SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti senat)
z dne 20. marca 2014(*)
„Odškodninska tožba – Člani Evropskega parlamenta – Preverjanje veljavnosti mandata – Sklep Parlamenta o razglasitvi neveljavnosti mandata evropskega poslanca – Razglasitev ničnosti sklepa Parlamenta s sodbo Sodišča – Tožba, ki je delno očitno nedopustna in delno očitno brez pravne podlage“
V zadevi T‑43/13,
Beniamino Donnici, stanujoč v Castroliberu (Italija), ki ga zastopata V. Vallefuoco in J. M. Van Gyseghem, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropskemu parlamentu, ki ga zastopata N. Lorenz in S. Seyr, zastopnika,
tožena stranka,
katere predmet je odškodninska tožba za povračilo škode, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi sprejetja sklepa Parlamenta z dne 24. maja 2007 v zvezi s preverjanjem veljavnosti njenega mandata, ki je bil razglašen za ničen s sodbo Sodišča z dne 30. aprila 2009 v združenih zadevah Italija in Donnici proti Parlamentu (C‑393/07 in C‑9/08, ZOdl., str. I‑3679),
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat),
v sestavi S. Frimodt Nielsen (poročevalec), predsednik, F. Dehousse in A. Collins, sodnika,
tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Dejansko stanje
1 Na volitvah poslancev v Evropski parlament, ki so potekale 12. in 13. junija 2004, je Beniamino Donnici, tožeča stranka, kandidiral na skupni listi Società Civile – Di Pietro Occhetto. Ta lista je dobila dva sedeža, enega v volilni enoti južne Italije in drugega v volilni enoti severozahodne Italije. Antonio Di Pietro, najbolje uvrščeni v obeh volilnih enotah, se je odločil za volilno enoto južne Italije.
2 Achille Occhetto je bil glede na število glasov, ki jih je dobil v obeh volilnih enotah, na volilnih seznamih na drugem mestu in je imel prednost pred tožečo stranko v volilni enoti južne Italije in pred Giuliettom Chiesom v volilni enoti severozahodne Italije. Ker se je A. Di Pietro odločil za sedež v volilni enoti južne Italije, bi A. Occhetto moral biti razglašen za izvoljenega v volilni enoti severozahodne Italije. Vendar se je A. Occhetto, ki je bil takrat član italijanskega senata, s pisno izjavo z dne 6. julija 2004, ki je naslednji dan prispela v Ufficio elettorale nazionale per il Parlamento europeo presso la Corte di cassazione (nacionalni volilni urad za Evropski parlament pri italijanskem kasacijskem sodišču, v nadaljevanju: italijanski volilni urad), odpovedal mandatu poslanca v Evropskem parlamentu v obeh volilnih enotah.
3 Po njegovi odpovedi je italijanski volilni urad 18. julija 2004 za izvoljena razglasil G. Chiesa v volilni enoti severozahodne Italije in A. Di Pietra v volilni enoti južne Italije ter 12. novembra 2004 posredoval ime tožeče stranke kot prve na seznamu nadomestnih poslancev za A. Di Pietra za volilno enoto južne Italije, medtem ko A. Occhetta, ki je umaknil kandidaturo, ni bilo na tem seznamu.
4 Na parlamentarnih volitvah v Italiji 9. in 10. aprila 2006 je bil A. Di Pietro izvoljen za poslanca v parlamentu Italijanske republike in se je odločil za nacionalni mandat, ki ga je nastopil 28. aprila 2006. Ker v skladu s členom 7(2) Akta o volitvah predstavnikov Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami, priloženega k Sklepu Sveta 76/787/ESPJ, EGS, Euratom z dne 20. septembra 1976 (UL L 278, str. 1), kakor je bil spremenjen in preštevilčen s Sklepom Sveta 2002/772/ES Euratom z dne 25. junija 2002 in 23. septembra 2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 137), ta funkcija ni bila združljiva s funkcijo poslanca v Evropskem parlamentu, je slednji potrdil sprostitev zadevnega sedeža.
5 Z izjavo z dne 27. aprila 2006, naslovljeno na italijanski volilni urad, je A. Occhetto, ki je bil kandidat na istih nacionalnih volitvah, a ni bil ponovno izvoljen, preklical svojo odpoved z dne 6. julija 2004 in zahteval sedež, ki se je sprostil po tem, ko se je A. Di Pietra odločil za sedež v parlamentu Italijanske republike.
