SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (tretji razširjeni senat)
z dne 19. oktobra 2005(*)
„Državne pomoči – Zloraba pomoči – Tveganje izogibanja nalogu za povračilo – Povračilo pomoči s strani družb, ki so pridobile obratna sredstva prvotnega prejemnika“
V zadevi T-324/00,
CDA Datenträger Albrechts GmbH, s sedežem v Albrechtsu (Nemčija), ki jo zastopajo T. Schmidt-Kötters in D. Uwer, odvetnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
ob intervenciji
Zvezne republike Nemčije, ki jo zastopata W.-D. Plessing in T. Jürgensen, zastopnika, skupaj z R. Bierwagnom, odvetnikom,
intervenient,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata K.-D. Borchardt in V. Kreuschitz, zastopnika, skupaj s C. Koenigom, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
ob intervenciji
ODS Optical Disc Service GmbH, s sedežem v Hamburgu (Nemčija), ki jo zastopata I. Brinker in U. Soltész, odvetnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
intervenient,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije 2000/796/ES z dne 21. junija 2000 o državni pomoči Nemčije v korist CDA Compact Disc Albrechts GmbH (Turingija) (UL L 318, str. 62),
SODIŠČE PRVE STOPNJE
EVROPSKIH SKUPNOSTI (tretji razširjeni senat),
v sestavi, J. Azizi, predsednik, R. García-Valdecasas, J. D. Cooke, M. Jaeger in F. Dehousse, sodniki,
sodni tajnik: D. Christensen, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in javne obravnave dne 5. maja 2004,
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 Člen 87 ES določa:
„1. Razen če ta pogodba ne določa drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami. [...]“
2 Člen 88 ES določa:
„1. Komisija v sodelovanju z državami članicami redno preverja vse sisteme pomoči, ki obstajajo v teh državah. Slednjim predlaga ustrezne ukrepe, ki so potrebni za postopen razvoj ali delovanje skupnega trga.
2. Če Komisija po tem, ko je pozvala zadevne stranke k predložitvi pripomb, ugotovi, da pomoč, ki jo je dodelila država članica, ali pomoč iz državnih sredstev ni združljiva s skupnim trgom glede na člen 87, ali če se takšna pomoč zlorablja, odloči, da mora zadevna država takšno pomoč odpraviti ali spremeniti v roku, ki ji ga določi. [...]“
3 Člen 5 Uredbe Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88] Pogodbe ES (UL L 83, str. 1) se glasi:
„1. Če Komisija meni, da so podatki, ki jih je predložila država članica […] nepopolni, zahteva vse potrebne dodatne podatke. Če država članica odgovori na zahtevo, Komisija obvesti državo članico o prejemu odgovora.
2. Če država članica zahtevanih podatkov ne predloži v roku, ki ga je določila Komisija, ali predloži nepopolne podatke, Komisija državi pošlje opomin in omogoči primeren dodatni rok, v katerem mora predložiti podatke.
[…]“
4 Poleg tega člen 6 Uredbe št. 659/1999 določa:
„1. Odločba o začetku formalnega postopka preiskave vsebuje povzetek bistvenih dejanskih in pravnih vprašanj, vključuje predhodno oceno Komisije o značaju pomoči predlaganega ukrepa in izpostavi dvome o njegovi združljivosti s skupnim trgom. Odločba od zadevne države članice in drugih zainteresiranih strank zahteva, da pošljejo pripombe v predpisanem roku, ki navadno ni daljši od enega meseca. V ustrezno upravičenih primerih lahko Komisija predpisano obdobje podaljša.
[…]“
5 Člen 10 Uredbe št. 659/1999 določa:
„1. Če ima Komisija podatke iz katerega koli vira o domnevni nezakoniti pomoči, te podatke brez odlašanja preveri.
2. Če je potrebno, zahteva podatke od zadevne države članice. Člen 5(1) in (2) se uporablja smiselno.
3. Če kljub opominu na podlagi člena 5(2) zadevna država članica ne predloži zahtevanih podatkov v roku, ki ga je predpisala Komisija, ali če predloži nepopolne podatke, Komisija z odločbo zahteva predložitev podatkov (v nadaljnjem besedilu ‚odredba o predložitvi podatkov‘). V odločbi se navede, kateri podatki se zahtevajo, in predpiše primeren rok, v katerem morajo biti predloženi.“
6 Člen 13(1) Uredbe št. 659/1999 določa:
„Pregled morebitne nezakonite pomoči se zaključi z odločbo na podlagi člena 4(2), (3) ali (4). V primeru odločbe o začetku formalnega postopka preiskave se postopek zaključi z odločbo na podlagi člena 7. Če država članica ne izpolni odredbe o predložitvi podatkov, se ta odločba sprejme na podlagi razpoložljivih podatkov.“
7 Člen 14 iste uredbe se glasi:
„1. Če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč (v nadaljnjem besedilu ‚odločba o vračilu‘). Komisija ne zahteva vračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava Skupnosti.
2. Pomoč, ki se vrne na podlagi odločbe o vračilu, vključuje obresti po primerni obrestni meri, ki jo določi Komisija. Obresti se plačajo od datuma, ko je bila nezakonita pomoč na razpolago upravičencu, do datuma vračila.
3. Brez poseganja v odločbo Sodišča Evropskih skupnosti na podlagi člena [242 ES] se vračilo izvede nemudoma in skladno s postopki, določenimi v nacionalni zakonodaji zadevne države članice, če omogočajo takojšnjo in učinkovito izvajanje odločbe Komisije. V ta namen in v primeru postopka pred državnimi sodišči zadevne države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe, ki so jim na voljo v teh pravnih sistemih, vključno z začasnimi ukrepi, brez poseganja v pravo Skupnosti.“
8 Poleg tega člen 16 Uredbe št. 659/1999 z naslovom „Zloraba pomoči“ predpisuje:
„Brez poseganja v člen 23 lahko Komisija v primerih zlorabe pomoči sproži formalni postopek preiskave na podlagi člena 4(4). Členi 6, 7, 9 in 10, člen 11(1) ter členi 12, 13, 14 in 15 se uporabljajo smiselno.“
9 Nazadnje, Komisija je leta 1994 sprejela Smernice Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (UL C 368, str. 12), spremenjene leta 1997 (UL C 283, str. 2) (v nadaljevanju: smernice o pomoči za reševanje in prestrukturiranje).
Dejansko stanje
10 Komisija se je z odločbo št. 2000/796/ES z dne 21. junija 2000 o državni pomoči Nemčije v korist CDA Compact Disc Albrechts GmbH (Turingija) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) izrekla o zakonitosti finančnih pomoči, ki so jih različne nemške osebe javnega prava v obdobju od leta 1991 do leta 1995 dodelile tovarni CD-plošč (v nadaljevanju: CD) in dodatkov za CD, s sedežem v Albrechtsu, v deželi Turingiji (v nadaljevanju: tovarna CD‑jev v Albrechtsu).
A – Splošen kontekst
11 Komisija je v izpodbijani odločbi razlikovala tri stopnje: prvič, stopnjo ustanovitve podjetja, drugič, stopnjo prestrukturiranja podjetja in tretjič, odkup določenih sredstev podjetja s strani družbe MediaTec Datenträger GmbH (v nadaljevanju: MTDA ).
1. Stopnja ustanovitve podjetja (od 1990 do 1992)
12 Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tovarna CD‑jev v Albrechtsu ustanovljena v skladu s pogodbo o skupnem podjetju, ki sta jo 20. februarja 1990 sklenila VEB (v državni lasti) Kombinat Robotron, s sedežem v Dresdnu v deželi Saški (v nadaljevanju: Robotron) in družba R. E. Pilz GmbH & Co. Beteiligungs KG (v nadaljevanju: PBK), ki je bila del skupine Pilz, s sedežem v Kranzbergu v deželi Bavarski (v nadaljevanju: skupina Pilz). Dve tretjini osnovnega kapitala skupnega podjetja, ki se je takrat imenovalo „Pilz & Robotron GmbH & Co. Beteiligungs KG“ (v nadaljevanju: skupno podjetje), je prispeval Robotron, eno tretjino pa PBK. Namen skupnega podjetja je bil izdelovanje CD, ovitkov za CD in dodatkov. Upravljal ga je prav tako Reiner Pilz, poslovodja skupine Pilz (uvodna izjava 11 izpodbijane odločbe).
