpodbijani uredbi v zvezi s temi naložbami nista izvedla analize nepripisovanja. Tako v nasprotju s trditvijo Sveta navedeni uredbi ne vsebujeta nobene obrazložitve glede vprašanja, ali zadevne naložbe pomenijo „samopovzročeno“ škodo. Vendar je mogoče, da so zadevne naložbe glede na svojo višino, in sicer skoraj 10 milijonov EUR v letu 2005 in skoraj 6 milijonov EUR v obdobju preiskave, prispevale k škodi, ki jo je utrpela industrija Skupnosti. Zato je treba ugotoviti, da sta instituciji kršili člen 3(7) osnovne uredbe, ker nista ločili in razlikovali med učinki zadevnih naložb in učinki dampinškega uvoza.
117 Te ugotovitve ni mogoče izpodbijati z argumenti Sveta. Prvič, v nasprotju s trditvami Sveta to, da so bile naložbe izvedene zaradi izpolnjevanja veljavne okoljske zakonodaje, ni pomenilo, da institucijama ne bi bilo treba izvesti analize nepripisovanja. Vprašanje, ali je bila škoda „samopovzročena“, ni pomembno, saj bi lahko naložbe vplivale na industrijo Skupnosti, pri čemer člen 3(7) osnovne uredbe institucijama prepoveduje, da bi dampinškemu uvozu pripisali škodo, ki mu je ne bi smeli.
118 Drugič, res je, da skupnih naložb, izvedenih v obdobju preiskave, ni mogoče primerjati z zabeleženo skupno izgubo v istem obdobju, kot je opozoril Svet. Vendar je dejstvo, da instituciji v zvezi z naložbami nista izvedli ustrezne analize nepripisovanja.
119 Čeprav je Svet kršil pravilo v zvezi z nepripisovanjem iz člena 3(7) osnovne uredbe, je lahko taka kršitev podlaga za razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe le, če je mogoče zaradi nje izpodbijati zakonitost izpodbijane uredbe, ker razveljavlja celotno analizo institucij v zvezi z vzročno zvezo (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 28. oktobra 2004 v zadevi Shanghai Teraoka Electronic proti Svetu, T‑35/01, ZOdl., str. II‑3663, točka 167). Tožeči stranki v zvezi s tem nista predstavili nobenih argumentov.
120 Splošno sodišče ocenjuje, da ta kršitev ne vpliva na zakonitost izpodbijane uredbe. Kot je poudaril Svet, so bile zadevne naložbe naložbe v proizvodno opremo, ki so bile v več letih amortizirane, pri čemer je le del teh naložb vplival na donosnost industrije Skupnosti v letu 2005 in v obdobju preiskave. V zvezi s tem je Svet v odgovoru na pisno vprašanje, ki mu ga je predložilo Splošno sodišče v okviru ukrepa procesnega vodstva, na podlagi številčnih podatkov in obrazložitev pojasnil, da so naložbe, izvedene v letu 2005, povzročile največ 4,7 % izgube donosnosti industrije Skupnosti, zabeležene v letu 2005. Zato ni mogoče šteti, da so zadevne naložbe znatno prispevale k škodi, ki jo je utrpela industrija Skupnosti v letu 2005 in v obdobju preiskave.
121 Iz tega izhaja, da na podlagi ugotovljene kršitve ni mogoče izpodbijati zakonitosti izpodbijane uredbe ter da je treba ta očitek in ves tretji del prvega tožbenega razloga zavrniti.
c) Četrti del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na vpliv zvišanja cen surovin
Trditve strank
122 Tožeči stranki trdita, da instituciji nista ustrezno upoštevali vpliva zvišanja cen surovin na škodo, ki jo je utrpela industrija Skupnosti, s čimer sta storili očitne napake pri presoji.
123 Na prvem mestu naj bi Svet storil očitno napako pri presoji s tem, da je v uvodni izjavi 99 izpodbijane uredbe navedel, da so se proizvodni stroški v industriji zlitin zvišali na globalni ravni, s čimer so enako močno prizadeli vso svetovno industrijo. Tožeči stranki menita, da tudi če se lahko proizvodni stroški zvišajo na globalni ravni, tako zvišanje nima enakega učinka po celem svetu.
124 Prvič, Svet naj namreč ne bi upošteval dejstva, da imajo proizvajalci Skupnosti že v izhodišču višje proizvodne stroške kot drugi svetovni proizvajalci. Čeprav so se proizvodni stroški v podobnem obsegu zvišali za vse proizvajalce, po mnenju tožečih strank proizvajalci, ki imajo v izhodišču višje stroške, hitreje utrpijo škodo kot drugi proizvajalci, njihova škoda pa je tudi večja. Zato po mnenju tožečih strank in v nasprotju s trditvijo Sveta v izpodbijani uredbi proizvajalcu iz tretje države ni nujno treba zvišati cen v takem obsegu kot proizvajalcu Skupnosti, ki se sooča z enakim zvišanjem stroškov, saj ima proizvajalec iz tretje države pri dani prodajni ceni višjo izhodiščno donosnost.
125 Instituciji sta torej imeli na voljo informacije, ki so dokazovale, da so imeli proizvajalci Skupnosti višje strukturne stroške proizvodnje ferosilicija kot proizvajalci iz tretjih držav, vključeni v protidampinški postopek. Tožeči stranki Splošno sodišče pozivata, naj odredi predložitev teh informacij. Poleg tega sta tožeči stranki med upravnim postopkom predložili dokaze, da so bile leta 2005 in v obdobju preiskave cene ferosilicija v Skupnosti najvišje na svetu in da so proizvodni stroški industrije Skupnosti vse bolj presegali te cene. Nazadnje, tožeči stranki trdita, da so se leta 2005 in v obdobju preiskave, ko so se stroški industrije Skupnosti zelo povišali, cene na svetovnih trgih znižale zaradi manjše potrošnje. Čeprav je imela industrija Skupnosti najvišje cene na svetu, je imela v letu 2005 in v obdobju preiskave izgube zaradi višjih proizvodnih stroškov.
126 Drugič, tožeči stranki trdita, da instituciji nista upoštevali dejstva, da so kljub enakovrednosti cen v makroekonomskem smislu na vseh trgih zaradi mikroekonomskih razlik zvišanja cen vložkov bolj vplivala na proizvajalce Skupnosti kot na proizvajalce iz tretjih držav, vključene v protidampinško preiskavo. Po eni strani je večina proizvajalcev s sedežem v teh državah vertikalno povezana, kar jih ščiti pred nestanovitnostjo cen na svetovnih trgih, pri čemer noben proizvajalec Skupnosti ni primerljivo vertikalno povezan. Po drugi strani proizvajalci Skupnosti nimajo enake ekonomije obsega kot proizvajalci v državah, vključenih v protidampinško preiskavo. Na primer, proizvodna zmogljivost družbe Erdos Xijin Kuangye Co., Ltd, ki je ena od družb na Kitajskem, ki proizvajajo ferosilicij, je bila skoraj dvakrat večja od skupne proizvodne zmogljivosti vseh proizvajalcev Skupnosti. Proizvodni stroški na enoto so v tretjih državah na splošno ustrezno nižji.
127 Na drugem mestu naj bi instituciji storili očitno napako pri presoji s tem, da sta v uvodni izjavi 132 začasne uredbe v odgovor na argument, da je zvišanje proizvodnih stroškov povzročilo škodo, navedli, da so se cene energije zvišale po vsem svetu, včasih precej bolj kot v Evropi. Samo primerjava cen električne energije na svetovni ravni ali v državah, vključenih v protidampinško preiskavo, s cenami električne energije v Evropi ne pomeni izpolnitve zahteve v zvezi z nepripisovanjem. Po mnenju tožečih strank bi morali instituciji opredeliti vpliv zvišanja cen električne energije na industrijo Skupnosti in ga ločiti od vpliva uvoza ferosilicija. Prvič, instituciji namreč nista upoštevali podatkov Eurostata niti svojih preiskav v zvezi s trgom Skupnosti za električno energijo, ki so kazali na znatno zvišanje stroškov energije v državah članicah, v katerih imajo sedež proizvajalci ferosilicija na ravni Skupnosti. Drugič, ker se cene električne energije znotraj Unije zelo razlikujejo, bi morali instituciji primerjati dejanske podatke proizvajalcev Skupnosti s podatki proizvajalcev s sedežem v državah, vključenih v protidampinško preiskavo. Tretjič, raven cen električne energije na svetovni ravni ni pomembna, ampak je pomembno samo zvišanje cen električne energije v državah, ki proizvajajo ferosilicij, glede na zvišanje teh cen v primeru industrije Skupnosti. Četrtič, tudi če so se cene energije v tretjih državah morda zvišale, so po mnenju tožečih strank še vedno nižje od cen energije za industrijo Skupnosti, zaradi česar so proizvajalci ferosilicija s sedežem v tretjih državah še naprej ustvarjali dobiček, medtem ko so proizvajalci Skupnosti ustvarjali izgubo.
128 Na tretjem mestu naj bi Svet v uvodni izjavi 92 izpodbijane uredbe storil očitno napako pri razlagi delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom „Analysis of economic indicators of the EU metals industry: the impact of raw materials and energy supply on competitiveness“ (Analiza gospodarskih kazalcev kovinske industrije EU: vpliv surovin in dobave energije na konkurenčnost; v nadaljevanju: delovni dokument Komisije), na podlagi katerega je zavrnil argument, da industrija Skupnosti zaradi svoje strukture stroškov ni dovolj konkurenčna. Po mnenju tožečih strank ta dokument jasno kaže, da se kovinska industrija Skupnosti srečuje z vse večjo konkurenco s strani proizvajalcev, katerih struktura proizvodnih stroškov je drugačna. Zlasti je v dokumentu navedeno, da je prodaja ferozlitin, pri katerih se za proizvodnjo porabi več energije, in sicer silicija s kovinskimi delci in ferosilicija, s strani proizvajalcev Skupnosti ranljiva zaradi premajhne konkurenčnosti na ravni stroškov.
129 Svet ob podpori intervenientov izpodbija trditve tožečih strank.
Presoja Splošnega sodišča
130 Ta del prvega tožbenega razloga se nanaša na to, kako sta instituciji analizirali vpliv zvišanja cen surovin na škodo, ki jo je utrpela industrija Skupnosti. Tožeči stranki v bistvu trdita, da so bile storjene tri očitne napake pri presoji. Te se po njunem mnenju nanašajo na uvodni izjavi 92 in 99 izpodbijane uredbe ter na uvodno izjavo 132 začasne uredbe.
131 Na prvem mestu je treba v zvezi z uvodno izjavo 99 izpodbijane uredbe opozoriti, da je v njej navedeno:
„Kar zadeva zvišanja stroškov, je industrija Skupnosti zatrdila, da do zvišanj stroškov, ki jih je opaziti v industriji zlitin, običajno pride na globalni ravni, s čimer v enaki meri prizadenejo vso svetovno industrijo. Analiza spreminjanja cen pomembnejših stroškovnih postavk v obravnavanem obdobju kaže, da so se stroški zvišali (električna energija, kvarcit in pasta za elektrode). Vendar je preiskava pokazala, da četudi bi ta zvišanja delno nadomestili z zvišanji prodajnih cen, industrija Skupnosti zaradi poceni dampinškega uvoza ne more na svojo prodajno ceno prenesti celotnega učinka zvišanj stroškov.“
132 Tožeči stranki trdita, da je Svet storil očitno napako pri presoji, ko je navedel, da so se stroški proizvodnje v industriji zlitin zvišali na globalni ravni, s čimer so enako močno prizadeli vso svetovno industrijo.
133 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da v nasprotju s trditvijo tožečih strank Svet v uvodni izjavi 99 izpodbijane uredbe ni na noben način trdil, da so se stroški proizvodnje v industriji zlitin zvišali na globalni ravni, s čimer so enako močno prizadeli vso svetovno industrijo. Iz besedila te uvodne izjave je jasno razvidno, da je Svet le poročal o tej trditvi, kot jo je oblikovala industrija Skupnosti.
134 Poleg tega Svet ugotovitve, ki jo je navedel že v uvodni izjavi 133 začasne uredbe, da zvišanje proizvodnih stroškov ni prekinilo vzročne zveze med dampinškim uvozom in škodo, na noben način ni utemeljeval s to trditvijo industrije Skupnosti. Tako je Svet v uvodni izjavi 99 izpodbijane uredbe potrdil, da so se nekateri proizvodni stroški zvišali, vendar je sklenil, da bi se zaradi dampinškega uvoza ta zvišanja le delno lahko nadomestila z zvišanji cen. Z drugimi besedami, po mnenju Sveta kljub zvišanju proizvodnih stroškov škoda, ki jo je utrpela industrija Skupnosti, ni posledica tega zvišanja, ampak nezmožnosti prenosa celotnega učinka zvišanj stroškov na prodajne cene zaradi spornega uvoza.
135 Vendar tožeči stranki ne navajata nobenega argumenta, s katerim bi dokazali, da je Svet s tem storil očitno napako pri presoji, saj želita dokazati le, da je napačno trdil, da so zvišanja stroškov enako močno prizadela vso svetovno industrijo. Zato je treba zavrniti argument tožečih strank, ki se nanaša na uvodno izjavo 99 izpodbijane uredbe, pri čemer ni treba odrediti nobene predložitve dokumentov.
136 Na drugem mestu je treba v zvezi z argumentom, ki se nanaša na uvodno izjavo 132 začasne uredbe, opozoriti, da je Komisija v navedeni uvodni izjavi ugotovila, da je, čeprav stroški za električno energijo pomenijo velik del proizvodnih stroškov zadevnega izdelka, preiskava pokazala tudi, da so se cene energije zvišale po vsem svetu, vključno z zadevnimi državami, včasih precej bolj kot v Uniji. Komisija je v uvodni izjavi 133 začasne uredbe ugotovila, da na podlagi navedenega vprašanje energije ne more prekiniti vzročne zveze med dampinškim uvozom in škodo, ki jo je utrpela industrija Skupnosti.
137 Tožeči stranki izpodbijata te uvodne izjave z utemeljitvijo, da v skladu s pravilom v zvezi z nepripisovanjem iz člena 3(7) osnovne uredbe Komisija ne bi smela samo na splošno in brez dokazov trditi, da so se cene energije zvišale po vsem svetu, včasih precej bolj kot v Uniji. Vendar razloga, ki sta ju tožeči stranki navedli v podporo tej trditvi, nista prepričljiva.
138 Tožeči stranki po eni strani trdita, da bi morala Komisija analizirati podatke Eurostata in rezultate svojih preiskav v zvezi s trgom električne energije, ki so kazale na znatno zvišanje cen električne energije v državah članicah, v katerih imajo sedež proizvajalci Skupnosti. Vendar tožeči stranki te trditve ne podpirata z nobenim dokazom.
139 Po drugi strani tožeči stranki trdita, da bi morala Komisija primerjati številčne podatke v zvezi s proizvajalci Skupnosti in proizvajalci izvozniki, vključenimi v postopek preiskave. Vendar tožeči stranki nista predložili nobenega dokaza, da bi taka primerjava številčnih podatkov pokazala, da je bilo zvišanje stroškov energije v Skupnosti tolikšno, da je povzročilo škodo industriji Skupnosti. Zato je treba argument tožečih strank, ki se nanaša na uvodno izjavo 132 začasne uredbe, zavrniti.
140 Na tretjem mestu je treba v zvezi z argumentom, ki se nanaša na uvodno izjavo 92 izpodbijane uredbe, poudariti, da je Svet v navedeni uvodni izjavi obravnaval vprašanje konkurenčnosti industrije Skupnosti in delovni dokument Komisije, ki po mnenju tožečih strank dokazuje, da se je konkurenčnost industrije Skupnosti zmanjšala zaradi zvišanja stroškov, s katerim se je morala soočiti. V navedeni uvodni izjavi je Svet ocenil, da Komisija v tem dokumentu ni navedla nobene ugotovitve, ki bi se nanašala na morebitno nekonkurenčnost evropske industrije ferozlitin. Nasprotno, po mnenju Sveta je v tem delovnem dokumentu navedeno, da se proizvajalci ferozlitin soočajo z rastočim uvozom iz tretjih držav, kot so Kitajska, Rusija, Ukrajina, Brazilija in Kazahstan, kar bi utegnilo ogroziti dolgoročno trajnost industrije ferozlitin v EU, če se hitro ne zagotovijo enotni pogoji delovanja s konkurenco iz tretjih držav.
141 Tožeči stranki ocenjujeta, da je Svet napačno razlagal ta delovni dokument. Zlasti menita, da je Komisija v tem dokumentu med drugim potrdila, da je bila prodaja ferosilicija ranljiva zaradi premajhne konkurenčnosti na ravni stroškov.
142 Kot sta ugotovili tožeči stranki, je treba v zvezi s tem poudariti, da je v delovnem dokumentu Komisije navedeno, da se kovinska industrija Skupnosti srečuje z vse večjo konkurenco s strani proizvajalcev, katerih struktura proizvodnih stroškov je drugačna in ki imajo surovine in/ali energijo na voljo po nižjih cenah.
143 Vendar se Splošno sodišče ne strinja z razlago tožečih strank, da so proizvajalci ferosilicija na ravni Skupnosti ranljivi zaradi svoje strukture stroškov. Tožeči stranki se tako sklicujeta na del delovnega dokumenta, v katerem je navedeno, da „se proizvajalci ferozlitin, zlasti silicija s kovinskimi delci in ferosilicija, soočajo z rastočim uvozom iz tretjih držav, kot so Kitajska, Rusija, Ukrajina, Brazilija in Kazahstan“, pri čemer je pojasnjeno, da „bi lahko bila ogrožena dolgoročna trajnost industrije ferozlitin v EU, če se hitro ne zagotovijo enotni pogoji delovanja s konkurenco iz tretjih držav“. Vendar niti iz besedila niti iz konteksta teh navedb ne izhaja, da je bila prodaja ferosilicija ranljiva zaradi premajhne konkurenčnosti proizvajalcev Skupnosti na ravni stroškov. Po eni strani ne bi bilo smiselno, če bi se razlagalo, da sklicevanje na zagotovitev enotnih pogojev delovanja s konkurenco iz tretjih držav pomeni, da so proizvajalci Skupnosti ranljivi zaradi njihove strukture stroškov. Veliko bolj razumno je domnevati, da se je Komisija želela sklicevati na neobičajno nizke cene proizvajalcev izvoznikov iz tretjih držav. Po drugi strani je Komisija na koncu odstavka navedenega besedila omenila protidampinške ukrepe v zvezi s feromolibdenom, kar dokazuje, da se je Komisija pri sklicevanju na vzpostavitev enakih pogojev delovanja s konkurenco iz tretjih držav sklicevala na možnost sprejetja protidampinških ukrepov.
