Združeni zadevi T-8/95 in T-9/95
Wilhelm Pelle in Ernst-Reinhard Konrad
proti
Svetu Evropske unije in Komisiji Evropskih skupnosti
„Nepogodbena odgovornost – Mleko – Dodatna dajatev – Referenčna količina – Uredba (EGS) št. 2187/93 – Odškodnina za pridelovalce – Zadržanje zastaralnega roka“
Povzetek sodbe
1. Odškodninska tožba – Zastaralni rok – Izhodišče
(člena 235 ES in 288, drugi odstavek, ES; Statut Sodišča, člen 43 (postal člen 46 Statuta Sodišča); uredbi Sveta št. 1078/77 in št. 857/84)
2. Odškodninska tožba – Zastaralni rok – Pretrganje
(člena 230 ES in 232 ES; Statut Sodišča, člen 43 (postal člen 46 Statuta Sodišča); uredbe Sveta št. 1078/77, št. 857/84 in št. 2187/93; Obvestilo Sveta in Komisije 92/C 198/04)
3. Postopek – Roki za pritožbe – Prekluzija
1. Zastaralni rok za tožbe, vložene proti Skupnostim na področju nepogodbene odgovornosti, iz člena 43 Statuta Sodišča (postal člen 46 Statuta Sodišča) ne začne teči, dokler niso izpolnjeni vsi pogoji, ki se zahtevajo za obveznost povračila, in zlasti v primerih, v katerih odgovornost izhaja iz zakonodajnega akta, dokler ne nastanejo škodljive posledice tega akta, pri čemer so ti pogoji povezani z nezakonitim ravnanjem institucij Skupnosti, resničnostjo škode in obstojem vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in utrpelo škodo.
Škoda zaradi nezmožnosti izkoriščanja s strani pridelovalca mleka referenčne količine nastane na dan, ko naj bi zadevni pridelovalec po prenehanju obveznosti netrženja iz Uredbe št. 1078/77 začel ponovno dobavljati mleko, ne da bi moral plačati dodatno dajatev, če mu dodelitev referenčne količine ni bila zavrnjena. Pogoji za vložitev odškodninske tožbe proti Skupnostim so bili torej izpolnjeni na ta datum.
(Glej točki 61 in 62.)
2. V skladu s členom 43 Statuta Sodišča (postal člen 46 Statuta Sodišča) se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe pri enem od sodišč Skupnosti ali s poprejšnjim uveljavljanjem zahtevka proti pristojni instituciji Skupnosti, pri čemer v zadnjem primeru pretrganje zastaranja učinkuje le, če se po zahtevku v roku iz člena 230 ES ali člena 232 ES vloži tožba.
3. Posledica Obvestila Sveta in Komisije v zvezi s poznejšim sprejetjem Uredbe št. 2187/93, ki določa odškodnino, namenjeno zadevnim pridelovalcem, s katero sta se instituciji zavezali odpovedati sklicevanju na ugovor zastaranja proti določenim pridelovalcem do določitve podrobnih praktičnih pravil v zvezi z odškodnino zadevnih pridelovalcev, ni, da začne teči novi petletni zastaralni rok, izračunan od datuma, ko se ta samoomejitev konča. Vendar ta odpoved in predhodna korespondenca, opravljena po predhodnih odškodninskih zahtevkih, vplivata na izračun zastaralnega roka. Zadržanje zastaralnega roka zaradi enostranske odpovedi institucij sklicevanju na ugovor zastaranja iz tega obvestila in morda tudi iz predhodnega dopisovanja namreč učinkuje ne glede na to, kdaj je tožeča stranka vložila odškodninsko tožbo pri Sodišču prve stopnje.
Prednost brezpogojnega zadržanja zastaranja na podlagi enostranske odpovedi toženih institucij sklicevanju na ugovor zastaranja ni omejena le na pridelovalce, ki niso vložili zahtevka v smislu člena 10(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 2187/93. Obstoj ali neobstoj takega zahtevka se upošteva le zato, da se določi končni datum zadržanja zastaranja, ki je posledica te odpovedi, ki je odvisna od tega, ali je bil vložen zahtevek.
(Glej točke 67, 69, od 71 do 73 in 76.)
4. V okviru ureditve Skupnosti v zvezi z roki za tožbo je treba pojem upravičena zmota razlagati restriktivno in tako, da se lahko nanaša le na izredne okoliščine, v katerih je lahko že ravnanje zadevnih institucij ali njihovo ravnanje v določeni meri povzročilo dopustno zmedo dobroverne zadevne stranke, ki je izkazala potrebno skrbnost, ki se zahteva od obveščenega gospodarskega subjekta. V teh okoliščinah se uprava namreč ne more sklicevati na to, da je kršila načela pravne varnosti in zaupanja v pravo, iz česar izhaja strankina zmota.
(Glej točko 93.)