13 Da bi dosegli namen poslovanja, je skupno podjetje 29. avgusta 1990 z družbo Pilz GmbH & Co. Construction KG, ki je pripadala skupini Pilz (v nadaljevanju: Pilz Construction), sklenilo podjemno pogodbo za izgradnjo tovarne za proizvodnjo CD na ključ za pavšalni znesek 235,525 milijona nemških mark (DEM). V te izdatke so bili vključeni tudi stroški komunalne opremljenosti zemljišča, ocenjeni na 7,5 milijona DEM (uvodni izjavi 12 in 20 izpodbijane odločbe).
14 Poleg tega sta družbenika skupnega podjetja 26. maja 1992 sklenila aneks k pogodbi, ki je določal povečanje obsega proizvodnje CD in ovitkov za CD. Skupna višina storitev in dobave blaga se je zaradi tega povečala na 39 milijonov DEM (uvodna izjava 22 izpodbijane odločbe).
15 Da bi financirali te investicije, so skupno podjetje, Robotron in PBK najeli potrebna posojila pri konzorciju bank. Ta posojila so bila bodisi delno bodisi v celoti zavarovana z garancijami, ki sta jih dali Treuhandanstalt, javna agencija za financiranje privatizacije podjetij v nekdanji Demokratični republiki Nemčiji (v nadaljevanju: THA), in dežela Bavarska. Poleg tega sta dežela Turingija in dežela Bavarska, slednja preko Bayerische Landesanstalt für Aufbaufinanzierung, agencije dežele Bavarske za financiranje gradenj (v nadaljevanju: LfA), skupnemu podjetju podelili subvencije in premije za investicije.
16 Na stopnji ustanovitve tovarne CD‑jev v Albrechtsu je bilo lastništvo deležev, ki so predstavljali osnovni kapital skupnega podjetja, večkrat preneseno. Najprej so bili zaradi tega, ker je THA leta 1992 likvidirala Robotron, deleži skupnega podjetja v lasti te družbe prodani PBK. Nato je PBK prenesla skoraj ves svoj delež skupnega podjetja na družbo Pilz GmbH & Co. Compact Disc KG, ki je bila tudi v skupini Pilz (v nadaljevanju: Pilz Compact Disc), tako da je skupno podjetje postalo hčerinska družba slednje. Nazadnje je 24 novembra 1992, po tem prenosu in po prenosu sedeža družbe v Albrechts, skupno podjetje spremenilo svojo firmo v Pilz Albrechts GmbH (v nadaljevanju: PA). To podjetje je bilo takoj po tem prenosu vključeno v sistem centraliziranega vodenja sredstev skupine Pilz (uvodni izjavi 13 in 14 izpodbijane odločbe).
2. Stopnja prestrukturiranja (od 1993 do 1998)
17 Tovarna za proizvodnjo CD‑jev je začela obratovati leta 1993. Že na samem začetku je zabredla v hude težave in se je zelo zadolžila (uvodna izjava 15 izpodbijane odločbe).
18 Da bi rešili nastalo stanje je bila 7. marca 1994 med skupino Pilz (vključno s PA), bankami in osebami javnega prava (THA, LfA, Thüringer Industriebeteiligungsgesellschaft (v nadaljevanju TIB) in Thüringer Aufbaubank (v nadaljevanju: TAB)), ki so sodelovale v financiranju izgradnje tovarne CD‑jev v Albrechtsu, sklenjen sporazum o sanaciji. V okviru tega sporazuma je bil velik delež bančnih posojil, ki so bila odobrena za izgradnjo tovarne za proizvodnjo CD‑jev, v celoti ali deloma poplačan. Poleg tega je na podlagi sporazuma o sanaciji osnovni kapital PA pripadel TIB – v višini 98 % deleža – in TAB – v višini 2 % deleža – z retroaktivnim učinkom od 1. januarja 1994, kar je posledično pomenilo, da PA ni več pripadala skupini Pilz. Oktobra 1994 je ta družba tudi spremenila firmo v CDA Compact Disc Albrechts GmbH (v nadaljevanju: CD Albrechts) (uvodni pojasnili 15 in 17 izpodbijane odločbe). TAB in LfA sta v letu 1994 in 1995 odobrila več posojil CD Albrechts.
19 Nemške oblasti so prav tako v letu 1994 opazile, da je bil velik del finančnih pomoči, ki so bile odobrene z namenom financirati izgradnjo tovarne CD‑jev v Albrechtsu, preusmerjen, še posebej v okviru centraliziranega sistema vodenja sredstev znotraj skupine Pilz, v korist drugih družb te skupine. Poleg tega se je 25. julija 1995 začel stečajni postopek za vse družbe skupine Pilz. Reiner Pilz pa je bil obsojen na zaporno kazen zaradi lažnega stečaja in drugih kaznivih dejanj (uvodno pojasnilo 16 izpodbijane odločbe).
3. Odkup določenih sredstev s strani MTDA
20 MTDA, hčerinska družba v stoodstotni lasti TIB, ki opravlja svojo dejavnost predvsem na področju proizvodnje izjemno zmogljivih nosilcev podatkov, zlasti zapisljivih CD‑jev (CD-ROM) in DVD‑jev, je z učinkom na 1. januar 1998 odkupila del sredstev, ki so bila v lasti CD Albrechts, in sicer osnovna in kratkoročna sredstva, kratkoročno uporabljiva sredstva, tehnično znanje in izkušnje in distribucijo (uvodna izjava 18 izpodbijane odločbe).
21 Istočasno s tem nakupom je bila firma CD Albrechts spremenjena v firmo LCA Logistik Center Albrechts GmbH (v nadaljevanju: LCA) in firma MTDA v CDA Datenträger Albrechts GmbH (v nadaljevanju: CDA). LCA je vseeno ostala lastnica zemljišča obrata, stavb, ki so stale na tem zemljišču, tehnične infrastrukture in logističnih naprav. Poleg tega sta LCA in CDA sklenili pogodbo o izmenjavi storitev, ki je zajemala na eni strani zakupno pogodbo z letno zakupnino v višini 800.000 DEM in na drugi strani pogodbo o delu v vrednosti približno tri milijone DEM letno, ki je odvisna od obsega prodaje (uvodna izjava 19 izpodbijane odločbe).
22 Na koncu, LCA je 22. septembra 2000 podala predlog za uvedbo stečajnega postopka.
B – Potek upravnega postopka
23 Ker je Komisija iz časopisov ugotovila, da so nemški organi dodelili pomoči za gradnjo tovarne CD‑jev v Albrechtsu, je oktobra 1994 od Zvezne republike Nemčije zahtevala, da ji posreduje informacije glede teh pomoči. Nato so si nemški organi in Komisija izmenjali veliko dopisov in organizirali so različne sestanke (uvodne izjave 1, 2 in 3 izpodbijane odločbe).
24 Komisija je 17. julija 1998 z dopisom (v nadaljevanju: odločba o začetku) obvestila Zvezno republiko Nemčijo o svoji odločitvi, da v zvezi s temi pomočmi začne formalni postopek preiskave, določen v členu 88(2) ES. Temu dopisu je bil priložen vprašalnik za nemške organe. Odločba o začetku je bila objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 15. decembra 1998 (Obvestilo Komisije, naslovljeno na podlagi člena [88(2)] ES drugim državam članicam in drugim zadevnim osebam, o pomoči, ki jo je dodelila nemška vlada za ustanovitev CD Albrechts GmbH, Turingija (nekdanja [s]kupina Pilz, Bavarska), UL C 390, str. 7).
25 Nemški organi so se na odločbo o začetku odzvali s pošiljanjem različnih dopisov, ki so vsebovali dodatne informacije. Ponovno so bili organizirani različni sestanki med temi organi in predstavniki Komisije.
26 Ker je Komisija ocenila, da posredovane informacije niso zadosten odgovor na njena vprašanja, je vseeno v dopisu z dne 22. julija 1999 zahtevala, da se ji odgovori najkasneje do 31. avgusta 1999. Nemški organi so, potem ko so z dopisom z dne 28. julija 1999 zaprosili za podaljšanje roka in po ponovnem sestanku s predstavniki Komisije 23. septembra 1999 v Bruslju, izročili dodatne informacije.
27 Poleg tega sta po izteku roka, določenega v odločbi o začetku, družbi CDA in Point Group Ltd, konkurentka CDA, priglasili svojo udeležbo kot zainteresirani stranki in sta Komisiji predložili pripombe.
28 Nazadnje, Komisija je 21. junija 2000 s sprejetjem izpodbijane odločbe končala postopek.
C – Ugotavljanje dejstev in pravna presoja
29 Komisija je ločeno ocenila finančne pomoči, ki jih je Zvezna republika Nemčija dodelila na stopnji ustanovitve, stopnji prestrukturiranja in na koncu v okviru odkupa določenih sredstev CD Albrechts s strani MTDA.
