Language of document : ECLI:EU:C:2020:77

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

MICHALA BOBKA,

predstavljeni 6. februarja 2020(1)

Zadeva C581/18

R. B.

proti

TÜV Rheinland LGA Products GmbH,

Allianz IARD SA

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberlandesgericht Frankfurt am Main (višje deželno sodišče v Frankfurtu na Majni, Nemčija))

„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Medicinski pripomočki – Prsni vsadki z napako – Zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi medicinskih pripomočkov – Ozemeljska omejitev – Povsem notranji položaji – Člen 18 PDEU – Uporaba prava Unije“






I.      Uvod

1.        Nemška pacientka je v Nemčiji prejela prsne vsadke z napako, ki jih je proizvedla družba Poly Implant Prothèse SA (v nadaljevanju: PIP), francoska družba, ki je zdaj insolventna. Pacientka pred nemškim sodiščem zahteva odškodnino od Allianz IARD SA, francoske zavarovalnice družbe PIP. V Franciji so proizvajalci medicinskih pripomočkov po zakonu obvezani skleniti zavarovanje civilne odgovornosti za škodo, nastalo tretjim osebam, ki izhaja iz njihove dejavnosti. Zaradi te obveznosti je družba PIP sklenila zavarovalno pogodbo z zavarovalnico Allianz, ki je vsebovala ozemeljsko določbo, s katero je bilo kritje omejeno na škodo, povzročeno le na francoskem ozemlju. Tako medicinski pripomočki družbe PIP, ki so bili izvoženi v drugo državo članico in so se tam uporabljali, niso bili vključeni v kritje zavarovalne pogodbe.

2.        V tem okviru Oberlandesgericht Frankfurt am Main (višje deželno sodišče v Frankfurtu na Majni, Nemčija) sprašuje, ali je dejstvo, da je bila družba PIP pri zavarovalnici Allianz zavarovana samo za škodo, ki jo njeni medicinski pripomočki povzročijo na francoskem ozemlju, ne pa za škodo, potencialno povzročeno v drugih državah članicah, združljivo s členom 18 PDEU in z načelom prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva, ki ga ta člen določa.

II.    Pravni okvir

A.      Pravo Unije

3.        Prvi odstavek člena 18 PDEU določa:

„Kjer se uporabljata Pogodbi in brez poseganja v njune posebne določbe, je prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo.“

4.        Člen 34 PDEU določa:

„Med državami članicami so prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom.“

5.        Člen 35 PDEU določa:

„Količinske omejitve pri izvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom so med državami članicami prepovedani.“

6.        Prvi odstavek člena 56 PDEU določa:

„V okviru določb, navedenih v nadaljevanju, se omejitve svobode opravljanja storitev v Uniji prepovejo za državljane držav članic, ki imajo sedež v eni od držav članic, vendar ne v državi osebe, ki so ji storitve namenjene.“

B.      Francosko pravo

7.        Člen L.1142-2 Code de la santé publique (zakonik o javnem zdravju)(2) določa:

„Zdravstveni delavci, ki opravljajo zasebno prakso, zavodi zdravstvenega varstva, zdravstvene službe in organi iz člena L.1142-1 ter vsi drugi pravni subjekti, razen državnih, ki opravljajo preventivne, diagnostične ali zdravstvene storitve, ter proizvajalci, izvajalci dejavnosti in dobavitelji končnih zdravstvenih izdelkov iz člena L.5311-1 z izjemo točke 5, ob upoštevanju določb člena L.1222-9 ter točk 11, 14 in 15, ki se uporabljajo za te dejavnosti, morajo skleniti zavarovanje, namenjeno kritju njihove civilne ali upravne odgovornosti, nastale zaradi škode, ki so jo utrpele tretje osebe zaradi telesnih poškodb, nastalih v okviru celotne navedene dejavnosti.

Minister, pristojen za zdravje, lahko z odlokom odobri odstopanje od obveznosti zavarovanja, določene v prvem odstavku, zavodom za zdravstveno varstvo, ki imajo zadostna finančna sredstva za izplačilo odškodnine za škodo pod enakimi pogoji kot so ti, ki izhajajo iz zavarovalne pogodbe.

Z zavarovalnimi pogodbami, sklenjenimi v skladu s prvim odstavkom, se lahko določi zgornja meja jamstva […].

[…]

V primeru neizpolnitve obveznosti zavarovanja, določene v tem členu, lahko pristojni disciplinski organ odredi disciplinske ukrepe.“

8.        Člen L.252-1 Code des assurances (zakonik o zavarovanju)(3) določa:

„Vsaka oseba, za katero velja obveznost zavarovanja, določena v členu L.1142-2 zakonika o javnem zdravju, in ki ji je bilo, ko je poskusila skleniti zavarovalno pogodbo z zavarovalnico, ki v Franciji krije tveganja civilne odgovornosti iz tega člena, kritje dvakrat zavrnjeno, lahko vloži zahtevek pri Bureau central de tarification [(centralni urad za določanje premij, v nadaljevanju: BCT)], katerega merila za ustanovitev in pravila za delovanje z odlokom določi Conseil d’État [(državni svet)].

Centralni urad za določanje premij ima izključno nalogo določanja višine premije, na podlagi katere je zadevna zavarovalnica zavezana jamčiti za predloženo ji tveganje. V skladu s pogoji, ki jih z odlokom sprejme državni svet, lahko določi višino presežka, ki ga mora plačati zavarovanec.

Centralni urad za določanje premij obvesti predstavnika države v oddelku, kadar oseba, za katero v skladu s členom L.1142-2 zakonika o javnem zdravju velja obveznost zavarovanja, pomeni neobičajno visoko zavarovalno tveganje. O tem obvesti zadevnega strokovnjaka. V tem primeru določi znesek premije za pogodbo, ki ne more trajati več kot šest mesecev.

Vsakršno določilo pozavarovalne pogodbe, ki zaradi zneska premije, ki ga je določil centralni urad za določanje premij, izključuje nekatera tveganja iz pozavarovalnega jamstva, je nično.“

III. Dejansko stanje, postopek in predložena vprašanja

9.        Družba PIP je bila proizvajalka prsnih vsadkov s sedežem v Franciji. Nizozemska družba Rofil Medical Nederland BV (v nadaljevanju: Rofil) je te vsadke tržila. Vsadke je pakirala in jih opremila z navodilom za uporabo. Družba PIP je oktobra 1997 družbo TÜV Rheinland LGA Products GmbH (v nadaljevanju: TÜV Rheinland) kot „priglašeni organ“ v smislu Direktive 93/42/EGS(4) pooblastila za ocenjevanje skladnosti na podlagi nemških, evropskih in drugih mednarodnih standardov. V ta namen je družba TÜV Rheinland med letoma 1997 in 2010 v družbi PIP izvedla več revizijskih nadzorov.

10.      Jeseni leta 2006 je pritožnica v postopku v glavni stvari v Nemčiji imela kirurški poseg, pri katerem je prejela prsne vsadke, ki jih je tržila družba Rofil. Pozneje je bilo potrjeno, da so bili ti vsadki namesto z materialom „NuSil“, opisanim v dokumentih o izdelku ter specificiranim in odobrenim v dovoljenju za promet, napolnjeni z nedovoljenim industrijskim silikonom.

11.      Marca 2010 so francoski zdravstveni organi v okviru inšpekcijskega nadzora prvič ugotovili, da družba PIP uporablja prepovedani industrijski silikon. Aprila 2010 so nemški organi priporočili, naj zdravniki, ki so uporabili silikonske vsadke družbe PIP, zadevne paciente o tem obvestijo in naj te prsne vsadke prenehajo uporabljati. Leta 2012 je bila priporočena popolna odstranitev teh vsadkov.

12.      Družba PIP je postala insolventna in je leta 2011 prenehala obstajati. Francosko sodišče je decembra 2013 ustanovitelja družbe zaradi proizvodnje in prodaje zdravju škodljivih izdelkov obsodilo na štiri leta zaporne kazni.

13.      Pritožnica je pred nemškimi sodišči vložila tožbo proti zdravniku, ki je opravil kirurški poseg, družbi TÜV Rheinland in zavarovalnici Allianz.

14.      Trdila je, da ima na podlagi francoskega prava neposredni zahtevek zoper zavarovalnico Allianz. V skladu s členom L.1142-2 zakonika o javnem zdravju imajo proizvajalci medicinskih pripomočkov obveznost sklenitve zavarovalne pogodbe z zavarovalnico (v nadaljevanju: obveznost zavarovanja). To zavarovanje civilne odgovornosti daje tretjim osebam, ki so utrpele škodo, možnost neposrednega zahtevka (Direktanspruch) proti zavarovalnici.

15.      V skladu s členom L.252-1 Zakonika o zavarovanju lahko vsaka oseba, za katero velja obveznost zavarovanja in ki ji je bilo, ko je poskusila skleniti zavarovalno pogodbo z zavarovalnico v Franciji, ki krije tveganja civilne odgovornosti iz tega člena, kritje dvakrat zavrnjeno, vloži zahtevek pri BCT. BCT nato določi višino premije, glede na katero je zadevna zavarovalnica zavezana jamčiti za predloženo tveganje.

16.      BCT je leta 2005 družbi AGF IARD, prednici zavarovalnice Allianz, naložil obveznost zagotovitve zavarovalnega kritja družbi PIP. BCT je znesek zavarovalne premije določil glede na promet družbe PIP na francoskem ozemlju. V posebnih pogodbenih pogojih zavarovalne pogodbe je bilo pod naslovom „Ozemeljsko področje uporabe“ dogovorjeno, da se zavarovalno kritje nanaša izključno na škodne primere, ki nastopijo v celinski Franciji in na francoskih čezmorskih ozemljih (v nadaljevanju: ozemeljska omejitev). BCT ozemeljski omejitvi ni nasprotoval. Poleg tega je bilo predvideno, da v primeru serijskih škod najvišji znesek kritja za posamezni škodni primer znaša 3.000.000 EUR, najvišji znesek kritja za posamezno zavarovalno leto pa 10.000.000 EUR.

17.      Tožbo pritožnice je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Pritožnica je zoper to sodbo pri Oberlandesgericht Frankfurt am Main (višje deželno sodišče v Frankfurtu na Majni), predložitvenem sodišču, vložila pritožbo v zvezi z ugotovitvami v prvostopenjski sodbi glede družbe TÜV Rheinland in zavarovalnice Allianz, ne pa v zvezi z odškodninsko odgovornostjo zdravnika, ki je opravil kirurški poseg. Pritožnica pred predložitvenim sodiščem zahteva razglasitev sodbe glede družbe TÜV Rheinland in zavarovalnice Allianz za nično. Predlaga še, da se družbi TÜV Rheinland in zavarovalnici Allianz naloži, naj ji plačata odškodnino.

18.      Po mnenju pritožnice je prvostopenjsko sodišče s tem, da je presodilo, da je ozemeljska omejitev zavarovalnega kritja na ozemlje Francije zakonita, in izključilo kakršno koli kršitev načela prostega pretoka blaga, napačno uporabilo pravo.