6 Po tej izjavi je italijanski volilni urad 8. maja 2006 A. Occhetta razglasil za izvoljenega poslanca v Evropski parlament in isti dan Parlamentu posredoval njegovo ime kot nadomestnega poslanca za A. Di Pietra.
7 Tribunale amministrativo regionale del Lazio (upravno sodišče v deželi Lacij, Italija) je s sodbo z dne 21. julija 2006 tožbo za razglasitev ničnosti, ki jo je vložila tožeča stranka zoper to razglasitev, zavrnilo kot neutemeljeno.
8 Tožeča stranka je pred Evropskim parlamentom izpodbijala tudi razglasitev izvolitve A. Occhetta za evropskega poslanca namesto A. Di Pietra. Ta ugovor je na sestanku dne 21. junija 2006 preučil odbor Parlamenta za pravne zadeve. Potem ko je odbor za pravne zadeve ugotovil, da v skladu s členom 12 akta o volitvah predstavnikov Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami, priloženega k Sklepu Sveta 76/787, kakor je bil spremenjen in preštevilčen ta ugovor ni dopusten, ker je temeljil na legge n. 18, Elezione dei membri del Parlamento europeo spettanti all’Italia (zakon št. 18 o volitvah italijanskih predstavnikov v Evropski parlament) z dne 24. januarja 1979 (GURI št. 29 z dne 30. januarja 1979, str. 947), je soglasno predlagal potrditev mandata A. Occhetta. Evropski parlament je 3. julija 2006 potrdil mandat A. Occhetta.
9 S sodbo z dne 6. decembra 2006 je Consiglio di Stato (državni svet, Italija) ugodil pritožbi tožeče stranke zoper sodbo Tribunale amministrativo regionale del Lazio in razveljavil razglasitev izvolitve A. Occhetta za poslanca Evropskega parlamenta z dne 8. maja 2006 s strani italijanskega volilnega urada.
10 Sodba Consiglio di Stato je postala pravnomočna po sodbi Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija) z dne 26. marca 2007, s katero je bila tožba A. Occhetta zaradi nespoštovanja formalnih zahtev razglašena za nedopustno.
11 Italijanski volilni urad je 29. marca 2007 upošteval sodbo Consiglio di Stato in razglasil izvolitev tožeče stranke za poslanca v Parlamentu za volilno enoto južne Italije ter s tem odvzel mandat A. Occhetta. Ta razglasitev je bila sporočena Evropskemu parlamentu, ki je to upošteval v zapisniku plenarnega zasedanja 23. aprila 2007, v skladu s katerim je imela tožeča stranka sedež v Parlamentu, vendar le začasno in brez poseganja v poznejši sklep Parlamenta v zvezi s preverjanjem veljavnosti njenega mandata.
12 Medtem je A. Occhetto z dopisom z dne 5. aprila 2007 vložil ugovor ter od Evropskega parlamenta zahteval, naj potrdi njegov mandat in ne potrdi mandata tožeče stranke. Po tem ugovoru je Parlament mandat tožeče stranke predložil v preverjanje svojemu odboru za pravne zadeve.
13 S sklepom Evropskega parlamenta z dne 24. maja 2007 o preverjanju veljavnosti mandata tožeče stranke (v nadaljevanju: sporni sklep) je bil njen mandat razglašen za neveljaven, mandat A. Occhetta pa potrjen.
14 Sporni sklep je bil tožeči stranki vročen 29. maja 2007.
15 Tožeča stranka je je 22. junija 2007 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo zaradi razglasitve ničnosti spornega sklepa.
16 Tožeča stranka je vložila tudi predlog za odložitev izvršitve spornega sklepa. Sodnik za izdajo začasne odredbe je temu predlogu ugodil s sklepom z dne 15. novembra 2007 v zadevi Donnici proti Parlamentu (T‑215/07 R, ZOdl., str. II‑4673) in odložil izvršitev spornega sklepa. Tožeča stranka je tako lahko znova pridobila sedež v Evropskem parlamentu.
17 Italijanska republika je v sodnem tajništvu Sodišča 9. avgusta 2007 vložila tožbo, vpisano pod opravilno številko C‑393/07, zaradi razglasitve ničnosti spornega sklepa.