1. Finančna pomoč Zvezne republike Nemčije na stopnji ustanovitve
30 V izpodbijani odločbi je Komisija identificirala pet finančnih pomoči, ki so bile dodeljene na stopnji ustanovitve. V sinoptični razpredelnici, ki se nahaja v uvodni izjavi 32 izpodbijane odločbe, jih je opisala kot sledi:
| | Narava pomoči | Znesek v milijonih DEM | Upravičenec | Dodeljena s strani | Datum | Pravna podlaga |
1 | Jamstvo za dokončanje v višini 100% (najprej 80%), jamstvo v višini 52,7 milijona DEM | 54,7 | PBK | LfA | 1991 | zakon o dajanju garancij in državnih jamstev svobodne dežele Bavarske |
2 | Subvencije in davčne ugodnosti za investiranje | 19,42 | Skupno podjetje | LfA | 1991/ 1992 | Naloga v javnem interesu „Izboljšanje deželne gospodarske strukture“, zakon o davčnih ugodnostih za investiranje |
3 | Odstop od terjatve | 3,0 | PBK | LfA | 1994 | Neobstoječa |
4 | Jamstvo v višini 100% | 190,0 | Robotron, skupno podjetje | THA | 1992 | Program THA |
5 | Subvencije in davčne ugodnosti za investiranje | 63,45 | Javno podjetje; od 24.11.1992, PA | Turingija | od 1991 do 1993 | Naloga v javnem interesu „Izboljšanje deželne gospodarske strukture“, zakon o davčnih ugodnostih za investiranje |
Seštevek | | 330,57 | | | | |
31 Prvič, iz te razpredelnice izhaja, da je leta 1992 THA dala za znesek 190 milijonov DEM garancijo v višini 100 %, kar je pokrivalo večji del bančnih kreditov, ki so bili odobreni družbi Robotron in skupnemu podjetju. Komisija trdi, da je treba to garancijo šteti za državno pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom, ker ni bila dodeljena v skladu s pogoji iz programov pomoči, ki jih je odobrila Komisija v dopisu SG(91) D/17825 z dne 26. septembra 1991 (v nadaljevanju: prvi program THA) in v dopisu SG(92) D/17613 z dne 8. decembra 1992 (v nadaljevanju: drugi program THA). Vseeno meni, da ker je od 190 milijonov DEM, ki so bili najprej zajeti z garancijo, THA dejansko zanjo plačala le znesek 120 milijonov DEM, je treba povrniti le ta znesek.
32 Drugič, Komisija je ugotovila, da je dežela Turingija do 31. decembra 1993 skupnemu podjetju, pozneje PA, na podlagi „Investitionszulagengesetz“ (zakon o davčnih ugodnostih za investiranje) in dvajsetega in enaindvajsetega „Rahmenpläne der Gemeinschaftsaufgabe, Verbesserung der regionalen Wirtschaftstruktur‘“ (okvirna programa, sprejeta za leti 1992 in 1993, na podlagi zakona z dne 6. oktobra 1969 o nalogi v javnem interesu „Izboljšanje deželne gospodarske strukture“, v nadaljevanju: program TIC) dodelila subvencije in premije za investicije v skupnem znesku 63,45 milijona DEM. Vendar je bila po mnenju Komisije ta regionalna pomoč nepravilno dodeljena na podlagi naloge v javnem interesu in zakona o davčnih ugodnostih za investiranje ter mora biti zato, ker ni združljiva s skupnim trgom, povrnjena. Ob upoštevanju odločbe dežele Turingije, da se odredi vračilo zneska 32,5 milijona DEM, Komisija meni, da mora biti znesek 30,95 milijona DEM še izterjan.
33 Tretjič, Komisija je ugotovila, da je v letih 1991 in 1992 dežela Bavarska preko LfA skupnemu podjetju dodelila subvencije in premije za investicije v skupnem znesku 19,42 milijona DEM. Toda ker so bile te subvencije in premije preusmerjene v korist družb skupine Pilz, Komisija meni, da so bile nepravilno dodeljene na podlagi programa TIC in zakona o davčnih ugodnostih za investiranje. Po mnenju Komisije gre zato za pomoči, ki so nezdružljive s Pogodbo ES.
34 Četrtič, Komisija je ugotovila, da je dežela Bavarska zagotovila – z uporabo „Richtlinien für die Übernahme von Staatsbürgschaften im Bereich der gewerblichen Wirtschaft“ (smernice, ki urejajo zagotovitev državnih jamstev v sektorju industrije, objavljene s sporočilom L 6811 1/7 – 43358 bavarskega finančnega ministra z dne 7. avgusta 1973, v nadaljevanju: ureditev dodelitve jamstev s strani dežele Bavarske“) – garancijo, ki se je z 80 % povečala na 100 % za bančna posojila v skupnem znesku 54,7 milijona DEM, ki jih je končno prejela PBK. Po mnenju Komisije nemški organi kljub zahtevi za podatke, navedeni v odločbi, o začetku preiskave, niso predložili dovolj natančnih podatkov, ki bi omogočili odpravo njenih dvomov v zvezi z zakonitostjo operacij glede garancij, ki jih je dala dežela Bavarska (LfA). Poleg tega Komisija ob upoštevanju dejstva, da zadevna pomoč ni služila financiranju investicij, temveč je bila preusmerjena, meni, da je treba to garancijo šteti kot nedopustno.
35 Petič, Komisija je menila, da odstop LfA od terjatve v višini 3 milijonov DEM, ki je nastala v razmerju do PBK zaradi plačila tega zneska bankam iz naslova garancije, navedene v točki 34, pomeni državno pomoč. Po njenem mnenju je ta pomoč nezdružljiva s skupnim trgom, ker je bila dodeljena brez pravne podlage.
36 Komisija je glede na te ugotovitve sklenila, da je Zvezna republika Nemčija med stopnjo ustanovitve tovarne CD‑jev v Albrechtsu, s kršitvijo člena 88(3), ES, dodelila državne pomoči v skupnem znesku 260,57 milijona DEM. Te pomoči so sestavljene iz pomoči dežele Turingije v višini 63,45 milijona DEM, LfA v višini 77,12 milijona DEM (54,7 milijona DEM v obliki garancije, 19,42 milijona DEM v obliki premij za investicije in 3 milijone DEM v obliki odstopa od terjatve) ter THA v višini 120 milijonov DEM.
37 Po mnenju Komisije so te pomoči nedopustne predvsem zato, ker so dajale prednost družbam, ki so bile del skupine Pilz, in ker so bile zato zlorabljene v smislu člena 88(2) ES.
2. Finančne pomoči, dodeljene med stopnjo prestrukturiranja
38 Komisija je v izpodbijani odločbi navedla in kot pomoč opredelila dvanajst finančnih pomoči, ki so bile dodeljene med stopnjo prestrukturiranja podjetja. V sinoptični tabeli, predstavljeni v uvodni izjavi 39 izpodbijane odločbe, so te pomoči predstavljene kot sledi:
| | Vrsta pomoči | Znesek v milijonih DEM | Upravičenec | Dodeljena s strani | Datum | Pravna podlaga |
1 | Posojilo | 25,0 | PA | TAB | Oktober 1993 | Neobstoječa |
2 | Posojilo | 20,0 | PA | TAB | Marec 1994 | Neobstoječa |
3 | Nakupna cena | 3,0 | PBK | TIB | Marec 1994 | Neobstoječa |
4 | Subvencija | 12,0 | PA | TIB | Marec 1994 | Neobstoječa |
5 | Družbeni kapital | 33,0 | PA | TIB (98 %) TAB (2 %) | Marec 1994 | Neobstoječa |
6 | Posojilo | 2,0 | PA | LfA | Marec 1994 | Neobstoječa |
7 | Posojilo družbenika | 3,5 | PA | TIB | April 1994 | Neobstoječa |
8
9 | Posojilo | 15,0 | Skupina Pilz | LfA | Junij 1994 | Neobstoječa |
| | Posojilo | 15,0 | CD Albrechts | TAB | Oktober 1994 | Neobstoječa |
10 | Posojilo | 7,0 | CD Albrechts | LfA | December 1994 | Neobstoječa |
11 | Posojilo | 9,5 | CD Albrechts | TAB | Januar 1995 | Neobstoječa |
12 | Obresti | 21,3 | | | Od konca leta 1993 | |
Skupaj | | 166,3 | | | | |
39 Prvič, Komisija je ugotovila, da je TAB oktobra 1993 odobrila PA posojilo v višini 25 milijonov DEM za zapolnjevanje vrzeli sredstev te družbe, vendar so ta sredstva preko sistema centraliziranega vodenja sredstev skupine Pilz neposredno prejele druge družbe iz te skupine.