144 Zato je treba ugotoviti, da tožeči stranki z nobenim argumentom nista dokazali, da je Svet v uvodni izjavi 92 izpodbijane uredbe narobe razlagal delovni dokument Komisije in da je v zvezi z vplivom strukture proizvodnih stroškov industrije Skupnosti na škodo, ki jo je ta utrpela, storil očitno napako pri presoji.
145 Ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev je treba četrti del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
d) Peti del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na učinke zmanjšanja povpraševanja v letu 2005
Trditve strank
146 Tožeči stranki trdita, da uvodna izjava 81 začasne uredbe vsebuje očitno napako pri presoji, ker je v njej navedeno, da je potrošnja ferosilicija v Skupnosti v obravnavanem obdobju ostala precej stabilna, razen v letih 2003 in 2004, ko se je povečala za 6 % zaradi izjemno velikega povpraševanja s strani jeklarske industrije. S tem naj bi Svet napačno presodil posledice razvoja povpraševanja in znižanje cen napačno pripisal spornemu uvozu, pri čemer je kršil člen 3(7) osnovne uredbe.
147 Po mnenju tožečih strank potrošnja v Skupnosti v obravnavanem obdobju ni bila stabilna. Tožeči stranki tako opozarjata, da se je potrošnja v Skupnosti med letoma 2004 in 2005 zmanjšala za 4,4 %. To zmanjšanje povpraševanja je bilo posledica stagnacije in nato velikega upada povpraševanja, kar je zelo negativno vplivalo na cene v Skupnosti. V zvezi s tem tožeči stranki trdita, da na tako preglednem in konkurenčnem trgu, kot je trg ferosilicija, cene določajo predvsem nihanja v ponudbi in povpraševanju na svetovni ravni ter v določenem obsegu tudi stroški proizvodnje. Med večjim povpraševanjem in/ali manjšo ponudbo se cene zvišajo, medtem ko se med manjšim povpraševanjem in/ali večjo ponudbo cene znižajo, kar je Splošno sodišče izrecno priznalo v zgoraj v točki 27 navedeni sodbi Aluminium Silicon Mill Products proti Svetu v zvezi z drugo ferozlitino, in sicer silicija s kovinskimi delci. Cene ferosilicija v Skupnosti so se tako znižale, medtem ko so proizvodni stroški proizvajalcev Skupnosti presegli tržne cene, zaradi česar je imela industrija Skupnosti znatne izgube.
148 Svet ob podpori intervenientov izpodbija trditve tožečih strank.
Presoja Splošnega sodišča
149 V tem delu prvega tožbenega razloga tožeči stranki v bistvu izpodbijata oceno posledic razvoja povpraševanja v obravnavanem obdobju s strani institucij. Tožeči stranki zlasti ocenjujeta, da uvodna izjava 81 začasne uredbe vsebuje očitno napako pri presoji.
150 Opozoriti je treba, da uvodna izjava 81 začasne uredbe vsebuje preglednico s številčnimi podatki v zvezi s potrošnjo Skupnosti za obravnavano obdobje in ta komentar Komisije: „Potrošnja fero‑silicija v Skupnosti je ostala precej stabilna med obravnavanim obdobjem, razen v letih 2003 in 2004, ko se je povečala za 6 % zaradi izjemno velikega povpraševanja s strani jeklarske industrije.“ Poudariti je tudi treba, da je Komisija v uvodni izjavi 124 začasne uredbe v okviru analize nepripisovanja navedla:
„[...] [O]čitna potrošnja fero‑silicija na trgu Skupnosti [je bila] v obravnavanem obdobju, razen leta 2004, precej stabilna. Zato znatne škode, ki jo je utrpela industrija Skupnosti, ni mogoče pripisati zmanjšanju povpraševanja na trgu Skupnosti.“
151 Tožeči stranki menita, da so te trditve napačne, ker potrošnja Skupnosti v obravnavanem obdobju ni bila stabilna, ampak se je med letoma 2004 in 2005 zmanjšala za 4,4 %.
152 Kot je ugotovil Svet, je v zvezi s tem najprej treba ugotoviti, da tožeči stranki ne izpodbijata pravilnosti številčnih podatkov iz uvodne izjave 81 začasne uredbe. Kot ugotavlja Svet, spor med strankami zadeva le razlago teh podatkov.
153 Prav tako je treba ugotoviti, da tožeči stranki napačno razlagata ugotovitve Komisije iz uvodne izjave 81 začasne uredbe. V nasprotju s trditvami tožečih strank Komisija namreč ni trdila le, da je potrošnja Skupnosti ostala stabilna, ampak je ugotovila tudi, da se je v letih 2003 in 2004 povečala zaradi večjega povpraševanja s strani jeklarske industrije. Poleg tega iz uvodne izjave 124 začasne uredbe izhaja, da je v okviru analize nepripisovanja upoštevala razvoj povpraševanja v letu 2004, vendar je ugotovila, da je kljub temu razvoju treba potrošnjo obravnavati kot na splošno stabilno, kar je pomenilo, da škode, ki jo je utrpela industrija Skupnosti, ni mogoče pripisati zmanjšanju povpraševanja v Skupnosti. Zato je treba ugotoviti, da je Komisija izpolnila svojo obveznost na podlagi člena 3(7) osnovne uredbe, in sicer da mora ločiti in razlikovati škodo, povzročeno zaradi zmanjšanja povpraševanja ali sprememb vzorcev potrošnje.
154 Nazadnje, noben od argumentov tožečih strank ne dokazuje, da ugotovitev Komisije v uvodni izjavi 124 začasne uredbe vsebuje očitno napako pri presoji. Tožeči stranki zgolj predlagata svojo razlago podatkov iz uvodne izjave 81 začasne uredbe, pri čemer nikakor na pojasnjujeta, v čem razlaga podatkov, ki jo predlagata instituciji, vsebuje očitno napako pri presoji. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je zmanjšanje potrošnje v Skupnosti za 4,4 % med letoma 2004 in 2005 verjetno negativno vplivalo na cene v Skupnosti, kot trdita tožeči stranki. Kljub temu je verjetna tudi razlaga podatkov iz uvodne izjave 81 začasne uredbe, kot jo predlagata instituciji, in sicer da kažejo razmeroma stabilno povpraševanje v celotnem obdobju preiskave, kar pomeni, da se lahko ta razvoj v letih 2004 in 2005 razlaga kot posledica izjemno velikega povpraševanja s strani jeklarske industrije v letu 2004, ki mu je sledila vrnitev na normalne ravni v letu 2005. V tem primeru je ugotovitev, da škode, ki jo je utrpela industrija Skupnosti, kot izhaja iz podatkov za celotno obravnavano obdobje, ni mogoče pripisati razvoju potrošnje v letih 2004 in 2005, upravičena. V okviru navedenega je treba ugotoviti, da tožeči stranki nista dokazali, da sta instituciji storili očitno napako pri presoji.
155 Zato je treba peti del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
e) Šesti del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na učinke uvoza iz drugih tretjih držav
Trditve strank
156 Tožeči stranki trdita, da sta instituciji kršili pravilo v zvezi z nepripisovanjem, ker nista ustrezno upoštevali učinkov uvoza iz drugih tretjih držav, ki niso bile vključene v postopek preiskave (v nadaljevanju: druge tretje države). Tožeči stranki trdita, da je Komisija v začasni uredbi, kot je bila potrjena z izpodbijano uredbo, trdila le, da učinkov uvoza iz drugih tretjih držav ni mogoče obravnavati kot pomembnih v primerjavi s količino in cenami dampinškega uvoza, kar pa ne zadostuje za zagotovitev spoštovanja načela nepripisovanja.
157 Tožeči stranki namreč trdita, da instituciji, čeprav sta v uvodnih izjavah 116, 118 in 120 začasne uredbe opredelili določene učinke uvoza iz drugih tretjih držav, teh učinkov nista upoštevali ločeno, da bi pravilno pripisali vzroke škode. Prvič, Komisija je v uvodni izjavi 116 začasne uredbe navedla, da so bile cene uvoza iz teh tretjih držav za od 2,3 % do 5,7 % nižje od cen industrije Skupnosti. V Uredbi št. 1420/2007 je bila kot podlaga za uvedbo protidampinških dajatev uporabljena primerljiva stopnja nelojalnega nižanja cen. Drugič, Komisija je v uvodnih izjavah 118 in 120 začasne uredbe v zvezi z uvozom z Islandije in iz Venezuele potrdila, da je navedeni uvoz negativno vplival na položaj industrije Skupnosti. Instituciji bi torej morali upoštevati skupne učinke vsega škodljivega uvoza iz tretjih držav in tudi vse druge znane dejavnike škode, pri čemer navedenih učinkov ne bi smeli pripisati spornemu uvozu.
158 Tožeči stranki v repliki dodajata, da Svet ni upošteval dejstva, da je bil velik del povečanja količine dampinškega uvoza namenjen zapolnitvi „praznine“ na trgu, ki je bila posledica umika nekaterih proizvajalcev iz tretjih držav v obravnavanem obdobju.
159 Svet ob podpori intervenientov izpodbija trditve tožečih strank.
Presoja Splošnega sodišča
160 V tem delu prvega tožbenega razloga tožeči stranki v bistvu izpodbijata oceno institucij o učinkih uvoza iz drugih tretjih držav na škodo, ki jo je utrpela industrija Skupnosti. Tožeči stranki zlasti ocenjujeta, da uvodne izjave 116, 118 in 120 začasne uredbe vsebujejo očitno napako pri presoji, ker je Komisija v njih opredelila nekatere učinke navedenega uvoza, ki pa jih ni pravilno upoštevala ločeno.
161 Opozoriti je treba, da je Komisija v uvodni izjavi 116 začasne uredbe ugotovila, da se je v obravnavanem obdobju količina celotnega uvoza iz vseh drugih tretjih držav zmanjšala za približno 45 %, pri čemer se je njihov tržni delež zmanjšal s 54,8 % na 30 %, da so se v istem obdobju cene tega uvoza zvišale za 7 % ter da je bila v obravnavanem obdobju povprečna cena tega uvoza višja od povprečne cene dampinškega uvoza in v istem obdobju za od 2,3 % do 5,7 % nižja od povprečne cene industrije Skupnosti. Komisija je v uvodnih izjavah od 117 do 120 iste uredbe analizirala vpliv uvoza z Norveškega, Islandije, iz Brazilije in Venezuele na škodo. Ugotovila je, da niti uvoz iz Brazilije niti uvoz z Norveškega nista prispevala k škodi, ki jo je utrpela industrija Skupnosti. Na drugi strani pa je ugotovila, da bi uvoz z Islandije in iz Venezuele sicer lahko imel negativen učinek na položaj industrije Skupnosti, vendar tega učinka ni mogoče obravnavati kot pomembnega v primerjavi s količino in cenami dampinškega uvoza. Komisija je v uvodni izjavi 121 začasne uredbe na podlagi elementov iz uvodnih izjav od 116 do 120 iste uredbe sklenila, da uvoz iz drugih tretjih držav ni bistveno prispeval k škodi, ki jo je utrpela industrija Skupnosti.
162 Tožeči stranki z argumenti nista uspeli dokazati, da ta ugotovitev vsebuje očitno napako pri presoji.
163 Na prvem mestu je treba v zvezi s trditvijo tožečih strank, ki se nanaša na uvodno izjavo 116 začasne uredbe, ugotoviti, da tožeči stranki trdita le, da je bila stopnja nelojalnega nižanja cen, in sicer od 2,3 % do 5,7 %, podlaga za uvedbo protidampinških dajatev v Uredbi št. 1420/2007, kar naj bi dokazovalo, da Komisija ni mogla skleniti, da uvoz iz drugih tretjih držav ni prispeval k škodi.
164 Prvič, kot je bilo poudarjeno v točki 90 zgoraj, je treba v zvezi s tem opozoriti, da morata instituciji v okviru izvajanja svoje diskrecijske pravice preučiti, ali je industrija Skupnosti utrpela škodo in ali je to škodo mogoče pripisati dampinškemu uvozu oziroma ali so k škodi prispevali drugi znani dejavniki, in da morata to diskrecijsko pravico izvajati za vsak posamezen primer, pri čemer morata upoštevati vsa pomembna dejstva. V vsakem primeru je treba opozoriti, da je bila v Uredbi št. 1420/2007 za uvedbo protidampinških ukrepov uporabljena 4,5‑odstotna stopnja nelojalnega nižanja cen. V navedeni uredbi se Svet ni skliceval na razpon vrednosti, kot ga navajata tožeči stranki. Poleg tega je pomembneje, da je Svet v Uredbi št. 1420/2007 svojo ugotovitev, da je treba sprejeti te ukrepe, utemeljil na več drugih dejavnikih. Zato ni mogoče sklepati na podlagi tega, da je Svet v Uredbi št. 1420/2007 določil 4,5‑odstotno stopnjo nelojalnega nižanja cen in da je sprejel protidampinške ukrepe.
165 Drugič, kot je ugotovil Svet, je treba ugotoviti, da se Komisija v uvodni izjavi 116 začasne uredbe ni sklicevala na stopnjo nelojalnega nižanja cen uvoza iz drugih tretjih držav, ampak je navedla, da je bila v obravnavanem obdobju cena tega uvoza nižja od cene industrije Skupnosti. Kot je že bilo poudarjeno v točki 65 zgoraj, je nelojalno nižanje cen pravni pojem, predviden v členu 3(3) osnovne uredbe, v skladu s katerim institucije primerjajo cene Skupnosti s prilagojenimi cenami uvoza, da določijo stopnjo nelojalnega nižanja cen, izraženo v odstotkih. Zato analogija med stopnjo nelojalnega nižanja cen in preprosto primerjavo cen ni mogoča.
166 Tretjič, ugotovitev Komisije v zvezi z ravnjo cen je le del širše obrazložitve iz uvodne izjave 116 začasne uredbe. Tudi če raven cen uvoza iz drugih tretjih držav v primerjavi z ravnjo cen Skupnosti lahko dokazuje, da je ta uvoz prispeval k škodi, ki jo je utrpela industrija Skupnosti, ni mogoče izločiti drugih elementov obrazložitve Komisije, na podlagi katerih tega prispevka k škodi ni upoštevala. Tako je Komisija ugotovila, da se je tržni delež tega uvoza v obravnavanem obdobju zmanjšal, da so se v istem obdobju njegove cene zvišale in da so bile ves čas višje od cen dampinškega uvoza. Kot je poudaril Svet, iz tega izhaja, da na podlagi predpostavke, da se potrošnja v Skupnosti ni povečala, v nasprotju z dampinškim uvozom skupni uvoz iz drugih tretjih držav ni mogel pridobiti tržnega deleža v škodo industrije Skupnosti.
167 Iz tega izhaja, da noben argument tožečih strank ne dokazuje, da uvodna izjava 116 začasne uredbe vsebuje očitno napako pri presoji.
168 Na drugem mestu je treba v zvezi s trditvijo, ki se nanaša na uvodne izjave od 118 do 120 začasne uredbe, opozoriti, da tožeči stranki ne izpodbijata ugotovitve Komisije, da čeprav je uvoz z Islandije in iz Venezuele lahko imel negativen učinek na položaj industrije Skupnosti, tega učinka ni mogoče obravnavati kot pomembnega v primerjavi s količino in cenami dampinškega uvoza. Tožeči stranki trdita le, da bi morali instituciji izvesti analizo skupnih učinkov uvoza iz drugih tretjih držav in analizo vseh drugih znanih dejavnikov škode.
169 Prvič, kar zadeva analizo skupnih učinkov uvoza iz drugih tretjih držav, je treba poudariti, da je Komisija v nasprotju s trditvami tožečih strank tako analizo dejansko opravila. Ta analiza je prva od treh faz preučitve učinka uvoza iz drugih tretjih držav. Tako je Komisija najprej v uvodni izjavi 116 začasne uredbe poudarila razvoj gospodarskih kazalnikov, ki veljajo za ves uvoz iz drugih tretjih držav. Kot je navedeno v točki 166 zgoraj, ob upoštevanju tega razvoja ni mogoče sklepati, da bi lahko skupni uvoz iz drugih tretjih držav pridobil tržni delež v škodo industrije Skupnosti. Komisija je nato v skladu z uvodnimi izjavami od 117 do 120 začasne uredbe preučila, ali bi lahko škodo povzročili posamezni učinki uvoza z Norveškega, Islandije, iz Brazilije in Venezuele. Kot je pojasnjeno v točki 161 zgoraj, je Komisija sklenila, da bi uvoz z Islandije in uvoz z Norveškega posamično lahko negativno vplivala na položaj industrije Skupnosti, vendar tega uvoza vseeno ni mogoče obravnavati kot pomembnega, če se primerja z obsegom in s ceno dampinškega uvoza. Komisija je nazadnje na podlagi prvih dveh delov obrazložitve oblikovala sklepe in v uvodni izjavi 121 začasne uredbe logično sklenila, da uvoz iz drugih tretjih držav ni prispeval k škodi.
