SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 14. aprila 2011

Zadeva F‑113/07

Irmantas Šimonis

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Medinstitucionalna premestitev – Pravnik lingvist – Sprememba obrazložitve – Zahteva v zvezi z najkrajšim obdobjem službovanja“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero I. Šimonis predlaga zlasti razglasitev ničnosti odločbe Komisije o njegovi izključitvi iz izbirnega postopka v skladu z medinstitucionalno objavo za prosto delovno mesto COM/2007/142 tako, da je opustila zahtevo za njegovo premestitev na Sodišče, pri čemer je bila tožeča stranka z navedeno odločbo seznanjena 8. marca 2007.

Odločitev:      Odločba, s katero je Komisija tožečo stranko izključila iz izbirnega postopka v skladu z objavo za prosto delovno mesto COM/2007/142 tako, da je opustila zahtevo za njeno premestitev na Sodišče, se razglasi za nično. Komisija nosi svoje stroške in stroške tožeče stranke. Republika Litva, intervenientka v podporo predlogom tožeče stranke, nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Odločba o zavrnitvi pritožbe – Odločba, sprejeta po ponovni preučitvi prejšnje odločbe – Dopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Objava za prosto delovno mesto – Predmet – Obveznost uprave, da navede zahteve za zasedbo delovnega mesta – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 29)

3.      Uradniki – Zaposlovanje – Merila – Interes službe – Diskrecijska pravica uprave – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 29)

4.      Uradniki – Zaposlovanje – Postopki – Izbira – Diskrecijska pravica uprave

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 29(1))

5.      Uradniki – Zaposlovanje – Obveznost uprave, da objavi prosto delovno mesto – Neobstoj – Izjema

6.      Uradniki – Pravno sredstvo – Sprememba obrazložitve akta, izpodbijanega med postopkom – Nedopustnost – Izjema

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

1.      Zavrnitev pritožbe, bodisi zaradi molka organa ali z odločbo, če je jasna, le potrdi dejanje ali molk, glede katerega se stranka pritožuje, in ne pomeni dejanja, vzeto ločeno, ki ga je mogoče izpodbijati. Lastnosti akta, ki posega v položaj, namreč ni mogoče priznati aktu, ki je le potrdilen, kot velja za akt, ki v primerjavi s prejšnjim aktom, ki posega v položaj, ne vsebuje nobenega novega elementa in ga torej ne nadomešča.

Kljub temu se lahko zgodi, da izrecna odločba o zavrnitvi pritožbe glede na njeno vsebino ne potrjuje akta, ki ga izpodbija tožeča stranka. Tako je, kadar odločba o zavrnitvi pritožbe vsebuje ponovno preučitev položaja tožeče stranke na novi pravni podlagi ali ob upoštevanju novega dejstva ali če spreminja ali dopolnjuje prvotno odločbo. V teh primerih je zavrnitev pritožbe akt, ki je podvržen sodnemu nadzoru, sodišče pa ga upošteva pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta ali pa ga upošteva celo kot akt, ki posega v položaj, ki izpodbijani akt nadomešča.

(Glej točki 35 in 36.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 2. marec 2004, Di Marzio proti Komisiji, T‑14/03, točka 54;

Sodišče za uslužbence: 30. november 2009, Voslamber proti Komisiji, F‑86/08, točki 29 in 30 ter navedena sodna praksa.

2.      Ker načelo pravne varnosti določa, da mora uprava zadevnim osebam omogočiti natančno seznanitev z obsegom njihovih obveznosti ali pravic, je treba v skladu z njim pravilo, ki določa pravice in obveznosti članov njenega osebja, ustrezno objaviti na način in v obliki, ki ju mora določiti uprava. Taka objava se zahteva pri notranjem pravilu, da morajo uradniki, ki opravljajo naloge pravnika lingvista, za možnost razporeditve za druge naloge izpolnjevati zahtevo po štiriletnem službovanju od prve zaposlitve.

Organ, pristojen za imenovanja, mora zlasti pri pravilih za zaposlovanje uradnikov v objavi za prosto delovno mesto kar najbolj natančno navesti zahteve za zasedbo delovnega mesta, da bi zadevnim osebam omogočil presojo, ali se lahko prijavijo na natečaj. Navedeni organ seveda ne more biti zavezan, da spomni na zahteve, ki jih izrecno določajo Kadrovski predpisi, saj se šteje, da so kandidati z njimi seznanjeni, toda objava za prosto delovno mesto bi bila brezpredmetna – glede na to, da je njen cilj obvestiti kandidate o zahtevah za zasedbo posameznega delovnega mesta –, če bi lahko uprava izločila kandidata iz razloga, ki v navedeni objavi ali Kadrovskih predpisih ni izrecno naveden ali pa ni bil objavljen. Če bi se uprava sklicevala na nekatere zahteve, ki bi jih bilo treba po njenih navedbah izpolnjevati za zasedbo zadevnega delovnega mesta, po navedeni objavi, ne bi izpolnjevala določb Kadrovskih predpisov v razmerju do prijavljenih kandidatov, zlasti načela objektivnosti.

(Glej točke od 73 do 75 in 90.)