19.      Vprašanja, ki jih je predložitveno sodišče postavilo Sodišču, se nanašajo le na potencialno odškodninsko odgovornost zavarovalnice Allianz. Predložitveno sodišče dvomi o združljivosti sporne ozemeljske omejitve s členom 18 PDEU. Po mnenju navedenega sodišča ima ozemeljska omejitev čezmejni vidik, ki nastopi, kadar škoda nastane zunaj Francije. Uporablja se člen 18, prvi odstavek, PDEU, saj se nekatere prepovedi diskriminacije, določene v drugih določbah PDEU, v obravnavani zadevi ne uporabljajo. Ozemeljska omejitev je posredno diskriminatorna glede na državljanstvo, saj običajno zadeva tuje paciente enako, kot bi jih zadeval pogoj prebivanja. Poleg tega se je na člen 18, prvi odstavek, PDEU mogoče sklicevati v sporih med zasebnopravnimi subjekti. Tudi BCT bi se lahko očitalo, da ni nasprotoval ozemeljski omejitvi.

20.      Ob upoštevanju navedenega dejanskega in pravnega okvira je Oberlandesgericht Frankfurt am Main (višje deželno sodišče v Frankfurtu na Majni) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali so naslovniki prepovedi diskriminacije iz [člena 18, prvi odstavek, PDEU] poleg držav članic EU in institucij Unije tudi zasebnopravni subjekti (neposredni učinek [člena 18, prvi odstavek, PDEU] v razmerju med zasebnopravnimi subjekti)?

2.      Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen in se [člena 18, prvi odstavek, PDEU] ne uporablja v razmerjih med zasebnopravnimi subjekti: ali je treba [člen 18, prvi odstavek, PDEU] razlagati tako, da ta določba nasprotuje omejitvi kritja na škodne primere, ki nastopijo v celinski Franciji in na francoskih čezmorskih ozemljih, ker pristojni francoski organ, [BCT], ni izpodbijal zadevne klavzule, čeprav je ta klavzula v nasprotju s [členom 18, prvi odstavek, PDEU], saj pomeni posredno diskriminacijo na podlagi državljanstva?

3.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: pod katerimi pogoji je v primeru učinka v razmerju med zasebnopravnimi subjekti posredna diskriminacija lahko upravičena? Zlasti: ali je omejitev ozemeljskega obsega zavarovalnega kritja na škodne primere, ki nastopijo v določeni državi članici EU, mogoče utemeljiti z argumentom omejitve odgovornosti zavarovalnice in višine premije, če zadevne zavarovalne pogodbe hkrati določajo, da je v primeru serijske škode višina zavarovalnega kritja omejena po posameznem škodnem primeru in po posameznem zavarovalnem letu?

4.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali je treba [člen 18, prvi odstavek, PDEU] razlagati tako, da se zavarovatelj, ki je ob kršitvi [člena 18, prvi odstavek, PDEU] škodo povrnil samo, če je ta nastala v celinski Franciji in na francoskih čezmorskih ozemljih, ne more, kadar je škodni primer nastopil zunaj teh območij, sklicevati na to, da je treba plačilo zavrniti, ker je bil najvišji znesek kritja že dosežen?“

21.      Pisna stališča so predložili zavarovalnica Allianz (v nadaljevanju: nasprotna stranka v pritožbenem postopku), danska in finska vlada ter Evropska komisija. Nasprotna stranka v pritožbenem postopku, francoska vlada in Komisija so na obravnavi 8. oktobra 2019 ustno predstavile stališča.

IV.    Presoja

22.      Predložitveno sodišče postavlja štiri vprašanja, osredotočena na pravne posledice, ki bi izhajale iz kršitve člena 18 PDEU v okoliščinah obravnavane zadeve. Predložitveno sodišče želi s prvim in drugim vprašanjem izvedeti, ali se lahko pritožnica neposredno sklicuje na člen 18 PDEU horizontalno zoper zavarovalnico Allianz ali vertikalno (ali raje diagonalno) zoper Francosko republiko, in sicer zato, ker BCT kot državni organ ni nasprotoval ozemeljski omejitvi zavarovalnega kritja. Tretje in četrto vprašanje se nanašata na točen doseg člena 18 PDEU v primeru, kot je v obravnavani zadevi, v katerem je v sporni pogodbi poleg ozemeljske omejitve določena omejitev maksimalnega kritja (glede ne posamezen škodni primer in glede na posamezno zavarovalno leto).

23.      Vsa štiri vprašanja vsebujejo neizgovorjeno domnevo, in sicer da sporna ozemeljska omejitev ne samo spada na področje uporabe prava Unije, ampak je tudi diskriminatorna glede na državljanstvo in v nasprotju s členom 18 PDEU.

24.      Vendar preden načnem razpravo o posledicah kršitve, je treba pri razlogovanju stopiti korak ali raje dva koraka nazaj in ugotoviti, ali je dejansko sploh prišlo do kršitve. Točno katera obveznost ali določba prava Unije je bila kršena z dopuščanjem take ozemeljske omejitve zavarovalnega kritja za medicinske pripomočke z morebitno napako? Da bi bilo mogoče odgovoriti na to vprašanje, je najprej treba preučiti: (i) ali zadeva spada na področje uporabe prava Unije, to je, ali je Sodišče pristojno, da odgovori na vprašanja predložitvenega sodišča, in če je odgovor pritrdilen, (ii) katera določba prava Unije bi lahko privedla do ugotovitve (ne)združljivosti v zvezi s sporno ozemeljsko omejitvijo.

25.      Priznam, da se problematiki v točkah (i) in (ii) v sodni praksi Sodišča običajno ne preučujeta ločeno. To je razumljivo ob upoštevanju dejstva, da kadar se obstoj konkretne obveznosti na podlagi prava Unije ugotovi v okviru točke (ii), to pomeni, da je točki (i) zadoščeno, ne da bi jo bilo treba obravnavati posebej. Toda obravnavana zadeva je nekoliko nenavadna. Medtem ko se ob upoštevanju tradicionalno dokaj obsežne sodne prakse v zvezi s temeljnimi svoboščinami zdi, da obravnavana zadeva spada na področje prava Unije (A), pa je posebno težko opredeliti določbo prava Unije, ki bi bila v nasprotju z ozemeljsko omejitvijo zavarovalne obveznosti (B).

A.      Ali spada na področje uporabe prava Unije?

26.      Po mnenju nasprotne stranke v pritožbenem postopku in francoske vlade obravnavana zadeva ne spada na področje prava Unije. Po mnenju nasprotne stranke v pritožbenem postopku je z vidika nemške pacientke, ki je bila operirana v Nemčiji, obravnavana zadeva povsem notranji položaj. Zdi se, da je Komisija ugotovila enako zlasti glede uporabljivosti člena 18 PDEU. Nasprotno pa finska vlada meni, da čeprav spornega zavarovanja v obravnavani zadevi pravo Unije specifično ne ureja, sporna zadeva spada na področje uporabe prava Unije. To pa zato, ker je zadeva povezana s čezmejnim pretokom blaga in zagotavljanjem storitev ter ker sekundarno pravo Unije ureja medicinske pripomočke in odškodninsko odgovornost za proizvode z napako.

27.      Večinoma se strinjam s stališčem finske vlade. Menim, da je kljub negotovosti glede uporabe člena 18 PDEU – ali katere koli druge določbe prava Unije – in concreto ob upoštevanju ustaljene sodne prakse Sodišča preprosto nemogoče trditi, da položaj v obravnavani zadevi ne spada na področje uporabe prava Unije za namene pristojnosti Sodišča.

28.      Da je Sodišče pristojno, mora obstajati dovolj jasna in neposredna povezava med obravnavano zadevo in eno od temeljnih svoboščin (prosti pretok blaga, ljudi, storitev ali kapitala) (1) in/ali mora obstajati potencialno uporabljiva določba (sekundarnega) prava Unije, ki jo je treba razlagati za obravnavano zadevo (2).

1)      Temeljne svoboščine in prosti pretok

29.      V okviru temeljnih svoboščin je uporaba prava Unije odvisna od konkretnih dejanskih okoliščin spora: za uporabo prava Unije mora obstajati dejanski čezmejni element. Sicer se običajno šteje, da gre za „povsem notranji“ položaj.(5) Pravo Unije v zvezi s temeljnimi svoboščinami naj se ne bi uporabljalo za položaj, katerega vsi elementi so omejeni na eno državo članico.(6) Za zakonodajo države članice, ki se uporablja brez razlikovanja za državljane navedene države članice in za državljane drugih držav članic, lahko „določbe o temeljnih svoboščinah, zagotovljenih s Pogodbo, praviloma veljajo le, kadar se ta uporablja za položaje, ki so povezani s trgovino [znotraj EU]“.(7)

30.      Drži, da je sodna praksa o določbah o temeljnih svoboščinah skozi leta še bolj razširila področje njihove uporabe. Sodna praksa je začela zajemati ne zgolj le realne (v smislu že obstoječe) ovire, temveč tudi odvračanje od izvrševanja svoboščin ali zmanjševanje privlačnosti tega izvrševanja.(8) Prav tako velja, da zadostuje že obstoj čezmejne potencialnosti, za katero pa ni nujno, da je dokazana v posamezni zadevi.(9) Čezmejni potencial ostaja na ravni razumno pojmovane hipoteze: v okviru storitev je tako dejstvo, da bodo na primer nekateri prejemniki storitve verjetno iz druge države članice, dovolj, da se upoštevajo pravila Pogodbe o storitvah.(10)

31.      V tovrstnih zadevah se samo po sebi postavlja vprašanje, kako daleč je logiko potencialnosti mogoče razširiti, tako da bi lahko bila vsa vprašanja, povezana na primer z blagom ali ljudmi, na koncu zajeta v pravu Unije. Odgovor na vprašanje o blagu izhaja iz sodbe v zadevi Keck(11). Odgovora na vprašanje o drugih svoboščinah morda še ni,(12) toda eno je jasno: razprava je običajno usmerjena v ocenjevanje (ne)združljivosti ukrepov držav članic s pravom Unije, kar pa je v pristojnosti Sodišča. Redko se zgodi, da Sodišče ugotovi, da ni pristojno, če obstaja razumno pojmovan (in ne povsem hipotetičen)(13) čezmejni element v zadevi, ki se nanaša na katero od štirih svoboščin.

32.      Nedavno je Sodišče v zadevi Ullens de Schooten(14) potrdilo svojo sodno prakso o neobstoju čezmejnega položaja (povsem notranji položaj), zaradi katerega zadeva ne spada na področje prava Unije. V navedeni sodbi je bilo znova navedeno, da ne glede na dejanski čezmejni element konkretni položaj ne spada na področje uporabe prava Unije, prvič, kadar „ni […] mogoče izključiti, da bi bili ali da so državljani drugih držav članic zainteresirani za izvrševanje teh svoboščin s ciljem opravljanja dejavnosti na ozemlju države članice, ki je sprejela zadevno nacionalno ureditev“, drugič, kadar „bo imela odločitev, ki jo bo predložitveno sodišče sprejelo na podlagi sodbe, izdane v postopku predhodnega odločanja, učinke tudi za zadnjenavedene državljane“, tretjič, „kadar je z nacionalnim pravom predložitvenemu sodišču naloženo, naj državljanu države članice, ki ji to sodišče pripada, prizna enake pravice, kot bi jih imel v enakem položaju na podlagi prava Unije državljan druge države članice“ in četrtič, kadar „se določbe prava Unije uporabljajo na podlagi nacionalne zakonodaje, s katero so za položaje, v katerih so vsi elementi omejeni na samo eno državo članico, sprejete enake rešitve, kot jih določa pravo Unije“.(15)

33.      Kljub temu je jasno, da s scenariji, zajetimi v zadevi Ullens de Schooten, niso izčrpani vsi položaji, ki lahko spadajo na področje uporabe prava Unije.(16) Ta zadeva se je nanašala le na zatrjevano čezmejno potencialnost, da bi se bilo mogoče sklicevati na pravila Pogodbe o prostem pretoku v okviru zahtevka v zvezi z odškodninsko odgovornostjo države za kršitev prava Unije. S tem je Sodišče podalo odgovor v zvezi z določbami Pogodbe, na katere se je sklicevalo predložitveno sodišče.