40 Drugič, Komisija je ugotovila, da je TAB marca 1994 odobrila PA posojilo v višini 20 milijonov DEM za vračilo bančnih posojil, za katera je jamčila THA, da pa so tudi ta sredstva preko sistema centraliziranega vodenja sredstev neposredno prejele družbe iz skupine Pilz.
41 Tretjič, Komisija je ugotovila, da je TIB marca 1994 PBK plačala znesek 3 milijonov DEM za nakup deležev družbe PA, ki so bili v lasti te družbe.
42 Četrtič, Komisija je ugotovila, da je TIB marca 1994 dodelila subvencijo v obliki podpore sredstvom PA, v skupnem znesku 12 milijonov DEM.
43 Petič, Komisija je ugotovila, da sta TIB in TAB marca 1994 pridobili 98 % oziroma 2 % družbenega kapitala PA, kar pomeni znesek 33 milijonov DEM.
44 Šestič, Komisija je ugotovila, da je dežela Bavarska marca 1994 PA prek LfA odobrila posojilo v višini 2 milijonov DEM.
45 Sedmič, Komisija je ugotovila, da je TIB aprila 1994 PA odobrila posojilo družbenika v višini 3,5 milijona DEM.
46 Osmič, Komisija je ugotovila, da je LfA junija 1994 skupini Pilz odobrila posojilo za tekoče poslovanje v višini 15 milijonov DEM, ki bi moral služiti kot začasna rešitev, preden bi se našel nekdo, ki bi prevzel tovarno CD‑jev v Albrechtsu.
47 Devetič, Komisija je ugotovila, da je TAB oktobra 1994 tovarni CD‑jev v Albrechtsu odobrila posojilo v višini 15 milijonov DEM. Opozorila je, da so kljub temu, da so bila ta sredstva nakazana CD Albrechts, služila za opravljanje storitev v podjetjih skupine Pilz, to je storitev, ki jih ta podjetja niso nikoli plačala, tako da so bila v prednosti zgolj ta podjetja.
48 Desetič, Komisija je ugotovila, da je dežela Bavarska decembra 1994 CD Albrechts preko LfA odobrila novo posojilo v višini 7 milijonov DEM.
49 Enajstič, Komisija je ugotovila, da je TAB januarja 1995 CD Albrechts odobrila posojilo v višini 9,5 milijona DEM.
50 Dvanajstič, Komisija je ugotovila, da sta v skladu s podatki nemških organov družbi PA in CD Albrects pridobili ugodnosti v obliki obresti v znesku 21,3 milijona DEM v obdobju od konca 1993 do 1998.
51 Po mnenju Komisije je treba dvanajst zgoraj opisanih finančnih pomoči v skupnem znesku 166,3 milijona DEM šteti za nezakonite državne pomoči, ki so nezdružljive s skupnim trgom. Ker so namreč te pomoči dajale ugodnosti TIB in TAB, potem ko sta ti družbi prevzeli gospodarsko odgovornost za tovarno CD‑jev v Albrechtsu, ki bi jih lahko dodelila le Komisija na podlagi člena 87(3)(c) ES in v skladu s Smernicami za reševanje in prestrukturiranje. Po mnenju Komisije pa je očitno, da navedene pomoči niso v skladu s temi smernicami, ker iz podatkov, ki jih ima na voljo, ni mogoče ugotoviti, da so bile dodeljene v okviru trajnega načrta za prestrukturiranje, ki vsebuje konkretne notranje ukrepe, ki Komisiji omogočajo, da ugotovi sanacijo v razumnem roku donosnosti in dolgotrajne trdnosti podjetja. Poleg tega noben zasebni prevzemnik ni pokazal zanimanja za odkup sedanjih družb LCA in CDA, tako da zaradi neobstoja zasebne udeležbe ni mogoče določiti, ali je pomoč sorazmerna stroškom prestrukturiranja.
3. Vračilo pomoči
52 Komisija je na podlagi člena 14(1) Uredbe št. 659/1999 odločila, da mora Zvezna republika Nemčija zahtevati povračilo nezakonite in s skupnim trgom nezdružljive pomoči, ki je bila dodeljena med stopnjo ustanovitve in med stopnjo prestrukturiranja tovarne CD‑jev v Albrechtsu.
53 Poleg tega je Komisija za zagotovitev spoštovanja njene odločbe in za izničenje vsakega izkrivljanja konkurence poudarila, da mora v primeru, ko je to treba, zahtevati, da postopek za povračilo ni omejen samo na prvotnega naslovnika pomoči, ampak se razširi na podjetje, ki nadaljuje njegovo dejavnost s pomočjo prenesenih proizvodnih sredstev. Navedla je, da za presojo, ali podjetje dejansko zasleduje dejavnost prvotnega naslovnika pomoči, upošteva določeno število elementov, med katerimi so predmet prenosa, nabavna cena, identiteta družbenikov in lastnikov prejšnjega podjetja in podjetja prevzemnika, datum izvršitve prenosa in njegov tržni značaj. Komisija je presodila, da sta se v tem primeru LCA in CDA zagotovo okoristili s pomočjo, ki je bila prej dodeljena PBK, skupnemu podjetju in PA, ker sta uporabljali dele sredstev in infrastrukture teh podjetij, da sta nadaljevali dejavnost. Zato je odločila, da morajo LCA, CDA in vsa druga podjetja, katerim so bila ali bodo prenesena sredstva skupnega podjetja, PA ali PBK, vrniti te pomoči, ker morajo ta podjetja šteti za „prejemnike“ teh pomoči.
4. Izrek izpodbijane odločbe
54 Komisija je glede na to presojo sprejela ta izrek:
„Člen 1
1. Državna pomoč, ki jo je [Zvezna republika] Nemčija dala na razpolago [PBK, skupnemu podjetju in PA] za izgradnjo, obratovanje in konsolidacijo tovarne CD‑jev v Albrechtsu (Turingija), je bila v višini 260,57 milijona DEM uporabljena v drugih sektorjih skupine Pilz.
Državna pomoč je sestavljena iz pomoči [dežele] Turingije v višini 63,45 milijona DEM, pomoči [LfA] v skupni višini 77,12 milijona DEM in pomoči THA v višini 120 milijonov DEM.
Do zlorabe je prišlo, ker se je pomoč zlorabljala v smislu člena 88(2) […] ES. Zato pomoč ni združljiva s Pogodbo ES.
2. V skladu s členom 87(1) [...] ES, pomoč v skupni višini 166,3 milijona DEM, namenjena za prestrukturiranje [CD Albrechts] ni združljiva z določbami Pogodbe ES.
Člen 2
1. [Zvezna republika] Nemčija sprejme vse potrebne ukrepe, da prejemnik vrne pomoč, navedeno v členu 1, ki je bila nezakonito dana na razpolago.
2. Izterjava se izvrši v skladu z nacionalnimi postopki. Skupaj z zneski se izterjajo tudi obresti od datuma nakazila pomoči prejemniku do njenega dejanskega vračila. Te obresti se izračunajo na podlagi referenčne obrestne mere, ki se uporablja za izračun ekvivalenta dotacije za regionalne pomoči.
3. V smislu tega člena beseda „prejemnik“ označuje [CDA] in [LCA] ter tudi vsa druga podjetja, katerim so bila ali bodo prenesena sredstva in/ali infrastruktura [PBK], [skupnega podjetja] ali [PA], tako da bi se izognili posledicam te odločbe [...]“
Postopek in predlogi strank
55 CDA je 16. oktobra 2000 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila tožbo za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe. Ta tožba je bila vpisana pod številko T‑324/00.
56 S sklepom predsednika tretjega razširjenega senata Sodišča prve stopnje z dne 28. maja 2001 je bila Zvezni republiki Nemčiji dovoljena intervencija v podporo predlogom CDA in ODS Optical Disc Service GmbH (v nadaljevanju: ODS), konkurenčnemu podjetju CDA, je bila dovoljena intervencija v podporo predlogom Komisije.
57 Družba ODS in Zvezna republika Nemčija sta intervencijsko vlogo vložili 29. avgusta oziroma 3. septembra 2001. Dežela Turingija in Komisija sta stališča glede intervencijskih vlog družbe ODS in Zvezne republike Nemčije vložili 24. oktobra 2001.
