SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)
z dne 27. junija 2017(*)
„Pritožba – Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Pogodba za določen čas s klavzulo o odpovedi, na podlagi katere se pogodba odpove, če imena uslužbenca ni na rezervnem seznamu prihodnjega javnega natečaja – Odpoved pogodbe z uporabo klavzule o odpovedi – Prekvalifikacija pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas – Pravnomočnost – Določba 5(1) Okvirnega sporazuma CES, UNICE, CEEP o delu za določen čas – Obveznost obrazložitve“
V zadevi T‑233/16 P,
zaradi pritožbe zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (tretji senat) z dne 2. marca 2016, Ruiz Molina/UUNT (F‑60/15, EU:F:2016:28), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe,
José Luis Ruiz Molina, stanujoč v San Juan de Alicante (Španija), ki ga zastopata N. Lhoëst in S. Michiels, odvetnika,
pritožnik,
druga stranka v postopku je
Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopa A. Lukošiūtė, agentka, skupaj z B. Wägenbaurjem, odvetnikom,
tožena stranka na prvi stopnji,
SPLOŠNO SODIŠČE (pritožbeni senat),
v sestavi M. Jaeger, predsednik, M. Prek (poročevalec) in A. Dittrich, sodniki,
sodni tajnik: E. Coulon,
izreka naslednjo
Sodbo(1)
1 S svojo pritožbo, vloženo na podlagi člena 9 Priloge I k Statutu Sodišča Evropske unije, pritožnik, José Luis Ruiz Molina, predlaga razveljavitev sodbe Sodišča za uslužbence Evropske unije (tretji senat) z dne 2. marca 2016, Ruiz Molina/UUNT (F‑60/15, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:F:2016:28), s katero je Sodišče za uslužbence zavrnilo njegovo zahtevo za razglasitev ničnosti odločbe predsednika EUIPO z dne 4. junija 2014, da se mu njegova pogodba začasnega uslužbenca odpove s potekom šestmesečnega odpovednega roka.
Dejansko stanje
2 Dejansko stanje je v točkah od 13 do 29 izpodbijane sodbe predstavljeno tako:
„13 Tožeča stranka se je zaposlila pri [EUIPO] 16. julija 2001 in je bila od 16. julija 2002 zaposlena na podlagi pogodbe začasnega uslužbenca na podlagi člena 2(a) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, ki so tedaj veljali, in sicer za prvotno predvideno obdobje štirih let, tj. do 15. julija 2006.
[…]
15 Po tem, ko je sodelovala pri enem izmed internih izbirnih postopkov za področje ‚industrijska lastnina‘, in glede na njeno uvrstitev je bil tožeči stranki ponujen aneks k njeni pogodbi začasnega uslužbenca z učinkom od 1. junija 2005, ki ga je sprejela. Člena 4 in 5 te pogodbe sta bila torej spremenjena, njena pogodba pa je tako v skladu z novim členom 4 postala ‚pogodba, […] sklenjena za nedoločen čas s klavzulo o odpovedi‘.
16 Spremenjeni člen 5 pogodbe začasnega uslužbenca je določal:
,Ta pogodba se odpove pod pogoji, določenimi v členu 47 [Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev], če [ime] uslužbenca ne bo vpisano na rezervni seznam prihodnjega javnega natečaja za njegovo funkcionalno skupino s specializacijo na področju industrijske lastnine, ki ga organizira [Evropski urad za izbor osebja]. Ta pogodba se odpove tudi, če uslužbenec ne sprejme ponudbe [EUIPO], da se zaposli kot uradnik v svoji funkcionalni skupini, po objavi rezervnega seznama tega natečaja.
Poleg tega [EUIPO] ohrani pravico odpovedi te pogodbe iz katerega koli drugega razloga iz členov od 47 do 50 [Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev], v skladu s pogoji iz teh členov.