18 Splošno sodišče je s sklepom z dne 13. decembra 2007 v zadevi Donnici proti Parlamentu (T‑215/07, ZOdl., str. II‑5239) navedeno zadevo odstopilo Sodišču, da lahko odloči o ničnostni tožbi. Zadeva je bila vpisana v vpisnik Sodišča pod opravilno številko C‑9/08.
19 Sodišče je s sodbo z dne 30. aprila 2009 v združenih zadevah Italija in Donnici proti Parlamentu (C‑393/07 in C‑9/08, ZOdl., str. I‑3679) razglasilo ničnost spornega sklepa.
20 Tožeča stranka je z dopisom z dne 6. julija 2010 od Evropskega parlamenta zahtevala povračilo škode, ki naj bi jo utrpela zaradi sprejetja spornega sklepa.
21 Generalni sekretar Evropskega parlamenta je odgovoril z dopisom z dne 1. oktobra 2010 in zavrnil odškodninski zahtevek tožeče stranke.
22 Tožeča stranka je z dopisom z dne 22. junija 2011 odgovorila na dopis generalnega sekretarja Evropskega parlamenta z dne 1. oktobra 2010 s ponovno vložitvijo odškodninskega zahtevka in uradnim opominom Parlamentu. Od Parlamenta ni prejela odgovora.
Postopek in predlogi strank
23 Tožeča stranka je 29. januarja 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
24 Evropski parlament je z ločeno vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 25. aprila 2013, vložil ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika Splošnega sodišča. Tožeča stranka je 10. junija 2013 predložila stališča o tem ugovoru.
25 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– Evropskemu parlamentu naloži plačilo zneska 1.720.470 EUR ali nižjega zneska, ki ga določi Splošno sodišče;
– Evropskemu parlamentu naloži plačilo stroškov.
26 Evropski parlament v ugovoru nedopustnosti Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
27 Tožeča stranka v stališčih glede ugovora nedopustnosti predlaga zavrnitev ugovora nedopustnosti in ugoditev predlogom, navedenim v tožbi.
Pravo
Trditve strank
28 Evropski parlament trdi, da je bila tožba vložena po izteku petletnega roka, določenega s členom 46 Statuta Sodišča Evropske unije.
29 Tožeča stranka v bistvu prereka, da je odškodninsko tožbo vložila po izteku petletnega zastaralnega roka in po drugi strani predlaga Splošnemu sodišču, naj odloči z zamudno sodbo in ugodi njenim predlogom, saj je Evropski parlament po njenih navedbah vložil ugovor nedopustnosti zunaj dvomesečnega roka, ki ga ima na voljo tožena stranka za vložitev odgovora na tožbo in ki ga je treba uporabiti za vložitev ugovora nedopustnosti.
30 Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za štiri vrste škode: prvič, zaradi neplačila plače, ki bi jo morala prejemati od 29. marca do 15. novembra 2007, ter različna nadomestila in pavšalna povračila stroškov, povezanih z funkcijo poslanca, za isto obdobje; drugič, zaradi izgube možnosti za ponovno izvolitev v novem mandatu; tretjič, za to, ker ji je bilo s spornim sklepom onemogočeno izvajanje politične pravice kot članu Evropskega parlamenta skoraj petino trajanja njenega mandata, in, četrtič, za škodljive posledice njene nezmožnosti nastopa mandata za pokojninske pravice, ki bi jih lahko pridobila kot član Parlamenta.
Presoja Splošnega sodišča
31 Splošno sodišče lahko v skladu s členom 114(1) Poslovnika na zahtevo ene od strank odloča o ugovoru nedopustnosti, ne da bi začelo vsebinsko razpravo. Razen če Splošno sodišče odloči drugače, je v skladu z odstavkom 3 istega člena nadaljevanje postopka ustno.
32 Če Splošno sodišče očitno ni pristojno za odločanje o tožbi ali če je tožba očitno nedopustna ali očitno brez pravne podlage, lahko v skladu s členom 111 Poslovnika odloči z obrazloženim sklepom, ne da bi nadaljevalo postopek.
33 V obravnavani zadevi Splošno sodišče meni, da je zadeva glede na listine v spisu dovolj pojasnjena in da ni treba začeti ustnega postopka.