170 Drugič, kar zadeva skupno analizo vseh drugih znanih dejavnikov škode, je bilo v točki 47 zgoraj že pojasnjeno, da je treba najprej opraviti analizo očitkov, ki sta jih navedli tožeči stranki v zvezi s posamično analizo vsakega od drugih znanih dejavnikov, preden je mogoče ugotoviti, ali je taka skupna analiza potrebna. To vprašanje bo obravnavano v točkah od 204 do 215 spodaj.
171 Zato noben argument tožečih strank ne dokazuje, da uvodni izjavi 118 in 120 začasne uredbe vsebujeta očitno napako pri presoji.
172 Na tretjem mestu, kar zadeva trditve, da je umik nekaterih proizvajalcev iz drugih tretjih držav na trgu povzročil „praznino“, ki je bila prvič poudarjena v repliki, je treba ugotoviti, da ta argument ne dokazuje, da sta instituciji napačno ocenili škodo, ki jo je povzročil uvoz iz drugih tretjih držav, ampak da dampinški uvoz ni povzročil škode industriji Skupnosti, saj je nadomestil uvoz iz drugih tretjih držav. Zato ta argument ni tesno povezan s tožbenim razlogom, ki je bil prvič naveden v tožbi, in ne pomeni njegove neposredne dopolnitve. Iz tega izhaja, da je treba navedeni argument, glede na to, da ne temelji na pravnih ali dejanskih okoliščinah, ki so bile razkrite med postopkom, obravnavati kot nov tožbeni razlog v smislu člena 48(2) Poslovnika (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 5. februarja 1997 v zadevi Petit-Laurent proti Komisiji, T‑211/95, Recueil, str. II‑57, točke od 43 do 45). Zato je treba ta argument zavreči kot nedopusten.
173 Glede na navedeno je treba šesti del prvega tožbenega razloga zavrniti kot delno neutemeljen in kot delno nedopusten.
f) Sedmi del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na nekonkurenčnost proizvajalcev Skupnosti pred pojavom kakršnega koli škodljivega dampinga
Trditve strank
174 Tožeči stranki trdita, da je Svet storil očitno napako pri presoji in kršil pravilo v zvezi z nepripisovanjem škode, kot je določeno v členu 3(7) osnovne uredbe, saj je v uvodnih izjavah 93 in 94 izpodbijane uredbe zavrnil trditev, da je večina proizvajalcev Skupnosti poslovala z izgubo že pred pojavom kakršnega koli škodljivega dampinga, ker je industrija Skupnosti leta 2004 na splošno poslovala z dobičkom. Tožeči stranki v zvezi s tem poudarjata, da so trije od šestih proizvajalcev Skupnosti že leta 2003 poslovali z izgubo, pri čemer so leta 2004, ki je bilo „izjemno uspešno leto“ za industrijo ferozlitin, vsi proizvajalci, razen družbe FerroAtlántica, poslovali z izgubo. Splošno 3‑odstotno stopnjo donosnosti industrije Skupnosti v letu 2004 bi lahko torej v celoti pripisali družbi FerroAtlántica. Čeprav je bila leta 2004 skupna uspešnost industrije Skupnosti boljša kot leta 2003 in je industrija svoje cene dvignila za 10 %, se je položaj petih od šestih proizvajalcev poslabšal zaradi drugih razlogov, ki niso povezani z dampinškim uvozom. Instituciji bi morali to dejstvo vsaj upoštevati, saj pomembno prispeva k razlagi razvoja škode pri proizvajalcih Skupnosti in jasno kaže na nekonkurenčnost industrije Skupnosti, zlasti na področju strukture stroškov. To naj bi potrjevalo dejstvo, da je industrija Skupnosti leta 2004 preusmerila in zmanjšala svojo proizvodnjo kljub večji potrošnji in donosnosti prodaje ferosilicija.
175 Svet ob podpori intervenientov ugotavlja, da tožeči stranki sicer trdita, da sta instituciji storili očitno napako pri presoji, ob navedbi, da je industrija Skupnosti leta 2003 in 2004 poslovala z dobičkom, vendar ne izpodbijata stopenj dobička pred obdavčitvijo, ki so navedene v uvodni izjavi 94 izpodbijane uredbe. Poleg tega Svet trdi, da sklicevanje tožečih strank na položaj različnih proizvajalcev Skupnosti iz leta 2003 in 2004 ne dokazuje obstoja očitne napake pri presoji. Prvič, pri oceni škode in vzročne zveze bi bilo treba preučiti splošen položaj v industriji Skupnosti in ne položaja različnih proizvajalcev v Skupnosti. Drugič, dejstvo, da so trije proizvajalci Skupnosti, ki skupaj pomenijo od 24 do 28 % skupne proizvodnje Skupnosti, leta 2003 poslovali z izgubo, ne pomeni, da je bila celotna industrija Skupnosti nekonkurenčna. Tretjič, Svet ugotavlja, da so leto 2004 zaznamovali zmanjšanje tržnega deleža industrije Skupnosti, zmanjšanje njene prodaje za 2 % v primerjavi z letom 2003, povečanje dampinškega uvoza in njegovega tržnega deleža ter zmanjšanje njihovih cen, kar naj bi dokazovalo, da so nekateri proizvajalci Skupnosti že leta 2004 občutili negativne posledice dampinškega uvoza, čeprav je industrija Skupnosti na splošno povečala svoj dobiček.
Presoja Splošnega sodišča
176 V tem delu prvega tožbenega razloga tožeči stranki nasprotujeta temu, da je Svet v uvodnih izjavah 93 in 94 izpodbijane uredbe zavrnil argument, da je bila industrija Skupnosti nedobičkonosna že pred pojavom kakršnega koli škodljivega dampinga.
177 Opozoriti je treba, da je Svet v uvodni izjavi 94 izpodbijane uredbe v odgovor na ta argument pojasnil, kot je navedeno tudi v uvodni izjavi 97 začasne uredbe, da je bila industrija Skupnosti leta 2003 dobičkonosna z 2,3‑odstotno stopnjo dobička pred obdavčitvijo, ki se je leta 2004 povečala na 2,7 %, in da so bile izgube ugotovljene v letu 2005 in v obdobju preiskave.
178 Tožeči stranki po navedbah Sveta ne izpodbijata številčnih podatkov, ki so navedeni v uvodni izjavi 97 začasne uredbe in kažejo, da je bila industrija Skupnosti v letih 2003 in 2004 na splošno dobičkonosna, ampak, institucijama očitata, da nista upoštevali posameznega položaja treh od šestih proizvajalcev Skupnosti leta 2003 in petih od šestih proizvajalcev Skupnosti leta 2004.
179 V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeči stranki svoje argumente utemeljujeta s številčnimi podatki, ki kažejo, da je pet od šestih proizvajalcev Skupnosti leta 2004 poslovalo z izgubo. Svet teh številčnih podatkov ne izpodbija. Tožeči stranki poleg tega trdita, da so bili trije od šestih proizvajalcev Skupnosti leta 2003 nedobičkonosni. Čeprav tožeči stranki nista navedli nobenih dokazov v podporo tej trditvi, Svet v navedbah potrjuje, da to drži.
180 V tem smislu je treba opozoriti, kot je pojasnjeno v točki 88 zgoraj, da v nasprotju s trditvami Sveta analize obstoja vzročne zveze ni treba nujno opraviti na ravni celotne industrije Skupnosti, pri čemer ni mogoče upoštevati vsake škode, ki jo posameznemu proizvajalcu Skupnosti povzroči dejavnik, ki ni povezan z dampingom. Upoštevati je treba vsako škodo, ki jo posamezen proizvajalec Skupnosti utrpi zaradi dejavnika, ki ni povezan z dampingom, in hkrati prispeva k škodi celotne industrije Skupnosti.
181 Glede na to, da podatki tožečih strank dejansko kažejo, da so bili nekateri proizvajalci leta 2003 in leta 2004 nedobičkonosni, bi morali instituciji oceniti učinek tega stanja na škodo, ki jo je utrpela celotna industrija Skupnosti, česar pa nista storili. Iz tega izhaja, da instituciji nista izpolnili obveznosti izvedbe analize nepripisovanja škode, s čimer sta kršili člen 3(7) osnovne uredbe.
182 Kljub temu, kot je navedeno v točki 119 zgoraj, je treba dokazati, da bi lahko taka kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane uredbe, ker razveljavlja celotno analizo institucij v zvezi z vzročno zvezo. V obravnavani zadevi morata tožeči stranki torej dokazati, da je poseben položaj skupine proizvajalcev Skupnosti leta 2003 in 2004 povzročil škodo celotni industriji Skupnosti ali da je prispeval k tej škodi. Prav tako morata dokazati, da izgube petih od šestih proizvajalcev Skupnosti niso posledica dampinškega uvoza.
183 V ta namen tožeči stranki trdita, da je nedobičkonosnost petih od šestih proizvajalcev Skupnosti leta 2004 posledica nekonkurenčnosti teh proizvajalcev, kar potrjujejo preusmeritve in zmanjšanje proizvodnje industrije Skupnosti leta 2004 kljub večji potrošnji in donosnosti prodaje ferosilicija. Kljub temu Splošno sodišče meni, da je mogoče podatke iz leta 2004 pojasniti tudi drugače. Trije proizvajalci Skupnosti, ki skupaj pomenijo od 24 do 28 % skupne proizvodnje Skupnosti, so leta 2003 poslovali z izgubo, leta 2004 pa je z izgubo poslovalo pet proizvajalcev. Podobno kot meni Svet, je treba ugotoviti, da so kljub povečanju potrošnje leto 2004 zaznamovali zmanjšanje tržnega deleža industrije Skupnosti, zmanjšanje njene prodaje za 2 % v primerjavi z letom 2003, povečanje dampinškega uvoza in njegovega tržnega deleža in zmanjšanje njihovih cen, kar bi lahko dokazovalo, da so nekateri proizvajalci Skupnosti že leta 2004 občutili negativne posledice dampinškega uvoza, čeprav je industrija Skupnosti na splošno povečala svoj dobiček.
184 Glede na to, da bi lahko izgubo, ki so jo nekateri proizvajalci Skupnosti ustvarili leta 2003 in 2004, povzročil dampinški uvoz, kršitev, navedena v točki 181 zgoraj, ne more povzročiti razveljavitve zakonitosti izpodbijane uredbe.
185 Glede na navedeno je treba zavrniti sedmi del prvega tožbenega razloga.
g) Osmi del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na položaj posameznih proizvajalcev
Trditve strank
186 Tožeči stranki trdita, da sta instituciji storili očitno napako pri presoji in kršili člen 3(7) osnovne uredbe s tem, da sta zavrnili možnost preučitve dejavnikov, ki so povzročili škodo posameznim proizvajalcem Skupnosti in hkrati vplivali na celotno industrijo Skupnosti, čeprav je bilo teh proizvajalcev malo in je bil njihov gospodarski položaj zelo različen.
187 Prvič, stranki trdita, da je družba Huta Laziska leta 2004 preusmerila del proizvodnje ferosilicija v proizvodnjo silicij‑mangana, da bi povečala svojo donosnost. Temu je sledilo zmanjšanje proizvodnje ferosilicija v tej družbi in zmanjšanje prodaje tega neodvisnim strankam. Glede na zmanjšanja proizvodnje in nespremenjene stroške leta 2004 naj bi se stroški proizvodnje na tono povečali za približno 17 %, izguba pa naj bi se več kot potrojila, vendar to ni bilo povezano z uvozom. Kljub vsemu naj bi se prihodki od prodaje neodvisnim strankam povečali. Leta 2005 naj bi družba Huta Laziska začela zmanjševati proizvodnjo in jo nato v obdobju preiskave tudi ukinila zaradi spora z dobaviteljem električne energije. Njegova prodaja se je zato zmanjšala, stroški proizvodnje na enoto pa so se znatno povečali, kar je pomenilo padec donosnosti in zmanjšanje tržnega deleža.
188 Drugič, tožeči stranki najprej trdita, da je družba OFZ leta 2004 prerazporedila ali odpustila 47 % zaposlenih, kar naj bi pomenilo, da ni mogla zadostiti vse večjemu povpraševanju. Poleg tega naj bi družba OFZ preusmerila del proizvodnje ferosilicija v proizvodnjo silicij‑mangana, da bi povečala svojo donosnost. Prodaja neodvisnim strankam naj bi se zato znižala za 19 %. Toda ker je bil to glavni trg družbe, ji je uspelo omejiti padec prometa na 11 %, kljub 14‑odstotnemu zvišanju stroškov proizvodnje, ki naj bi bilo delno posledica stalnih stroškov, čeprav je bila proizvodnja manjša. Tožeči stranki tudi trdita, da je bila družba OFZ leta 2005 prestrukturirana, kar ji je omogočilo, da je zmanjšala proizvodne stroške in povečala donosnost. Zato je morala začasno zmanjšati prodajo in svoj tržni delež.
189 Tretjič, kar zadeva družbo TDR – Metalurgija d.d., tožeči stranki trdita, da je leta 2004 povečala obseg prodaje neodvisnim strankam za višjo stopnjo od povpraševanja, povečala proizvodnjo in izkoristila višje cene s povečanjem prihodkov od prodaje neodvisnim strankam. Vendar družbi zaradi splošnega zvišanja proizvodnih stroškov za 12 % ni uspelo, da bi znova postala dobičkonosna. Ko se je leta 2005 stanje na trgu poslabšalo, družba TDR ni bila sposobna odpraviti posledic slabega poslovanja v letu 2004, ki naj bi bilo „izjemno uspešno leto“.
190 Četrtič, kar zadeva družbo Vargön Alloys, tožeči stranki trdita, da je leta 2004 povečala obseg prodaje neodvisnim strankam za višjo stopnjo od povpraševanja, povečala proizvodnjo in izkoristila višje cene s povečanjem prihodkov od prodaje neodvisnim strankam. Njeni stroški proizvodnje so se vseeno zvišali za 15 %. Tožeči stranki poudarjata, da naj bi po ugotovitvah institucij družba Vargön Alloys utrpela dodatne izgube v višini 45 %. Čeprav instituciji nista predložili nobenega pojasnila glede te trditve, naj bi bilo očitno, da je tak razvoj dogodkov posledica težav v družbi in ne posledica spornega uvoza. Med letoma 2004 in 2005 naj bi družba Vargön Alloys zaradi zvišanja stroškov za električno energijo za polovico zmanjšala proizvodnjo ferosilicija. Poleg tega je družba v obdobju preiskave del proizvodnje preusmerila, da bi povečala donosnost, kar je povzročilo zmanjšanje prodaje ferosilicija in tržnega deleža.
191 Petič, kar zadeva družbi FerroPem SAS in FerroAtlántica, tožeči stranki trdita, da je družba FerroPem od leta 2003 do leta 2004 zmanjšala prodajo ferosilicija neodvisnim strankam ter hkrati povečala proizvodnjo in izpraznila zaloge, kar naj bi dokazovalo, da je družba povečala svojo uporabo. Iz tega po mnenju tožečih strank izhaja, da so se prihodki družbe FerroPem od prodaje neodvisnim strankam zmanjšali. Ker so se poleg tega proizvodni stroški v istem obdobju zvišali za 24 %, je logično, da se je donosnost družbe FerroPem znatno zmanjšala. Družba FerroAtlántica naj bi zaradi zvišanja cen električne energije prekinila proizvodnjo takrat, ko je bila poraba najvišja, kar je njenemu oddelku za električno energijo omogočilo, da je dosegel večji dobiček. Poleg tega naj bi zaradi nakupa družbe FerroPem obe družbi imeli stroške v zvezi s prestrukturiranjem. Kljub temu sta zadevni družbi dosegli najboljše rezultate na trgu ter med letoma 2004 in 2005 povečali prodajo, čeprav se je splošna potrošnja v Skupnosti zmanjšala. Leta 2005 in v obdobju preiskave je venezuelski oddelek družbe FerroAtlántica povečal izvoz v Evropsko unijo. Skupina FerroAtlántica je imela v celoti zelo dobre poslovne rezultate in naj ne bi utrpela nobene škode. Po mnenju tožečih strank take škode v nobenem primeru ni mogoče pripisati dampinškemu uvozu.
192 Svet od podpori intervenientov izpodbija trditve tožečih strank.
Presoja Splošnega sodišča
193 V osmem delu prvega tožbenega razloga tožeči stranki nasprotujeta zlasti temu, da instituciji nista upoštevali dejavnikov, ki so povzročili škodo posameznim proizvajalcem Skupnosti in hkrati vplivali na celotno industrijo Skupnosti.
194 V točki 88 zgoraj je bilo že ugotovljeno, da v nasprotju s trditvami Sveta analize obstoja vzročne zveze ni treba nujno opraviti na ravni celotne industrije Skupnosti, pri čemer ni mogoče upoštevati vsake škode, ki jo posameznemu proizvajalcu Skupnosti povzročijo dejavniki, ki niso povezani z dampingom. Upoštevati je treba vsako škodo, ki jo posamezen proizvajalec Skupnosti utrpi zaradi dejavnika, ki ni povezan z dampingom in hkrati prispeva k škodi celotne industrije Skupnosti.
195 Vseeno je treba pojasniti, da obveznost upoštevanja dejavnikov, ki posameznemu proizvajalcu povzročijo škodo in hkrati prispevajo k škodi, ki jo utrpi celotna industrija Skupnosti, v obravnavani zadevi ne pomeni, da bi morali instituciji sistematično analizirati položaj vsakega proizvajalca Skupnosti posebej.
196 V zvezi s tem je treba poudariti, da argumenti tožečih strank ne dokazujejo, da je bil posamezen položaj proizvajalcev Skupnosti vzrok za škodo, ki jo je utrpela celotna industrije Skupnosti, ali da je k njej vsaj prispeval.
197 Prvič, argumenti glede položaja družbe Huta Laziska so v bistvu enaki kot nekateri argumenti, navedeni v okviru tretjega dela tega tožbenega razloga. Ugotovljeno pa je bilo, da so ti argumenti neutemeljeni. Iz tega izhaja, da je treba te argumente v okviru preučitve tega dela tožbenega razloga prav tako zavrniti kot neutemeljene.
