Tožba, vložena 17. julija 2023 – Republika Poljska/Evropski parlament in Svet Evropske unije
(Zadeva C-444/23)
Jezik postopka: poljščina
Stranke
Tožeča stranka: Republika Poljska (zastopnik: B. Majczyna, agent)
Toženi stranki: Evropski parlament, Svet Evropske unije
Predlogi tožeče stranke
Uredba (EU) 2023/851 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. aprila 2023 o spremembi Uredbe (EU) 2019/631 glede krepitve standardov emisijskih vrednosti CO2 za nove osebne avtomobile in nova lahka gospodarska vozila v skladu s povečano podnebno ambicijo Unije1 naj se v celoti razglasi za nično;
podredno, Uredba 2023/851 naj se razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na določitev ciljnih vrednosti emisij za nove osebne avtomobile in nova lahka gospodarska vozila v členu 1(1)(b) te uredbe, ki naj bi se uporabljale od 1. januarja 2035, če bi Sodišče ugotovilo, da navedeni tožbeni razlogi ne upravičujejo, da se ta uredba v celoti razglasi za nično;
Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije naj se naloži plačilo stroškov.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 192(2)(c) PDEU
Po mnenju Poljske sta toženi instituciji kršili člen 192(2)(c) PDEU, ker izpodbijane uredbe nista sprejeli na podlagi navedenega člena Pogodbe, ki zahteva soglasno sprejetje odločitve v Svetu, čeprav izpodbijana uredba pomembno vpliva na izbiro države članice med različnimi viri energije in na splošno strukturo njene oskrbe z energijo.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 3(1) in (3) PEU, člena 9 PDEU ter člena 6(1) PEU v povezavi s členom 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
Poljska meni, da zakonodajalec Unije s sprejetjem določb iz člena 1(1)(b) izpodbijane uredbe glede ciljev na področju emisij za nove osebne avtomobile in nova lahka gospodarska vozila, ki imajo znatne učinke na avtomobilsko industrijo in z njo povezane gospodarske sektorje ter na družbe, ni izpolnil obveznosti krepitve blaginje narodov Unije (člen 3(1) PEU), obveznosti spodbujanja socialne pravičnosti, obveznosti prizadevati si za trajnostni gospodarski razvoj ter obveznosti spodbujati ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo ter solidarnost med državami članicami (člen 3(3) PEU), obveznosti upoštevati zahteve, ki so povezane s spodbujanjem visoke stopnje zaposlenosti, in boja proti socialni izključenosti (člen 9 PDEU) ter obveznosti spoštovanja prepovedi diskriminacije na podlagi premoženja, ki izhaja iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (člen 21).
Tretji tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti (člen 5(4) PEU) v povezavi s členom 191(2) PDEU
Poljska meni, da določbe izpodbijane uredbe niso v skladu z načelom sorazmernosti, ker, prvič, niso primerne za uresničitev ciljev iz člena 191(2) PDEU, in ker drugič, so nevšečnosti, ki iz njih izhajajo, vključno s stroški, očitno presežne glede na želene cilje. Po mnenju Poljske stroški za prilagoditev gospodarstev in družb v Uniji na poostrene standarde zmanjšanja emisij CO2, ki so določeni v izpodbijani uredbi, znatno presegajo koristi, ki iz tega izhajajo. Izpodbijana uredba zaradi prehoda na brezemisijsko mobilnost evropskim državljanom, zlasti tistim z manj premoženja, in evropskemu avtomobilskemu sektorju nalaga prekomerno breme. Izpodbijana uredba prinaša tveganje za nastanek resnih negativnih učinkov za evropsko avtomobilsko industrijo, za socialno izključenost, za izključenost najrevnejših na področju mobilnosti in za poglabljanje razlik v življenjskem standardu med državljani. Poleg tega se z izpodbijano uredbo ne upošteva dovolj raznolikost razmer v različnih regijah Unije, kar pomeni kršitev člena 192(2) PDEU.
Četrti tožbeni razlog: kršitev obveznosti izvedbe ustrezne analize učinkov izpodbijane uredbe in kršitev člena 191(3) PDEU
Poljska meni, da sta toženi instituciji kršili obveznost predložitve zadostne ocene učinkov, ker presoja učinkov ureditve, ki je priložena osnutku uredbe, vsebuje temeljne pomanjkljivosti glede vpliva obveznosti in ciljev, opredeljenih v uredbi, na različne države članice. Poleg tega niso bili dovolj upoštevani razpoložljivi znanstveni tehnični podatki, potencialne koristi in stroški dane dejavnosti ali njenega prenehanja ter gospodarski in družbeni razvoj Unije kot celote in uravnoteženi razvoj njenih regij, kar pomeni kršitev člena 191(3) PDEU.
____________
1 UL 2023, L 110, str. 5.