34.      Drugi položaj, ki običajno spada na področje uporabe prava Unije, nastopi tedaj, kadar celo ob neobstoju čezmejnega elementa določba prava Unije ureja zadevno področje.

2)      (Usklajevalni) ukrep (sekundarnega) prava Unije?

35.      Ali obstaja določba prava Unije (običajno usklajevalna določba sekundarnega prava), ki bi se morda lahko uporabljala v obravnavani zadevi in za katero bi bila morda potrebna razlaga? Ali določba prava Unije zajema pravno področje, v okviru katerega poteka spor o glavni stvari? Ali v tej določbi obstaja pravni predpis, ki bi ga bilo mogoče šteti za povezanega s položajem v postopku v glavni stvari? Če so odgovori na ta vprašanja pritrdilni, zadeva najverjetneje spada na področje prava Unije za namene razlage navedene določbe.

36.      Navedeni scenarij je večinoma neodvisen od obstoja čezmejnega elementa. Številni usklajevalni ukrepi sekundarnega prava Unije se uporabljajo za povsem notranje položaje, čeprav gre kljub temu, da temeljijo na Pogodbi, za določbe, povezane s prostim pretokom in z vzpostavitvijo notranjega trga.(17) Zato za namene pristojnosti Sodišča ni upoštevno, ali je položaj dejansko povsem notranji, to je ali so vsa dejstva omejena na zgolj eno državo članico.

37.      Ob neobstoju dejanskega ali potencialnega čezmejnega elementa je povezovalni dejavnik, ki zadostuje za uporabo prava Unije, obstoj upoštevnih, potencialno uporabljivih pravnih predpisov, ki so določeni v (sekundarnem) pravu Unije ter ki ne razlikujejo med dejavnostmi, ki vključujejo tuj element, in dejavnostmi, ki takega elementa nimajo.(18) Razen če področje uporabe ukrepa ni izrecno omejeno na položaje, ki vključujejo čezmejni vidik, lahko tako obstoj usklajevalnih ukrepov kot potreba po njihovi razlagi v zvezi z obravnavano zadevo pomenita zadostno povezavo za uporabo prava Unije.(19)

38.      Menim, da je za to, da zadeva spada na področje uporabe Unije, dovolj, da obstajajo pravila sekundarnega prava Unije, ki predmet postopka ali zadevna vprašanja urejajo na splošno. Zato v fazi ugotavljanja pristojnosti Sodišča ni treba jasno in nedvoumno opredeliti specifičnega pravila ali obveznosti na podlagi prava Unije, ki se uporablja v določeni zadevi.

39.      Morda bo za ponazoritev tega vidika ustrezen novejši primer, ki izvira z drugega področja prava Unije. Sodba v zadevi Moro(20) obravnava vprašanje, ali pravo Unije nasprotuje določbi italijanskega prava, ki določa, da ni mogoče predlagati naložitve dogovorjene kazni po tem, ko je storilec priznal krivdo po začetku obravnave. To vprašanje je bilo postavljeno v okviru razlage Direktive 2012/13/EU o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku(21), zlasti člena 6 (pravica do obveščenosti o obdolžitvah). Ni bilo veliko dvoma o tem, da bi se na splošno direktiva lahko uporabljala ratione materiae za to vrsto položaja. Vprašanje o tem, ali je navedena direktiva državam članicam naložila kakšne specifične obveznosti v specifičnem okviru postopka v glavni stvari, je bilo nato stvar razprave o utemeljenosti zadeve, ne pa o dopustnosti ali pristojnosti Sodišča.(22)

40.      V svojih sklepnih predlogih v zadevi Moro(23) sem želel poudariti tudi nekoliko posebno posledico, ki bi nastala zaradi opustitve jasnega razlikovanja med področjem uporabe prava Unije (in pristojnostjo Sodišča) ter razpravo o opredelitvi specifične obveznosti, ki izhaja iz njegovih določb (presoja utemeljenosti zadeve) v podobnih vrstah zadev. Če bi bilo dopustno, da bi se ti dve vprašanji združili v eno, bi vse razprave o utemeljenosti zadeve potekale med presojo pristojnosti Sodišča.

41.      Če strnem, Sodišče se izreče za nepristojno takrat, kadar je sporni položaj z vseh vidikov omejen le na eno državo članico(24) ali kadar je jasno, da ni mogoče uporabiti nobene določbe prava Unije, zlasti tistih, ki so bile predložene Sodišču v razlago.(25) Čeprav bi se morda ta dva položaja včasih v posamezni zadevi prekrivala (na primer kadar obstaja instrument sekundarnega prava Unije, ki ureja čezmejni položaj), je vredno za konec omeniti, da se logiki, na katerih položaja temeljita, razlikujeta. Obstoj čezmejnega elementa (in neobstoj povsem notranjega elementa) je stvar presoje okoliščin vsake posamezne zadeve. Nasprotno pa je (ne)obstoj usklajevalnega ukrepa Unije stvar normativne presoje zadevnega pravnega področja: ali obstajajo ukrepi prava Unije, ki bi se potencialno uporabljali v obravnavani zadevi?

3)      Obravnavana zadeva

42.      Če se obravnava zadeva presoja ob upoštevanju pravkar navedenih preudarkov, spada na področje uporabe prava Unije iz najmanj treh razlogov, ki so: (i) čezmejni element v okviru prostega pretoka blaga in njegova posledica v smislu odškodninske odgovornosti, (ii) potencialnost glede svobode prejemanja (zavarovalnih) storitev iz druge države članice ter (iii) normativni predmet zadeve, in sicer odškodninska odgovornost proizvajalcev za proizvode z napako in medicinske pripomočke kot blago na notranjem trgu, ki so oboji predmet delne harmonizacije s sekundarnim pravom Unije.

43.      Prvič, medicinski pripomočki, zaradi katerih naj bi pritožnica utrpela škodo, so bili dani na trg v celotni Evropski uniji: proizvedeni so bili v Franciji, nato jih je na Nizozemskem tržila nizozemska družba, ki jih je na koncu prodala v Nemčijo. Res je, da so vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, tako ali drugače povezana s poznejšo škodo, ki jo je to blago, ki je očitno imelo napako, v eni državi članici povzročilo osebi, ki prebiva v tej državi članici. Vendar ni mogoče zanikati, da je bila škoda na nek način posledica trgovine z blagom znotraj Unije. Prav tako predložitveno sodišče s predloženimi vprašanji specifično sprašuje o področju uporabe odškodninske odgovornosti proizvajalca rezidenta v drugi državi članici ter o sodelovanju javnih organov v sistemu odškodninske odgovornosti in obveznega zavarovanja.

44.      Drugič, tako kot je nedvomno obstajal prosti pretok med državami članicami v zgornjem delu trgovinske verige (ker se je blago, ki je povzročilo škodo, premikalo), obstaja domnevni potencialni čezmejni element tudi v spodnjem delu te trgovinske verige. Če bi se ozemeljska določba dejansko štela za nezdružljivo s pravom Unije, bi lahko pritožnica iz Nemčije hipotetično zahtevala odškodnino od nasprotne stranke v pritožbenem postopku iz Francije, s tem pa zahtevala dostop do čezmejnega zavarovanja kot oškodovanka.(26) Čeprav moram priznati, da se mi zdi ta navezna okoliščina v primerjavi s prvo navezno okoliščino dokaj šibka, je tudi pošteno priznati, da je Sodišče v svoji predhodni sodni praksi o prostem pretoku do vključevanja oddaljenih scenarijev na področje uporabe štirih svoboščin zavzelo precej velikodušno stališče.

45.      Tretjič, predmet obravnavane zadeve se dotika zadev, ki so bile predmet nekolikšne harmonizacije, vključno z odškodninsko odgovornostjo za blago z napako ali medicinske pripomočke. Z Direktivo 85/374/EGS(27) je bilo v zvezi s proizvajalci proizvodov z napako določeno načelo odgovornosti za brezhibnost. Z Direktivo 93/42 so bile usklajene nacionalne določbe o varnosti in zdravstvenem varstvu pacientov in uporabnikov medicinskih pripomočkov. Ta direktiva ureja dajanje navedenih pripomočkov na trg in določa standarde za zaščito pred nevarnostmi, ki izhajajo iz načrtovanja, izdelave in pakiranja medicinskih pripomočkov.

46.      Ali kateri od navedenih instrumentov sekundarnega prava zajema (oziroma bi jih bilo mogoče, brano ločeno ali skupaj, razlagati tako, da zajemajo) vprašanje o zavarovanju civilne odgovornosti v zvezi z uporabo medicinskih pripomočkov s strani pacientov? Naj spomnim, da se presoja za namene presoje pristojnosti Sodišča nanaša na predmet, ki ga zajemajo zadevni instrumenti, zlasti njihovo področje uporabe ratione materiae, v primerjavi s predmetom spora. Nasprotno je obstoj ali neobstoj specifičnih obveznosti stvar razlage navedenih instrumentov.(28)

47.      Posledično je treba skleniti, da je Sodišče pristojno za obravnavo tega predloga za sprejetje predhodne odločbe.

48.      Na navedeni sklep ne vpliva dejstvo, ki sta ga večkrat poudarili nasprotna stranka v pritožbenem postopku in francoska vlada, da pritožnica, ki želi dobiti zavarovalnino v zvezi s spornimi prsnimi vsadki v Franciji, sama ni izvrševala pravice do prostega gibanja. Gre za nemško državljanko, ki je prsne vsadke prejela v Nemčiji. Zato ni šlo niti za prosto gibanje oseb (pritožnica se ni gibala) niti za prosti pretok (medicinskih) storitev (operativni poseg je bil v Nemčiji opravljen nemški rezidentki).

49.      Ti argumenti nikakor ne zavračajo pristojnosti Sodišča, ki je že vzpostavljena na podlagi treh elementov, navedenih zgoraj, vendar kažejo na drugačno težavo, prisotno v obravnavani zadevi. Predložitveno sodišče se v predložitveni odločbi sklicuje izključno na člen 18 PDEU, ne da bi izrecno opredelilo, katere druge določbe primarnega in sekundarnega prava Unije bi lahko bile kršene z ozemeljsko omejitvijo zavarovanja. Tako je presoja o tem, katera od specifičnih svoboščin (blago, storitve ali osebe) bi se lahko potencialno uporabljala in v katerih specifičnih okoliščinah, prepuščena domišljiji, različne stranke pa dejansko predstavljajo argumente, povezane z različnimi temeljnimi svoboščinami. To pa odpira dejansko vprašanje te zadeve: ali katera specifična določba prava Unije dejansko nasprotuje navedeni ozemeljski omejitvi? Če je odgovor na vprašanje nikalen, ali lahko člen 18 PDEU sam po sebi pomeni tako določbo?