198 Drugič, kar zadeva položaj družbe OFZ, dejansko stanje, ki sta ga opisali tožeči stranki, dokazuje, da je bila družba prestrukturirana, kar naj bi prispevalo k škodi industrije Skupnosti. Vendar je bilo že v okviru preučitve tretjega dela tega tožbenega razloga ugotovljeno, da sta instituciji že upoštevali preusmeritve proizvodnje, vključno s preusmeritvijo proizvodnje v družbi OFZ. Če bi poleg tega položaj v letih 2004 in 2005, ki ga opisujeta tožeči stranki, dejansko prispeval k škodi, bi tak položaj, kot poudarja Svet, lahko povzročil uvoz poceni blaga iz dampinškega uvoza na trg Skupnosti. Zato ni mogoče trditi, da sta tožeči stranki dokazali, da je položaj družbe OFZ prispeval k škodi industrije Skupnosti.
199 Tretjič, glede položaja družbe TDR naj bi dejstva, ki jih opisujeta tožeči stranki, dokazovala, da je škoda, ki jo je utrpela ta družba, povezana z zvišanjem proizvodnih stroškov. Ker je bila taka trditev v okviru preučitve četrtega dela tega tožbenega razloga že zavrnjena, je treba kot neutemeljene zavrniti tudi argumente v zvezi s položajem družbe TDR, ki so navedeni v tem delu tožbenega razloga.
200 Četrtič, kar zadeva položaj družbe Vargön Alloys, se tožeči stranki sklicujeta na preusmeritev proizvodnje v družbi in zvišanje proizvodnih stroškov. Ker so bili argumenti glede vpliva teh dejavnikov na škodo industrije Skupnosti že zavrnjeni v okviru preučitve tretjega in četrtega dela tega tožbenega razloga, je treba zavrniti tudi argumente glede položaja družbe Vargön Alloys, ki so navedeni v tem delu tožbenega razloga.
201 Petič, kar zadeva položaj družb FerroPem in FerroAtlántica, je treba poudariti, da sta tožeči stranki opisali, da je gospodarski položaj v teh družbah na splošno pozitiven, in nista dokazali, kako bi lahko tak položaj prispeval k škodi industrije Skupnosti. Zato je treba zavrniti trditve glede položaja teh družb.
202 Iz tega izhaja, da je treba osmi del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na okoliščine posameznih proizvajalcev, zavrniti kot neutemeljen.
203 Ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev je treba prvi, drugi, četrti in peti del prvega tožbenega razloga, prve tri očitke tretjega dela prvega tožbenega razloga in osmi del prvega tožbenega razloga v delu, v katerem se nanaša na posamično analizo dejavnikov škode, zavrniti kot neutemeljene. Poleg tega je treba zavrniti šesti del prvega tožbenega razloga kot delno neutemeljen in delno nedopusten. Nazadnje, poudariti je treba, da kršitve, ki so poudarjene v okviru preučitve četrtega očitka tretjega dela prvega tožbenega razloga in sedmega dela istega tožbenega razloga, ne upravičujejo razglasitve ničnosti izpodbijane uredbe.
3. Neobstoj skupne analize dejavnikov škode (prvi in osmi del prvega tožbenega razloga)
a) Trditve strank
204 V okviru prvega dela prvega tožbenega razloga tožeči stranki poudarjata, da je pristop Sveta očitno neustrezen, ker je Svet analiziral, ali so drugi posamezni dejavniki povzročili škodo industriji Skupnosti, čeprav je bilo treba v obravnavani zadevi opraviti skupno analizo drugih dejavnikov. Prvič, na industrijo Skupnosti naj bi namreč vplivalo veliko drugih dejavnikov, pri čemer naj bi industrija utrpela le manjšo škodo. Drugič, položaji posameznih proizvajalcev Skupnosti so zelo različni. Tretjič, več strank v protidampinškem postopku je med postopkom poudarilo, da je mogoče materialno škodo industrije Skupnosti pojasniti z drugimi dejavniki, obravnavanimi skupaj.
205 V osmem delu prvega tožbenega razloga tožeči stranki trdita, da bi morali instituciji oceniti skupni vpliv drugih znanih dejavnikov, ki niso povezani z dampinškim uvozom. Tožeči stranki namreč menita, da samo en dejavnik ločeno sicer res ne more prekiniti vzročne povezave med uvozom, ki je predmet postopka preiskave, in škodo, vsi dejavniki skupaj pa bi jo lahko. Če bi v obravnavani zadevi opravili tako analizo, bi ta potrdila, da je vzrok za škodo industrije Skupnosti razvoj stroškov in trga ter da je ni povzročil uvoz, ki je predmet postopka preiskave.
206 Prvič, tožeči stranki tako pojasnjujeta, da gibanja cen v letu 2005 in v obdobju preiskave – cene so bile namreč leta 2005 za 15 % nižje kot leta 2004, v obdobju preiskave pa za 6 % – ni mogoče upravičeno pripisati uvozu, ki je predmet preiskave, saj se je to gibanje upoštevalo pri splošnem popravku cen na trgu v primerjavi z letom 2004. Po mnenju tožečih strank je znižanje cen namreč logična posledica svetovnega zmanjšanja povpraševanja v letu 2005. Predvidevati pa je treba, da imajo med zmanjševanjem povpraševanja proizvajalci Skupnosti manjši dobiček, kar pomeni, da manjši dobički sami po sebi ne dokazujejo škode.
207 Drugič, tožeči stranki poudarjata tesno povezavo med zvišanjem proizvodnih stroškov in manjšo donosnostjo. Tako poudarjata, da je zmanjšanje dobička leta 2005, ki je sledilo krčenju trga, dodatno poslabšalo zvišanje stroškov, ki so že leta 2004 resno ogrozili donosnost proizvajalcev Skupnosti. To je povzročilo učinek snežene kepe ter vplivalo na zvišanje proizvodnih stroškov in izgubo dobička, kar bi bilo mogoče omejiti z zmanjšanjem proizvodnje. Tožeči stranki navajata tudi, da so proizvodni stroški industrije Skupnosti leta 2005 in v obdobju preiskave presegli cene na trgu, čeprav so bile te cene leta 2005 med najvišjimi na svetu. Poleg tega tožeči stranki menita, da je bilo zvišanje proizvodnih cen posledica višjih vhodnih stroškov, izgube ekonomije obsega zaradi zmanjšanja ali preusmeritev proizvodnje in drugih dejavnikov, ki niso povezani s spornim uvozom.
208 Svet ob podpori intervenientov izpodbija trditve tožečih strank.
b) Presoja Splošnega sodišča
209 Najprej je treba spomniti, da je bilo že v točki 43 zgoraj ugotovljeno, da je mogoče skupno analizo dejavnikov škode zahtevati v določenih okoliščinah, in sicer kadar institucije sklenejo, da je lahko k škodi prispevalo več dejavnikov škode, ki niso povezani z dampinškim uvozom, ampak da tega posamičnega vpliva ni mogoče obravnavati kot pomembnega.
210 V obravnavani zadevi sta instituciji v uvodnih izjavah od 115 do 136 začasne uredbe in v uvodnih izjavah od 87 do 101 izpodbijane uredbe posebej analizirali dvanajst drugih dejavnikov, ki niso povezani z dampinškim uvozom, in sicer uvoz z Norveškega, Islandije, iz Brazilije in Venezuele, konkurenčnost drugega proizvajalca Skupnosti, razvoj povpraševanja, uspešnost industrije Skupnosti pri izvozu, nihanja menjalnega tečaja, proizvodne stroške, preusmeritve proizvodnje, določitev cen ferosilicija in konkurenčnost industrije Skupnosti. Instituciji sta ugotovili, da noben od teh dejavnikov ni posebej prispeval k škodi industrije Skupnosti, razen uvoza z Islandije in iz Venezuele, ki pa ga vseeno ni mogoče obravnavati kot pomembnega.
211 Toda na podlagi analize iz točk od 49 do 203 zgoraj je mogoče ugotoviti, da posamezna analiza dejavnikov škode ne pomeni očitne napake pri presoji, razen dveh dejavnikov, ki sta bila vključena v preučitev četrtega očitka tretjega dela in sedmega dela prvega tožbenega razloga in ju instituciji nista analizirali, vendar zanju tožeči stranki v obravnavani zadevi nista predložil dokazov, da sta prispevala k škodi industrije Skupnosti. Zato je treba na podlagi zgoraj navedenega ugotoviti, da sta se lahko instituciji odločili, da ne bosta opravili skupne analize drugih dejavnikov škode, ki niso povezani z dampinškim uvozom, ne da bi pri tem storili očitno napako pri presoji.
212 Tega sklepa ni mogoče izpodbijati z argumenti tožečih strank v okviru prvega dela prvega tožbenega razloga. Prvič, argument, ki temelji na trditvah drugih strank v protidampinškem postopku, ki so bile poudarjene med postopkom preiskave, je treba zavrniti kot nedopusten, saj ga tožeči stranki vsebinsko nista utemeljili, ampak sta se zgolj sklicevali na trditve drugih strank v postopku in jih priložili tožbi. V zvezi s tem je treba poudariti, da morajo biti v skladu s členom 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se na podlagi člena 53, prvi odstavek, navedenega statuta uporablja za Splošno sodišče, in člena 44(1)(c) in (d) poslovnika Splošnega sodišča, v vsaki tožbi navedeni predmet postopka, predlogi tožečih strank in kratek povzetek tožbenih razlogov. Ta podatek mora biti dovolj jasen in natančen, da omogoči toženi stranki pripravo obrambe in Splošnemu sodišču, da odloči o tožbi. Za zagotovitev pravne varnosti in ustrezen potek sodnih postopkov morajo, da je tožba dopustna, bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih ta temelji, izhajati vsaj na kratko, vendar dosledno in razumljivo, iz besedila tožbene vloge (sodbi Splošnega sodišča z dne 6. maja 1997 v zadevi Guérin automobiles proti Komisiji, T‑195/95, Recueil, str. II‑679, točka 20, in z dne 3. februarja 2005 v zadevi Chiquita Brands in drugi proti Komisiji, T‑19/01, ZOdl., str. II‑315, točka 64). Čeprav je besedilo tožbe glede posebnih vprašanj lahko podprto in dopolnjeno s sklicevanjem na povzetke dokumentov, priloženih tožbi, splošno sklicevanje na druga pisanja, tudi če so priložena tožbi, ne more nadomestiti neobstoja bistvenih elementov pravne utemeljitve, ki morajo biti zajeti v tožbi (sklep Splošnega sodišča z dne 21. maja 1999 v zadevi Asia Motors in drugi proti Komisiji, T‑154/98, Recueil, str. II‑1703, točka 49).
213 Drugič, kar zadeva argument, da so položaji posameznih proizvajalcev zelo različni, je treba ugotoviti, da je ta argument v bistvu enak argumentom v osmem delu prvega tožbenega razloga v delu, ki se nanaša na položaj posameznih proizvajalcev. Ker je bilo odločeno, da se ta del prvega tožbenega razloga zavrne kot neutemeljen, ta argument ne more prispevati k dokazovanju, da je bila v obravnavani zadevi potrebna skupna analiza dejavnikov škode, ki niso povezani z dampinškim uvozom.
214 Poleg tega tega sklepa ni mogoče izpodbijati z argumenti, ki sta jih tožeči stranki navedli v okviru osmega dela prvega tožbenega razloga. Ti argumenti so v bistvu enaki nekaterim argumentom, navedenim v tretjem, četrtem in petem delu prvega tožbenega razloga. Ker je bilo pri preučitvi teh delov tožbenega razloga odločeno, da so navedeni argumenti neutemeljeni, ti ne morejo prispevati k dokazovanju, da je bila v obravnavani zadevi potrebna skupna analiza dejavnikov škode, ki niso povezani z dampinškim uvozom.
215 Zato je treba zavrniti prvi in osmi del prvega tožbenega razloga kot neutemeljena, saj se nanašata na dejstvo, da ni bila opravljena skupna analiza dejavnikov škode. Poleg tega je treba ob upoštevanju te ugotovitve zavrniti prvi del prvega tožbenega razloga v delu, ki se nanaša na napačno uporabo prava v zvezi z obveznostjo izvedbe skupne analize različnih dejavnikov škode.
B – Drugi tožbeni razlog: obstoj interesa Skupnosti
1. Prvi del drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na zvišanje cen ferosilicija po koncu obdobja preiskave
a) Trditve strank
216 Na prvem mestu tožeči stranki trdita, da je Svet očitno napačno razlagal člen 6(1) osnovne uredbe (postal člen 6(1) Uredbe št. 1225/2009). V uvodni izjavi 106 izpodbijane uredbe se je Svet napačno skliceval na to določbo, da bi dokazal, da mu v okviru presoje interesa Skupnosti ni bilo treba upoštevati razvoja v obdobju, ki sledi obdobju preiskave. Vendar naj bi se člen 6(1) osnovne uredbe uporabljal le za presojo dampinga in škode. Člen 21 osnovne uredbe (postal člen 21 Uredbe št. 1225/2009), ki zadeva interes Skupnosti, ne vsebuje nobene časovne omejitve. Merilo interesa Skupnosti naj bi bilo usmerjeno v prihodnost, tako da ga je po definiciji mogoče uporabljati le za podatke o nekem obdobju, ki se konča pred začetkom preiskave. Poleg tega naj bi instituciji običajno upoštevali podatke, ki se nanašajo na čas po koncu obdobja preiskave, kot sta to storili na primer v Uredbi št. 1420/2007. Poleg tega je Splošno sodišče v sodbi z dne 14. novembra 2006 v zadevi Nanjing Metalink proti Svetu (T‑138/02, ZOdl., str. II‑4347, točka 59) poudarilo, da je namen prepovedi upoštevanja podatkov, ki se nanašajo na čas po koncu obdobja preiskave, zagotoviti, da na podatke, na podlagi katerih se določata damping in škoda, ne vpliva ravnanje zadevnih proizvajalcev po začetku protidampinškega postopka. Vendar naj se ta obrazložitev ne bi uporabljala za presojo interesa Skupnosti, saj stranke v postopku nanj ne morejo vplivati.
217 Na drugem mestu tožeči stranki trdita, da je Svet storil očitno napako pri presoji s tem, da je v uvodni izjavi 106 izpodbijane uredbe trdil, da glede na to, da so se proizvodni stroški v mesecih po obdobju preiskave zvišali, industrija Skupnosti ni okrevala v obsegu, da uvedba protidampinških ukrepov ne bi bila več upravičena, čeprav so cene ferosilicija naraščale. Tožeči stranki menita, da so se sicer glavni proizvodni stroški ferosilicija res še naprej zviševali tudi po koncu obdobja preiskave, vendar je bil obseg teh zvišanj veliko bolj omejen kot obseg zvišanj cen ferosilicija. Tako so se cene ferosilicija od obdobja preiskave do sprejetja izpodbijane odločbe zvišale za 50 %, čeprav se je cena električne energije, ki je glavni strošek proizvodnje, v drugi polovici leta 2007 zvišala za približno 4 %. To je proizvajalcem Skupnosti omogočilo, da presežejo 5‑odstotni prag stopnje dobička, ki v izpodbijani uredbi velja za razumnega. Proizvajalci Skupnosti so posledično začeli znova proizvajati ferosilicij.
218 Na tretjem mestu tožeči stranki v repliki trdita, da Svet ni ustrezno obrazložil zavrnitve argumentov in dokazov, ki sta jih predložili v okviru protidampinške preiskave, da bi dokazali, da so se cene po obdobju preiskave zvišale bolj kot stroški.
219 Svet od podpori intervenientov izpodbija trditve tožečih strank.
b) Presoja Splošnega sodišča
220 V okviru preučitve tega dela drugega tožbenega razloga je treba najprej ugotoviti, ali je Svet v uvodni izjavi 106 izpodbijane uredbe napačno uporabil pravo, ker je menil, da je mogoče člen 6(1) osnovne uredbe uporabiti za ugotavljanje obstoja interesa Skupnosti glede uvedbe protidampinških ukrepov, kar bi pomenilo, da informacij, ki se nanašajo na čas po koncu obdobja preiskave, običajno ni mogoče uporabiti za ugotavljanje tega interesa.
221 Na podlagi dobesedne in teleološke razlage členov 6(1) in 21(1) osnovne uredbe (postal člen 21(1) Uredbe št. 1225/2009) je mogoče v nasprotju s trditvami Sveta v uvodni izjavi 106 izpodbijane uredbe ugotoviti, da člena 6(1) osnovne uredbe ni mogoče uporabiti za ugotavljanje obstoja interesa Skupnosti, kot je opredeljen v členu 21(1) osnovne uredbe, kar pomeni, da je mogoče pri ugotavljanju tega interesa upoštevati tudi podatke, ki se nanašajo na čas po koncu obdobja preiskave.
222 Opozoriti je treba, da je naslov člena 6 osnovne uredbe „Preiskava“. Člen 6(1) osnovne uredbe določa, da „preiskava pokriva tako damping kakor tudi škodo; oba pojava se preiskujeta sočasno“. Določa tudi, da se zato, „[d]a bi prišli do reprezentativnih ugotovitev, […] določi obdobje preiskave“ in da se „[i]nformacije, ki se nanašajo na obdobje, ki sledi obdobju preiskave, […] običajno ne upoštevajo“. Ker člen 6(1) osnovne uredbe določa, da preiskava zadeva le določitev dampinga in škode, se zadnji stavek te določbe, ki določa, da običajno ni mogoče upoštevati razvoja po koncu obdobja preiskave, uporablja samo za določitev dampinga in škode.
