Zadeva C‑696/15 P

Češka republika

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Promet – Direktiva 2010/40/EU – Uvajanje inteligentnih prometnih sistemov v cestnem prometu – Člen 7 – Prenos pristojnosti na Evropsko komisijo – Omejitve – Delegirana uredba (EU) št. 885/2013 – Zagotavljanje storitev obveščanja glede varnih in varovanih parkirišč za tovornjake in komercialna vozila – Delegirana uredba (EU) št. 886/2013 – Podatki in postopki za brezplačno zagotavljanje osnovnih splošnih informacij uporabnikom v zvezi z varnostjo v cestnem prometu – Člen 290 PDEU – Izrecna opredelitev ciljev, vsebine, področja uporabe in trajanja prenosa pristojnosti – Bistveni element zadevnega področja – Ustanovitev nadzorne službe“

Povzetek – Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 26. julija 2017

1.        Promet – Cestni promet – Inteligentni prometni sistemi – Obveznost držav članic, da uvedejo aplikacije in storitve takih sistemov – Neobstoj

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2010/40; uredbi Komisije št. 885/2013 in št. 886/2013)

2.        Pravo Evropske unije – Razlaga – Metode – Razlaga izvedbene uredbe glede na temeljno uredbo

3.        Institucije Evropske unije – Izvajanje pristojnosti – Pooblastilo Komisiji za sprejemanje delegiranih aktov – Zahteva, da zakonodajalec Unije jasno opredeli to pooblastilo v temeljnem zakonodajnem aktu – Obseg

(člen 290(1), drugi pododstavek, PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2010/40, člena 6 in 7)

4.        Pritožba – Razlogi – Obrazložitev sodbe, pri kateri je podana kršitev prava Unije – Izrek, utemeljen iz drugih pravnih razlogov – Zavrnitev

(člen 256(1) PDEU; Statut Sodišča Evropske unije, člen 58, prvi odstavek)

5.        Pritožba – Razlogi – Pomanjkljiva obrazložitev – Implicitna obrazložitev Splošnega sodišča – Dopustnost – Pogoji

(člen 256(1) PDEU; Statut Sodišča Evropske unije, člen 58, prvi odstavek)

6.        Institucije Evropske unije – Izvajanje pristojnosti – Pooblastilo Komisiji za sprejemanje delegiranih aktov – Obveznost, da se ne spremeni bistvenih elementov temeljnega zakonodajnega akta – Opredelitev za bistvene elemente – Upoštevanje značilnosti in posebnosti zadevnega področja – Sodni nadzor – Obseg

(člen 290(1), drugi pododstavek, PDEU)

1.      Uredba št. 885/2013 o dopolnitvi Direktive 2010/40 v zvezi z zagotovitvijo informacijskih sistemov glede varnih in varovanih parkirišč za tovornjake in komercialna vozila in Uredba št. 886/2013 o dopolnitvi Direktive 2010/40 v zvezi s podatki in postopki za brezplačno zagotavljanje, kolikor je to možno, osnovnih splošnih informacij uporabnikom v zvezi z varnostjo v cestnem prometu ne vsebujeta nobene določbe o izrecni obveznosti držav članic, da na svojem ozemlju uvedejo aplikacije in storitve inteligentnih prometnih sistemov. Iz sklicevanja na direktivo 2010/40, ki je vsebovano v členu 1 vsake od omenjenih uredb, namreč nedvomno izhaja, da ti države članice zavezujeta samo, da sprejmejo potrebne ukrepe, da se specifikacije iz teh uredb uporabijo za aplikacije in storitve inteligentnih prometnih sistemov med uvajanjem.

(Glej točki 25 in 30.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 33.)