Če so pogoji za odpoved izpolnjeni, ta pogodba ex lege preneha veljati po izteku odpovednega roka iz člena 47(c)(i) [Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev].‘
[…]
18 Direktor oddelka za človeške vire [EUIPO] je 19. decembra 2007 obvestil tožečo stranko, da sta javna natečaja UUNT/AD/02/07 in UUNT/AST/02/07 del tistih, na katere se nanaša klavzula o odpovedi iz člena 5 njegove pogodbe začasnega uslužbenca, kakor je bil spremenjen 1. junija 2005.
19 Tožeča stranka je sodelovala na javnem natečaju UUNT/AST/02/07, a [njeno ime] ni bilo vpisano na rezervni seznam. Njena pogodba je bila odpovedana z odločbo z dne 12. marca 2009 z učinkom 15. septembra 2009 zvečer (v nadaljevanju: odločba z dne 12. marca 2009).
20 Tožeča stranka je zoper odločbo z dne 12. marca 2009 vložila pritožbo. Ker je bila njena pritožba zavrnjena, je to odločbo izpodbijala v okviru skupinske tožbe, vložene skupaj s trinajstimi drugimi začasnimi uslužbenci in nekdanjimi začasnimi uslužbenci [EUIPO], ki je bila v vpisnik sodnega tajništva Splošnega sodišča vpisana pod številko F‑102/09.
21 V zvezi s skupinsko tožbo, vpisano pod številko F‑102/09, je bila izrečena sodba z dne 15. septembra 2011, Bennett in drugi/UUNT (F‑102/09, EU:F:2011:138, v nadaljevanju: sodba Bennett II). V tej sodbi je Splošno sodišče ocenilo, da pogodbe tožeče stranke kljub besedilu njenega člena 4, kakor je bil spremenjen z učinkom od 1. junija 2005, ni mogoče opredeliti kot pogodbo za nedoločen čas, za katero je značilna stabilnost zaposlitve (sodba Bennett II, točka 86), in da je treba spremembo njene pogodbe začasnega uslužbenca dne 1. junija 2005 z vstavitvijo klavzule o odpovedi šteti za prvo podaljšanje njene pogodbe za določen čas v smislu člena 2(a) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev (sodba Bennett II, točka 120). S to isto sodbo je Splošno sodišče zavrnilo tožbo v delu, v katerem se je nanašala na tožečo stranko, in torej odločbe z dne 12. marca 2009 ni razglasilo za nično.
22 Pred tem je Splošno sodišče v okviru druge skupinske tožbe, ki je bila v vpisnik pri sodnem tajništvu Splošnega sodišča vpisana pod številko F‑19/08, pri kateri je sodelovala tudi tožeča stranka in v zvezi s katero je bila izdana sodba z dne 2. julija 2009, Bennett in drugi/UUNT (F‑19/08, EU:F:2009:75, v nadaljevanju: sodba Bennett I), potem, ko je ugotovilo, da sta bila natečaja UUNT/AD/02/07 in UUNT/AST/02/07 organizirana zaradi zaposlitve zgolj štirih asistentov in enega administratorja, v točki 116 te sodbe presodilo:
,[EUIPO] se je s tem, da je 31 uslužbencem, ki so uspešno sodelovali v internih izbirnih postopkih, ponudil pogodbo začasnega uslužbenca za nedoločen čas, v kateri je klavzula o odpovedi, ki se uporablja le, če zadevne osebe ne bi bile vpisane na rezervni seznam, pripravljen po javnem natečaju za specializacijo na področju industrijske lastnine, katerih organizacijo je sam predsednik najavil za leto 2007 ali 2008, jasno zavezal, da bo zadevne osebe trajno zaposloval, če bodo na takem rezervnem seznamu. V teh okoliščinah je EUIPO s tem, da je na skupno pet omejil število prostih delovnih mest, medtem ko je bilo zadevnih oseb [enaintrideset], in s tem, da je število uspešnih kandidatov, uvrščenih na sezname ustreznih kandidatov, pripravljenih po [natečajih UUNT/AD/02/07 in UUNT/AST/02/07] – povrhu javnih – omejil točno na število prostih delovnih mest, radikalno in objektivno zmanjšal možnosti vseh tožečih strank, da se zanje ne bi uporabila klavzula o odpovedi in zato deloma odvzel pomen obsegu svojih pogodbenih zavez v razmerju do svojega začasnega osebja.‘
[…]
25 Po sodbah Bennett I in Bennett II, sta [EUIPO] in tožeča stranka 1. decembra 2011 podpisala ‚protokol o vrnitvi na delo‘, ki je določal ‚vrnitev na delo‘ tožeče stranke v okvir njene pogodbe začasnega uslužbenca, kakor je bila spremenjena 1. junija 2005, pri čemer je člen 5 te pogodbe ostal nespremenjen, člen 4 pa je bil črtan (v nadaljevanju: protokol o vrnitvi na delo); s tem protokolom je [EUIPO] tožečo stranko dejansko ponovno vrnil na njeno delovno mesto s 1. decembrom 2011.