58 Sodišče prve stopnje (tretji razširjeni senat) je s sklepom z dne 30. septembra 2002 odločilo, da prekine postopek do izreka sodbe Sodišča v zadevah Italija proti Komisiji (C-328/99) in SIM 2 Multimedia proti Komisiji (C-399/00). Sodišče prve stopnje je na podlagi sodbe v teh združenih zadevah, izrečene 8. maja 2003, stranke pozvalo, naj predložijo stališča o nadaljevanju te tožbe. Ta stališča so bila vložena 23. in 24. junija 2003.
59 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje pozvalo stranke, naj predložijo stališča o možnosti morebitne združitve te tožbe s tožbo z istim predmetom, ki jo je vložila dežela Turingija in je bila v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje evidentirana pod številko T-318/00. Po prejemu stališč strank sta bili zadevi združeni s sklepom z dne 8. marca 2004 za namene obravnave in izreka sodbe.
60 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje odločilo, da začne ustni postopek, ter na podlagi ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Sodišča prve stopnje stranke pozvalo, naj predložijo določene dokumente, in jim postavilo pisna vprašanja.
61 Stranke so na obravnavi 5. maja 2004 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče prve stopnje.
62 S sklepom z dne 23. julija 2004 sta bili zadevi T-318/00 in T-324/00 razdruženi za namene izreka sodbe.
63 CDA Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– primarno, razglasi ničnost členov 1 in 2 izpodbijane odločbe;
– podredno, razglasi ničnost členov 1 in 2 izpodbijane odločbe v delu, v katerem Komisija ugotavlja, da pomoči niso združljive s Pogodbo ES, in nalaga, da CDA in vsa druga podjetja, katerim bodo prenesena sredstva in/ali infrastruktura PBK, skupnega podjetja ali PA, vrnejo te pomoči;
– Komisiji naloži plačilo stroškov, razen stroškov intervenientke družbe ODS, ki jih nosi sama.
64 Zvezna republika Nemčija, intervenientka, Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– razglasi ničnost izpodbijane odločbe.
65 Komisija ob sodelovanju družbe ODS Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– zavrne tožbo;
– družbi CDA naloži plačilo stroškov.
Pravo
I – Uvodne ugotovitve
66 CDA v utemeljitev svoje tožbe navaja več tožbenih razlogov v zvezi s kršitvijo načela spoštovanja pravice do obrambe, kršitvijo obveznosti obrazložitve, napačno ugotovitvijo določenih dejstev, kršitvijo načela dobre uprave v zvezi s členom 287 ES, kršitvijo člena 87(1) ES, člena 88(2) ES in njunih izvedbenih določb, nepristojnostjo Komisije, kršitvijo člena 249, četrti odstavek, ES, kršitvijo lastninske pravice, kršitvijo načela sorazmernosti in, nazadnje, kršitvijo načela pravne varnosti ter „načela gotovosti“.
67 CDA v tožbi (točke od 2 do 5) pojasnjuje, da je njen predlog za razglasitev ničnosti uperjen, v prvi vrsti, zoper nalog za vračilo iz člena 2 izpodbijane odločbe, v delu, v katerem nalaga Zvezni republiki Nemčiji, da izterja pomoč, navedeno v členu 1, od CDA in drugih podjetij, katerim so bila prenesena sredstva in/ali infrastruktura PBK, skupnega podjetja in PA.
68 Zato se je Sodišče prve stopnje odločilo, da preuči najprej tožbene razloge, ki jih je navedla CDA, da bi dokazala nezakonitost člena 2 izpodbijane odločbe, in zlasti tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 87(1) ES in člena 88(2) ES.
II – Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 87(1) ES in člena 88(2) ES
A – Trditve strank
69 CDA, ki jo podpira Zvezna republika Nemčija, trdi, da je Komisija kršila člen 87(1) ES in člen 88(2) ES, ker je, v skladu s členom 2(1) in (3) izpodbijane odločbe, naložila Zvezni republiki Nemčiji, da zahteva vračilo pomoči od LCA, CDA in vseh drugih podjetij, „katerim so bila ali bodo prenesena sredstva in/ali infrastruktura PBK, skupnega podjetja ali PA, tako da bi se izognili posledicam te odločbe [...]“.
70 V bistvu trdi, da Komisija ne more zahtevati od Zvezne republike Nemčije, da podjetjem, ki niso koristile zadevnih pomoči, naloži vračilo teh pomoči. Poudarja, prvič, da so bile pomoči v veliki meri preusmerjene v korist podjetij skupine Pilz, drugič, da, kot je to ugotovila Komisija v uvodni izjavi 103 izpodbijane odločbe, MTDA, ki je postala CDA, ni prejela pomoči v okviru odkupa sredstev družbe CD Albrechts, ki je postala LCA, ker je plačala ceno, ki je ustrezna trgu, in tretjič, da je bil del pomoči neposredno nakazan skupini Pilz.
71 Poleg tega trdi, da Komisija ne more zahtevati vračila pomoči od tretjih, pri čemer navaja le, da gre za izogibanje. Najprej poudarja, da Komisija z nalogom za vračilo ne more meriti na tretjo osebo, ne da bi dokazala, da se je ta s pomočjo okoristila. Poleg tega ocenjuje, da objektivna merila, ki jih Komisija uporablja za obstoj obida – predmet prenosa, nabavna cena, identiteta družbenikov ali lastnikov prejšnjega podjetja in podjetja prevzemnika, datum izvršitve prenosa in njegov tržni značaj –, ki so navedena v uvodni izjavi 118 izpodbijane odločbe, v tem primeru ne zadoščajo.
72 Komisija ob intervenciji družbe ODS izpodbija celotno argumentacijo družbe CDA, s katero se skuša dokazati, da je kršila člen 87(1) ES in člen 88(2) ES s tem, ko je zahtevala od Zvezne republike Nemčije, da zahteva vračilo pomoči od družb LCA, CDA in vseh podjetij, h katerim so bila ali bodo prenesena sredstva ali infrastruktura skupnega podjetja, tako da bi se izognili posledicam izpodbijane odločbe.
73 Najprej na splošno pojasnjuje svoj vidik v zvezi z določitvijo subjektov, ki morajo vrniti pomoči v primeru prenosa deležev družbe prejemnice ali njenih sredstev. S tem v zvezi na začetku poda opažanje, da to vprašanje ne postavlja posebnih težav v primeru prenosa deležev družbe, ker družba prejemnica še naprej obstaja, le njeno lastništvo se je spremenilo. Komisija trdi, da iz sodne prakse izhaja, da ima v tem primeru obveznost vračila najprej družba, ki je prejela pomoči, ali njeni nasledniki, neodvisno od sprememb, do katerih je prišlo v strukturi lastništva, in od morebitnega upoštevanja obveznosti vračila pri določanju prodajnih pogojev. Poudarja, da ta družba z nadaljevanjem izvajanja subvencionirane dejavnosti še vedno črpa pomoči in tako še naprej izkrivlja konkurenco. Nato ocenjuje, da ni več težav v primeru, če se sredstva družbe prejemnice prenesejo na podjetja, ki spadajo v isto skupino. Poudarja namreč, da bodo v takem primeru poleg družbe prejemnice morala vrniti pomoči tudi podjetja iz skupine, ki so s pomočjo prenosa teh sredstev lahko imele korist ugodnih učinkov, ki so izvirali iz pomoči, s čimer so pridobila gospodarsko korist. Poleg tega, kar zadeva prodajo sredstev družbe prejemnice tretjim podjetjem, Komisija ločuje med tem, ali je bilo to premoženje prodano ločeno ali „v kosu“. Komisija trdi, da če je bilo premoženje prodano ločeno po tržni ceni, kupci niso zavezani vrniti pomoči, ker je po ločeni prodaji subvencionirana dejavnost izginila in pomoč, ki je bila dodeljena pred prenosom sredstev zaradi tega ne more več oškodovati konkurente družbe prejemnice. Nasprotno pa komisija meni, da je položaj drugačen, če so sredstva prodana „v kosu“, tako da je kupcu omogočeno, da nadaljuje dejavnost družbe prejemnice. Komisija trdi, da v tem primeru nadaljevanje subvencionirane dejavnosti lahko trajno izkrivlja konkurenco, tako da je nujno posebej paziti, da se izogne temu, da bi prenos premoženja družbe prejemnice lahko pripeljal do znatnega izogibanja obveznostim vračila s pomočjo postavitve „na varno“ prodanega premoženja. Trdi, da takega izogibanja ne moremo izključiti, razen če je, ne glede na to, da vpliva na tržno ceno, prenos premoženja družbe prejemnice „v kosu“ izveden v okviru postopka, ki je brezpogojen in dostopen vsem konkurentom te družbe.