B.      Katera specifična določba prava Unije?

50.      Predložitveno sodišče se v svojih vprašanjih sklicuje na člen 18 PDEU. Na podlagi navedene določbe je, „[k]jer se uporabljata Pogodbi in brez poseganja v njune posebne določbe, […] prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo“. V skladu z ustaljeno sodno prakso se člen 18 PDEU, ki določa splošno načelo prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva, „samostojno uporablja le v položajih, urejenih s pravom Unije, za katere Pogodba ne določa posebnih pravil o prepovedi diskriminacije“.(29)

51.      Tako je vloga člena 18 PDEU zapolnilna. Kot je nekoč navedel generalni pravobranilec F. G. Jacobs, je naloga navedene določbe „zapolniti morebitne preostale vrzeli z natančnejšimi določbami Pogodbe“.(30) Člen 18 PDEU se uporablja le tedaj, kadar se ne uporablja nobena specifična določba (lex specialis), ki prepoveduje diskriminacijo glede na državljanstvo.

52.      Ali ima poleg take funkcije zapolnjevanja vrzeli člen 18 PDEU neodvisno vlogo? Glede na to, da je člen 18 PDEU opredeljen v razmerju do drugih določb („brez poseganja […] v posebne določbe [Pogodb]“), je treba, preden obravnavam člen 18 PDEU, preučiti druge potencialno upoštevne določbe prava Unije, ki vsebujejo specifične prepovedi diskriminacije glede na državljanstvo, čeprav jih predložitveno sodišče ni izrecno izpostavilo(31).(32) Pri izbiri potencialno upoštevnih temeljnih svoboščin se Sodišče ne odloča abstraktno, temveč glede na zadevo, o kateri odloča.(33)

53.      Preden bom torej obravnaval področje uporabe člena 18 PDEU kot samostojne določbe (4), bom najprej preučil, ali obstajajo kakšne specifične določbe sekundarnega prava, ki so upoštevne (1), posledice in doseg pravil o prostem pretoku blaga v obravnavani zadevi (2) in možnost pacientov, ki jim je škoda nastala v drugih državah članicah, da prejmejo zavarovalne storitve (3).

1.      Sekundarno pravo: odgovornost za proizvode in medicinske pripomočke

54.      Na podlagi člena 1 Direktive 85/374 o odgovornosti za proizvode je „[p]roizvajalec […] odgovoren za škodo, ki jo povzroči napaka na njegovem proizvodu“. Kadar proizvod z napako uporabniku povzroči škodo, je lahko proizvajalec odgovoren tudi, če škode ni mogoče pripisati niti malomarnosti niti napaki. Čeprav Direktiva 85/374 vzpostavlja strog (ali objektiven) sistem odgovornosti za proizvajalce, ničesar ne določa v zvezi z obveznim zavarovanjem. Kot je že bilo potrjeno glede drugih vsebin, ki bi lahko potencialno izhajale iz navedene direktive, vendar jih ta ne določa izrecno, tako ta direktiva ni namenjena izčrpni uskladitvi področja odgovornosti za proizvode z napako glede tega, kar presega okvir vprašanj, ki jih izrecno ureja.(34)

55.      Kar zadeva določbe Direktive 93/42 o medicinskih pripomočkih, se v točki 6 Priloge XI k tej direktivi od priglašenih organov zahteva le, da „prevzema[jo] polno odgovornost, razen če odgovornosti ne prevzema država v skladu z državno zakonodajo ali če inšpekcije neposredno izvaja država članica sama“. To določbo je Sodišče razložilo v zadevi Schmitt(35), v kateri je presodilo, da morajo v skladu z obstoječim stanjem prava Unije države članice določiti pogoje, pod katerimi lahko krivdna neizpolnitev obveznosti, naloženih priglašenemu organu, v okviru postopka v zvezi z ES izjavo o skladnosti, določenega z Direktivo 93/42, povzroči nastanek odgovornosti tega organa v razmerju do končnih uporabnikov medicinskih pripomočkov.

56.      To stališče se v novejši zakonodaji v obliki Uredbe (EU) št. 2017/745 o medicinskih pripomočkih očitno ni prav dosti spremenilo.(36) Čeprav se ta uredba seveda ne uporablja ratione temporis za obravnavano zadevo, morda še vedno velja omeniti, da čeprav je bila navedena uredba sprejeta po škandalu zaradi družbe PIP,(37) navedena uredba vsebuje le nadaljnje zahteve glede odgovornosti priglašenega organa.(38) Ne obravnava pa obveznosti zavarovanja proizvajalcev. Na podlagi člena 10(16) Uredbe 2017/745 se od proizvajalcev zahteva le, da „[…] sorazmerno z razredom tveganja, vrsto pripomočka in velikostjo podjetja uvedejo ukrepe, s katerimi zagotovijo zadostno finančno kritje za svojo morebitno odgovornost po Direktivi 85/374/EGS, brez poseganja v strožje zaščitne ukrepe po nacionalnem pravu“. V tej določbi je navedeno še, da lahko „[f]izične ali pravne osebe […] v skladu z veljavnim pravom Unije in nacionalnim pravom zahtevajo nadomestilo za škodo, ki jo je povzročil okvarjen pripomoček“.

57.      Čeprav bi bilo morda člen 10(16) skrajnem primeru mogoče razlagati, kot da potencialno vključuje tudi zavarovanje civilne odgovornosti, obstajajo še drugi načini zagotavljanja, da ima proizvajalec na voljo „zadostno finančno kritje za svojo morebitno odgovornost“, kot je obveznost zavarovanja. Poleg tega iz sklicevanja v členu 10(16) na nacionalno pravo jasno izhaja, da namen zakonodaje Unije ni v zvezi s tem zagotoviti ene usklajene rešitve, kot je obvezno zavarovanje civilne odgovornosti, ki ga morajo skleniti vsi proizvajalci medicinskih pripomočkov.

58.      Tako nobena od navedenih direktiv ne vsebuje specifičnih določb v zvezi z zavarovanjem civilne odgovornosti za škodo, povzročeno končnim uporabnikom medicinskih pripomočkov, kar je specifično vprašanje, ki se postavlja v obravnavani zadevi. V nasprotju z na primer sektorjem avtomobilskega zavarovanja,(39) za katerega je bilo določeno obvezno zavarovanje vozil, ki krije celotno ozemlje Evropske unije, namen zakonodaje Unije očitno ni bil uskladiti zakonodaje držav članic glede zavarovanja civilne odgovornosti, ki izhaja iz uporabe medicinskih pripomočkov. Ker torej sekundarno pravo Unije navedenega vprašanja namenoma ni uredilo, je treba obravnavano zadevo preučiti ob upoštevanju primarnega prava Unije.(40)

2.      Prosti pretok blaga

59.      V sodni praksi o prostem pretoku je Sodišče brez oklevanja nacionalne ukrepe opredeljevalo kot omejitve za prosti pretok, ki spadajo na področje uporabe člena 34 PDEU(41) (ali člena 35 PDEU). Vendar kljub takemu razširjevalnemu pristopu k opredeljevanju pravil, ki bi lahko ovirala prosti pretok blaga med državami članicami (1), se mi zdi še vedno nemogoče nacionalno ureditev države članice izvora ali domače države članice (v tem primeru Francije), ki se ne nanaša na pretok blaga v običajnem smislu, temveč na pogoje poznejše uporabe, opredeliti za ukrep, ki ovira prosti pretok navedenega blaga (2).

1)      Izstop, vstop in dostop: prosti pretok blaga v Evropski uniji

60.      Glede izstopnih ovir, ki se bodo običajno nanašale na pravila domače države članice, spada po presoji Sodišča nacionalni ukrep, ki velja za vse gospodarske subjekte, ki poslujejo na nacionalnem ozemlju, in ki vpliva bolj na izvoz tržnih proizvodov države članice izvoza kot na trženje proizvodov na nacionalnem trgu te države članice, pod prepoved iz člena 35 PDEU.(42)

61.      Kar zadeva vstopne ovire, ki se običajno postavijo s pravili države članice gostiteljice, se člen 34 PDEU nanaša na najrazličnejše ukrepe, ki obsegajo vse od diskriminatornih ovir(43) do fizičnih trgovinskih ovir(44) in zahtev za izdelke (kot so zahteve v zvezi z njihovim imenom, obliko, velikostjo, težo, sestavo, videzom, označevanjem ali embalažo), tudi če se navedene zahteve brez kakršnega koli razlikovanja uporabljajo za vse proizvode in niso namenjene urejanju trgovine z blagom med državami članicami.(45)

62.      Nazadnje je bila navedena sodna praksa potrjena v zadevah Komisija/Italija ter Mickelsson in Roos(46), ki sta se nanašali na nacionalne ukrepe v zvezi z uporabo izdelkov v državi članici gostiteljici. Sodišče je navedlo, da so poleg ukrepov, katerih cilj ali učinek je, da se proizvodi iz drugih držav članic obravnavajo manj ugodno, tudi vsi drugi ukrepi, ki ovirajo dostop proizvodov s poreklom iz drugih držav članic do trga države članice, zajeti v členu 34 PDEU, saj „lahko omejitev uporabe proizvoda, ki jo ti ukrepi povzročijo na ozemlju države članice, glede na obseg bistveno vpliva na ravnanje uporabnikov, kar vpliva na dostop tega proizvoda do trga te države članice“.(47)

63.      Iskanje rdeče niti v bogati sodni praksi Sodišča o prostem pretoku blaga ni preprosta naloga.(48) Vendar je za namene obravnavane zadeve vredno izpostaviti tri elemente.

64.      Prvič, prosti pretok blaga se nanaša na čezmejne tokove in pravila, ki preprečujejo izstop ali vstop. Tako je sporno gibanje ali prosti pretok blaga običajno povezano s sposobnostjo blaga, da prodre na trg države članice gostiteljice. Člena 34 in 35 PDEU zajemata nacionalne določbe, ki ovirajo vstop ali izstop proizvoda.

65.      Toda pravila o prostem pretoku niso namenjena urejanju poznejše uporabe ali potrošnje dobavljenega blaga v državi članici gostiteljici. Ko blago izstopi iz ene države članice in vstopi v drugo, je s tem izveden „čezmejni premik“. Čeprav se to blago prosto giblje po ozemlju države članice gostiteljice, mora biti skladno s pravili te države članice v okviru izvrševanja njene regulativne avtonomije.