[…]
27 Predsednik EUIPO je 28. novembra 2013 tožečo stranko obvestil, da se bo v zvezi z objavo zadevnega natečaja za ‚klavzulo [o odpovedi iz člena 5 njene pogodbe začasnega uslužbenca] štelo, [da se uporabi] če [njenega] imena ne [bo] […] na rezervn[ih] seznam[ih] [javnih] natečajev [UUNT/AD/01/13 in UUNT/AST/02/13]‘.
28 Tožeča stranka je sodelovala na javnem natečaju UUNT/AST/02/13 (v nadaljevanju: zadevni natečaj), vendar [njeno ime] ni bilo vpisano na rezervni seznam. Njena pogodba začasnega uslužbenca je bila odpovedana z odločbo z dne 4. junija 2014 z učinkom od poteka šestmesečnega odpovednega roka od tega istega datuma, tj. 3. decembra 2014 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
29 Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo 4. septembra 2014 vložila pritožbo, ki je bila zavrnjena 12. januarja 2015.“
Postopek na prvi stopnji in izpodbijana sodba
3 Pritožnik je pri sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence 22. aprila 2015 vložil tožbo, vpisano v vpisnik pod številko F‑60/15, zaradi razglasitve ničnosti odločbe predsednika EUIPO z dne 4. junija 2014 o odpovedi njegove pogodbe začasnega uslužbenca po izteku šestmesečnega odpovednega roka.
4 Z izpodbijano sodbo je Sodišče za uslužbence tožbo zavrnilo in pritožniku naložilo, naj poleg svojih stroškov nosi polovico stroškov, ki jih je priglasil EUIPO.
5 Najprej je Sodišče za uslužbence opozorilo, da „protokol o vrnitvi na delo, [ki sta ga EUIPO in tožeča stranka podpisala 1. decembra 2011,] določa vrnitev tožeče stranke na delo v okviru njene pogodbe začasnega uslužbenca, kakor je bila spremenjena 1. junija 2005, in sicer v naziv in razred, ki ga je ta imela, ko je bila ta pogodba odpovedana, tj. 15. septembra 2009 zvečer“, in da se je s tem istim protokolom EUIPO „zavezal, da obnovi kariero tožeče stranke od tega istega datuma in da ji plača razliko med tem, kar bi med 16. septembrom 2009 in 30. novembrom 2011 prejemala, če njena pogodba ne bi bila odpovedana, in tistim, kar je v tem istem obdobju dejansko prejela“. Ocenilo je, da „[je] treba v teh okoliščinah, kot je [bilo] izrecno razvidno iz člena 1 [tega protokola], šteti, da je [bila] odločba z dne 12. marca 2009 s tem protokolom umaknjena in da je [bila] tožeča stranka retroaktivno ponovno vrnjena na delo v okvir izvrševanja svoje pogodbe začasnega uslužbenca, kakor je bila spremenjena 1. junija 2005, od datuma učinka odločbe o odpovedi, tj. od 15. septembra 2009 zvečer“. Ocenilo je, da „je treba pogodbo začasnega uslužbenca tožeče stranke, kakor je bila spremenjena 1. junija 2005, obravnavati […] kot prvo podaljšanje njene pogodbe začasnega uslužbenca za določen čas v smislu člena 2(a) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, zato tožeča stranka ne [more] trditi, da izpodbijana odločba [krši] določbe člena 8, prvi odstavek, Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, ker naj bi [ta protokol] pomenil drugo podaljšanje njene pogodbe z [EUIPO]“ (izpodbijana sodba, točka 39).