74 Glede na ta načela Komisija ocenjuje, da je upravičeno zahtevala vračilo pomoči od družb LCA in CDA, ker:
– družba CDA nadaljuje gospodarske dejavnosti prvotnega prejemnika pomoči z uporabo „umazanih“ proizvodnih sredstev, ki jih je prevzela znotraj skupine povezanih podjetij pod nadzorom družbe TIB;
– se družbi CDA in LCA še vedno okoriščata s pomočmi, ki so bile nezakonito dodeljene skupnemu podjetju – in njegovim naslednikom – ker ima izkrivljanje konkurence z dodelitvijo teh pomoči še učinke za družbi CDA in LCA;
– je nakupna cena v celotnem znesku 35,3 milijona DEM, plačana v obliki poplačila dolgov (uvodna izjava 102 izpodbijane odločbe), v vsakem primeru ostala v eni in isti skupini podjetij zaradi nadzora, ki ga družba TIB obenem izvaja nad družbama CDA in LCA;
– bi bilo v primeru skupine gospodarsko integriranih podjetij upoštevanje nakupne cene v nasprotju z njeno obveznostjo izogibanja obida njenih odločb in obveznostjo držav članic, da bdijo nad spoštovanjem določb njenih odločb (uvodni izjavi 118 in 119 izpodbijane odločbe).
75 Na koncu, Komisija poudarja, da družba CDA napačno navaja, da Komisija ne more zahtevati od CDA in LCA vračila pomoči, ki so bile neposredno nakazane ali preusmerjene skupini Pilz,. Opaža namreč, da so te pomoči prišle na področje dejavnosti skupnega podjetja oziroma njenih naslednikov, četudi so bile nato takoj razpršene, da bi koristile drugim družbam skupine Pilz. Komisija trdi, da v zvezi s tem ni pomembno, da te pomoči dejansko niso koristile skupnemu podjetju. Poudarja namreč, da je Sodišče v sodbi z dne 20. marca 1997 v zadevi Alcan Deutschland (C‑24/95, Recueil, str. I-1591) presodilo, da ugovor v zvezi z razpršitvijo obogatitve ne šteje za veljaven razlog za preprečitev vračila pomoči. Meni, da je ta pravna presoja Sodišča prenosljiva na tak primer kot je ta, v katerem je skoraj namen mehanizmov prenosa sredstev v skupini podjetij, da razprši obogatitev pri prvotnem prejemniku pomoči. Komisija trdi, da je v takem primeru izključeno, da bi se upošteval ugovor v zvezi z razpršitvijo obogatitve, da pa se nasprotno pripiše nezakonita korist podjetjem skupine, ki so na začetku pridobila pomoči, katerih naslovniki so bila. Prav tako meni, da se družba TIB in povezana podjetja tudi ne morejo sklicevati na ta ugovor, ker se preusmeritev pomoči s strani skupine Pilz lahko prav tako pripiše skupnemu podjetju in njegovim naslednikom.
B – Presoja Sodišča prve stopnje
76 Najprej je treba pojasniti, da če Komisija ugotovi, da pomoči niso združljive s skupnim trgom, lahko v skladu s pravom Skupnosti državi članici naloži, da od prejemnikov zahteva vračilo teh pomoči (sodbi Sodišča z dne 12. julija 1973 v zadevi Komisija proti Nemčiji, 70/72, Recueil, str. 813, točki 13 in 20, in z dne 29. aprila 2004 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C‑277/00, Recueil, str. I-3925, točka 73).
77 Odprava nezakonite pomoči z njenim vračilom je logična posledica ugotovitve njene nezakonitosti in ima za cilj vzpostavitev prejšnjega stanja (v točki 76 zgoraj navedena sodba Nemčija proti Komisiji, točka 74).
78 Ta cilj je dosežen, ko prejemniki, ali z drugimi besedami podjetja, ki so imela od pomoči dejansko korist, zadevne pomoči vrnejo, po potrebi skupaj z zamudnimi obrestmi (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 21. marca 1991 v zadevi Italija proti Komisiji, C‑303/88, Recueil. str. I‑1433, točki 57 in 60). S tem vračilom namreč prejemnik izgubi prednost, ki jo je imel v primerjavi s svojimi konkurenti na trgu in ponovno se vzpostavi položaj, kakršen je bil pred izplačilom pomoči (sodba Sodišča z dne 4. aprila 1995 v zadevi Komisija proti Italiji, C‑350/93, Recueil, str. I‑699, točka 22).
79 Zato je glavni cilj vračila nezakonito izplačane pomoči odprava izkrivljene konkurence, ki je bila povzročena s konkurenčno prednostjo, nastalo z nezakonito pomočjo (v točki 76 zgoraj navedena sodba Nemčija proti Komisija, točka 76).
80 Glede na to splošno presojo je treba preučiti zakonitost naloga za vračilo iz člena 2 izpodbijane odločbe.
81 V zvezi s tem je treba ločeno preučiti zakonitost tega naloga v delu, v katerem nalaga vračilo pomoči, prvič, od družbe LCA in, drugič, od družbe CDA. V nasprotju z družbo LCA, ki mora šteti za neposrednega naslednika skupnega podjetja in družbe PA, pa ni sporno, da v primeru družbe CDA ni tako. V izpodbijani odločbi je razširitev naloga za vračilo na to slednjo namreč utemeljena z obstojem položaja preusmeritve.
82 Kar zadeva vračilo pomoči od družbe LCA, družba CDA trdi, da je ta nalog nezakonit, ker vključuje pomoči, ki so bile po eni strani neposredno nakazane na skupino Pilz, in pomoči, ki so bile po drugi strani, čeprav so bile nakazane skupnemu podjetju in družbi PA, preusmerjene v korist te skupine.
83 V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot to izhaja iz razpredelnic iz uvodnih izjav 32 in 39 izpodbijane odločbe, da pomoč, opisana v členu 1 te odločbe, dejansko vsebuje določeno število pomoči, ki so bile neposredno nakazane skupini Pilz in družbi PBK, podjetju iz te skupine. Tak je zlasti primer za pomoč, ki jo je dežela Bavarska (LfA) dodelila družbi PBK za jamstvo v višini 54,7 milijona DEM, za pomoč, dodeljeno družbi PBK za odstop od terjatve v višini 3 milijonov DEM, za pomoč, dodeljeno družbi PBK za stroške nakupa deležev družbe PA v višini 3 milijonov DEM in za pomoč, dodeljeno skupini Pilz za posojilo v višini 15 milijonov DEM.
84 Kar zadeva prvi dve pomoči, ni sporno, čeprav sta bili nakazani neposredno družbi PBK, da sta bili namenjeni za financiranje izgradnje tovarne CD-jev v Albrechtsu, tako da, neupoštevajoč preusmeritev teh ukrepov v korist drugih podjetij skupine Pilz, je Komisija načeloma upravičeno odredila vračilo teh pomoči od družbe LCA (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 3. julija 2003 v zadevi Belgija proti Komisiji, C‑457/00, Recueil, str. I‑6931, točke od 55 do 62).
85 V zvezi s stroški odkupa v višini 3 milijonov DEM in s posojilom v višini 15 milijonov DEM je treba ugotoviti, da sta bili ti pomoči nakazani neposredno skupini Pilz in nista bili namenjeni prestrukturiranju skupnega podjetja in družbe PA. Zato je izključeno, da bi se ta dva štelo za dejanska koristnika teh pomoči. Te ugotovitve ne spremeni dejstvo, kot je to navedla Komisija v uvodni izjavi 37 izpodbijane odločbe, da bi moralo posojilo v višini 15 milijonov DEM služiti podpori za skupino Pilz med čakanjem na prevzemnika za družbo PA. Poleg tega, da Komisija namreč ni predložila nobenega dokaza za utemeljitev te trditve, ni dokazano, da je družba PA dejansko koristila to pomoč.
86 Zato člen 2 izpodbijane odločbe, ker odreja vračilo pomoči, opisanih v členu 1, od družbe LCA, pri čemer vključuje pomoč, dodeljeno družbi PBK za stroške odkupa v višini 3 milijonov DEM, in pomoč, dodeljeno skupini Pilz za posojilo v višini 15 milijonov DEM, ni v skladu z načeli, s katerimi je urejeno vračanje nezakonitih državnih pomoči.
87 Nato je treba preučiti trditve družbe CDA, v skladu s katerimi je nalog za vračilo nezakonit, ker zajema pomoči, ki so bile preusmerjene v korist podjetij skupine Pilz, čeprav so bile namenjene skupnemu podjetju in družbi PA.