3.      Čeprav je na podlagi člena 7 Direktive 2010/40 o okviru za uvajanje inteligentnih prometnih sistemov v cestnem prometu in za vmesnike do drugih vrst prevoza Komisija dolžna sprejeti specifikacije, potrebne za zagotovitev združljivosti, medobratovalnosti in kontinuitete pri uvajanju in operativni uporabi inteligentnih prometnih sistemov, to ne spremeni dejstva, da glede na člen 290 PDEU, pooblastila iz tega člena 7 ni mogoče razlagati tako, da dovoljuje Komisiji, da preseže okvir, ki je določen s členom 6 navedene direktive, ki v odstavku 1 izrecno razmejuje ne samo namen specifikacij, ampak tudi njihovo vsebino in tudi njihov obseg, tako da izrecno določa, zlasti v odstavku 4, ukrepe, ki so lahko njegov predmet.

V skladu s členom 290(1), drugi pododstavek, prvi stavek, PDEU namreč zakonodajni akti izrecno razmejujejo ne samo cilje, ampak tudi vsebino, področje uporabe in trajanje pooblastila. Ta zahteva pomeni, da se prenos delegirane pristojnosti nanaša na sprejetje pravil, ki spadajo v regulativni okvir, ki ga opredeljuje temeljni zakonodajni akt. Poleg tega mora biti razmejitev prenesenega pooblastila dovolj natančna, tako da mora jasno navesti meje tega pooblastila in mora biti take narave, da bo nad Komisijino uporabo tega pooblastila mogoč nadzor glede objektivnih meril, ki jih določi zakonodajalec Unije. V zvezi s tem ni upravičena trditev, da je v okviru ureditve prenosa pristojnosti edina omejitev zakonodajalca Unije prepoved prenosa sprejema bistvenih elementov zadevnega področja. Člen 290(1), drugi pododstavek, prvi stavek, PDEU sicer omogoča zakonodajalcu Unije, da Komisiji podeli diskrecijsko pravico za izvrševanje nanjo delegirane pristojnosti, ki je lahko glede na značilnosti zadevnega področja bolj ali manj široka. Vendar pa mora biti pooblastilo po členu 290 PDEU – in vsaka morebitna diskrecijska pravica, ki jo vsebuje – omejeno z omejitvami, določenimi v temeljnem aktu.

(Glej točke od 47 do 50 in 52.)

4.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 56.)

5.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 72.)

6.      V skladu s členom 290(1), drugi pododstavek, drugi stavek, PDEU so bistveni elementi posameznega področja predmet zakonodajnega akta in torej ne morejo biti predmet prenosa pristojnosti. Določen element je v smislu te določbe bistven zlasti, če je treba za njegovo sprejetje opraviti politične odločitve, ki so v pristojnosti zakonodajalca Unije, ker zajema tehtanje različnih zadevnih interesov na podlagi več presoj, ali če omogoča tako poseganje v temeljne pravice zadevnih oseb, da je potrebno posredovanje zakonodajalca Unije.

S tem, da se izrecno zahteva, da so bistveni elementi posameznega področja pridržani za zakonodajni akt in torej ne morejo biti predmet prenosa pristojnosti, člen 290(1), drugi pododstavek, drugi stavek, PDEU omejuje manevrski prostor, ki ga ima zakonodajalec Unije v okviru ureditve prenosa pristojnosti. Ta določba je namreč namenjena zagotovitvi, da odločitve, ki se nanašajo na te elemente, sprejme zakonodajalec. V primeru, ko sodišče Unije ne preuči vprašanja, ali je nek element temeljnega zakonodajnega akta bistven ali ne, ampak se zadovolji le z napotitvijo na obseg prenosa pristojnosti v tem zakonodajnem aktu, je zato treba ugotoviti, da krši člen 290(1), drugi pododstavek, drugi stavek, PDEU. Tako se sodišče Unije, v nasprotju s tem, kar zahteva ta določba, ni prepričalo, ali je sprejem pravil glede bistvenih elementov zadevnega področja ostal pridržan zakonodajalcu Unije in ali ni bil predmet prenosa pristojnosti.

(Glej točke 75, 78 in od 81 do 83.)