6 Potem je Sodišče za uslužbence poudarilo, da „Okvirni sporazum [CES, UNICE in CEEP o delu za določen čas, sklenjen 18. marca 1999 in uveljavljen z Direktivo Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999] n[i] zadeva[l] pogojev za odpoved pogodb za določen ali nedoločen čas, temveč pogoje za uporabo teh pogodb v skladu z njegovo določbo 1(b)“ in da „se na določbo 5(1)(a) tega okvirnega sporazuma ni [bilo] mogoče neposredno sklicevati zoper izpodbijano odločbo, saj ni [bil] niti cilj niti učinek te odločbe podaljšanje zaposlitve tožeče stranke pri [EUIPO], in torej sama po sebi [ni mogla] biti v nasprotju z določbami [tega] okvirnega sporazuma“ (izpodbijana sodba, točka 45).
7 Poleg tega je Sodišče za uslužbence glede domnevne nezakonitosti protokola o vrnitvi na delo, ki sta ga EUIPO in pritožnik podpisala 1. decembra 2011 (v nadaljevanju: protokol o vrnitvi na delo z dne 1. decembra 2011), ker naj bi bil v nasprotju z določbami Okvirnega sporazuma CES, UNICE in CEEP o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999 in uveljavljenega z Direktivo Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 368, v nadaljevanju: Okvirni sporazum), opozorilo, da je bil pritožnik z zadevnim protokolom vrnjen na delo v okvir svoje pogodbe začasnega uslužbenca, kakor je bila spremenjena 1. junija 2005, in da „[s]e ta pogodba […] šteje za prvo podaljšanje njegove pogodbe začasnega uslužbenca za določen čas v smislu člena 2(a) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev na podlagi določb člena 8 teh pogojev, katerih namen je [bil] ravno omejitev uporabe zaporednih pogodb začasnih uslužbencev in [so] spada[le] med ukrepe iz določbe 5, odstavek 1, Okvirnega sporazuma, ki lahko preprečijo zlorabe zaradi sklepanja zaporednih pogodb ali delovnih razmerij za določen čas“ (izpodbijana sodba, točka 46).
8 Nazadnje je Sodišče za uslužbence poudarilo, da „ker odločbe o odpovedi prejšnje pogodbe tožeče stranke z [EUIPO] Splošno sodišče ni razveljavilo, je [bila] vrnitev tožeče stranke na delo na podlagi Protokola o vrnitvi na delo [z dne 1. decembra 2011] izvedena zgolj na pobudo uprave“ in da „[t]ake ponovne vključitve tožeče stranke v okvir služb [EUIPO], čeprav je bilo delovno razmerje prekinjeno za več kot dve leti, ni [bilo] mogoče opredeliti za zlorabo v smislu določbe 1(b) Okvirnega sporazuma“ (izpodbijana sodba, točka 46).
Postopek pred Splošnim sodiščem in predlogi strank
9 Pritožnik je 12. maja 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil to pritožbo.
[…]
17 Pritožnik Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi;
– posledično, ugodi njegovim zahtevkom na prvi stopnji in za nično razglasi odločbo predsednika EUIPO z dne 4. junija 2014 o odpovedi njegove pogodbe za začasnega uslužbenca po izteku šestmesečnega odpovednega roka;
– EUIPO naloži plačilo vseh stroškov na obeh stopnjah.