88 S tem v zvezi je treba opozoriti, da izpodbijana odločba vsebuje veliko število ugotovitev v zvezi s preusmeritvijo pomoči, opisanih v členu 1 izpodbijane odločbe, v korist skupine Pilz. Tako izhaja zlasti iz uvodnih izjav 27, 33, 38 in od 63 do 75 izpodbijane odločbe, da je bil velik del pomoči, dodeljenih za izgradnjo, konsolidacijo in prestrukturiranje tovarne CD‑jev v Albrechtsu preusmerjen v korist podjetij te skupine. Prav tako iz teh ugotovitve izhaja, da je bila preusmeritev teh pomoči izvedena prek previsokega zaračunavanja storitev, opravljenih v okviru izgradnje tovarne s pomočjo sistema centraliziranega vodenja sredstev skupine Pilz in prek neplačevanja dostavljenih proizvodov in opravljenih storitev s strani skupnega podjetja in družbe PA v korist skupine Pilz.
89 Prav tako je treba ugotoviti, da obtožnica državnega tožilstva pri Landgericht Mühlhausen, ki so jo vložili nemški organi v okviru upravnega postopka, vsebuje določeno število podatkov, ki omogočajo vsaj približno določitev obsega preusmeritve pomoči v korist skupine Pilz. V nasprotju s tem, kar trdi Komisija, edino dejstvo, ki se v tem aktu nanaša na nezakonito ravnanje v okviru dodeljevanja subvencij in premij za investicije dežele Turingije, samo po sebi ne omogoča zaključka, da so podatki iz obtožnice neupoštevni za presojo, ki jo mora opraviti Komisija. Ta akt namreč zajema zlasti pri opisu različnih mehanizmov, ki so bili uporabljeni v okviru goljufije in ocene vrednosti investicij, ki so bile realizirane, natančne in uporabne podatke za presojo obsega preusmeritve.
90 V teh okoliščinah je treba presoditi, da je Komisija vsaj v trenutku sprejetja izpodbijane odločbe imela skupek veljavnih in ujemajočih se indicev, iz katerih je izhajalo, da skupno podjetje in družba PA ni dejansko koristila velikega dela pomoči, namenjenih za izgradnjo, konsolidacijo in prestrukturiranje tovarne CD‑jev v Albrechtsu. Poleg tega so ti indici omogočali določitev vsaj približnega obsega preusmeritve.
91 Res je, kot to zatrjuje Komisija, da iz spisa ne izhaja, da bi nemški organi predložili natančne podatke v zvezi z delom pomoči, ki je bila preusmerjena v korist skupine Pilz.
92 Vseeno je treba ugotoviti, da čeprav je Komisija imela potrebna sredstva za to, da bi zaprosila nemške organe, da ji predložijo natančne podatke glede tega (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 13. aprila 1994 v zadevi Nemčija in Pleuger Worthington proti Komisiji, C‑324/90 in C‑342/90, Recueil, str. I-1173, točka 29), iz nobene listine v spisu ne izhaja, da je to storila. Kot pa izhaja iz odločbe o začetku je vsaj od leta 1997 vedela za preusmeritev velikega dela pomoči. Zato ne more trditi, da je bila glede na informacije, ki jih je imela v trenutku sprejetja izpodbijane odločbe, upravičena zahtevati od družbe LCA, da vrne pomoči, opisane v členu 1 in ki se nanašajo na tiste, za katere je vedela oziroma ni mogla ne vedeti, da niso koristile skupnemu podjetju ali družbi PA.
93 Prav tako je treba zavrniti trditve komisije, v skladu s katerimi naj bi bil obseg naloga za vračilo iz člena 2 izpodbijane odločbe upravičen zaradi pripadnosti skupnega podjetja in njegovih naslednikov skupini povezanih podjetij, med katerimi so obstajali notranji mehanizmi prenosa sredstev. Poleg dejstva, da je skupno podjetje bilo v skupini Pilz le od oktobra 1992 do konca decembra 1993, namreč jasno izhaja iz ugotovitev, ki so bile povzete v izpodbijani odločbi, da so bili v tem primeru obstoječi mehanizmi prenosa v tej skupini uporabljeni samo v škodo tega podjetja in ne v njegovo korist. Zato ni mogoče trditi, da je zaradi pripadnosti skupnega podjetja tej skupini to podjetje dejansko koristilo pomoči, katerih prejemnik ni bilo.
94 Zato člen 2 izpodbijane odločbe v delu, v katerem je družbi LCA odrejeno vračilo pomoči, opisanih v členu 1, pri čemer so zajete tiste, za katere je dokazano, da jih to podjetje ni dejansko koristilo, ni skladen z načeli, s katerimi je urejeno vračanje nezakonitih državnih pomoči.
95 Dalje, kar zadeva to, da člen 2 izpodbijane odločbe odreja vračilo pomoči, opisane v členu 1 navedene odločbe, od družbe CDA, iz te odločbe izhaja, da je Komisija svojo presojo v glavnem utemeljila na obstoju volje, da se izogne posledicam te odločbe in ki, kot to trdi Komisija, objektivno izhaja iz dejstva, da ima družba CDA korist od pomoči, ki je bila prej dodeljena družbi PBK, skupnemu podjetju, družbi PA in družbi CD Albrechts, ker uporablja dele sredstev teh podjetij in poleg tega nadaljuje njihovo dejavnost (uvodni izjavi 118 in 120 izpodbijane odločbe).
96 Teh trditev ni mogoče sprejeti.
97 Res je, kot to izhaja tudi iz korespondence med nemškimi organi in Komisijo v okviru upravnega postopka, da je bil prenos dela sredstev družbe LCA na družbo CDA namenjen temu, da se reši ta del delovanja družbe LCA s tem, da se ji zagotovi možnost razvoja brez pravnih in gospodarskih negotovosti, ki so ogrožale preživetje družbe LCA. Prav tako različni podatki, ki sta jih predložila Komisija in družba ODS v okviru tega spora, omogočajo ugotovitev, da po prenosu sredstev družba CDA dejansko nadaljuje dejavnost skupnega podjetja, družbe PA in družbe CD Albrechts.
98 Vseeno pa ti podatki sami po sebi ne omogočajo tega, da se dokaže obstoj volje po izognitvi učinkom naloga za vračilo.
99 Ta ugotovitev velja še toliko bolj, ker je, kot je bilo ugotovljeno v uvodni izjavi 103 izpodbijane odločbe, družba CDA za dele sredstev družbe LCA plačala tržno ceno, tako da ta prenos ne pomeni, da je družba CDA ohranila dejansko korist konkurenčne prednosti, ki je vezana na korist pomoči, dodeljenih družbi LCA (glej v tem smislu v točki 76 zgoraj navedeno sodbo Nemčija proti Komisiji, točka 92).
100 V takem primeru ni mogoče sklepati, kot to v svojih vlogah zatrjuje Komisija, da družba LCA po tem, ko je družba CDA kupila sredstva, ostaja „prazna lupina, od katere ni mogoče pridobiti vračila nezakonitih pomoči“.
101 Ob upoštevanju dejstva, da je bila družba LCA v obravnavanem primeru v likvidacijskem postopku od začetka stečajnega postopka oktobra 2000, je treba opozoriti, da iz sodne prakse o podjetjih prejemnikih pomoči, ki so šla v stečaj, izhaja, da se ponovna vzpostavitev prejšnjega položaja in odprava izkrivljanja konkurence zaradi nezakonito nakazanih pomoči načelno lahko izvedeta z vpisom obveznosti o vračilu zadevnih pomoči v obveznosti do virov sredstev podjetja v likvidacijskem postopku, razen če bi bile te pomoči v korist drugemu podjetju. Na podlagi te sodne prakse bi tak vpis namreč zadostoval za zagotovitev izvršitve odločbe, s katero se odreja vračilo državnih pomoči, nezdružljivih s skupnim trgom (v tem smislu glej sodbi Sodišča z dne 15. januarja 1986 v zadevi Komisija proti Belgiji, 52/84, Recueil, str. 89, točka 14, in z dne 21. marca 1990 v zadevi Belgija proti Komisiji, C-142/87, Recueil, str. I-959, točki 60 in 62).
102 Dalje, družba CDA in Zvezna republika Nemčija sta trdili, ne da bi jima Komisija nasprotovala, da je bil po eni strani samo del premoženja prodan družbi CDA, in sicer osnovna sredstva, obratna sredstva, kratkoročno razpoložljiva sredstva, tehnično znanje in izkušnje in distribucija, in da je bilo po drugi strani tako mogoče dobiti višji znesek od zneska, ki bi bil dosežen pri ločeni prodaji zadevnega premoženja.