Napotitev na:

Sodišče: 30. oktober 1974, Grassi prot Svetu, 188/73, točka 40; 21. junij 2007, ROM‑projecten, C‑158/06, točka 25; 11. december 2007, Skoma‑Lux, C‑161/06, točka 28; 10. marec 2009, Heinrich, C‑345/06, točka 44;

Sodišče prve stopnje: 2. oktober 1996, Vecchi proti Komisiji, T‑356/94, točka 50;

Sodišče za uslužbence: 30. november 2009, Wenig proti Komisiji, F‑80/08, točka 90.

3.      Čeprav ima uprava zlasti pri presoji interesa službe široko pristojnost, mora pri sprejemanju posamične odločbe konkretno presoditi okoliščine obravnavanega primera. Zato se uprava pri zaposlovanju ne more samo sklicevati na interes službe ali celo pravičnost, da bi sprejela odločbo brez pojasnila, zakaj naj bi bilo njeno sprejetje utemeljeno s posebnimi zahtevami prostega delovnega mesta.

Komisija ne spoštuje navedene zahteve, kadar se pri utemeljevanju sprejetja odločbe, da pravnika lingvista druge institucije izloči iz izbirnega postopka v skladu z medinstitucionalno objavo za prosto delovno mesto, sklicuje na to, da mora dati prednost notranji mobilnosti uradnikov, da je treba upoštevati posebnosti natečajev za zaposlovanje pravnikov lingvistov in da so ti upravičeni do razvrstitve v ugodnejši naziv, ne da bi pojasnila, zakaj zaradi interesa službe delovnega mesta ne more zasesti pravnik lingvist, ki je zaposlen manj kot štiri leta – kar je obdobje službovanja, ki ga nalaga, vendar ne sistematično, notranje pravilo – namesto le treh let, kot določa medinstitucionalni sporazum iz leta 2005.

(Glej točki 77 in 78.)

Napotitev na:

Sodišče: 14. julij 1988, Stahlwerke Peine-Salzgitter in Hoogovens Groep proti Komisiji, 33/86, 44/86, 110/86, 226/86 in 285/86, točka 27;

Sodišče prve stopnje: 5. oktober 1995, Alexopoulou proti Komisiji, T‑17/95, točka 21.

4.      Organ, pristojen za imenovanja, mora v skladu s členom 29(1) Kadrovskih predpisov pred zasedbo prostega delovnega mesta v instituciji po prednostnem vrstnem redu preučiti, prvič, ali je delovno mesto mogoče zasesti z napredovanjem ali s premestitvijo znotraj institucije, drugič, ali se izvedejo notranji natečaji v instituciji, in tretjič, kakšne prošnje za premestitev so vložili uradniki drugih institucij, ter nato uporabiti natečajne postopke na podlagi bodisi kvalifikacij ali preizkusov ali obojih.

Navedeni organ seveda ni absolutno zavezan, da prednostno odobri napredovanje ali premestitev, tudi kadar veljavne prijave uradnikov izpolnjujejo vse zahteve in pogoje iz objave za prosto delovno mesto. Vendar mora pred razširitvijo izbire z izvedbo notranjega natečaja ali s preučitvijo možnosti za medinstitucionalno premestitev preučiti, ali je mogoče na podlagi veljavnih možnosti imenovati najsposobnejšo, najučinkovitejšo in neoporečno osebo.

(Glej točki 81 in 82.)

Napotitev na:

Sodišče: 5. december 1974, Van Belle proti Svetu, 176/73, točki 5 in 6; 18. marec 1999, Carbajo Ferrero proti Parlamentu, C‑304/97 P, točka 29;

Sodišče prve stopnje: 23. april 2002, Campolargo proti Komisiji, T‑372/00, točka 98.

5.      Čeprav organu, pristojnemu za imenovanja, ni treba nadaljevati postopka zaposlovanja, lahko to stori le iz objektivnih in zadostnih razlogov, da bi izravnal pričakovanja zadevne osebe v zvezi z imenovanjem na delovno mesto, na katero se je prijavila, pri čemer se pričakovanja razlikujejo glede na stopnjo izbirnega postopka, ki jo je zadevna oseba dosegla. Da bi ravnanje uprave ustrezalo običajni skrbnosti morajo biti navedeni razlogi taki, da jih ni bilo mogoče odkriti pred pripravo objave za prosto delovno mesto.

(Glej točko 90.)

Napotitev na:

Sodišče: 9. februar 1984, Kohler proti Računskemu sodišču, 316/82 in 40/83, točka 22;

Sodišče prve stopnje: 18. marec 1997, Rasmussen proti Komisiji, T‑35/96, točka 60; 17. februar 1998, Maccaferri proti Komisiji, T‑56/96, točka 33; 27. november 2003, Bories in drugi proti Komisiji, T‑331/00 in T‑115/01, točka 173.

6.      Uprava ne more nadomestiti razloga v odločbi ali ga dodati med postopkom, razen če se izkaže, da ima vezano pristojnost, tako da bi morala zaradi morebitne razglasitve ničnosti sporne odločbe le znova sprejeti odločbo, po vsebini identično izpodbijani odločbi.

(Glej točko 93.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 15. december 2010, Angulo Sánchez proti Svetu, F‑67/09, točka 71.