Language of document :

Pritožba, ki jo je Tirrenia di navigazione SpA vložila 29. julija 2022 zoper sodbo Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 18. maja 2022 v zadevi T-593/20, Tirrenia di navigazione SpA/Evropska komisija

(Zadeva C-514/22 P)

Jezik postopka: italijanščina

Stranki

Pritožnica: Tirrenia di navigazione SpA (zastopniki: B. Nascimbene, F. Rossi Dal Pozzo, A. Moriconi, odvetniki)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija

Predlogi

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

sodbo Splošnega sodišča z dne 18. maja 2022 v zadevi T-593/20 razveljavi;

Sklep Komisije (EU) 2020/1411 z dne 2. marca 2020, razglasi za ničen, in sicer le člene 2, 3 in 4 tega sklepa ter podredno člena 6 in 7 tega sklepa, s katerimi je naloženo vračilo domnevnih pomoči, pri čemer je to vračilo takojšnje in dejansko;

podredno glede na točko 2: zadevo vrne v odločanje drugemu senatu Splošnega sodišča

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnica izpodbija sodbo Splošnega sodišča z dne 18. maja 2022 v zadevi T-593/20, Tirrenia di navigazione SpA/Komisija, s katero je bil zavrnjen predlog za razglasitev ničnosti Sklepa (EU) 2020/1411 z dne 2. marca 2020, in sicer členov 2, 3 in 4 tega sklepa ter podredno člena 6 in 7 tega sklepa, s katerim je Komisija ugotovila, da je treba nekatere ukrepe, ki so bili sprejeti v zvezi s pritožnico, šteti za nezakonito in nezdružljivo državno pomoč.

Pritožnica s prvim pritožbenim razlogom zatrjuje kršitev členov 107(1) in 108(2) PDEU ter Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004.

Pritožnica trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in da njegova odločba ni obrazložena v delu, v katerem je trdilo, da pritožnica ni zagotovila spoštovanja pogojev iz točke 25(c) Smernic iz leta 2004.

Pritožnica pa nasprotno zatrjuje, da je italijanska vlada (a) Komisijo ustrezno obvestila o načrtu privatizacije veje podjetja; (b) potrdila, da namerava povrniti pomoč za reševanje pred iztekom šestmesečnega roka z uporabo prihodkov iz privatizacije; (c) načrt privatizacije objavila na svojem spletnem mestu. Komisiji je torej omogočila, da se v celoti seznani z njenimi načrti, da izvede privatizacijo v okviru načrta likvidacije in da nato vrne pomoč za reševanje.

Po navedbah pritožnice je formalistični pristop Komisije, ki mu je sledilo tudi Splošno sodišče, v nasprotju z načelom dobrega upravljanja, določenim v členu 41 Listine o temeljnih pravicah, in z načelom polnega učinka.

Pritožnica z drugim pritožbenim razlogom zatrjuje kršitev členov 107(1) in 108(2) PDEU v zvezi z oprostitvami plačila nekaterih davkov.

Pritožnica trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in da njegova odločba ni obrazložena v delu, v katerem je v zvezi s „posrednimi davki“ štelo, da je ugovor nedopustnosti, ki ga je Komisija podala v odgovoru na tožbo, utemeljen.

Splošno sodišče je poleg tega napačno uporabilo pravo pri presoji uporabe člena 107(1) PDEU za ukrep, ki se očita pritožnici in katerega predmet je oprostitev plačila nekaterih davkov, presoja Splošnega sodišča v zvezi s tem pa ni obrazložena.

Taka oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb je namreč v celoti pogojena s prihodnjimi negotovimi dogodki, zaradi česar za pritožnico doslej ni nastala nikakršna prednost in je tudi povsem negotovo – kot je priznano v Sklepu – ali bo taka prednost nastala v prihodnje.

Pritožnica še navaja, da poleg neobstoja prednosti manjkajo tudi drugi elementi pojma pomoči: vpliv ukrepa na trgovanje v Uniji in škoda za konkurenco.

Zato navedena oprostitev ne spada pod pojem državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU in torej ni državna pomoč.

Pritožnica s tretjim pritožbenim razlogom zatrjuje kršitev načel pravne varnosti in dobrega upravljanja v povezavi s trajanjem postopka, ter kršitev načela zaupanja v pravo in načela sorazmernosti.

Pritožnica trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in da njegova odločba ni obrazložena v delu, v katerem je trdilo, da celoten postopek, v katerem je bil sprejet Sklep (EU) 2020/1411 z dne 2. marca 2020, ni trajal predolgo in da torej načela pravne varnosti, dobrega upravljanja in sorazmernosti niso bila kršena. Splošno sodišče je v zvezi z načelom sorazmernosti štelo, da je ugovor nedopustnosti, ki ga je Komisija podala v odgovoru na tožbo, dopusten, s čimer je napačno uporabilo pravo.

Pritožnica tudi zatrjuje, da na podlagi načela zaupanja v pravo in v skladu s členoma 16 in 17 Listine o temeljnih pravicah s Sklepom (EU) 2020/1411 z dne 2. marca 2020 družbi Tirrenia pod izredno upravo ne bi smelo biti naloženo vračilo pomoči.

Po mnenju pritožnice je Splošno sodišče s tem, da ni ugotovilo, da je Komisija kršila zgoraj navedena splošna načela in Listino o temeljnih pravicah, napačno uporabilo pravo.

Pritožnica s četrtim pritožbenim razlogom graja, da Splošno sodišče v svoj spis ni vložilo določenega dokaza.

Pritožnica graja, da Sklepa Komisije z dne 30. septembra 2021 glede ukrepov SA.32014, SA.32015, SA.32016 (2011/C) (ex 2011/NN), ki jih Italija in dežela Sardinija izvajata v korist družbe Saremar (C(2021) 6990 final), ki ga je pritožnica pridobila od Komisije na podlagi prošnje za dostop do dokumentov, ni mogla vložiti v spis v zadevi, v smislu člena 85(3) Poslovnika Splošnega sodišča.

Po navedbah pritožnice je glede na pomen Sklepa Saremar nevložitev takega dodatnega dokaza v spis povzročila napako pri sodbi Splošnega sodišča, tako zaradi tega, ker gre pri tem za kršitev Poslovnika Splošnega sodišča in obveznosti obrazložitve, ki velja za vse institucije Evropske unije, kot tudi zaradi očitne kršitve pravice do obrambe pritožnice, ki je bila s tem povzročena.

____________