223 To razlago potrjuje analiza ciljev iz člena 6(1) osnovne uredbe. V skladu s sodno prakso je namen določitve obdobja preiskave in prepovedi upoštevanja podatkov, ki se nanašajo na čas po koncu tega obdobja, zagotovitev reprezentativnosti in zanesljivosti rezultatov preiskave (sodba Splošnega sodišča z dne 20. junija 2001 v zadevi Euroalliages proti Komisiji, T‑188/99, Recueil, str. II‑1757, točka 74). Namen obdobja preiskave iz člena 6(1) osnovne uredbe je namreč zlasti zagotoviti, da na podatke, na podlagi katerih se določata damping in škoda, ne vpliva ravnanje zadevnih proizvajalcev po začetku protidampinškega postopka in da je torej dokončna dajatev, uvedena na koncu postopka, ustrezna za učinkovito odpravo škode, ki je posledica dampinga (zgoraj v točki 216 navedena sodba Nanjing Metalink proti Svetu, točka 59). Čeprav lahko zainteresirane stranke vplivajo na določitev dampinga in škode s spremembo svoje trgovinske politike, je treba poudariti, da glede na ugotovitve tožečih strank, taka možnost ne obstaja za določanje obstoja interesa Skupnosti v zvezi z uvedbo ukrepov. Zato zastavljeni cilj opredelitve obdobja preiskave, po katerem se podatki ne upoštevajo, v smislu člena 21 osnovne uredbe ni primeren.
224 Prav tako je treba poudariti, da člen 21 osnovne uredbe ne vsebuje nobene časovne omejitve glede podatkov, ki bi jih instituciji lahko upoštevali za ugotavljanje obstoja interesa Skupnosti. Glede na sodno prakso je po drugi strani za preučitev interesa Skupnosti potrebna ocena mogočih posledic za interes industrije Skupnosti in za druge zadevne interese, kar zadeva uporabo in neuporabo predvidenih ukrepov. Ta ocena vključuje napoved na podlagi predpostavk o prihodnjih dogodkih, ki zajema presojo zapletenih gospodarskih položajev (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2003 v zadevi Euroalliages in drugi proti Komisiji, T‑132/01, Recueil, str. II‑2359, točka 47). Ker analiza iz člena 21 osnovne uredbe temelji na predvidevanjih, lahko instituciji upoštevata informacije, ki se ne nanašajo na obdobje preiskave, ampak na poznejše obdobje.
225 Zato je treba ugotoviti, kot menita tožeči stranki, da je Svet v uvodni izjavi 106 izpodbijane uredbe napačno uporabil pravo, ker je člen 6(1) osnovne uredbe uporabil za določitev obstoja interesa Skupnosti.
226 Čeprav sta instituciji člen 6(1) osnovne uredbe upoštevali pri določitvi obstoja interesa Skupnosti, sta v uvodni izjavi 106 izpodbijane uredbe kljub temu analizirali informacije, ki so bile na voljo po koncu obdobja preiskave. Sama napačna uporaba prava torej ne more vplivati na zakonitost izpodbijane uredbe.
227 Na drugem mestu je treba ugotoviti, ali preučitev informacij – ki se nanašajo na čas po obdobju preiskave –, ki jo opravita instituciji, iz uvodne izjave 106 izpodbijane uredbe vsebuje očitno napako pri presoji. V zvezi z oceno zapletenega gospodarskega položaja je treba opozoriti, da ima Komisija pri oceni interesa Skupnosti na voljo široko diskrecijsko pravico. Nadzor sodišč Unije mora biti torej omejen na preverjanje upoštevanja postopkovnih pravil, resničnosti dejstev, na katerih temelji izpodbijana presoja, in očitne napake pri presoji teh dejstev ter zlorabe pooblastil (zgoraj v točki 224 navedena sodba Euroalliages in drugi proti Komisiji, točka 67).
228 Opozoriti je treba, da Svet v uvodni izjavi 106 izpodbijane uredbe trdi, da ni mogoče sklepati, da je industrija Skupnosti okrevala v obsegu, da uvedba ukrepov ne bi bila upravičena, ker so se v mesecih po obdobju preiskave zvišale cene pomembnejših stroškovnih postavk ferosilicija, čeprav so cene tega v istem obdobju resnično sledile naraščajočemu trendu.
229 Trditev tožečih strank, da uvodna izjava 106 izpodbijane uredbe vsebuje očitno napako pri presoji, temelji na dveh argumentih. Po eni strani so se cene med obdobjem preiskave in sprejetjem izpodbijane uredbe zvišale za 50 %. Po drugi strani se proizvodni stroški niso toliko zvišali kot cene ferosilicija.
230 Vendar je treba ugotoviti, da dokumenti, ki sta jih predložili tožeči stranki v podporo tem trditvam v okviru postopka pred Splošnim sodiščem in v okviru protidampinškega postopka, vsebujejo bistveno napako. Čeprav dokumenti dokazujejo, da so se cene ferosilicija v mesecih po obdobju preiskave zvišale, pa nikakor ne dokazujejo, da se vsi stroški niso toliko zvišali. V zvezi s tem sta se tožeči stranki omejili na pripravo dokumenta, ki kaže na 4‑odstotno zvišanje cene električne energije, vendar pa sprememb cen drugih vložkov ne omenja.
231 Vendar se na podlagi člena 21(7) osnovne uredbe (postal člen 21(7) Uredbe št. 1225/2009) informacije upoštevajo samo, če so podprte z dejanskimi dokazi, ki utemeljujejo njihovo veljavnost. Ker taki dokazi niso bili na voljo, Svetu ni mogoče očitati očitne napake pri presoji.
232 Ob upoštevanju nezadostnosti dokazov tožečih strank so njuni argumenti toliko manj upravičeni tudi glede na to, da osnovna uredba določa posebne mehanizme, katerih cilj je obravnava nekaterih sprememb po obdobju preiskave (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 7. maja 1987 v zadevi Nippon Seiko proti Svetu, 258/84, Recueil, str. 1899, točka 53). Tako člen 11(3) osnovne uredbe (postal člen 11(3) Uredbe št. 1225/2009) določa, da se lahko vmesni pregled začne v treh primerih: če nadaljnje izvajanje ukrepa ni več potrebno za preprečevanje dampinga ali se škoda verjetno ne bi nadaljevala oziroma se ne bi spet pojavila; če se ukrep odpravi ali spremeni ali če obstoječi ukrep ni oziroma ni več zadosten, da prepreči damping. Člen 11(8) osnovne uredbe (postal člen 11(8) Uredbe št. 1225/2009) določa vračilo protidampinških dajatev, če se pokaže, da je bila stopnja dampinga, na osnovi katere so bile plačane dajatve, odstranjena ali pa zmanjšana na raven, ki je nižja kot raven veljavne dajatve. Nazadnje, na podlagi člena 14(4) osnovne uredbe (postal člen 14(4) Uredbe št. 1225/2009) je mogoče protidampinške ukrepe opustiti, če se razmere na trgu začasno spremenijo toliko, da je malo verjetno, da bi se škoda zaradi začasne opustitve nadaljevala.
233 Glede na navedeno ni mogoče šteti, da uvodna izjava 106 izpodbijane uredbe vsebuje očitno napako pri presoji.
234 Na tretjem mestu argument tožečih strank v zvezi z neobrazloženo zavrnitvijo dokazov, ki sta jih predložili, ni utemeljen. Dejansko je bilo v točki 230 zgoraj ugotovljeno, da dokumenti, ki sta jih tožeči stranki predložili institucijama, dokazujejo, da so se cene ferosilicija v mesecih po obdobju preiskave zvišale, vendar nikakor ne dokazujejo, da se vsi stroški niso toliko zvišali. Obrazložitev iz uvodne izjave 106 izpodbijane uredbe torej zadostuje za zavrnitev teh dokumentov.
235 Ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti v celoti. Ugotoviti je namreč treba, da napačna uporaba prava, ki je bila ugotovljena v okviru preučitve tega dela, ne utemeljuje razglasitve ničnosti izpodbijane uredbe.
2. Drugi del drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na pretekle izkušnje, ki dokazujejo, da protidampinški ukrepi ne koristijo industriji Skupnosti
a) Trditve strank
236 Tožeči stranki trdita, da je Svet storil očitno napako pri presoji s tem, da je v uvodnih izjavah 117 in 118 izpodbijane uredbe zavrnil upoštevanje preteklih izkušenj, čeprav te kažejo, da se s protidampinškimi ukrepi v sektorju ferosilicija po eni strani ne doseže želeni popravljalni učinek, po drugi strani pa ti ukrepi industrijo Skupnosti čezmerno obremenjujejo. Tožeči stranki menita, da mora odločitev o uvedbi protidampinških ukrepov res temeljiti na informacijah, zbranih in analiziranih med zadevno preiskavo, vendar je vpliv predhodnih ukrepov pomemben in bistven dejavnik, ki ga je treba upoštevati v okviru uporabe člena 21 osnovne uredbe. Vendar je v Odločbi 2001/230/ES z dne 21. februarja 2001 o zaključku protidampinškega postopka glede uvoza fero‑silicija iz Brazilije, Ljudske republike Kitajske, Kazahstana, Rusije, Ukrajine in Venezuele (UL L 84, str. 36) Komisija končala protidampinške ukrepe, ki so se uporabljali za uvoz ferosilicija od leta 1987, ker kljub veliki obremenitvi uporabnikov Skupnosti pričakovani popravljalni učinek ni bil dosežen. Odločbo Komisije je potrdilo Splošno sodišče. Glede na navedeno tožeči stranki menita, da bi morali instituciji določiti, v čem se ta zadeva razlikuje od prejšnje, tako da se utemelji različna analiza, ki je bila sprejeta.
237 Svet ob podpori intervenientov izpodbija trditve tožečih strank.
b) Presoja Splošnega sodišča
238 V okviru tega dela drugega tožbenega razloga tožeči stranki v bistvu trdita, da bi morali instituciji v uvodnih izjavah 117 in 118 izpodbijane uredbe upoštevati Odločbo 2001/230/ES, s katero so se končali protidampinški ukrepi za uvoz ferosilicija, ker pričakovani popravljalni učinek ni bil dosežen. Ta očitek je treba analizirati glede na sodno prakso, navedeno v točki 227 zgoraj.
239 Poudariti je treba, da je Svet v uvodnih izjavah 117 in 118 izpodbijane uredbe zavrnil upoštevanje Odločbe 2001/230/ES, ker osnovna uredba določa, da se odločbe upoštevajo na podlagi informacij, zbranih in analiziranih med ustrezno preiskavo, in ne na podlagi predhodnih preiskav.
240 V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 21(1) osnovne uredbe določa, da odločitev o tem, ali interes Skupnosti zahteva posredovanje, temelji na oceni vseh različnih interesov, obravnavanih kot celota, vključno z interesi industrije Skupnosti in uporabnikov ali potrošnikov. V skladu s sodno prakso je za presojo interesa Skupnosti potrebna uravnoteženost interesov različnih zadevnih strank in splošnega interesa (zgoraj v točki 224 navedena sodba Euroalliages in drugi proti Komisiji, točka 48).
241 Prav tako je treba poudariti, da ima Komisija pri oceni interesa Skupnosti na voljo široko diskrecijsko pravico, kot je bilo navedeno v točki 227 zgoraj. To diskrecijsko pravico je treba izvajati za vsak primer posebej, pri čemer je treba upoštevati vsa pomembna dejstva (glej v tem smislu zgoraj v točki 227 navedeno sodbo Gestetner Holdings proti Svetu in Komisiji, točka 43). Vendar je lahko predhodna odločba, na podlagi katere se ugotovi, da uvedeni protidampinški ukrepi v preteklosti niso imeli popravljalnega učinka na uvoz identičnega proizvoda iz držav, ki so zajete v postopek preiskave, pomembna v okviru uporabe člena 21(1) osnovne uredbe, če prispeva k dokazovanju, da sprejetje protidampinških ukrepov ni v splošnem interesu. V takem primeru mora stranka, ki se sklicuje na navedeno odločbo, pojasniti, na kakšen način so okoliščine, v katerih je bila sprejeta zadevna odločba, primerljive s protidampinškim postopkom, ki poteka, in zakaj je treba sklepne ugotovitve, ki izhajajo iz te odločbe, uporabiti v navedenem postopku.
242 V obravnavani zadevi tožeči stranki nista uspeli dokazati, na kakšen način so bile okoliščine, v katerih je bila sprejeta Odločba 2001/230/ES, primerljive in na kakšni podlagi je bila upravičena uporaba sklepnih ugotovitev pri dejstvih obravnavane zadeve. Kot ugotavlja Svet, so bile poleg tega okoliščine, v katerih je bila sprejeta Odločba 2001/230/ES, drugačne od okoliščin v obravnavani zadevi. Tako je bila torej ta odločba sprejeta na podlagi ponovne preučitve ukrepov, ki so se iztekli, pri čemer so se ukrepi zoper različne države uporabljali več let, kar pomeni, da je bila industrija Skupnosti na trgu dolgo časa zavarovana. To ni veljalo za obravnavano zadevo. Za ugotovitev, da sprejetje protidampinških ukrepov ni bilo primerno, se je Komisija v Odločbi 2001/230/ES oprla na dejstvo, da se položaj industrije Skupnosti kljub dolgoročni zavarovanosti ni izboljšal. Okoliščine, ki so prevladovale na trgu s ferosilicijem v Skupnosti, kot je bilo preučeno v Odločbi 2001/230/ES, so bile torej bistveno drugačne od okoliščin v obravnavani zadevi.
243 Ker posledično nobena od trditev tožečih strank ne dokazuje, da uvodni izjavi 117 in 118 izpodbijane uredbe vsebujeta očitno napako pri presoji, je treba drugi del drugega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
3. Tretji del drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na analizo vpliva protidampinških ukrepov na uporabnike
a) Trditve strank
244 Na prvem mestu tožeči stranki navajata, da je Svet storil očitno napako pri presoji s tem, da je sklenil, da vpliv protidampinških ukrepov na uporabnike ni bil pomemben. Prvič, Svet v uvodni izjavi 115 izpodbijane uredbe navaja le vpliv na dobiček, izražen v odstotkih. To je zavajajoče, ker mora predelovalna industrija ob povprečni stopnji dajatve 23,4 % pokrivati dodatne neposredne stroške, ki obsegajo približno 104 milijone EUR letno. Poleg tega protidampinški ukrepi uporabnikom Skupnosti povzročajo dodatne posredne stroške, povezane s prekinitvijo oskrbe ter kratkoročnimi in srednjeročnimi zvišanji cen ferosilicija.
245 Drugič, tožeči stranki trdita, da Svet ni upošteval dejstva, da so bili uporabniki Skupnosti v obravnavanem obdobju vse bolj odvisni od uvoza, da bi zadostili potrebam po ferosiliciju, ker proizvajalci Skupnosti niso mogli oziroma niso želeli zadostiti tem potrebam. Poleg tega so se težave z oskrbo dodatno poglobile po obravnavanem obdobju, ker se je družba Vargön Alloys odločila, da konča proizvodnjo ferosilicija, družba OFZ se je usmerila v proizvodnjo za družbo ArcelorMittal, družba TDR je svojo proizvodnjo preusmerila na silicij, družba Huta Laziska pa je morala nadaljevati z obratovanjem pod sodnim nadzorom, pri čemer njena oskrba z električno energijo ni bila zanesljiva.
246 Na drugem mestu tožeči stranki ocenjujeta, da je treba za upoštevanje načela sorazmernosti višje stroške za uporabnike uravnovesiti z dobičkom, zagotovljenim industriji Skupnosti. Vendar glede na predhodne protidampinške postopke in spremembe pogojev na trgu uvedba dajatev ne bi bila v interesu Skupnosti.
247 Na tretjem mestu tožeči stranki v repliki trdita, da Svet ni navedel ustreznih razlogov za odločitev o neupoštevanju stroškov, ki jih imajo uporabniki Skupnosti zaradi prekinitve proizvodnje.
248 Svet ob podpori intervenientov izpodbija trditve tožečih strank.
b) Presoja Splošnega sodišča
249 V okviru tega dela drugega tožbenega razloga tožeči stranki v bistvu izpodbijata trditev, da protidampinški ukrepi niso bistveno vplivali na uporabnike. Podobno kot predhodna dela je treba ta del analizirati ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 227 zgoraj.
250 Na prvem mestu tožeči stranki ocenjujeta, da uvodna izjava 115 izpodbijane uredbe vsebuje očitno napako pri presoji. V zvezi s tem je treba pojasniti, da je Svet v navedeni uvodni izjavi potrdil, da ob upoštevanju, da je bila povprečna stopnja dokončne dajatve 23,4 %, ni mogoče pričakovati, da bi bil vpliv ukrepov na jeklarsko in livarsko industrijo velik, saj je na njune finančne rezultate vplival za največ 0,16 % oziroma 0,33 %.
251 Prvič, tožeči stranki trdita, da je ta uvodna izjava zavajajoča, ker morajo uporabniki ferosilicija pokriti neposredne stroške v višini približno 104 milijone EUR letno. Kljub temu je treba opozoriti, da tožeči stranki ne trdita, da so podatki, ki jih je navedel Svet v navedeni izjavi v zvezi z vplivom na finančne rezultate uporabnikov, napačni. Tožeči stranki navajata podatek o absolutnem dodatnem strošku, ki ga nosijo uporabniki, vendar ne pojasnita, zakaj je ta podatek zanesljivejši ali pomembnejši od podatkov, ki jih je navedel Svet.
252 Drugič, v zvezi s posrednimi stroški, ki jih morajo nositi uporabniki, tožeči stranki ne navajata nobenega dokaza v podporo trditvi, da bi bila prekinjena oskrba uporabnikov ferosilicija. Po mnenju Sveta je treba poleg tega poudariti, da gre za popolnoma špekulativno trditev, ker se z uvedbo protidampinških ukrepov ne bi preprečilo trženje ferosilicija s poreklom iz držav, vključenih v postopek preiskave, ampak bi se preprečilo trženje ferosilicija po dampinških cenah s strani izvoznikov.