103 Te ugotovitve ne spremeni dejstvo, da je bila nakupna cena plačana v obliki plačila dolgov. Treba je namreč opozoriti, da ta oblika plačila ni imela negativnih učinkov na položaj upnikov, ker se je zmanjšanje premoženja družbe nadomestilo z enakovrednim zmanjšanjem njegovih dolgov. Poleg tega je družba CDA med obravnavo zatrdila, ne da bi ji glede tega nasprotovala Komisija, da je bila vrednost nepremičnin, ki so pripadale družbi LCA, relativno velika, tako da ne moremo šteti, da je po odkupu dela njenih sredstev s strani družbe CDA to podjetje postalo „prazna lupina“.
104 Sklicevanje Komisije na uvodno izjavo 118 izpodbijane odločbe ne more ovreči te analize. Treba je namreč ugotoviti, da Komisija v tej uvodni izjavi na splošno in v ponazoritev navaja merila, ki jih uporablja za ugotovitev, ali posebna transakcija skriva preusmeritev sredstev. Nasprotno pa ta odlomek ne vsebuje nobene uporabe teh meril za obravnavani primer.
105 Zato je treba sklepati, da Komisija samo na podlagi ugotovitev dejanskega stanja, povzetih v izpodbijani odločbi, ni mogla sklepati, da obstaja volja po izogibanju učinkom odredbe o vračilu v obravnavanem primeru.
106 Kar zadeva druga dejstva, ki jih je Komisija navedla v pisanjih in na obravnavi, zadostuje ugotovitev, da niso navedena nikjer v izpodbijani odločbi in da jih zato ni mogoče navajati za utemeljitev razširitve odredbe o vračilu na družbo CDA.
107 Sodišče prve stopnje podredno meni, da na podlagi teh različnih dejstev prav tako ni mogoče dokazati obstoja izogibanja v obravnavanem primeru.
108 V zvezi s tem je treba zavrniti trditev Komisije, da odkup premoženja, ki ga je izvedla družba CDA, ni gospodarsko upravičen. Treba je namreč ugotoviti, da so nemški organi v upravnem postopku večkrat poudarili, da odkup dela premoženja družbe LCA, ki ga je izvedla družba CDA, ustreza takemu razmišljanju. Čeprav je „komercialni značaj prenosa [premoženja]“ eden od vidikov, ki jih Komisija upošteva, da bi dokazala obstoj izogibanja (uvodna izjava 118 izpodbijane odločbe), v izpodbijani odločbi ni navedla nobene ugotovitve, s katero bi lahko ovrgla stališče nemških organov in družbe CDA.
109 Prav tako je treba poudariti, da samo iz dejstva, da je družbi LCA in CDA ob odkupu premoženja januarja 1998 upravljala ista oseba in da se od te transakcije družba CDA na trgu predstavlja kot naslednica skupnega podjetja in družbe PA, ni mogoče sklepati, da je bil namen odkupa premoženja družbe LCA izognitev odredbi o vračilu iz člena 2 izpodbijane odločbe. Ta dejstva namreč ne zadostujejo za dokaz, da je družba CDA ravnala z namenom, da bi ovirala izvršitev izpodbijane odločbe.
110 Nazadnje je treba zavrniti trditev Komisije, da naj odkup premoženja družbe LCA „v kosu“ ne bi bil izveden po odprtem in preglednem postopku in da naj bi bila nekaterim konkurentom družbe LCA tako onemogočena pridobitev premoženja, s katerim je navedena družba izvajala subvencionirane dejavnosti. Izpodbijana odločba ter nekatere listine v spisu in izjave dežele Turingije in družbe CDA na obravnavi 5. maja 2004 namreč nasprotno kažejo, da družba CDA premoženja družbe LCA ni odkupila takoj, ampak po neuspešnih poskusih prodaje celotne družbe LCA tretjim osebam, med drugim matični družbi intervenienta, to je družbi ODS (glej v tem smislu v točki 76 zgoraj navedeno sodbo Nemčija proti Komisiji, točka 95).
111 Ob upoštevanju zgornjega je treba sklepati, da Komisija ni dokazala izogibanja posledicam izpodbijane odločbe, na katerem bi lahko temeljila obveznost družbe CDA, da vrne nezakonito pomoč, dodeljeno skupnemu podjetju in njegovim naslednikom.
112 Zato izpodbijana odločba ni v skladu z načeli, ki urejajo vračilo nezakonitih državnih pomoči, ker je v njej odrejeno, da družba CDA vrne pomoči, dodeljene družbi PBK, skupnemu podjetju in družbama PA in CD Albrechts.
113 Ugotovitev je podobna, kar zadeva člen 2 izpodbijane odločbe, v katerem je odrejeno, da pomoč, opisano v členu 1, vrnejo „vsa druga podjetja, na katera je bilo ali bo preneseno premoženje in/ali infrastruktura [družbe PBK], [skupnega podjetja] ali [družbe PA], tako da bi se izognili posledicam [navedene] odločbe“. Dovolj je namreč ugotovitev, da razširitev odredbe o vračilu na ta podjetja temelji na istih razlogih kot razširitev te odredbe na družbo CDA.
114 Ob upoštevanju zgornjega je treba ugoditi temu tožbenemu razlogu.
115 Glede na vse zgoraj navedeno je treba člen 2 izpodbijane odločbe razglasiti za ničnega v delu, v katerem je odrejeno, da morata družbi CDA in LCA ter vsa druga podjetja, na katera je bilo ali bo preneseno premoženje ali infrastruktura družbe PBK, skupnega podjetja ali družbe PA, tako da bi se izognili posledicam navedene odločbe, vrniti pomoč, opisano v členu 1 izpodbijane odločbe.
116 V teh okoliščinah ni treba preučiti drugih tožbenih razlogov, ki jih navaja tožeča stranka za to, da se dokaže nezakonitost naloga za vračilo iz člena 2 izpodbijane odločbe.
117 Poleg tega je treba poudariti, da je tožba družbe CDA v prvi vrsti, kot to izhaja zlasti iz točk od 2 do 5 tožbe, naperjena zoper izpodbijano odločbo, kolikor ta v skladu s členom 2(3) širi nalog za vračilo pomoči na družbo CDA in druga podjetja, na katera je bilo ali bo preneseno premoženje ali infrastruktura družbe PBK, skupnega podjetja ali družbe PA. Ker pa je ta del izreka izpodbijane odločbe razglašen za ničnega, se ni treba več izrekati o vseh tožbenih razlogih, ki jih je navedla družba CDA v zvezi s členom 1 izpodbijane odločbe.
Stroški
118 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker Komisija s svojimi predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi družbe CDA naloži plačilo stroškov.
119 V skladu s členom 87(4), tretji pododstavek, Poslovnika lahko Sodišče prve stopnje odredi, da intervenient nosi svoje stroške. V obravnavani zadevi Zvezna republika Nemčija in družba ODS nosita svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (tretji razširjeni senat)
razsodilo:
1) Člen 2(3) Odločbe Komisije 2000/796/ES z dne 21. junija 2000 o državni pomoči Nemčije v korist CDA Compact Disc Albrechts GmbH (Turingija) se razglasi za ničen.
2) Postopek o preostalih predlogih za razglasitev ničnosti se ustavi.
3) Komisiji se naloži plačilo njenih stroškov in stroškov CDA Datenträger Albrechts GmbH. Zvezna republika Nemčija in ODS Optical Disc Service GmbH nosita vsaka svoje stroške.
Azizi | García-Valdecasas | Cooke |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 19. septembra 2005.
Stvarno kazalo
Pravni okvir
Dejansko stanje
A – Splošen kontekst
1. Stopnja ustanovitve podjetja (od 1990 do 1992)
2. Stopnja prestrukturiranja (od 1993 do 1998)
3. Odkup določenih sredstev s strani MTDA
B – Potek upravnega postopka
C – Ugotavljanje dejstev in pravna presoja
1. Finančna pomoč Zvezne republike Nemčije na stopnji ustanovitve
2. Finančne pomoči, dodeljene med stopnjo prestrukturiranja
3. Vračilo pomoči
4. Izrek izpodbijane odločbe
Postopek in predlogi strank
Pravo
I – Uvodne ugotovitve
II – Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 87(1) ES in člena 88(2) ES
A – Trditve strank
B – Presoja Sodišča prve stopnje
Stroški