66.      Drugič, pošteno je priznati, da čeprav pravila o prostem pretoku blaga niso namenjena urejanju poznejše uporabe v državi članici gostiteljici, velja neka stopnja nadrejenosti. Sodna praksa o prostem pretoku blaga se očitno dotika nekaterih pogojev uporabe, potrošnje ali drugih upoštevnih nacionalnih predpisov države članice gostiteljice. Toda še vedno menim, da bi se morali ti primeri nadrejenosti nanašati bodisi le na popolne prepovedi nekaterih dejavnosti ali praks, ki (skoraj) v celoti preprečujejo uporabo in trženje nekaterih proizvodov, bodisi na njihov učinkoviti dostop do trga.(49)

67.      Tretjič, prav za omejitev navedene neželene nadrejenosti je bila izdana sodba v zadevi Keck(50), z zahtevo po bližini pa je bil omejen tudi doseg členov 34 in 35 PDEU.

68.      Po eni strani je Sodišče omejilo doseg člena 34 PDEU z izključitvijo nekaterih načinov prodaje s področja njegove uporabe. V skladu s sodno prakso v zadevi Keck(51) nacionalne določbe, s katerimi se omejujejo ali prepovedujejo določeni načini prodaje, ne omejujejo trgovine znotraj Unije, če veljajo za vse zadevne gospodarske subjekte, ki opravljajo dejavnost na nacionalnem ozemlju, in če trženje domačih proizvodov in trženje proizvodov iz drugih držav članic pravno in dejansko enako prizadenejo.

69.      Po drugi strani pa Sodišče omejuje doseg členov 34 in 35 PDEU s preizkusom oddaljenosti. V skladu z ustaljeno sodno prakso navedena člena ne zajemata ukrepa, ki se uporablja brez razlikovanja, katerega namen ni urediti trgovine z blagom z drugimi državami članicami in katerega omejevalni učinki na prosti pretok blaga so preveč naključni in posredni, da bi obveznost, ki jo določa, šteli za tako, ki omejuje trgovino med državami članicami.(52)

70.      Čeprav sta zadeva Keck in zahteva po bližini (ali neobstoj oddaljenosti) predstavljeni pod različnima naslovoma, imata skupni logični imenovalec: iz dosega člena 34 PDEU izključujeta zlasti vsa nacionalna pravila, ki se ne nanašajo niti na pretok blaga niti na takojšnje nadaljnje ali povezane korake, ki očitno učinkujejo na dostop, s čimer ga ovirajo.

2)      Neobstoj zavarovalnega kritja in „bistven vpliv na ravnanje uporabnikov“

71.      Ob upoštevanju tega analitičnega okvira se zdi, da pravila o prostem pretoku blaga ne zagotavljajo podlage, s katero bi se poskušal nadomestiti neobstoj pravil o obveznem zavarovanju civilne odgovornosti za proizvajalce medicinskih pripomočkov v državi članici gostiteljici s tem, da bi se dejansko uvozila taka pravila, ki obstajajo v domači državi članici, iz katere se je blago premaknilo.

72.      Navedeni sklep poleg tega utemeljujeta dve posebni značilnosti obravnavane zadeve.

73.      Prvič, obravnavane tožbe ni vložila oseba, ki bi bila običajno tožeča stranka v tovrstnih sporih: proizvajalec spornega blaga, uvoznik ali trgovec. Noben proizvajalec medicinskih pripomočkov ni trdil, da bi sporna obveznost zavarovanja pomenila izstopno oviro (za francoske proizvajalce) ali vstopno oviro (za tuje proizvajalce).(53) Niti to seveda ni argument pritožnice. Pritožnica ne trdi, da bi sporna pravila ovirala izstop medicinskih pripomočkov, proizvedenih v Franciji, kar bi vplivalo na (nemške) uporabnike navedenih proizvodov. Nasprotno, proizvod je po premiku iz Francije čez Nizozemsko v Nemčijo škodo povzročil pritožnici kot pacientki, to je končni uporabnici proizvoda.

74.      Drugič, predložitveno sodišče je v obravnavani zadevi sodišče države članice gostiteljice (Nemčija), ki preverja zakonodajo domače države članice (Francija), kar je v okviru pravil o prostem pretoku neobičajno.(54) Običajno se v tem okviru, ne glede na to, ali gre za spor o zatrjevanih vstopnih ali izstopnih ovirah, ukrepi domače države (ki naj bi ovirali izstop) izpodbijajo pred sodišči v domači državi, ukrepi države gostiteljice (ki naj bi ovirali vstop) pa pred sodišči države gostiteljice. Če bi bila tako obravnavana zadeva „običajna“ zadeva o prostem pretoku, bi bilo predložitveno sodišče bodisi francosko sodišče, ki bi bilo pozvano, naj presodi o tem, ali francoska pravila pomenijo vstopno oviro, bodisi bi (nemško) predložitveno sodišče predložilo vprašanja za predhodno odločanje o združljivosti prava Unije z nemškim pravom.

75.      V obravnavani zadevi nemško sodišče kljub temu Sodišče prosi za napotke o zadevi, ki se nanaša na francoska pravila, na podlagi tožbe, ki in jo je vložila končna uporabnica blaga. Skladno z logiko pravil o prostem pretoku blaga se vprašanje torej v bistvu glasi, ali dejstvo, da obvezno zavarovanje v zvezi z medicinskimi pripomočki, proizvedenimi v Franciji, ne „potuje“ skupaj z navedenim blagom, pomeni oviro za prosti pretok z vidika končnega uporabnika, ki prebiva v drugi državi članici.

76.      Moj odgovor na to vprašanje bi bil brez dvoma nikalen. Dejstvo, da zavarovanje ne „potuje“ z blagom, čeprav je v domači državi članici obvezno za nadaljnjo uporabo navedenega blaga v zadevni državi članici, ni vprašanje, ki ga zajema bodisi člen 34 bodisi člen 35 PDEU.

77.      Priznam, da bi bilo mogoče ustvariti dokaj dolgo verigo hipotetične vzročnosti, da bi se navedena nacionalna pravila (ali prej neobstoj takih pravil) štela za težavna z vidika prostega pretoka blaga. Če bi se sklicevali na primer na zadevo Mickelsson in Roos, bi bilo mogoče trditi, da bi lahko dejstvo, da je navedeno zavarovanje omejeno le na ozemlje domače države članice, „bistveno vplivalo na ravnanje uporabnikov“ v državi članici gostiteljici, s tem pa bi lahko delovalo kot ovira za dostop do trga.(55) Seveda medicinski pripomočki niso običajno blago. Uporabniki se verjetno precej podrobno pozanimajo, preden kupijo medicinski pripomoček in si ga dajo vstaviti v telo. Tako bi bilo mogoče trditi, da bi lahko nemška uporabnica izvedela, da je proizvajalec navedenih specifičnih medicinskih pripomočkov za civilno odgovornost zavarovan le na francoskem ozemlju, in bi torej vedela, da če bi medicinski pripomočki imeli napako in če bi šel proizvajalec v stečaj, ne bi mogla izterjati odškodnine zaradi določbe o ozemeljski omejitvi v pogodbi, ki jo je francoski proizvajalec sklenil s svojo zavarovalnico v Franciji. V takem scenariju popolne seznanjenosti, ki meji že na jasnovidnost, bi morda lahko to nemškega uporabnika odvrnilo od nakupa navedenega proizvoda iz Francije, kar bi dejansko lahko vplivalo na čezmejni pretok.

78.      Vendar število uporab veznika „če“ v navedenih trditvah ponazarja, da je navedeni scenarij preveč neverjeten in hipotetičen, da bi bil povezan s pravili o prostem pretoku blaga. Če bi sprejeli navedeno logiko, quod non, bi se lahko potencialno uporabila za vsako nacionalno pravilo domače države članice – vsaj za tista, ki so ugodnejša od pravil države članice gostiteljice.

79.      Na neki način je obravnavana zadeva še bolj neverjetna in hipotetična, kar zadeva dostop do trga države članice gostiteljice (ali celo izstop z domačega trga), kot pa (ne)slavna vrsta zadev, ki so se nanašale na vprašanje o „nedeljskem poslovanju“(56) in v zvezi s katerim je bila izdana sodba v zadevi Keck. V zadevah v zvezi z nedeljskim poslovanjem je splošno veljavna prepoved odprtja trgovin ob nedeljah jasno vplivala na celoten obseg prodaje, vključno s prodajo blaga iz drugih držav članic. V obravnavani zadevi pa je veriga „če-jev“ precej daljša.

80.      Iz tega sledi, da se pravila Pogodbe o prostem pretoku blaga ne uporabljajo za pogoje, ki se nanašajo na poznejšo uporabo blaga v državi članici gostiteljici, če ti pogoji dostopa do trga navedene države članice ne ovirajo neposredno in takoj. Z vidika končnega uporabnika obveznost proizvajalca, da sklene zavarovanje za civilno odgovornost za proizvode z napako, ali dejstvo, da take obveznosti ni, zadeva izključno pogoje poznejše uporabe blaga na ozemlju države članice gostiteljice in se neposredno in takoj ne nanaša bodisi na izstop blaga iz domače države članice bodisi na dostop do trga države članice gostiteljice.

3.      Svoboda prejemanja (zavarovalnih) storitev iz druge države članice

81.      Svoboda zagotavljanja storitev se v obravnavani zadevi ne zdi upoštevna. Prvič, v postopku v glavni stvari ni dejansko sporna, saj je pritožnica končna uporabnica medicinskega pripomočka, ne pa ponudnica storitev. Drugič, sporna pravila ne vplivajo na svobodo zagotavljanja niti zdravstvenih niti zavarovalnih storitev. Tako kot je glede svobode zagotavljanja storitev navedla francoska vlada, sporna ozemeljska omejitev obveznosti zavarovanja zavarovalnicam ne preprečuje zavarovanja medicinskih pripomočkov, ki so proizvedeni v Franciji, uporabljajo pa se v drugi državi članici. Proizvajalci in zavarovalnice se lahko v okviru uresničevanja svoje pogodbene svobode dejansko odločijo za ozemeljsko področje uporabe zavarovalne pogodbe, ki presega zakonski minimum, ki ga zahteva francosko pravo, to je kritje na francoskem ozemlju.

82.      Toda v skladu s stališčem Sodišča svoboda opravljanja storitev vključuje svobodo prejemnikov, da odidejo v drugo državo članico, da bi prejeli storitev. Pritožnica bi lahko hipotetično prejela dve vrsti storitev: zdravstveno in zavarovalno storitev. Sodišče je že potrdilo, da se lahko osebe, ki se zdravijo, obravnavajo kot prejemniki storitev.(57)

83.      Toda pritožnica je zdravstvene storitve prejela v Nemčiji in ne v Franciji. Razen če bi bilo treba na novo opredeliti sodno prakso o prejemnikih storitev tako, da vključuje „potovanje brez gibanja“, tako preprosto ni bilo čezmejnega elementa.

84.      Edini scenarij, ki je še mogoč, bi bil šteti položaj pritožnice za položaj potencialne prejemnice zavarovalnih storitev. Navedene storitve bi dejansko imele čezmejno naravo v smislu, da bi nemška rezidentka od francoske zavarovalnice zahtevala odškodnino kot oškodovanka v Franciji. Obstoj ozemeljske omejitve bi tako pomenil oviro za prosto svobodno prejemanje zavarovalnih storitev iz tujine.

85.      V zvezi s takim konstruktom je kar nekaj težav. Če bi bile navedene težave obravnavane skupaj, bi svobodo prejemanja storitev pomaknile onkraj njenih logičnih omejitev.