253 Tretjič, kar zadeva trditev tožečih strank, da proizvajalci Skupnosti niso želeli niti niso mogli izpolniti potreb uporabnikov v obravnavanem obdobju, je treba poudariti, da se tožeči stranki v podporo tej trditvi opirata na dokumenta, ki ju je Evropska konfederacija železarske in jeklarske industrije (Eurofer) predložila Komisiji v okviru postopka preiskave. Ker ta dokumenta vsebujeta le trditve ene zainteresirane stranke, nimata dokazne vrednosti. Tožeči stranki se opirata tudi na članek v specializiranem tisku, v katerem je navedeno, da se je družba Vargön Alloys odločila za preusmeritev svoje proizvodnje ferosilicija v proizvodnjo ferokroma. Ta dokument ne zadostuje kot dokaz, da proizvajalci Skupnosti kot celota niso želeli niti niso mogli oskrbovati uporabnikov Skupnosti s ferosilicijem.
254 Iz tega izhaja, da noben od argumentov, ki sta jih navedli tožeči stranki, ne dokazuje, da je Svet storil očitno napako pri presoji, zlasti v uvodni izjavi 115 izpodbijane uredbe, s tem, da je trdil, da je vpliv protidampinških ukrepov na uporabnike zanemarljiv.
255 Na drugem mestu, kar zadeva očitek, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti, zadošča ugotovitev, da navedeni očitek v bistvu povzema argumente, navedene v podporo prvemu in drugemu delu drugega tožbenega razloga. Ker so se ti argumenti šteli za neutemeljene, je treba tudi ta očitek zavrniti kot neutemeljen.
256 Na tretjem mestu je treba v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve glede prekinitev oskrbe spomniti, da mora biti v skladu s sodno prakso iz obrazložitve, ki se zahteva v skladu s členom 253 ES, jasno in nedvoumno razvidno sklepanje organa Unije, ki je avtor izpodbijanega akta, da se lahko zainteresirane osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in branijo svoje pravice ter da lahko sodišče Unije izvaja svoj nadzor (sodba Splošnega sodišča z dne 12. oktobra 1999 v zadevi Acme proti Svetu, T‑48/96, Recueil, str. II‑3089, točka 141). Po drugi strani institucijam v obrazložitvi začasne ali dokončne uredbe ni treba odgovoriti na vse dejanske in pravne navedbe zadevnih strank med upravnim postopkom (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 25. junija 1998 v združenih zadevah British Airways in drugi proti Komisiji, T‑371/94 in T‑394/94, Recueil, str. II‑2405, točka 94).
257 V tem smislu je treba ugotoviti, da je Komisija v uvodnih izjavah od 159 do 166 začasne uredbe jasno in nedvoumno analizirala posledice protidampinških ukrepov za uporabnike ferosilicija v Skupnosti. Prav tako je Svet v uvodnih izjavah od 113 do 116 izpodbijane uredbe na kratek, vendar nič manj jasen način preučil vpliv uvedbe protidampinških dajatev na navedene uporabnike. Zato ob upoštevanju dejstva, da institucijam ni treba odgovoriti na vsa vprašanja glede dejanskega stanja in pravna vprašanja, na katera opozorijo zainteresirane stranke med upravnim postopkom, tožeči stranki institucijam ne moreta očitati kršitve obveznosti obrazložitve.
258 Zato je treba tretji del drugega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
259 Ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
C – Tretji tožbeni razlog: nesodelovanje, uporaba razpoložljivih podatkov in odobritev tržnogospodarske obravnave
1. Prvi del tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na nesodelovanje
a) Trditve strank
260 Tožeči stranki trdita, da je Svet storil očitno napako pri presoji ter kršil člen 18(1) in (3) osnovne uredbe (postal člen 18(1) in (3) Uredbe št. 1225/2009), člen 6.8 protidampinškega sporazuma ter odstavka 3 in 5 Priloge II k navedenemu sporazumu, ker je menil, da sta tožeči stranki zavrnili sodelovanje, zaradi česar je zavrnil njun zahtevek za tržnogospodarsko obravnavo ter se je oprl na razpoložljive podatke za izračun stopenj dampinga in škode.
261 Na prvem mestu tožeči stranki pojasnjujeta, da sta sodelovali pri protidampinški preiskavi. Njuno sodelovanje naj bi dokazovale ugotovitve, ki naj bi jih predložili v okviru protidampinškega postopka. Dokumentov s temi ugotovitvami je bilo več, kot se običajno zahteva v okviru takega postopka.
262 Na drugem mestu tožeči stranki navajata, da sicer zaradi izjemnih okoliščin, na katere nista imeli vpliva, res nista mogli dovoliti izvedbe preveritvenega obiska, vendar to ne pomeni zavrnitve sodelovanja v smislu osnovne uredbe, ker je bilo izvedeno vse, kar je potrebno za popolno sodelovanje pri preiskavi, razen preverjanja. Tožeči stranki v zvezi s tem navajata, da sta nameravali dovoliti izvedbo navedenega obiska, vendar pa ga je bilo treba odpovedati le šest dni pred njegovo izvedbo. Pojasnjujeta, da nista imeli na voljo osebja, ki bi ga potrebovali za ta obisk, saj se je osebje pripravljalo na vstop na londonsko borzo v vrednosti več milijonov EUR in na protidampinško preiskavo v zvezi s silicij‑manganom. Glede na izredno veliko količino dela, ki ga je treba opraviti, da se zagotovi polno sodelovanje v samo eni protidampinški preiskavi, ter potrebo po obsežnem sodelovanju osebja za pripravo na vstop na borzo, sta tožeči stranki morali izbrati med nadaljevanjem polnega sodelovanja pri protidampinški preiskavi v zvezi s silicij‑manganom, ki je že bila v napredni fazi, in nadaljevanjem polnega sodelovanja pri preiskavi v zvezi s ferosilicijem. Vendar je bilo za preiskavo o silicij‑manganu potrebnih manj prizadevanj, ker je bil preveritveni obisk že opravljen, hkrati pa naj bi bila ta preiskava poslovno pomembnejša, ker sta tožeči stranki zmanjšali le proizvodnjo ferosilicija, ne pa tudi proizvodnje silicij‑mangana. Zato sta tožeči stranki obvestili Komisijo, da bosta še naprej sodelovali pri preiskavi v zvezi s ferosilicijem, vendar ne bosta tako dejavni kot pri preiskavi v zvezi s silicij‑manganom.
263 Na tretjem mestu tožeči stranki navajata, da preveritveni obisk ni bil nujen. Prvič, tožeči stranki trdita, da je več posebnih skupin STO zagotovilo podrobnejšo razlago člena 6.8 protidampinškega sporazuma in odstavkov 3 in 5 Priloge II k navedenemu sporazumu, ki se izvajajo v skladu s členom 18(1) in (3) osnovne uredbe na podlagi uvodne izjave 5 navedene uredbe. Tako naj bi posebna skupina v poročilu v sporu „Združene države – jeklena pločevina“ (WT/DS206/R) navedla, da morajo biti informacije preverljive, vendar organi, zadolženi za preiskavo, ne morejo izključiti predloženih informacij samo zato, ker preverjanje na kraju samem ni bilo izvedeno. To trditev naj bi potrdila posebna skupina v poročilu v sporu „ES – losos (Norveška)“ (WT/DS337/R), v katerem je dodala, da je bilo v protidampinškem sporazumu sprejeto, da preiskave na kraju samem niso edini način za ugotavljanje preverljivosti informacij. Drugič, tožeči stranki trdita, da lahko Komisija zavrne informacije, ki jih predložijo sodelujoče stranke in jih ni mogoče preveriti na kraju samem, če drugi viri izpodbijajo pravilnost zadevnih informacij. Zato sta tožeči stranki predlagali, naj Komisija predložene podatke preveri na podlagi drugih razpoložljivih informacij. Tožeči stranki namreč pojasnjujeta, da sta bili prepričani, da predložene informacije ne bodo izpodbijane, in da ni nobenega razloga, da instituciji Unije na podlagi teh informacij ne bi smeli oblikovati svojih ugotovitev.
264 Svet ob podpori intervenientov izpodbija trditve tožečih strank.
b) Presoja Splošnega sodišča
265 V okviru tega dela tretjega tožbenega razloga je treba ugotoviti, ali sta instituciji kršili osnovno uredbo in protidampinški sporazum, ker so njune ugotovitve temeljile na razpoložljivih podatkih zaradi odločitve tožečih strank, da ne dovolita izvedbe preveritvenega obiska, ki so ga predvidele službe Komisije, glede na to, da sta tožeči stranki dejavno sodelovali pri ostalih delih postopka preiskave in da je bilo podatke, ki sta jih predložili, mogoče preveriti na druge načine, ne le v okviru preveritvenega obiska.
266 Med strankami je v bistvu sporna razlaga člena 18(1) in (3) osnovne uredbe, v skladu s katerim se v zakonodajo Unije prenesejo člen 6.8 protidampinškega sporazuma ter odstavka 3 in 5 Priloge II k navedenemu sporazumu. Zlasti je treba ugotoviti, ali v skladu s to določbo zavrnitev izvedbe preveritvenega obiska upravičuje uporabo razpoložljivih podatkov. Da bi odgovorili na to vprašanje, je treba upoštevati pogoje iz člena 18(1) in (3) osnovne uredbe, njen namen in splošno sistematiko te uredbe.
267 Na prvem mestu je treba opozoriti, da je člen 18(1) in (3) osnovne uredbe napisan tako, da imajo institucije pravico do uporabe razpoložljivih podatkov, če ena od zainteresiranih strank ovira izvedbo preveritvenega obiska, ki ga nameravajo izvesti službe Komisije.
268 Člen 18(1) in (3) osnovne uredbe se namreč nanaša na uporabo razpoložljivih podatkov s strani institucij v škodo podatkov ene ali več zainteresiranih strank. Čeprav so v členu 18(1) osnovne uredbe opredeljeni primeri, v katerih je mogoče uporabiti razpoložljive podatke, so v členu 18(3) iste uredbe opisani primeri, v katerih razpoložljivih podatkov ni treba nujno uporabiti. V skladu s členom 18(1) osnovne uredbe se lahko razpoložljivi podatki uporabijo le v štirih primerih: če zainteresirana stranka ne dovoli dostopa do potrebnih informacij, če jih ne predloži v predvidenem roku, če znatno ovira preiskavo ali če predloži napačne ali zavajajoče informacije. Člen 18(3) osnovne uredbe določa, da če informacije, ki jih predloži katera od zainteresiranih strank, niso idealne v vseh pogledih, jih vseeno ne bi bilo treba zanemariti, če pomanjkljivosti niso take, da bi povzročile pretirane težave pri doseganju razumno natančnih ugotovitev, ter če so informacije na ustrezen način in pravočasno predložene, če so preverljive in če je zainteresirana stranka delovala po svojih najboljših zmožnostih.
269 Iz tega izhaja, da se člen 18 osnovne uredbe v odstavkih 1 in 3 nanaša na različne položaje. Medtem ko člen 18(1) osnovne uredbe torej na splošno določa primere, v katerih informacije, ki jih institucije potrebujejo zaradi preiskave, niso predložene, so v členu 18(3) osnovne uredbe obravnavani primeri, v katerih so podatki, potrebni za preiskavo, predloženi, vendar niso idealni v vseh pogledih.
270 Splošno sodišče meni, da je odpoved preveritvenega obiska treba obravnavati v skladu s členom 18(1) osnovne uredbe, ne pa v skladu s členom 18(3) navedene uredbe. V bistvu je treba upoštevati, da taka odpoved spada na področje uporabe člena 18(1) navedene uredbe. Seveda ni mogoče upoštevati, da odpoved spada med zadnje tri primere iz navedene določbe, kot so opisani v točki 268 zgoraj. Tako je jasno, da zainteresirana stranka z odpovedjo, kot je odpoved v obravnavani zadevi, ne preseže predvidenega roka za predložitev informacij in ne predloži napačnih ali zavajajočih informacij. Prav tako v obravnavani zadevi ob upoštevanju okoliščin odpovedi preveritvenega obiska ni mogoče trditi, da sta tožeči stranki znatno ovirali preiskavo. Čeprav se zadnji trije primeri iz člena 18(1) osnovne uredbe ne nanašajo na odpoved preveritvenega obiska, kot je odpoved v obravnavani zadevi, je to odpoved treba upoštevati, razen v primeru višje sile, kot zavrnitev dostopa do informacij, ki jih je Komisija ocenila kot nujne, v smislu prvega primera iz navedene določbe. V obravnavani zadevi razlogi, ki sta jih navedli tožeči stranki, da upravičita odpoved obiska, ne morejo biti tak primer višje sile.
271 Po drugi strani se v nasprotju s predlogi tožečih strank ni mogoče sklicevati na člen 18(3) osnovne uredbe, da bi se izognili obveznosti izvedbe preveritvenega obiska, kadar službe Komisije menijo, da je tak obisk nujen. Namen preveritvenega obiska je potrditi podatke, ki jih predloži zainteresirana stranka v okviru postopka preiskave, pri čemer je mogoče te podatke preveriti tudi na druge načine, ne le z obiskom v prostorih zainteresirane stranke. Kljub temu je treba opozoriti, da se v skladu s členom 18(3) osnovne uredbe uporaba razpoložljivih podatkov, če informacije niso idealne v vseh pogledih, zavrne samo, če je zainteresirana stranka delovala po svojih najboljših zmožnostih. Če stranka ne dovoli izvedbe preveritvenega obiska, ni mogoče šteti, da je delovala po svojih najboljših zmožnostih.
272 Na drugem mestu je namen člena 18(1) in (3) osnovne uredbe potrditi, da zavrnitev izvedbe preveritvenega obiska upravičuje uporabo razpoložljivih podatkov. Tako je treba, kar zadeva namen člena 18(1) osnovne uredbe, opozoriti, da sta Svet in Komisija odvisna od prostovoljnega sodelovanja zainteresiranih strank, da jima predložijo potrebne informacije v določenih rokih, ker v skladu s sodno prakso Komisija na podlagi osnovne uredbe nima pristojnosti za preiskavo, ki bi ji omogočila, da prisili proizvajalce ali izvoznike, zoper katere je bila vložena pritožba, da sodelujejo v preiskavi ali da predložijo informacije. V tem smislu so odgovori teh strank na vprašalnik iz člena 6(2) osnovne uredbe (postal člen 6(2) Uredbe št. 1225/2009) in naknadna preveritev na kraju samem, ki jo lahko opravi Komisija v skladu s členom 16 iste uredbe (postal člen 16 Uredbe št. 1225/2009), bistveni za izvedbo protidampinškega postopka. Tveganje, da institucije upoštevajo druge podatke kot tiste, ki so bili posredovani v odgovoru na vprašalnik, če podjetja, na katera se nanaša ta preiskava, ne sodelujejo, je povezano s protidampinškim postopkom in je namenjeno temu, da spodbudi pošteno in skrbno sodelovanje teh podjetij (sodba Splošnega sodišča z dne 13. julija 2006 v zadevi Shandong Reipu Biochemicals proti Svetu, T‑413/03, ZOdl., str. II‑2243, točka 65). Člen 18(3) osnovne uredbe je namenjen temu, da institucije ne izključijo neutemeljeno podatkov, ki so uporabni in preverljivi, čeprav niso idealni.
273 Uporaba razpoložljivih podatkov, kadar zainteresirana stranka zavrne izvedbo preveritvenega obiska, je v skladu s temi cilji. Taka zavrnitev je v nasprotju s ciljem poštenega in vestnega sodelovanja, ki se poskuša zagotoviti s členom 18(1) osnovne uredbe. Poleg tega v teh okoliščinah institucijam ni mogoče očitati neutemeljenega neupoštevanja podatkov, kar pomeni, da podatkov, ki niso bili preverjeni na kraju samem, ni treba nujno preveriti na druge načine, ampak jih je mogoče zanemariti.
274 Na tretjem mestu se možnost uporabe razpoložljivih podatkov, če zainteresirana stranka ne dovoli izvedbe preveritvenega obiska, potrdi z analizo splošne sistematike osnovne uredbe. V zvezi s tem je treba poudariti, da mora Komisija v skladu s členom 6(8) osnovne uredbe (postal člen 6(8) Uredbe št. 1225/2009) v okviru preiskave dampinga in škode, ki jo mora izvesti, kar najbolj preverjati natančnost informacij, ki jih predložijo zainteresirane stranke in na katerih temeljijo ugotovitve, razen v okoliščinah iz člena 18 navedene uredbe. Poleg tega Komisija, če se ji zdi primerno, na podlagi člena 16(1) osnovne uredbe (postal člen 16(1) Uredbe št. 1225/2009) izvede obiske, da preveri evidence uvoznikov, izvoznikov, trgovcev, zastopnikov, proizvajalcev, trgovinskih združenj in organizacij in preveri informacije, ki so ji bile dostavljene glede dampinga in škode.
275 Iz tega po izhaja, da se morajo institucije same odločiti, ali je treba za preverjanje informacij, ki jih predloži zainteresirana stranka, te informacije potrditi s preveritvenim obiskom v prostorih te stranke ter ali se, če ena zainteresirana stranka ovira preverjanje podatkov, ki jih je predložila, uporabi člen 18 osnovne uredbe in se lahko uporabijo razpoložljivi podatki.
276 Ob upoštevanju navedenega je treba sklepati, da lahko institucije v skladu s členom 18(1) osnovne uredbe uporabijo razpoložljive podatke, če je zainteresirana stranka ovirala preveritveni obisk in če člen 18(3) iste uredbe ne določa, da morajo institucije preveriti podatke, ki jih predloži zainteresirana stranka, pri kateri ni bil opravljen nadzor na kraju samem, na podlagi drugih razpoložljivih virov informacij.
277 Ta ugotovitev ni v nasprotju niti s poročilom posebne skupine STO, sprejetim 29. julija 2002 v sporu „Združene države – jeklena pločevina“ (WT/DS206/R), niti s poročilom, sprejetim 15. januarja 2008 v sporu „ES – losos (Norveška)“.