18 EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrne;
– podredno, ugodi njegovim zahtevkom na prvi stopnji;
– pritožniku naloži plačilo stroškov.
Pravo
[…]
Prvi in drugi pritožbeni razlog: kršitev člena 8 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev in kršitev pravnomočnosti sodbe z dne 15. septembra 2011, Bennett in drugi/UUNT (F‑102/09, EU:F:2011:138)
21 Prva dva pritožbena razloga pritožnika sta kršitev člena 8 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev in kršitev pravnomočnosti sodbe z dne 15. septembra 2011, Bennett in drugi/UUNT (F‑102/09, EU:F:2011:138).
[…]
24 Prva dva pritožbena razloga zajemata preučitev, ali je Sodišče za uslužbence storilo napako, ko je štelo, da je bila odločba o odpovedi z dne 12. marca 2009 umaknjena, in ali je pravilno ocenilo pravne posledice tega umika.
25 Na prvem mestu je treba preučiti vprašanje, ali je bil umik odločbe o odpovedi z dne 12. marca 2009 pravno možen.
26 Prvič, iz sodne prakse je razvidno, da je retroaktivni umik zakonitega upravnega akta, ki je podelil subjektivne pravice ali podobne ugodnosti, v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli (glej v tem smislu sodbi z dne 22. septembra 1983, Verli-Wallace/Komisija, 159/82, EU:C:1983:242, točka 8, in z dne 5. decembra 2000, Gooch/Komisija, T‑197/99, EU:T:2000:282, točka 52).
27 Drugič, glede nezakonitih upravnih aktov je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso iz splošnih načel prava Unije izhaja, da uprava načeloma lahko retroaktivno umakne ugoden upravni akt, sprejet nezakonito (glej v tem smislu sodbi z dne 20. novembra 2002, Lagardère in Canal+/Komisija, T‑251/00, EU:T:2002:278, točke od 138 do 140, in z dne 15. aprila 2011, IPK International/Komisija, T‑297/05, EU:T:2011:185, točka 118), vendar za retroaktiven umik akta, s katerim so v korist njegovega naslovnika ustvarjene pravice, na splošno veljajo zelo strogi pogoji (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 1978, Herpels/Komisija, 54/77, EU:C:1978:45, točka 38). Čeprav je treba vsaki instituciji Unije, ki ugotovi, da je akt, ki ga je sprejela, nezakonit, priznati pravico, da ga v razumnem roku umakne z retroaktivnim učinkom, je namreč ta pravica lahko omejena z nujnostjo spoštovanja legitimnih pričakovanj upravičenca iz akta, ki se je lahko zanesel na njegovo zakonitost (sodbe z dne 26. februarja 1987, Consorzio Cooperative d’Abruzzo/Komisija, 15/85, EU:C:1987:111, točke od 12 do 17; z dne 20. junija 1991, Cargill/Komisija, C‑248/89, EU:C:1991:264, točka 20, in z dne 17. aprila 1997, de Compte/Parlament, C‑90/95 P, EU:C:1997:198, točka 35). Taka odločitev je pogojena tudi s tem, da ne krši načela pravne varnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 5. marca 2003, Ineichen/Komisija, T‑293/01, EU:T:2003:55, točka 91).
28 Tretjič, iz sodbe z dne 16. decembra 2010, Athinaïki Techniki/Komisija (C‑362/09 P, EU:C:2010:783, točka 59), v bistvu izhaja, da strogi pogoji iz sodb z dne 9. marca 1978, Herpels/Komisija (54/77, EU:C:1978:45); z dne 26. februarja 1987, Consorzio Cooperative d’Abruzzo/Komisija (15/85, EU:C:1987:111), in z dne 17. aprila 1997, de Compte/Parlament (C‑90/95 P, EU:C:1997:198), pod katerimi lahko pride do retroaktivnega umika nezakonitega upravnega akta, ki je ustvaril subjektivne pravice, niso upoštevni, če zadevni akt z vidika njegovega naslovnika ne pomeni akta, ki bi ustvarjal pravice, ampak akt, ki posega v njegov položaj.