Prepoznost vložitve ugovora nedopustnosti
34 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je treba izreči zamudno sodbo in ugoditi njenim predlogom, ker je Evropski parlament po njenem mnenju ugovor nedopustnosti vložil po izteku dvomesečnega roka iz člena 46(1) Poslovnika za vložitev odgovora na tožbo, ki se uporablja tudi za vložitev ugovora nedopustnosti.
35 V obravnavanem primeru je bila tožba vložena v tajništvu Splošnega sodišča 29. januarja 2013, 18. februarja 2013 je bila poslana Evropskemu parlamentu, ki jo je prejel 19. februarja 2013 (glej Prilogo B1 k ugovoru nedopustnosti).
36 Evropski parlament je ugovor nedopustnosti vložil 25. aprila 2013.
37 Rok za vložitev odgovora na tožbo je vsekakor dva meseca.
38 To je rok, odobren toženi instituciji za odgovor na tožbo, pri čemer ima ta v skladu s členom 114(1) Poslovnika na izbiro, da odgovori vsebinsko z vložitvijo odgovora na tožbo ali da uveljavlja nedopustnost tožbe z vložitvijo ugovora v zvezi s tem.
39 Zato je treba šteti, da je rok za vložitev ugovora nedopustnosti prav tako dva meseca.
40 Vendar se v skladu s členom 102(2) Poslovnika „procesni roki zaradi oddaljenosti podaljšajo za enkratno obdobje desetih dni“.
41 Poleg tega je bilo razsojeno, da rok iz člena 46(1) Poslovnika za vložitev odgovora na tožbo začne teči šele z datumom, ko tožena stranka prejme tožbo (sklep Splošnega sodišča z dne 14. decembra 1992 v zadevi Lenz proti Komisiji, T‑47/92, Recueil, str. II‑2523, točka 34).
42 Treba je šteti, da se ta sodna praksa uporablja tudi za rok za vložitev ugovora nedopustnosti.
43 V obravnavanem primeru se je torej rok iztekel 29. aprila 2013.
44 Ker je Evropski parlament ugovor nedopustnosti vložil 25. aprila 2013, ga torej ni vložil zunaj roka.
45 Predlog tožeče stranke, naj Splošno sodišče odloči z zamudno sodbo, je torej treba zavrniti.
Zastaranje
46 Člen 46 Statuta Sodišča določa, da tožbe proti Uniji v zadevah, ki izhajajo iz nepogodbene odgovornosti, zastarajo po petih letih od nastanka kršitve.
47 Tako predpisan zastaralni rok je bil določen ob upoštevanju zlasti časa, ki ga potrebuje domnevno oškodovana stranka, da zbere ustrezne informacije za morebitno tožbo in preveri dejstva, na katera bi se lahko sklicevala v podporo tej tožbi (glej sodbo Sodišča z dne 8. novembra 2012 v zadevi Evropaïki Dynamiki proti Komisiji, C‑469/11 P, točka 33 in navedena sodna praksa).
48 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ta rok začne teči, ko so izpolnjeni vsi pogoji, od katerih je odvisna obveznost povračila, in zlasti ko je škoda, ki jo je treba povrniti, konkretizirana (glej zgoraj v točki 47 navedeno sodbo Evropaïki Dynamiki proti Komisiji, točka 34 in navedena sodna praksa).
49 Seveda je treba člen 46 Statuta Sodišča razlagati v smislu, da zastaranja ni mogoče uveljavljati proti oškodovani osebi, ko je bila ta oseba s podlago za navedeno škodo seznanjena šele pozneje in tako ni imela na voljo razumnega roka, da bi svojo tožbo ali zahtevo vložila pred iztekom zastaralnega roka (glej zgoraj v točki 47 navedeno sodbo Evropaïki Dynamiki proti Komisiji, točka 35 in navedena sodna praksa).
50 Vendar pa pogoji iz člena 340, drugi odstavek, PDEU, od katerih je odvisna obveznost povračila škode, in s tem pravila zastaranja, ki urejajo tožbe za povračilo navedene škode, lahko temeljijo le na strogo objektivnih merilih (glej zgoraj v točki 47 navedeno sodbo Evropaïki Dynamiki proti Komisiji, točka 36 in navedena sodna praksa).