278 V nobenem od teh poročil ni obravnavano vprašanje, kako naj institucije obravnavajo zavrnitev izvedbe preveritvenega obiska s strani zainteresirane stranke. Tako je v odlomku poročila v zvezi s sporom „Združene države – jeklena pločevina“, ki ga tožeči stranki navajata v navedbah, posebna skupina nasprotovala trditvi Združenih držav, da so bile nekatere informacije zavrnjene v okviru postopka preiskave, ker niso izpolnjevale meril iz odstavka 3 Priloge II k protidampinškemu sporazumu. V tem smislu je opredeljen pojem preverljivih informacij. Prav tako je odlomek poročila posebne skupine v sporu „ES – losos (Norveška)“, na katerega se v navedbah sklicujeta tožeči stranki, zadeval vprašanje, ali je mogoče šteti, da so informacije, predložene po preveritvenem obisku, preverljive.
279 Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba ugotoviti, da je lahko Svet glede na odločitev tožečih strank o odpovedi izvedbe preveritvenega obiska, ki so ga načrtovale službe Komisije, zakonito in brez očitne napake pri presoji uporabil razpoložljive podatke.
280 Zato je treba prvi del tretjega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
2. Drugi del tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na uporabo razpoložljivih podatkov brez upoštevanja preverljivih podatkov
a) Trditve strank
281 Tožeči stranki trdita, da je Svet kršil člen 18(5) osnovne uredbe (postal člen 18(5) Uredbe št. 1225/2009) ter člen 6.8 in odstavka 3 in 5 Priloge II k protidampinškemu sporazumu, ker ni izčrpno in pravočasno preučil preverljivih informacij, ki so mu bile predložene. Instituciji bi namreč morali svoje ugotovitve preveriti na podlagi informacij, ki sta jih predložili tožeči stranki v vlogi zainteresirane stranke, in na podlagi primerjave z drugimi razpoložljivimi informacijami. To naj bi potrdilo poročilo posebne skupine STO z naslovom „Mehika – protidampinški ukrepi za riž“ (WT/DS295/R), ki je bilo sprejeto 20. decembra 2005.
282 Svet ob podpori intervenientov izpodbija trditve tožečih strank.
b) Presoja Splošnega sodišča
283 Tožeči stranki v drugem delu tretjega tožbenega razloga trdita, da bi morali instituciji preveriti ugotovitve na podlagi informacij, ki sta jih predložili tožeči stranki.
284 V zvezi s tem je treba poudariti, da morajo države članice, kadar uporabljajo razpoložljive podatke, v skladu s členom 18(5) osnovne uredbe, če je to mogoče, te podatke preveriti glede na informacije iz drugih neodvisnih virov ali informacije, ki jih dobijo od drugih zainteresiranih strani med preiskavo.
285 Kot je ugotovil Svet, je treba kljub temu v obravnavani zadevi ugotoviti, da tožeči stranki ne navajata, katere ugotovitve bi se izpodbijale, če bi razpoložljive podatke preverili na podlagi informacij, ki sta jih predložili. Prav tako ne navajata, na podlagi katerih informacij bi bilo mogoče izpodbijati te ugotovitve.
286 Iz tega izhaja, da je treba ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 212 zgoraj, ta del tretjega tožbenega razloga zavreči kot nedopusten.
3. Tretji del tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za tržnogospodarsko obravnavo
a) Trditve strank
287 Na prvem mestu tožeči stranki trdita, da sta instituciji storili očitno napako pri presoji in da sta kršili člen 2(7)(b) osnovne uredbe, ker sta določili dodaten pogoj, ki ni določen v zadevni določbi, in ker nista upoštevali pomembnih informacij le zato, ker tožeči stranki zaradi okoliščin, na katere nista imeli vpliva, nista mogli dovoliti izvedbe preveritvenega obiska.
288 Prvič, v nasprotju s trditvami institucij v uvodnih izjavah 10 in 25 začasne uredbe člen 2(7)(b) osnovne uredbe ne določa, da je treba pri obravnavi zahtevkov za tržnogospodarsko obravnavo izvesti preveritveni obisk na kraju samem. To izhaja tudi iz prakse institucij, ki kadar nekaterih informacij ni mogoče preveriti na kraju samem, opravijo analizo dokumentov. To se je zgodilo v okviru protidampinških preiskav, na podlagi katerih sta bili sprejeti Uredba Sveta (ES) št. 1212/2005 z dne 25. julija 2005 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev na uvoz nekaterih ulitkov s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL L 199, str. 1) in Uredba Komisije (ES) št. 426/2005 z dne 15. marca 2005 o uvedbi začasnih protidampinških dajatev na uvoz določenih dokončanih tkanin za oblačila iz poliestrskih filamentov s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL L 69, str. 6).
289 Drugič, po mnenju tožečih strank sta imeli instituciji na voljo znatne informacije o njunem delovanju, ker je Komisija s protidampinško preiskavo v zvezi s silicij‑manganom potrdila, da sta tožeči stranki delovali v pogojih tržnega gospodarstva in da se jima lahko odobri tržnogospodarska obravnava.
290 Na drugem mestu tožeči stranki trdita, da sta instituciji kršili člen 2(7)(c) osnovne uredbe, ker sta bili tožeči stranki o zavrnitvi zahtevka za tržnogospodarsko obravnavo obveščeni šele 5. julija 2007, kar je sedem mesecev po začetku preiskave. Po mnenju tožečih strank člen 2(7)(c) osnovne uredbe zahteva, da mora biti določanje dampinga izvedeno v treh mesecih po sprožitvi preiskave, kar je potrdilo Splošno sodišče. Poleg tega tožeči stranki navajata, da bi lahko dovolili izvedbo preveritvenega obiska, če bi Komisija ukrepala v zahtevanem trimesečnem roku, ker se preveritveni obisk ne bi prekrival z vstopom družbe na borzo.
291 Svet ob podpori intervenientov izpodbija trditve tožečih strank.
b) Presoja Splošnega sodišča
292 Na prvem mestu tožeči stranki trdita, da sta instituciji z zavrnitvijo zahtevka za tržnogospodarsko obravnavo zaradi neizvedbe preveritvenega obiska storili očitno napako pri presoji in kršili člen 2(7)(b) osnovne uredbe, ker v skladu z navedeno določbo ni treba izvesti preveritvenega obiska in ker sta imeli instituciji pomembne informacije v zvezi z delovanjem, ki sta jih pridobili med protidampinškim postopkom v zvezi s silicij‑manganom.
293 Prvič, kar zadeva trditev, da v skladu s členom 2(7)(b) osnovne uredbe ni treba izvesti preveritvenega obiska, sta že v točki 274 zgoraj navedena člena 6(8) in 16(1) osnovne uredbe.
294 V skladu s členom 6(8) osnovne uredbe mora Komisija kar najbolj preverjati natančnost informacij, ki jih predložijo zainteresirane stranke in na katerih temeljijo ugotovitve. Ker člen 6(8) osnovne uredbe ne vsebuje nobene omejitve področja uporabe obveznosti preverjanja uporabljenih podatkov, na katerih temeljijo ugotovitve institucij, taka obveznost velja za informacije, ki jih predloži zainteresirana stranka v okviru zahtevka za tržnogospodarsko obravnavo.
295 Poleg tega lahko Komisija v skladu s členom 16(1) osnovne uredbe za izpolnjevanje obveznosti preverjanja izvede obiske v prostorih zainteresiranih strank, če se ji to zdi primerno. Ta določba ne vsebuje nobene omejitve možnosti izvedbe takih obiskov glede na informacije, ki jih želi potrditi Komisija. Iz tega izhaja, da lahko Komisija v skladu s členom 16(1) osnovne uredbe izvede obisk v prostorih proizvajalca izvoznika, da bi obravnavala njegov zahtevek za tržnogospodarsko obravnavo in preverila natančnost predloženih informacij, če meni, da je to potrebno.
296 Zato dejstvo, da v skladu s členom 2(7)(b) osnovne uredbe ni treba izvesti preveritvenega obiska v prostorih proizvajalca izvoznika, ki je vložil zahtevek za tržnogospodarsko obravnavo, ne pomeni, da tak obisk ne sme biti izveden. Prav tako ni mogoče šteti, da organizacija preveritvenega obiska v okviru obravnave zahtevka za tržnogospodarsko obravnavo pomeni določitev dodatnega pogoja poleg pogojev iz člena 2(7)(b) osnovne uredbe.
297 Te ugotovitve ni mogoče izpodbijati s precedenčnimi primeri, ki sta jih navedli tožeči stranki, v okviru katerih Komisija pri obravnavanju zahtevkov za tržnogospodarsko obravnavo ni izvedla preveritvenega obiska, ampak je opravila le analizo dokumentov.
298 Prvič, kot je navedeno v točki 295 zgoraj, se institucije same odločijo, kdaj je primerno opraviti preveritveni obisk. Čeprav torej takega obiska morda ni primerno izvesti v okviru ene protidampinške preiskave, to ne pomeni, da ga ni treba izvesti v okviru druge.
299 Poleg tega precedenčni primeri, ki jih navajata tožeči stranki, niso primerljivi z okoliščinami v obravnavani zadevi. Glede na veliko število zadevnih proizvajalcev izvoznikov, ki so predložili zahtevke za tržnogospodarsko obravnavo, se instituciji v Uredbi št. 1212/2005 in Uredbi št. 426/2005 sklicujeta na tehniko vzorčenja v smislu člena 17 osnovne uredbe (postal člen 17 Uredbe št. 1225/2009). V tem smislu sta instituciji opravili preveritveni obisk le v prostorih proizvajalcev izvoznikov, ki so bili vključeni v vzorec. V zvezi z drugimi proizvajalci izvozniki sta instituciji opravili le analizo dokumentov.
300 Drugič, kar zadeva trditev, da sta imeli instituciji na voljo informacije o položaju tožečih strank, ki sta jih pridobili na podlagi protidampinškega postopka v zvezi s silicij‑manganom, je treba opozoriti, da je treba v smislu člena 2(7)(b) osnovne uredbe pri odobritvi tržnogospodarske obravnave na podlagi ustrezno utemeljenega zahtevka, ki ga predloži proizvajalec, vključen v preiskavo, pokazati, da za tega proizvajalca prevladujejo pogoji tržnega gospodarstva glede proizvodnje in prodaje zadevnega podobnega izdelka. Iz tega izhaja, da ugotovitev institucij med preiskavo v zvezi z določenim izdelkom ni mogoče uporabiti za drug izdelek. Kot je ugotovil Svet, je treba v zvezi s tem ugotoviti, da čeprav je na podlagi preiskave mogoče ugotoviti, da družba izpolnjuje merila za odobritev tržnogospodarske obravnave za določen izdelek, to ne pomeni samodejno, da ta merila izpolnjuje tudi za drug izdelek, ker je lahko na primer neki izdelek v strateškem interesu države, pri čemer država posega v odločitve v zvezi z njegovo ceno, stroški in vloženimi sredstvi.
301 Zato podatkov, pridobljenih med obravnavo zahtevkov za tržnogospodarsko obravnavo, ki so bili predloženi med preiskavo v zvezi s silicij‑manganom, ni mogoče uporabiti pri obravnavi zahtevkov za tržnogospodarsko obravnavo, ki so bili predloženi med preiskavo v zvezi s ferosilicijem.
302 Na drugem mestu, kar zadeva očitek, ki se nanaša na kršitev člena 2(7)(c) osnovne uredbe, mora biti v skladu z navedeno določbo, kot poudarjata tožeči stranki, ocena, ali za proizvajalca prevladujejo tržni pogoji, sprejeta v treh mesecih po sprožitvi preiskave. V obravnavani zadevi je bilo obvestilo o začetku postopka preiskave objavljeno v Uradnem listu 30. novembra 2006. Trimesečni rok se je torej iztekel 28. februarja 2007. Tožeči stranki pa sta prejeli odgovor na zahtevek za tržnogospodarsko obravnavo 5. julija 2007, kar je šest mesecev po začetku preiskave. Zato je treba poudariti, tako kot sta poudarili tožeči stranki, da rok iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe ni bil upoštevan.
303 Kljub temu taka nepravilnost ne more vplivati na zakonitost izpodbijane uredbe, razen če tožeči stranki dokažeta, da bi bil lahko odgovor drugačen, če bi bil zahtevek za tržnogospodarsko obravnavo predložen v ustreznem roku. Vendar trditev tožečih strank, da bi dovolili izvedbo preveritvenega obiska, če bi Komisija upoštevala trimesečni rok, ni podprta z nobenim dokazom. Tako sta tožeči stranki med obravnavo trdili, da bi lahko dovolili izvedbo preveritvenega obiska, ki bi moral biti izveden med 21. februarjem in 2. marcem 2007, če bi bil izveden januarja 2007, ker se je dodatno delo zaradi vstopa na borzo pojavilo šele konec februarja. Tožeči stranki teh trditev nista podprli z nobenim dokaznim dokumentom. Nasprotno, v dopisu z dne 14. februarja 2007 in navedbah sta pojasnili, da so februarja 2007 priprave za vstop na borzo potekale že več mesecev.
304 Poleg tega je glede na to, da je verjetno osebje tožečih strank sorazmerno dolgo delalo na področju vstopa na borzo in preiskave v zvezi s silicij‑manganom, malo verjetno, da bi lahko to osebje zagotovilo izvedbo preveritvenega obiska, tudi če bi bil tak obisk izveden prej, glede na to, da je bil zahtevek za tržnogospodarsko obravnavo vložen šele 15. decembra 2006.
305 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da tožeči stranki nista dokazali, da bi lahko ugotovljena nepravilnost v zvezi s členom 2(7)(c) osnovne uredbe upravičila razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe.
306 Zato je treba tretji del tretjega tožbenega razloga zavrniti.
D – Četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na pravico tožečih strank do obrambe
1. Prvi del četrtega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pravice tožečih strank do obrambe, ker instituciji nista pravočasno zagotovili smiselnega in skladnega povzetka zaupnega spisa
a) Trditve strank
307 Tožeči stranki trdita, da je bila kršena njuna pravica do obrambe, ker je bila zaradi slabe kakovosti nezaupnih informacij, ki sta jih imeli na voljo, in časa, ko so jima bile te informacije zagotovljene, resno ogrožena njuna sposobnost, da se odzoveta na trditve, da je sporni uvoz povzročil znatno škodo.
308 Zato na prvem mestu trdita, da nezaupni podatki, ki so jih zagotovili proizvajalci Skupnosti v obliki indeksiranih podatkov, niso zadostovali. Prvič, podatki niso bili dovolj podrobni, da bi omogočali razumevanje vsebine zaupnih informacij. V zvezi s tem tožeči stranki navajata, da večine indeksiranih podatkov ni spremljalo nobeno razlagalno besedilo, zato nista mogli učinkovito uveljavljati pravice do obrambe. Drugič, tožeči stranki trdita, da ti podatki ne vsebujejo podatkov o vseh kazalnikih škode. Tako na primer niso vključevali podatkov o izvozu in prodaji povezanim družbam.
309 Na drugem mestu tožeči stranki menita, da bi morali biti povzetki indeksiranih podatkov januarja 2007 že vključeni v nezaupni spis, vendar so bili vanj vključeni na dan objave začasne uredbe, to je 28. avgusta 2007. Konkretno to pomeni, da sta tožeči stranki pri preverjanju teh podatkov izgubili devet mesecev in sta lahko velik del podatkov, ki so bili že predloženi, pregledali šele v zelo pozni fazi postopka. Natančneje to pomeni, da nista mogli rešiti nerešenih vprašanj in pridobiti ustreznih informacij pred rokom za predložitev pripomb glede dokumenta o začasnem razkritju.
310 Na tretjem mestu tožeči stranki trdita, da so povzetki indeksiranih podatkov, ki so bili vključeni v nezaupni spis 28. avgusta 2007, v nasprotju s predhodnimi nezaupnimi podatki, kar pomeni, da je bilo na podlagi preverjanja ugotovljeno, da so bili predloženi podatki nepravilni. Poleg tega tožeči stranki v repliki trdita, da so nekateri podatki, zlasti o družbah FerroAtlántica in FerroPem, nepravilni.
311 Svet ob podpori intervenientov izpodbija trditve tožečih strank.
b) Presoja Splošnega sodišča
312 Ali je bila pravica tožečih strank do obrambe dejansko kršena zaradi slabe kakovosti nezaupne različice povzetkov podatkov, ki so jih predložili posamezni proizvajalci Skupnosti v zvezi s spremembami njihovega gospodarskega položaja, in časa vključitve te različice v nezaupni spis, je treba ugotoviti ob upoštevanju člena 19(1) in (2) osnovne uredbe (postal člen 19(1) in (2) Uredbe št. 1225/2009) ter sodne prakse, navedene v točki 110 zgoraj.
313 Na prvem mestu je treba, kar zadeva trditev, da nezaupna različica zadevnih povzetkov ni ustrezna, ker, prvič, ne vsebuje razlagalnega besedila, poudariti, da zadevni povzetki vsebujejo preglednice, ki zajemajo podatke o spremembah 19 različnih dejavnikov škode za vsakega proizvajalca Skupnosti in za vsa leta od leta 2003 do obdobja preiskave. Čeprav so podatki v teh preglednicah navedeni v indeksirani obliki, omogočajo ustrezno razumevanje razvoja položaja različnih proizvajalcev. Razlagalno besedilo, ki bi pripomoglo k razumevanju tega razvoja, ni potrebno, pri čemer sta lahko tožeči stranki ustrezno predstavili svoje mnenje o tem razvoju.
314 Poleg tega, čeprav tožeči stranki v svojih navedbah trdita, da sta lahko glede na to, da razlagalno besedilo ni bilo na voljo, samo ugibali, kakšen je dejanski položaj proizvajalcev Skupnosti, zaradi česar nista mogli učinkovito uveljavljati pravice do obrambe, iz njunih pripomb v zvezi z dokumentom o začasnem razkritju izhaja, da dejansko ugovarjata neobstoju razlagalnega besedila v zvezi z vzroki za ugotovljena gibanja pri posameznem proizvajalcu Skupnosti. Vendar institucijam od proizvajalcev Skupnosti ni bilo treba zahtevati, da predložijo tako razlagalno besedilo, ker tem proizvajalcem ni treba izvesti analize nepripisovanja v skladu s členom 3(7) osnovne uredbe (postal člen 3(7) Uredbe št. 1225/2009). Nasprotno, instituciji bi morali tako analizo izvesti za začasno in dokončno določanje dampinga. Z drugimi besedami, takega razlagalnega besedila ne bi smeli iskati v nezaupni različici podatkov, ki so jih predložili proizvajalci Skupnosti, ampak v analizi, ki sta jo izvedli instituciji.