86.      Priznati je treba, da obstaja sodba v zadevi Cowan(58). Ta zadeva se je nanašala na britanskega državljana, ki je od Francoske republike zahteval odškodnino za poškodbo, ki je bila posledica telesnega napada, katerega žrtev je bil kot turist med obiskom Pariza. V skladu s francosko zakonodajo je bila odškodnina omejena na francoske državljane in osebe s tujim državljanstvom, ki živijo v Franciji. Sodišče je odločilo, „da je, kadar zakonodaja Skupnosti fizični osebi zagotavlja prost prehod v drugo državo članico, zaščita te osebe pred škodo v zadevni državi članici na enaki podlagi, kot velja za državljane in prebivalce te države, posledica takšnega prostega gibanja. Iz tega sledi, da se načelo prepovedi diskriminacije uporablja za prejemnike storitev v smislu Pogodbe v zvezi z varstvom pred nevarnostjo napada in pravico do pridobitve denarne odškodnine, ki jo določa nacionalna zakonodaja v primerih uresničitve take nevarnosti“.(59)

87.      Toda obstajajo ključne razlike. Prvič, I. W. Cowan je dejansko uresničil pravico do prostega gibanja (iz Združenega kraljestva v Francijo), čeprav le kot turist. Sodišče je izrecno navedlo, da je „posledica“ navedenega prostega gibanja ta, da je imel I. W. Cowan pravico prejeti storitve v državi članici gostiteljici. Zato je pred sodiščem države članice gostiteljice uspešno izpodbijal zakonodajo navedene države članice gostiteljice. Drugič, logika, na kateri je temeljila sodba v zadevi Cowan, je – v času, ko ni bilo državljanstva Unije(60) – bila zagotaviti, da bi lahko „potujoči potrošnik“ užival enake pravice in prejel enake storitve v državi članici gostiteljici kot državljan ali rezident te države.

88.      Obravnavani položaj je drugačen. Prvič, pritožnica se ni gibala. Drugič, pred sodiščem druge države članice ne izpodbija zakonodaje svoje države članice (Nemčije), temveč (posredno) zakonodajo Francije.

89.      Poleg tega je intelektualna težava v zvezi z vsakim takim konstruktom spet njen oddaljen in hipotetičen odnos do vsakega jasnega pravila prava Unije. Vidik prostega pretoka storitev osvetljuje resnično težavo obravnavane zadeve: neobstoj kakršnega koli jasnega pravila prava Unije, ki preprečuje sporno ozemeljsko omejitev, kar vodi do vrste hipotez in ugibanj o tem, kako ustvariti tako pravilo po nastanku dejanskega stanja. Dejstvo, da je s tem argumentom vrstni red postavljen na glavo, je še bolj očitno v zvezi s potencialnim zagotavljanjem storitev: ker bi lahko pritožnica potencialno zahtevala odškodnino od nasprotne stranke, če bi bila določba o ozemeljski omejitvi odstranjena iz zavarovalne pogodbe, in bi tako lahko prejela zavarovalne storitve kot oškodovanka, mora biti ozemeljska omejitev zavarovalnega kritja nezdružljiva s pravom Unije. V skladu s tako argumentacijo bi (želeni) rezultat lahko usmerjal presojo celo v odsotnosti veljavnega pravila prava Unije.

90.      Po mojem mnenju takega pristopa ni mogoče sprejeti. Zato je treba v okoliščinah obravnavane zadeve skleniti, da se pritožnica ne more sklicevati na svobodo zagotavljanja storitev.

4.      Člen 18 PDEU

91.      V predhodnih delih teh sklepnih predlogov se mi je zdelo pomembno dokaj podrobno preučiti vse druge vsebinske določbe Pogodbe ali sekundarnega prava, ki bi lahko potencialno vsebovale prepoved, ki bi se uporabljala v obravnavani zadevi. Vendar se zdi, da ni nobene druge določbe prava Unije – zagotovo ne take, na katero bi bilo Sodiščo opozorjeno v tem postopku – ki bi lahko nasprotovala ozemeljski omejitvi v zavarovalni pogodbi, ki jo je sklenil proizvajalec medicinskih pripomočkov, če bi se nanjo skliceval oškodovani pacient v drugi državi članici.

92.      Ta podrobna razprava o drugih potencialno uporabljivih pravilih Unije, zlasti pravilih o prostem pretoku, ni bila le potrebna zaradi relacijske, pomožne narave člena 18 PDEU,(61) temveč je bila tudi nujna, da bi se povsem dojel maksimalni doseg člena 18 PDEU, če se razlaga tako, da sam po sebi določa splošno, samostojno prepoved diskriminacije na področju uporabe Pogodb.

93.      V tem sklepnem delu bom najprej pojasnil, zakaj Sodišče v (večini) svoje novejše sodne prakse člena 18 PDEU ni razlagalo tako daljnosežno (1). Nato bom pojasnil način, kako bi se člen 18 PDEU v okviru obravnavane zadeve dejansko lahko štel za samostojno določbo in se uporabljal kot taka določba, ki ustvarja izvršljive obveznosti ne glede na druge določbe prava Unije (2). V sklepu bom pojasnil, zakaj, čeprav premorem veliko moralnega sočutja v zvezi z zadevo pritožnice, menim, da bi bila razlaga člena 18 PDEU na tak način izjemno težavna v strukturnem smislu. Člen 18 PDEU bi spremenila v neomejeno usklajevalno določbo, kar bi porušilo delitev pristojnosti med Evropsko unijo in državami članicami ter ustvarilo težavne konflikte med pravnimi sistemi na notranjem trgu (3).

1)      Člen 18 PDEU in primer državljana EU, ki uresničuje svojo pravico do prostega gibanja

94.      Na člen 18 PDEU se je mogoče sklicevati „v vseh položajih, ki spadajo na področje uporabe ratione materiae prava Unije“. V zvezi s takimi „položaji, ki spadajo na področje uporabe ratione materiae prava Unije“, je Sodišče priznalo zlasti, da „položaj državljana Unije, ki je uresničeval svojo pravico do prostega gibanja, spada na področje uporabe člena 18 PDEU, ki določa načelo prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva“.(62)

95.      Drži, da Sodišče v okviru uporabe člena 18 PDEU ni zelo strogo, kadar gre za presojo dejanskega obstoja gibanja. Obstajajo sklopi sodne prakse, zlasti novejše, ki vključuje državljanstvo Unije, v katerih dejansko izvrševanje pravice do prostega gibanja s strani zadevne stranke ni na prvi pogled očitno.(63) Toda na splošno ostaja pogoj nekega gibanja državljana Unije ali, v nekaterih takih zadevah, oseb, ki so tesno povezane z državljanom Unije. Samo prebivanje v državi članici ne zadostuje za uporabo člena 18 PDEU.(64) Le tiste osebe, ki so se dejansko gibale, lahko uveljavljajo navedeno določbo.(65)

96.      Poleg državljanstva Unije, ki je okvir, v katerem se najpogosteje sklicuje na člen 18 PDEU, je Sodišče v nekaterih zadevah tudi potrdilo, da se člen 18 PDEU lahko uporabi v položajih, ki se nanašajo na nacionalni ukrep za prenos instrumenta sekundarne zakonodaje Unije,(66) ali kadar gre – glede na učinke dejanskega stanja trgovine z blagom in storitvami v Uniji – za poslovno svobodo,(67) ali kadar položaj posebej urejajo usklajevalni ukrepi Unije, kot na primer v zadevi International Jet Management(68).

97.      Zadnjenavedeno sodbo, v skladu s katero uporabo člena 18 PDEU omogoča obstoj usklajevalnih ukrepov Unije, je seveda treba obravnavati v njenem kontekstu. V nasprotju z ohlapno in široko opredeljeno presojo dejstev sekundarnega prava Unije za namene določitve pristojnosti Sodišča(69) je moralo biti za to, da bi se člen 18 PDEU uporabil kot vsebinska in izvršljiva obveznost, sporno vprašanje (ali predmet v ožjem smislu) specifično usklajeno, tako da se zanj šteje, da spada na stvarno področje uporabe prava Unije in s tem omogoča uporabo člena 18 PDEU.

2)      Člen 18 PDEU neodvisno ustvarja vsebinsko obveznost

98.      Člen 18, prvi odstavek, PDEU določa tri pogoje v zvezi z njegovo uporabo v danem primeru: (i) položaj mora spadati na področje uporabe Pogodb, (ii) ne sme biti v nasprotju s katero od posebnih določb, ki jih ti vsebujeta, in (iii) obstajati mora diskriminacija glede na državljanstvo.

99.      Kar zadeva prvi pogoj, je treba glede na velikodušen pristop k prostemu pretoku v sodni praksi za obravnavano zadevo šteti, da spada na področje prava Unije.(70) Vendar bi se lahko argumentiralo tudi, da če se po podrobnem pregledu primarnega in sekundarnega prava Unije izkaže, da dejansko ni nobene specifične določbe prava Unije, ki zahteva obvezno zavarovanje civilne odgovornosti proizvajalcev medicinskih pripomočkov, in da v okviru obravnavane zadeve taki obveznosti ni mogoče izpeljati niti iz nobene od temeljnih svoboščin, je torej taka zadeva v celoti izvzeta s področja uporabe prava Unije in ni v pristojnosti Sodišča. Dvomim o intelektualni pravičnosti take razlage,(71) vendar bi lahko zanimivo vplivala na uporabljivost člena 18 PDEU.

100. Kar zadeva drugi pogoj, ni niti v Pogodbah niti v sekundarni zakonodaji nobene specifične določbe o obveznosti zavarovanja in njenem področju uporabe.

101. Kar zadeva tretji pogoj, bi lahko na prvi pogled obstoj ugodnejših pogojev v zvezi z odgovornostjo proizvajalcev v nekaterih državah članicah v primerjavi z drugimi izgledal kot šolski primer neposredne diskriminacije glede na državljanstvo. Obravnavana diskriminacija se seveda ne nanaša na dostop do zdravstvenih storitev: kot je večkrat in pravilno navedla francoska vlada, bi bile tudi Nemke, če bi kirurški poseg opravile v Franciji, zavarovane v okviru obveznega zavarovanja.

102. Dostop do zdravstvenih storitev v obravnavani zadevi ni sporen. Namesto tega bi lahko rekli, da diskriminacija izvira iz različnega obravnavanja pri dostopu do odškodnine na podlagi zavarovalne police. Čeprav je škodo povzročilo isto blago z napako, ki se je prosto gibalo v Evropski uniji, se upravičenost do odškodnine razlikuje v odvisnosti od tega, kje je zadevna pacientka opravila kirurški poseg. Nedvomno se bo večina francoskih državljank verjetno odločila za tak kirurški poseg v Franciji, večina Nemk pa v Nemčiji. Tako bodo nemške pacientke po vsej verjetnosti dosti redkeje prejele kakršno koli odškodnino iz zavarovalnega kritja.