51 Natančna in podrobna seznanitev z dejanskim stanjem zadeve tako ni pogoj, ki mora biti izpolnjen za začetek teka zastaralnega roka. Prav tako se subjektivna presoja oškodovane osebe glede obstoja škode ne upošteva pri določitvi začetka teka zastaralnega roka za tožbo zaradi nepogodbene odgovornosti Unije (glej zgoraj v točki 47 navedeno sodbo Evropaïki Dynamiki proti Komisiji, točka 37 in navedena sodna praksa).
52 V sporih, ki izvirajo iz posamičnih aktov, začne zastaralni rok teči, ko odločba začne učinkovati na osebe, ki jih zadeva (glej zgoraj v točki 47 navedeno sodbo Evropaïki Dynamiki proti Komisiji, točka 38 in navedena sodna praksa).
53 V obravnavanem primeru odškodninski zahtevek tožeče stranke temelji na spornem sklepu, s katerim je Evropski parlament razglasil neveljavnost mandata tožeče stranke in potrdil mandat A. Occhetta.
54 Sklep Evropskega parlamenta je tako podlaga za škodo, ki lahko privede do nepogodbene odgovornosti Unije, kar med drugim trdi sama tožeča stranka v točki 40 tožbe.
55 Škodljivi učinki spornega sklepa so torej nastali v zvezi s tožečo stranko takrat, ko ji je Evropski parlament vročil sporni sklep.
56 V zvezi s tem ni upoštevno, da je bil sporni sklep razglašen za ničen z zgoraj v točki 19 navedeno sodbo Italija in Donnici proti Parlamentu. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da je za začetek teka zastaralnega roka popolnoma nepomembno, da je bilo s sodno odločbo ugotovljeno nezakonito ravnanje Unije (glej zgoraj v točki 47 navedeno sodbo Evropaïki Dynamiki proti Komisiji, točka 42 in navedena sodna praksa). Trditev, ki jo navaja tožeča stranka na podlagi sodb Sodišča z dne 27. januarja 1982 v združenih zadevah Birra Wührer in drugi proti Svetu in Komisiji (256/80, 257/80, 265/80, 267/80 in 5/81, Recueil, str. 85, in De Franceschi proti Svetu in Komisiji (51/81, Recueil, str. 117)), ter Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2007 v združenih zadevah Pelle in Konrad proti Svetu in Komisiji (T‑8/95 in T‑9/95, ZOdl., str. II‑4117), da je zastaralni rok začel teči, ko je Sodišče razglasilo nezakonitost akta, izhaja iz njihovega napačnega branja in jo je zato treba zavrniti.
57 Res je, da se lahko v skladu s členom 46 Statuta Sodišča zastaralni rok prekine, če se pri pristojni instituciji predhodno vloži zahteva. Vendar se v tem primeru zastaralni rok prekine samo, če zahtevi sledi tožba v roku, določenem s sklicevanjem na člena 263 ali 265 PDEU.
58 Toda v obravnavanem primeru dopisoma z dne 6. julija 2010 in 22. junija 2011, ki ju je tožeča stranka poslala Evropskemu parlamentu, ni sledila tožba v roku, določenem s sklicevanjem na člena 263 ali 265 PDEU. Navedena dopisa torej ne vplivata na petletni zastaralni rok iz člena 46 Statuta Sodišča.
59 Vendar je treba spomniti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso škoda šteje za sukcesivno, ker njen znesek narašča sorazmerno s številom pretečenih dni (sodba Sodišča z dne 28. februarja 2013 v zadevi Inalca in Cremonini proti Komisiji, C‑460/09 P, točka 80).
60 Pri sukcesivni škodi pa zastaranje v skladu s členom 46 Statuta Sodišča nastopi za obdobje več kot pet let pred dejanjem prekinitve, brez vpliva na morebitne pozneje nastale pravice (sklepa Splošnega sodišča z dne 14. decembra 2005 v zadevi Arizona Chemical in drugi proti Komisiji, T‑369/03, ZOdl., str. II‑5839, točka 116, in z dne 10. aprila 2008 v zadevi 2K‑Teint in drugi proti Komisiji in EIB, T‑336/06, točka 106, neobjavljen v ZOdl.).
61 Zato je treba preučiti različne vrste škode, za katere tožeča stranka zahteva povračilo.
62 Prvič, tožeča stranka zahteva plačilo 90.000 EUR (12.000 EUR x 7,5 meseca) plače, ki je ni prejemala od 29. marca do 15. novembra 2007.