315 Kot izhaja iz točk od 193 do 203 zgoraj, sta instituciji analizirali razloge za nekatera posebna gibanja v zvezi s proizvajalci Skupnosti. Ker je ta analiza vključena v začasno uredbo ter v dokumente o začasnem in končnem razkritju, bi lahko tožeči stranki predložili svoje pripombe v zvezi s tem, kar sta tudi storili. Zato sta na primer tožeči stranki v pripombah v zvezi z dokumentom o začasnem razkritju, v katerih trdita, da bi bilo treba nezaupni različici podatkov v zvezi z razvojem gospodarskega položaja posameznega proizvajalca Skupnosti priložiti razlagalno besedilo, navedli več utemeljitev v zvezi z razlogi za gibanja, ugotovljena za posameznega proizvajalca Skupnosti.
316 Zato je treba ugotoviti, da sta tožeči stranki uveljavljali svojo pravico do obrambe in da institucijam ni mogoče očitati, da sta kršili pravico do obrambe, ker indeksiranim podatkom proizvajalcev Skupnosti v nezaupni različici spisa postopka ni bilo priloženo razlagalno besedilo.
317 Drugič, kar zadeva trditev v zvezi s pomanjkanjem podatkov o nekaterih kazalnikih škode, je treba ugotoviti, da sta se tožeči stranki sklicevali na podatke v zvezi z izvozom in na prodajo povezanih družb. Vendar po eni strani preglednice, v katerih so povzeti podatki proizvajalcev Skupnosti, v nasprotju s trditvami tožečih strank vsebujejo podatke v zvezi z izvozom. Kar zadeva podatke o prodaji povezanim družbam, po drugi strani, Svet v navedbah pojasnjuje, da so bili ti podatki, čeprav niso bili vključeni v preglednice o povzetku kazalnikov škode v zvezi s proizvajalci Skupnosti, vključeni v drug del nezaupnega spisa, ki je bila tožečim strankam večkrat na voljo na vpogled. Svet je na zahtevo Splošnega sodišča v zvezi s predložitvijo dokumentov, sprejeto v okviru ukrepa procesnega vodstva, predložil te podatke, kot so navedeni v nezaupnem spisu postopka.
318 Glede na navedeno je treba trditev v zvezi s pomanjkanjem podatkov o nekaterih kazalnikih škode zavrniti kot neutemeljeno.
319 Na drugem mestu, kar zadeva čas predložitve nezaupnih podatkov v zvezi s proizvajalci Skupnosti tožečim strankam, je treba ugotoviti, da so bili ti podatki vključeni v nezaupni spis postopka 28. avgusta 2007 in da je bila izpodbijana uredba sprejeta šele 25. februarja 2008. Jasno je, da tožeči stranki nista mogli izraziti mnenja o teh podatkih pred sprejetjem začasne uredbe. Vendar čeprav morajo biti proizvajalci izvozniki v skladu z načelom pravice do obrambe obveščeni o bistvenih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih se namerava uvesti začasne dajatve, v skladu s sodno prakso kršitev navedene pravice ne more zmanjšati učinkovitosti uredbe, ki uvaja dokončne dajatve, kadar je bila med postopkom za sprejetje slednje uredbe odpravljena napaka, ki zmanjšuje učinkovitost postopka za sprejetje ustrezne uredbe, ki uvaja začasne dajatve (sodba Sodišča z dne 3. maja 2001 v združenih zadevah Ajinomoto in NutraSweet proti Svetu in Komisiji, C‑76/98 P in C‑77/98 P, Recueil, str. I‑3223, točka 67).
320 Ker sta imeli tožeči stranki pred sprejetjem izpodbijane uredbe na voljo več mesecev, da bi izrazili mnenje o teh podatkih, ni mogoče šteti, da je bila kršena njuna pravica do obrambe zaradi pozne vključitve podatkov v spis postopka.
321 Na tretjem mestu, kar zadeva neskladja in nepravilnosti podatkov, tožeči stranki ne bi smeli zamenjati nespoštovanja pravice do obrambe z obstojem bistvenih napak, ki bi lahko vplivale na zakonitost izpodbijane uredbe. Vendar pa to, da tožeči stranki menita, da so podatki o proizvajalcih Skupnosti neskladni in nepravilni, ne dokazuje, da je Komisija kršila pravico tožečih strank do obrambe.
322 Iz tega izhaja, da je treba prvi del četrtega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
2. Drugi del četrtega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pravice tožečih strank do obrambe, ker se instituciji nista odzvali na nepravilne podatke v nezaupnem spisu
a) Trditve strank
323 Tožeči stranki trdita, da se je zaradi nepravilnih podatkov v nezaupnem spisu, ki jih instituciji nista popravili, čeprav se je to od njiju zahtevalo, znatno zmanjšal pomen informacij, ki so bile na voljo v tej dokumentaciji, zaradi česar je bilo resno ogroženo uveljavljanje pravice tožečih strank do obrambe. Prvič, niti v nezaupnem spisu niti v dokumentu o dokončnem razkritju ni pojasnjeno, zakaj je družba OFZ med letoma 2003 in 2004 zmanjšala svojo plačno maso za polovico. Drugič, niti v nezaupnem spisu niti v dokumentu o dokončnem razkritju ni pojasnjen način razporejanja stroškov, potem ko je družba FerroAtlántica leta 2005 kupila družbo FerroPem. Vendar je to močno vplivalo na donosnost teh družb. Tretjič, zagotovljeno ni bilo nobeno razlagalno besedilo v zvezi s podatki o naložbah. Četrtič, tožeči stranki se sprašujeta, kako je lahko družba FerroAtlántica povečala svojo prodajo, če se je obseg prodaje družbe Huta Laziska zmanjšal za dve tretjini. Petič, tožeči stranki opozarjata na razlike med prvotno zagotovljenimi informacijami in informacijami, ki so bile v spis vključene pozneje.
324 Svet ob podpori intervenientov izpodbija trditve tožečih strank.
b) Presoja Splošnega sodišča
325 Trditev iz tega dela četrtega tožbenega razloga je podobna trditvi, ki sta jo tožeči stranki navedli v prvem delu tega tožbenega razloga, in sicer da so nekateri podatki v nezaupnem spisu nepravilni. Tožeči stranki poudarjata, da so podatki v nezaupnem spisu nepravilni, in trdita, da sta o tem obvestili instituciji med postopkom, vendar se instituciji na to nista odzvali.
326 Kot je pojasnjeno v točki 321 zgoraj, tožeči stranki v zvezi s tem ne bi smeli zamenjati nespoštovanja pravice do obrambe z obstojem bistvenih napak, ki bi lahko vplivale na zakonitost izpodbijane uredbe. Poleg tega to, da tožeči stranki menita, da so podatki o proizvajalcih Skupnosti neskladni in nepravilni, ne dokazuje, da je Komisija kršila pravico tožečih strank do obrambe.
327 Ker tožeči stranki trdita, da sta opozorili institucije na nepravilne podatke, s tem v vsakem primeru dokazujeta, da sta dejansko izrazili mnenje o teh nepravilnih podatkih. Zato se tožeči stranki ne moreta sklicevati na kršitev pravice do obrambe. V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 110 zgoraj, spoštovanje pravice do obrambe ne zahteva, da morajo institucije odgovoriti na vsako trditev, ki jo navede proizvajalec izvoznik med postopkom, ampak da je treba zainteresiranim strankam omogočiti, da primerno branijo svoje interese.
328 Iz tega izhaja, da je treba drugi del četrtega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
3. Tretji del četrtega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pravice tožečih strank do obrambe, ker se instituciji nista odzvali na pripombe tožečih strank
a) Trditve strank
329 Tožeči stranki trdita, da sta instituciji kršili njuno pravico do obrambe, ker nista upoštevali več trditev, ki sta jih tožeči stranki navedli med postopkom, in ker nista obrazložili svoje zavrnitve. Tožeči stranki tako pojasnjujeta, da instituciji na primer nista odgovorili na njune trditve, da, prvič, nista mogli dovoliti izvedbe preveritvenega obiska in da sta sodelovali po svojih najboljših močeh; drugič, da je cena ferosilicija na trgu Skupnosti najvišja na svetu; tretjič, da se je število zaposlenih zmanjšalo pred začetkom upadanja proizvodnje industrije Skupnosti; četrtič, da družba Huta Laziska trdi, da je njena proizvodnja v obdobju preiskave obsegala le 29 % proizvodnje iz leta 2003, hkrati pa je imela pravzaprav enako število zaposlenih kot leta 2003; petič, da je gibanje cen ferosilicija približno enako na vseh glavnih trgih na svetu, in šestič, če bi se upoštevali prejšnji protidampinški postopki v sektorju ferosilicija, protidampinški ukrepi verjetno ne bi imeli konkretnega pozitivnega učinka na industrijo Skupnosti.
330 Svet ob podpori intervenientov izpodbija trditve tožečih strank.
b) Presoja Splošnega sodišča
331 Iz naslova tega dela četrtega tožbenega razloga izhaja, da se tožeči stranki sklicujeta na kršitev pravice do obrambe. Vendar je treba ugotoviti, da toženi stranki v bistvu trdita tudi, da je bila kršena obveznost obrazložitve. Kljub temu je treba v skladu s sodno prakso tožbene razloge tožeče stranke razlagati na podlagi njihove vsebine in ne na podlagi njihove opredelitve (sodba Sodišča z dne 15. decembra 1961 v združenih zadevah Fives Lille Cail in drugi proti Visoki oblasti, 19/60, 21/60, 2/61 in 3/61, Recueil, str. 559). Zato je treba poleg očitka, ki se nanaša na kršitev pravice tožečih strank do obrambe, preučiti tudi očitek, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve.
332 Na prvem mestu je treba v zvezi z očitkom, ki se nanaša na kršitev pravice tožečih strank do obrambe, opozoriti, da v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 110 zgoraj, spoštovanje pravice do obrambe ne zahteva, da morajo institucije odgovoriti na vsako trditev, ki jo navede proizvajalec izvoznik med postopkom, ampak je treba zainteresiranim strankam omogočiti, da primerno branijo svoje interese. Ker poleg tega tožeči stranki trdita, da sta med protidampinškim postopkom navedli več trditev, s tem dokazujeta, da sta imeli priložnost, da primerno predstavita svoje stališče. Zato se tožeči stranki ne moreta sklicevati na kršitev pravice do obrambe.
333 Na drugem mestu je treba v zvezi z očitkom, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, ugotoviti, da so v izpodbijani uredbi in začasni uredbi jasno in nedvoumno izraženi razlogi, na podlagi katerih sta instituciji sprejeli odločitev o začasnih in nato še o dokončnih protidampinških dajatvah. Instituciji sta zlasti izvedli analizo nepripisovanja v skladu s členom 3(7) osnovne uredbe. Ker so ugotovitve na podlagi te analize navedene v uvodnih izjavah od 115 do 136 začasne uredbe in od 96 do 101 izpodbijane uredbe, institucijam v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 256 zgoraj, prav tako ni bilo treba odgovoriti na trditve tožečih strank v zvezi z ravnjo in gibanjem cen ferosilicija v Skupnosti in drugje po svetu, odnosom med zmanjšanjem delovnih mest v industriji Skupnosti in zmanjšanjem proizvodnje, s posebnim položajem družbe Huta Laziska in prejšnjimi protidampinškimi postopki. Prav tako institucijam glede na to, da je Komisija v uvodnih izjavah od 10 do 25 začasne uredbe pojasnila, da po njenem mnenju dejstvo, da sta tožeči stranki ovirali izvedbo preveritvenega obiska, upravičuje neupoštevanje predloženih podatkov v skladu s členom 18(1) osnovne uredbe, ni bilo treba odgovoriti na podrobne trditve tožečih strank v zvezi s posledicami tega, da obisk ni bil izveden.
334 V vsakem primeru je treba opozoriti, da sta instituciji odgovorili na vse te trditve. Prvič, Komisija je na trditve, ki sta jih tožeči stranki navedli v zvezi s preveritvenim obiskom, delno odgovorila v uvodni izjavi 25 začasne uredbe. Komisija je v navedeni uvodni izjavi pojasnila, zakaj ugotovitev preiskave v zvezi s silicij‑manganom ni mogla uporabiti pri preiskavi v zvezi s ferosilicijem. Drugič, trditve v zvezi z ravnjo in gibanjem cen ferosilicija v Skupnosti in drugod po svetu so se upoštevale v uvodnih izjavah od 87 do 90 izpodbijane uredbe. Tretjič, instituciji sta v uvodnih izjavah 91, 102 in 103 začasne uredbe analizirali razvoj zaposlovanja in proizvodnje v Skupnosti. Četrtič, instituciji sta upoštevali poseben položaj družbe Huta Laziska, zlasti v uvodni izjavi 93 začasne uredbe ter v uvodnih izjavah 100 in 101 izpodbijane uredbe. Petič, Svet je v uvodnih izjavah 117 in 118 izpodbijane uredbe pojasnil, zakaj meni, da se ni mogoče sklicevati na prejšnje protidampinške postopke.
335 Iz tega izhaja, da tožeči stranki nista dokazali kršitve obveznosti obrazložitve. Zato je treba tretji del četrtega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen in v celoti zavrniti četrti tožbeni razlog.
336 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
337 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeči stranki nista uspeli, zato se jima v skladu s predlogi Sveta in združenja Euroalliages naloži plačilo stroškov.
338 Poleg tega na podlagi člena 87(4), prvi pododstavek, Poslovnika države članice in institucije, ki so se kot intervenientke udeležile postopka, nosijo svoje stroške. Komisija torej nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Transnational Company „Kazchrome“ AO in ENRC Marketing AG nosita svoje stroške in stroške, ki sta jih priglasila Svet Evropske unije in združenje Euroalliages.
3. Evropska komisija nosi svoje stroške.
Pelikánová | Jürimäe | Soldevila Fragoso |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 25. oktobra 2011.
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanje
Postopek in predlogi strank
Pravo
A – Prvi tožbeni razlog: vzročna zveza med dampinškim uvozom in škodo
1. Razlaga pravnih načel, ki se uporabljajo pri analizi vzročne zveze (prvi del prvega tožbenega razloga)
a) Trditve strank
b) Presoja Splošnega sodišča
2. Posamična analiza dejavnikov škode, razen dampinškega uvoza (od drugega do osmega dela prvega tožbenega razloga)
a) Drugi del prvega tožbenega razloga: razvoj povpraševanja po jeklu ter gibanje cen na trgu Skupnosti in svetovnem trgu
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
b) Tretji del prvega tožbenega razloga: učinki škode, ki jo je industrija Skupnosti povzročila sama sebi
Prvi očitek, ki se nanaša na preusmeritve proizvodnje nekaterih proizvajalcev Skupnosti
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
Drugi očitek, ki se nanaša na prekinitve proizvodnje nekaterih proizvajalcev Skupnosti
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
Tretji očitek, ki se nanaša na izkoriščenost teoretične nominalne proizvodne zmogljivosti
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
Četrti očitek, ki se nanaša na naložbe industrije Skupnosti v letu 2005 in v obdobju preiskave
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
c) Četrti del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na vpliv zvišanja cen surovin
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
d) Peti del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na učinke zmanjšanja povpraševanja v letu 2005
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
e) Šesti del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na učinke uvoza iz drugih tretjih držav
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
f) Sedmi del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na nekonkurenčnost proizvajalcev Skupnosti pred pojavom kakršnega koli škodljivega dampinga
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
g) Osmi del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na položaj posameznih proizvajalcev
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
3. Neobstoj skupne analize dejavnikov škode (prvi in osmi del prvega tožbenega razloga)
a) Trditve strank
b) Presoja Splošnega sodišča
B – Drugi tožbeni razlog: obstoj interesa Skupnosti
1. Prvi del drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na zvišanje cen ferosilicija po koncu obdobja preiskave
a) Trditve strank
b) Presoja Splošnega sodišča
2. Drugi del drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na pretekle izkušnje, ki dokazujejo, da protidampinški ukrepi ne koristijo industriji Skupnosti
a) Trditve strank
b) Presoja Splošnega sodišča
3. Tretji del drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na analizo vpliva protidampinških ukrepov na uporabnike
a) Trditve strank
b) Presoja Splošnega sodišča
C – Tretji tožbeni razlog: nesodelovanje, uporaba razpoložljivih podatkov in odobritev tržnogospodarske obravnave
1. Prvi del tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na nesodelovanje
a) Trditve strank
b) Presoja Splošnega sodišča
2. Drugi del tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na uporabo razpoložljivih podatkov brez upoštevanja preverljivih podatkov
a) Trditve strank
b) Presoja Splošnega sodišča
3. Tretji del tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za tržnogospodarsko obravnavo
a) Trditve strank
b) Presoja Splošnega sodišča
D – Četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na pravico tožečih strank do obrambe
1. Prvi del četrtega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pravice tožečih strank do obrambe, ker instituciji nista pravočasno zagotovili smiselnega in skladnega povzetka zaupnega spisa
a) Trditve strank
b) Presoja Splošnega sodišča
2. Drugi del četrtega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pravice tožečih strank do obrambe, ker se instituciji nista odzvali na nepravilne podatke v nezaupnem spisu
a) Trditve strank
b) Presoja Splošnega sodišča
3. Tretji del četrtega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pravice tožečih strank do obrambe, ker se instituciji nista odzvali na pripombe tožečih strank
a) Trditve strank
b) Presoja Splošnega sodišča
Stroški