29 Glede na to sodno prakso Splošno sodišče ocenjuje, da nič ne nasprotuje temu, da se nezakoniti ali zakoniti upravni akt, ki za njegovega naslovnika pomeni pretežno akt, ki posega v njegov položaj in postransko zanj ustvarja pravice, lahko umakne, če se ne krši legitimnih pričakovanj tega naslovnika in ni kršeno načelo pravne varnosti.
30 V konkretnem primeru je treba ugotoviti, da odločba o odpovedi z dne 12. marca 2009 pomeni pretežno upravni akt, ki posega v položaj pritožnika in postransko zanj ustvarja pravice.
31 Treba je tudi poudariti, da je pritožnik s podpisom protokola o vrnitvi na delo z dne 1. decembra 2011 izrazil svoj pristanek, kar zadeva umik odločbe o odpovedi z dne 12. marca 2009, in da je bil torej zadevni umik izveden ob spoštovanju načela varstva legitimnih pričakovanj tega pritožnika in v skladu z načelom pravne varnosti, ki sta navedeni v sodni praksi, navedeni v točki 28 zgoraj. V zvezi s tem je v členu 1 tega protokola nedvoumno navedeno, da je ta odločba umaknjena.
32 Sodišče za uslužbence je torej v točki 39 izpodbijane sodbe upravičeno menilo, da je bila odločba o odpovedi z dne 12. marca 2009 umaknjena s protokolom o vrnitvi na delo z dne 1. decembra 2011.
33 Na drugem mestu, ker je bil umik odločbe o odpovedi z dne 12. marca 2009 pravno mogoč, je treba preučiti, ali Sodišče za uslužbence ni napačno uporabilo prava pri oceni pravnih posledic tega umika.
34 Prvič, treba je poudariti, da je bila odločba o odpovedi z dne 12. marca 2009 umaknjena, zato se šteje, da ni nikoli obstajala. Sodišče za uslužbence je torej v točki 39 izpodbijane sodbe upravičeno menilo, da je bil pritožnik retroaktivno, od 15. septembra 2009, vrnjen v okvir izvrševanja svoje pogodbe začasnega uslužbenca, kakor je bila spremenjena 1. junija 2005. Določbe protokola o vrnitvi na delo z dne 1. decembra 2011 v zvezi s tem zgolj konkretizirajo vrnitev pritožnika v položaj, ki ga je imel pred 15. septembrom 2009.
35 Drugič, Sodišče za uslužbence je v točki 39 izpodbijane sodbe ocenilo, da je treba pogodbo začasnega uslužbenca pritožnika, kakor je bila spremenjena z aneksom z dne 1. junija 2005, obravnavati kot prvo podaljšanje njegove pogodbe začasnega uslužbenca za določen čas v smislu člena 2(a) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, in zavrnilo tezo, da protokol o vrnitvi na delo z dne 1. decembra 2011 pomeni drugo podaljšanje te pogodbe.
36 Pri tem razlogovanju Sodišča za uslužbence ni napačne uporabe prava. Kot je bilo navedeno v točki 34 zgoraj, je bil namreč učinek umika odločbe z dne 12. marca 2009, ki je bil konkretiziran s protokolom o vrnitvi na delo z dne 1. decembra 2011, ta, da je bil pritožnik ponovno postavljen v položaj, ki ga je imel pred 15. septembrom 2009, ne pa da bi bil postavljen v položaj, ki ga pred tem datumom ni imel, niti zato ni prišlo do drugega podaljšanja njegove pogodbe za določen čas.
[…]
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (pritožbeni senat)
razsodilo:
1. Pritožba se zavrne.
2. José Luis Ruiz Molina nosi svoje stroške in stroške, ki jih je v tem postopku priglasil Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO).
Razglašeno na obravnavi v Luxembourgu, 27. junija 2017.
Podpisi