63 Tožeča stranka tudi trdi, da se ji morajo za isto obdobje od 29. marca do 15. novembra 2007 plačati odškodnine za naslednje različne vrste škode zaradi izgube možnosti po koeficientu, ki ga ocenjuje na 90 %: 45.000 EUR pavšalnega povračila za potovanja z letalom (1500 EUR x 4 tedni x 7,5 meseca), 2000 EUR pavšalnega povračila za kongrese in okrogle mize (3800 EUR na leto), 43.500 EUR za dnevnice (290 EUR x 5 delovnih dni x 4 tedne x 7,5 meseca), 112.500 EUR povračila zato ker tožeča stranka ni imela parlamentarnih pomočnikov (15.000 EUR x 7,5 meseca) in 30.000 EUR za pavšalno povračilo splošnih stroškov, kar skupaj znaša 234.300 EUR, pomnoženo z 90 % pa je končni znesek 210.870 EUR.
64 Zatrjevana škoda pa je po navedbah tožeče stranke dokončno nastala 15. novembra 2007.
65 Zato se je zastaralni rok iztekel 15. novembra 2012, ne da bi kakršen koli akt prekinil ta rok, tožba pa je bila dejansko vložena šele 29. januarja 2013.
66 Zahtevek je torej v zvezi s prvo vrsto škode zastaral.
67 V zvezi s tem je brez podlage trditev tožeče stranke, da je bila škoda 15. novembra 2007 samo predvidljiva, ne pa tudi zanesljiva, in da je postala zanesljiva šele po razglasitvi sodbe Italija in Donnici proti Parlamentu s katero je bila razglašena ničnost spornega sklepa.
68 Navedena škoda zaradi izgube plače ter nadomestil in pavšalnih povračil stroškov, povezanih z navedeno funkcijo, v obdobju od 29. marca do 15. novembra 2007, je bila povsem konkretizirana in zato zanesljiva 15. novembra 2007.
69 Poleg tega ugotovitev nezakonitosti spornega sklepa nikakor ne vpliva na začetek teka zastaralnega roka (glej točko 56 zgoraj).
70 Nazadnje je treba kot dodatno poudariti, da je tožeča stranka imela mandat – ali vsaj imela pravico do izvajanja mandata – od 23. aprila 2007 (datum, ko je Evropski parlament na plenarnem zasedanju upošteval imenovanje tožeče stranke za poslanca) do 24. maja 2007 (datum, ko je Parlament razglasil neveljavnost mandata tožeče stranke).
71 Drugič, tožeča stranka zahteva plačilo 200.000 EUR, ker ji je bilo s spornim sklepom onemogočeno izvajanje politične pravice kot članu Evropskega parlamenta skoraj petino trajanja njenega mandata.
72 Znova je treba ugotoviti, da je bila morebitna škoda, ki jo je utrpela tožeča stranka, v skladu z njenimi pisanji vsekakor v celoti konkretizirana 15. novembra 2007.
73 Zahtevek je torej zastaral tudi v zvezi s to drugo vrsto škode.
74 Nazadnje, tretjič, tožeča stranka trdi, da svoje funkcije ni mogla opravljati sedem mesecev in pol, zaradi česar ni mogla pridobiti pokojninskih pravic za svoj celotni mandat.
75 Zato zahteva plačilo zneska 831.600 EUR, ki ustreza skupnemu znesku pokojnine, ki bi ga prejela, če bi pridobila svoje pravice v petih letih svojega mandata, in ki je ex aequo et bono ocenjen za 15 let.
76 Ugotoviti je treba, da je bila morebitna škoda, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka – to je nepridobitev pokojninskih pravic od marca do novembra 2007 – vsekakor glede na pisanja tožeče stranke v celoti konkretizirana 15. novembra 2007.
77 Navedeni zahtevek je torej zastaral tudi v zvezi s to tretjo in zadnjo vrsto škode.
78 Poleg tega je treba poudariti, po eni strani, da ker je bila tožeča stranka samo namestnik in od 12. oziroma 13. junija 2004 do 29. marca 2004 ni imela mandata, zato ne more trditi, da ni mogla pridobiti pokojninskih pravic v tem obdobju, v katerem ni bila članica Evropskega parlamenta. Ker pa je tožeča stranka po drugi strani bila član parlamenta od 15. novembra 2007 do 6. junija 2009, to je datum konca mandatnega obdobja, je lahko pridobila pokojninske pravice v tem obdobju.