103. Poleg tega bi lahko bila Francija zaradi posredne diskriminacije glede na državljanstvo obtožena tudi posrednega spodbujanja zagotavljanja zdravstvenih storitev na svojem ozemlju s tem, da bi za državljane iz drugih držav članic otežila prejetje zavarovalnine, saj bi morali v ta namen potovati v Francijo, da bi tam opravili kirurški poseg. Nasprotno pa bi lahko Francozinje precej lažje prejele odškodnino iz zavarovalne police kot pa ženske iz tujine, saj je dosti bolj verjetno, da bodo kirurški poseg opravile na francoskem ozemlju.(72)

104. Tako bi lahko morda argumentirali, da se zdi, da so izpolnjeni vsi trije pogoji za uporabo člena 18 PDEU. Tu so še trije dodatni argumenti, za katere bi se morda lahko štelo, da podpirajo uporabo člena 18 PDEU v zadevi, kot je obravnavana.

105. Prvič, če pravo Unije določa in uveljavlja prosti pretok blaga, bi lahko argumentirali, da mora določati in uveljavljati tudi enako odgovornost in odškodninsko odgovornost v zadevah, v katerih se izkaže, da ima to blago napako. Z blagom so dostikrat povezana tveganja in prosta trgovina omogoča, da se ta tveganja gibljejo in potencialno povzročajo škodo kjer koli. Edino pravično se zdi, da bi vsi pacienti kjer koli v EU, ki utrpijo negativne posledice zaradi blaga z napako, proizvedenega v državi članici, imeli možnost prejeti ustrezno odškodnino.

106. Drugič in delno povezano s prvo točko, varstvo potrošnikov je bilo v zadnjih letih v ospredju oblikovanja politike Unije. Zaradi člena 12 PDEU se zahteve za varstvo potrošnikov uporabljajo transverzalno, kar je treba upoštevati pri določanju in izvajanju drugih politik Unije. Tako mora prosti pretok odražati in si prizadevati za visoko stopnjo varstva potrošnikov, kot je določeno v členu 38 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

107. Tretjič, treba je upoštevati državljanstvo Unije. Starejšo sodno prakso v zvezi s členom 18 PDEU, zagotovo pa to, ki je povezana s prostim gibanjem oseb,(73) bi lahko na neki način šteli za predhodnico državljanstva Unije. Zaradi uvedbe državljanstva Unije, ki je nujno povezano z enakim dostojanstvom v skladu s pravom Unije (člena 1 in 20 Listine), pa je dlakocepstvo o tem, kdo se je dejansko gibal kam in kako dolgo ali kdo bi lahko bil odvisen od koga, postalo odveč.

108. Vsi ti argumenti, upoštevani skupaj, v povezavi z nedvomno grozljivimi posledicami, ki so jih zadevni proizvodi z napako imeli za pritožnico, bi lahko vodili do trditve, da zahteva enakega varstva vseh evropskih državljanov potrošnikov nasprotuje nacionalnemu pravilu, ki dejansko omejuje zavarovalno kritje na osebe, ki so kirurški poseg opravile na ozemlju države članice, s tem pa posredno omejuje kritje na državljane navedene države članice.

3)      Spoštovanje regulativne logike notranjega trga

109. Čeprav bi bila taka trditev povsem razumljiva v moralnem smislu posebnih okoliščin obravnavane zadeve, bi bila v strukturnem smislu tudi povsem napačna. Člen 18 PDEU bi spremenila v neomejeno določbo, v skladu s katero bi se lahko vsako vprašanje, kakor koli bežno povezano z določbo prava Unije, usklajevalo v sodnem postopku. Poleg tega bi regulativno pristojnost na notranjem trgu obrnilo na glavo, s čemer bi povzročilo prihodnje nerešljive spore glede pristojnosti med državami članicami.

110. Izhodiščno načelo za ureditev notranjega trga je spoštovanje regulativne raznolikosti v zadevah, ki niso izrecno usklajene s pravom Unije. Implicitno usklajevanje bi lahko včasih dejansko posegalo na to področje. Nekatera pravila držav članic, ki predhodno niso bila zakonodajno usklajena, bi lahko bila razglašena za nezdružljiva s katero od štirih svoboščin.

111.  Iz razprave o prostem pretoku blaga(74) in storitev(75) jasno izhaja, da je področje uporabe navedenih svoboščin že zdaj obsežno. Iz razprave o obravnavani zadevi pa je jasno tudi to, da če bi se dopustilo, da se člen 18 PDEU šteje za samostojno, vsebinsko obveznost, tako kot to predvideva predložitveno sodišče v svojih vprašanjih, bi njegov doseg presegal vse, kar je bilo v sodni praksi o prostem pretoku kadar koli dognano, vključno s sodno prakso o blagu pred sodbo v zadevi Keck. Če bi bilo razlagano na tak način, področje uporabe člena 18 PDEU ne bi bilo omejeno: navedena določba bi se preoblikovala v formulo Dassonville na steroidih. V današnjem medsebojno povezanem svetu prej ali slej vedno pride do kakšne interakcije z blagom, storitvami ali osebami iz drugih držav članic. Če bi to zadostovalo za neodvisno uporabo člena 18 PDEU, v državi članici ne bi bilo niti enega pravila, za katero se ne bi uporabljala ta določba.

112. Naj navedem le en primer:(76) zamislimo si, da se med pripravo teh sklepnih predlogov – upajmo, da ne preveč resno – poškodujem, ker računalnik, na katerem tipkam, eksplodira. Različni deli računalnika ali pa kar celoten računalnik so bili verjetno proizvedeni v drugi državi članici, ne v Luksemburgu, oziroma še verjetneje – v dobi povezanih dobavnih verig – v več državah članicah, če ne celo v tretjih državah. Če bi, ker ni nobenih specifičnih pogodbenih določb v zvezi z razmerjem med mano in proizvajalcem navedenega računalnika, ki se nanašajo na uporabljivo pravo in pristojnost, zato domneval, da se uporabljajo običajna pravila o škodnem dejanju (deliktu), bi se kot pravo, ki ureja odškodninske zahtevke, verjetno uporabljalo luksemburško pravo kot pravo države, kjer je nezgoda nastala. Ali bi torej, če bi menil, da je luksemburško pravo za moj škodni primer nezadovoljivo, moral imeti možnost, da se sklicujem na člen 18 PDEU, s katerim bi uveljavljal pravo kraja proizvodnje računalnika ali pa morda celo kraja proizvodnje katerega koli sestavnega dela računalnika, in da svojo zahtevo uveljavim pred luksemburškim sodiščem?

113. Ta scenarij poudarja skupno temo, ki že izhaja iz razprave o morebitnem prostem pretoku blaga in storitev: pravila o prostem pretoku in člen 18 PDEU logično zajemajo le prosti pretok blaga ali storitev prek meja, vključno z izstopom in vstopom. Razen če niso izrecno usklajena z zakonodajo Unije, so pravila o njihovi poznejši uporabi stvar držav članic, kjer se uporabljajo. To vključuje tudi morebitna vprašanja o odgovornosti, vključno z obveznim zavarovanjem, vendar le, če niso izrecno usklajena.(77)

114. Z drugimi besedami, dejstvo, da je blago nekoč prispelo iz druge države članice, ni zadosten razlog za trditev, da se za katero koli zadevo, ki se pozneje nanaša na to blago, prav tako uporablja pravo Unije. Če bi sprejeli navedeno logiko z vprašljivo razlago člena 18 PDEU, bi pretok blaga po Evropi (znova) spominjal na srednjeveški pravni partikularizem,(78) pri čemer bi vsako blago podobno kot oseba svoje zakone nosilo s seboj. Blago bi bilo kot polži, ki svoje hiše nosijo s seboj v obliki zakonodaje njihove države izvora, ki bi se za to blago uporabljala od njihove proizvodnje do uničenja.

115. Navedena posledica ne bi le nadomestila vsako (običajno) teritorialnost pri uporabi zakonov, temveč bi ustvarjala tudi konflikte regulativnih sistemov med državami članicami. Dejansko bi lahko taka razširjevalna razlaga člena 18 PDEU povzročila, da bi se na istem ozemlju potencialno lahko uporabljala zakonodaja katere koli države članice brez jasnih in objektivnih meril o tem, katera zakonodaja bi prevladala v nekem sporu, pri čemer bi lahko žrtev izbirala najugodnejšo zakonodajo.(79)

116. V navedenem okviru je koristno spomniti na še eno posebnost obravnavane zadeve, in sicer da, čeprav je država porekla blaga ali domača država članica (Francija) sprejela pravila glede njegove poznejše uporabe na svojem ozemlju (obvezno zavarovanje za kirurške posege, ki se izvajajo na njenem ozemlju), država, v kateri se je blago uporabljalo, torej država članica gostiteljica (Nemčija), očitno ni sprejela nobenih pravil v zvezi s tem.(80)

117. Kaj pa, če bi v Nemčiji bila sprejeta pravila v zvezi s tem? V takem primeru lahko domnevamo, da nihče ne bi podvomil o tem, da se za potencialno škodo, ki bi nastala na nemškem ozemlju, v celoti in izključno uporabljajo nemška pravila. Ni zelo verjetno, da bi kdor koli zahteval, da naj se taka nemška pravila nadomestijo s potencialno ugodnejšimi francoskimi pravili v zvezi z zadevo, ki na tej stopnji ni nikakor povezana s francoskim pravom.

118. To ponovno kaže, zakaj člena 18 PDEU ni mogoče razlagati tako, da nasprotuje omejitvi obveznosti zavarovanja civilne odgovornosti za uporabo medicinskih pripomočkov na domače ozemlje. A fortiori, te določbe ni mogoče razlagati tako, da mora nasprotna stranka v pritožbenem postopku ali Francoska republika pritožnici izplačati odškodnino na podlagi neposrednega učinka.

119. Če povzamem, člena 18 PDEU ni mogoče razlagati tako, da sam po sebi nalaga samostojno, neodvisno vsebinsko obveznost, ki ni že vsebovana v kateri od drugih štirih svoboščin ali specifično določena s katerim drugim ukrepom prava Unije. Zlasti te določbe gotovo ni mogoče uporabljati tako, da bi segla celo dlje od že precej širokega dosega štirih svoboščin pretoka.

120. Sklepoma ugotavljam, da je obravnavana zadeva posledica dejstva, da pravo Unije ni uskladilo vprašanja o zavarovanju civilne odgovornosti za uporabo medicinskih pripomočkov in da tudi nemško pravo očitno ni vsebovalo nobene določbe v zvezi s tem. Naj spomnim, da je Sodišče v ne povsem drugačnem okviru že v zadevi Schmitt presodilo, da mora o pogojih odgovornosti priglašenih organov v razmerju do končnih uporabnikov medicinskih pripomočkov odločati nacionalno pravo.(81) V skladu z obstoječim stanjem prava Unije morajo države članice pravno urediti zavarovalne police, ki se uporabljajo za medicinske pripomočke, ki se uporabljajo na njihovem ozemlju, tudi kadar so ti pripomočki uvoženi iz druge države članice.

121. V zvezi s tem se lahko države članice, ker ni harmonizacije, vsekakor odločijo za uvedbo višje stopnje varstva pacientov in uporabnikov medicinskih pripomočkov z ugodnejšimi zavarovalnimi policami, ki se uporabljajo na njihovem ozemlju.(82) Tako je bila sporna ozemeljska omejitev v obravnavani zadevi legitimna zakonodajna izbira Francije.(83) Tega dejstva nato ni mogoče kar obrniti naokrog ali celo proti tej državi članici s trditvijo, da je treba navedeno zakonodajno izbiro v takem primeru razširiti na ozemlje katere koli druge države članice, ki ni sprejela podobnih pravil.