79 Zato je treba šteti, da je bila odškodninska tožba, ki jo je tožeča stranka vložila proti Evropskemu parlamentu, ob njeni vložitvi v zvezi z zgoraj preučenimi tremi vrstami škode zastarana.
Izguba možnosti za ponovno izvolitev v dodatnem petletnem obdobju.
80 Tožeča stranka zahteva plačilo 388.000 EUR zaradi izgube možnosti za ponovno izvolitev za dodatno petletno obdobje, ker ji je bilo v bistvu sedem mesecev in pol onemogočeno izvajanje mandata, nato pa je bila vključena v več kot dveletni sodni postopek. Meni, da je bila tako izločena iz političnega življenja skoraj petino trajanja svojega mandata, zato naj ne bi mogla vzpostaviti svoje mreže na podlagi polnega političnega delovanja. Meni, da škoda obsega plačo, do katere bi bila upravičena, če bi bila izvoljena, ter nove priložnosti, ki bi jih lahko ta mandat prispeval k njeni politični karieri in ki bi imele znatno ekonomsko vrednost z dodelitvijo drugih uglednih institucionalnih funkcij.
81 V zvezi s tem je treba spomniti, da v sta skladu z ustaljeno sodno prakso nepogodbena odgovornost Unije in uveljavljanje pravice do povračila nastale škode na podlagi člena 288, drugi odstavek, ES odvisna od izpolnitve vseh pogojev, in sicer nezakonitosti ravnanja, ki se očita institucijam, dejanske škode in obstoja vzročne zveze med tem ravnanjem in navedeno škodo (glej sodbo Sodišča z dne 18. marca 2010 v zadevi Trubowest Handel in Makarov proti Svetu in Komisiji, C‑419/08 P, ZOdl., str. I‑2259, točka 40 in navedena sodna praksa).
82 Ker morajo biti trije pogoji za odgovornost iz člena 288, drugi odstavek, ES izpolnjeni kumulativno, dejstvo, da ni izpolnjen eden od njih, zadostuje za zavrnitev odškodninske tožbe (glej sodbo z dne 9. septembra 1999 v zadevi Lucaccioni proti Komisiji, C‑257/98 P, Recueil, str. I‑5251, točka 14).
83 Poleg tega ne obstaja nobena obveznost preučiti pogoje odgovornosti institucije v nekem določenem vrstnem redu (glej v tem smislu zgoraj v točki 82 navedeno sodbo Lucaccioni proti Komisiji, točka 13).
84 Za utemeljevanje obstoja obveznosti Unije, da nadomesti vse, tudi oddaljene škodljive posledice ravnanj svojih organov, se ni mogoče sklicevati na načela, skupna pravnim ureditvam držav članic, na katera napotuje člen 288, drugi odstavek, ES. Pogoj vzročne zveze namreč predpostavlja obstoj dovolj neposredne zveze med ravnanjem institucij in škodo (glej v tem smislu zgoraj v točki 81 navedeno sodbo Trubowest Handel in Makarov proti Svetu in Komisiji, točka 53 ter navedeno sodno prakso).
85 V obravnavanem primeru pa tožeča stranka samo trdi, da ni bila ponovno izvoljena, ker ji je bilo onemogočeno izvajanje mandata od 29. marca do 15. novembra 2007 in da se je ta škoda konkretizirala na dan, ko ni bila ponovno izvoljena; nikakor pa ni dokazala obstoja dovolj neposredne vzročne zveze med tema dogodkoma.
86 Poleg tega je treba poudariti, da tožeča stranka ni dokazala niti, da je kandidirala na evropskih volitvah in da je bila ob tej priložnosti navedena na listi kandidatov.
87 Šteti je torej treba, da je njena zahteva v zvezi s tem očitno brez pravne podlage.
88 Zato je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
89 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki na predlog naloži plačilo stroškov. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Evropskega parlamenta naloži plačilo stroškov tega postopka.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)
sklenilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Beniaminu Donniciju se naloži plačilo stroškov tega postopka.
V Luxembourgu, 20. marca 2014.
E. Coulon | | S. Frimodt Nielsen |