V.      Sklep

122. Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Oberlandesgericht Frankfurt am Main (višje deželno sodišče v Frankfurtu na Majni, Nemčija), odgovori:

–        Člen 18 PDEU sam po sebi ne nasprotuje omejitvi obveznosti zavarovanja civilne odgovornosti za uporabo medicinskih pripomočkov na ozemlje države članice.


1       Jezik izvirnika: angleščina.


2       Kakor je bil spremenjen z zakonom št. 2002-1577 z dne 30. decembra 2002.


3       Uveden z zakonom št. 2002-303 z dne 4. marca 2002.


4       Direktiva Sveta z dne 14. junija 1993 o medicinskih pripomočkih (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 12, str. 82).


5       Glej na primer zgodovinsko sodbo z dne 28. marca 1979, Saunders (175/78, EU:C:1979:88, točka 11).


6       Glej na primer sodbo z dne 30. junija 2016, Admiral Casinos & Entertainment (C‑464/15, EU:C:2016:500, točka 21).


7       Glej na primer sodbe z dne 11. septembra 2003, Anomar in drugi (C‑6/01, EU:C:2003:446, točka 39 in navedena sodna praksa); z dne 19. julija 2012, Garkalns (C‑470/11, EU:C:2012:505, točka 21), in z dne 11. junija 2015, Berlington Hungary in drugi (C‑98/14, EU:C:2015:386, točka 24). Moj poudarek.


8       Glej na primer sodbo z dne 30. novembra 1995, Gebhard (C‑55/94, EU:C:1995:411, točka 37 in navedena sodna praksa).


9       V zvezi s tem glej na primer sodbe z dne 10. maja 1995, Alpine Investments (C‑384/93, EU:C:1995:126, točke od 23 do 28); z dne 15. decembra 1995, Bosman (C‑415/93, EU:C:1995:463, točke od 88 do 91); z dne 9. septembra 2004, Carbonati Apuani (C‑72/03, EU:C:2004:506, točke od 22 do 26), in z dne 10. februarja 2009, Komisija/Italija (C‑110/05, EU:C:2009:66, točka 58).


10       Glej na primer sodbo z dne 11. junija 2015, Berlington Hungary in drugi (C‑98/14, EU:C:2015:386, točka 27), ali pa za podobno logiko v okviru prostega gibanja delavcev na primer nedavno sodbo z dne 10. oktobra 219, Krah (C‑703/17, EU:C:2019:850, točke od 42 do 54).


11       Sodba z dne 24. novembra 1993, Keck in Mithouard (C‑267/91 in C‑268/91, EU:C:1993:905).


12       Za kritično stališče glej, kar zadeva delavce, moje sklepne predloge v zadevi Krah (C‑703/17, EU:C:2019:450) in v zvezi z ustanavljanjem moje sklepne predloge v zadevi Hornbach-Baumarkt (C‑382/16, EU:C:2017:974).


13       Glej v tem smislu v zvezi s storitvami sklep z dne 4. junija 2019, Pólus Vegas (C‑665/18, neobjavljen, EU:C:2019:477, točke od 16 do 24).


14       Sodba z dne 15. novembra 2016 (C‑268/15, EU:C:2016:874).


15       Prav tam, točke od 50 do 53 (s sklici na različne sklope sodne prakse, združene v navedeni sodbi).


16       Za kritični pogled na zadevo Ullens de Schooten in širše na kategorijo „povsem notranjih položajev“ glej na primer Dubout, É., „Voyage en eaux troubles: vers une épuration des situations „purement“ internes?. CJUE, gde ch., 15 novembre 2016, Ullens de Schooten, aff. C‑268/15, ECLI:EU:C:2016:874“, Revue des affaires européennes, 4, 2016, str. 679, in Iglesias Sánchez, S., „Purely Internal Situations and the Limits of EU Law: A Consolidated Case-Law or a Notion to be Abandoned?“, European Constitutional Law Review, zv. 14, 2018, izdaja 1, str. 7.


17       Glej na primer sodbi z dne 20. maja 2003, Österreichischer Rundfunk in drugi (C‑465/00, C‑138/01 in C‑139/01, EU:C:2003:294, točka 41 in navedena sodna praksa), in z dne 6. novembra 2003, Lindqvist (C‑101/01, EU:C:2003:596, točki 40 in 41).


18       Glej v tem smislu na primer sodbo z dne 30. januarja 2018, X in Visser (C‑360/15 in C‑31/16, EU:C:2018:44, točke 98 do 110).


19       Glej v tem smislu sodbo z dne 13. junija 2019, Moro (C‑646/17, EU:C:2019:489, točke od 29 do 37).


20       Sodba z dne 13. junija 2019 (C‑646/17, EU:C:2019:489).


21       Direktiva 2012/13/ЕU Evropskega parlamenta in Sveta o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (UL 2012, L 142, str. 13)


22       Sodba z dne 13. junija 2019, Moro (C‑646/17, EU:C:2019:489, točke od 29 do 37).


23       C‑646/17, EU:C:2019:95, točke 29 ter od 76 do 81, vključno z opombo 29.


24       Glej po analogiji sodbo z dne 1. aprila 2008, Gouvernement de la Communauté française in Gouvernement wallon (C‑212/06, EU:C:2008:178, točka 33 in navedena sodna praksa).


25       Glej v tem smislu sodbo z dne 30. junija 2016, Admiral Casinos & Entertainment (C‑464/15, EU:C:2016:500, točke od 19 do 22 in navedena sodna praksa).


26       V pisnih stališčih in na ustni obravnavi se je nekoliko razpravljalo o dejstvu, da pritožnica ni niti zavarovalnica niti zavarovanka, s tem pa dejansko ni stranka zavarovalne pogodbe in zato ni vključena v nobene zavarovalne storitve. Menim, da ta argument ni povsem prepričljiv, saj se zadeve v zvezi z zavarovanjem ne glede na svojo dogmatično zgradbo vedno že po definiciji nanašajo na več strank, in ne le zavarovalnico in zavarovanca, kot na primer (ali zlasti) oškodovanca ali upravičenca iz zavarovanja ali zavarovalca (če gre za različne osebe) – glej po analogiji na primer člen 13 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1).


27       Direktiva Sveta 85/374/ES z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 1, str. 257).


28       Točke od 35 do 40 zgoraj.


29       Glej na primer sodbe z dne 18. julija 2017, Erzberger (C‑566/15, EU:C:2017:562, točka 25 in navedena sodna praksa); z dne 26. oktobra 2017, I (C‑195/16, EU:C:2017:815, točka 70), in z dne 18. junija 2019, Avstrija/Nemčija (C‑591/17, EU:C:2019:504, točka 39). Moj poudarek.


30       Sklepni predlogi generalnega pravobranilca F. G. Jacobsa v združenih zadevah Phil Collins in drugi (C‑92/92 in C‑326/92, EU:C:1993:276, točka 12).


31       Kar, celo ne glede na poseben okvir razlage člena 18 PDEU, dejansko ne bi bilo problematično – glej na primer sodbo z dne 29. oktobra 2015, Nagy (C‑583/14, EU:C:2015:737, točka 20).


32       Glej v zvezi s tem sodbo z dne 14. julija 1994, Peralta (C‑379/92, EU:C:1994:296, točka 18).


33       Glej v zvezi s tem na primer sodbi z dne 22. junija 1999, ED (C‑412/97, EU:C:1999:324, točki 13 in 14), in z dne 21. junija 2016, New Valmar (C‑15/15, EU:C:2016:464, točka 31).


34       Sodbi z dne 20. novembra 2014, Novo Nordisk Pharma (C‑310/13, EU:C:2014:2385, točka 24 in navedena sodna praksa), in z dne 21. junija 2017, W in drugi (C‑621/15, EU:C:2017:484, točka 21).


35       Sodba z dne 16. februarja 2017, Schmitt (C‑219/15, EU:C:2017:128, točki 56 in 59).


36       Uredba (EU) 2017/745 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2017 o medicinskih pripomočkih, spremembi Direktive 2001/83/ES, Uredbe (ES) št. 178/2002 in Uredbe (ES) št. 1223/2009 ter razveljavitvi direktiv Sveta 90/385/EGS in 93/42/EGS (UL 2017, L 117, str. 1).


37       Glej predlog Komisije za Uredbo o medicinskih pripomočkih (COM(2012) 542 final). Glej še Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2012 o pomanjkljivih silikonskih prsnih vsadkih francoskega podjetja PIP (2012/2621(RSP)).


38       Točka 1.4.2. Priloge VII k Uredbi št. 2017/745 določa: „Obseg in skupna finančna vrednost zavarovanja odgovornosti ustrezata ravni in geografskemu obsegu dejavnosti priglašenega organa in sta sorazmerna s profilom tveganja pripomočkov, ki jih je certificiral priglašeni organ.“


39       Člena 3 in 6 Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (UL 2009, L 263, str. 11).


40       Glej v tem smislu na primer sodbe z dne 11. julija 2002, Carpenter (C‑60/00, EU:C:2002:434, točka 36); z dne 10. julija 2014, Komisija/Belgija (C‑421/12, EU:C:2014:2064, točka 63 in navedena sodna praksa), in z dne 14. julija 2016, Promoimpresa in drugi (C‑458/14 in C‑67/15, EU:C:2016:558, točke od 59 do 62).


41       Pri čemer se začne s širokim obsegom „vseh trgovinskih predpisov držav članic, ki lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovirajo trgovino znotraj Skupnosti“. Sodba z dne 11. julija 1974, Dassonville (8/74, EU:C:1974:82, točka 5).


42       Glej v tem smislu na primer sodbi z dne 16. decembra 2008, Gysbrechts in Santurel Inter (C‑205/07, EU:C:2008:730, točke od 40 do 43), in z dne 21. junija 2016, New Valmar (C‑15/15, EU:C:2016:464, točka 36).


43       Glej na primer sodbo z dne 24. novembra 1982, Komisija/Irska (249/81, EU:C:1982:402, točki 28 in 29).


44       Na primer zahteva v zvezi s potrdilom o pristnosti, ki ga izda izvozna država članica, že v sodbi z dne 11. julija 1974, Dassonville (8/74, EU:C:1974:82).


45       Glej na primer sodbo z dne 14. februarja 2008, Dynamic Medien (C‑244/06, EU:C:2008:85, točka 27 in navedena sodna praksa).


46       Sodba z dne 10. februarja 2009, Komisija/Italija (C‑110/05, EU:C:2009:66), ki se je nanašala na prepoved sočasne uporabe motornega kolesa in priklopnika v Italiji, in z dne 4. junija 2009, Mickelsson in Roos (C‑142/05, EU:C:2009:336), ki se je nanašala na švedsko zakonodajo, ki omejuje uporabo osebnih plovil na Švedskem.


47       Sodbi z dne 10. februarja 2009, Komisija/Italija (C‑110/05, EU:C:2009:66, točki 37 in 56), in z dne 4. junija 2009, Mickelsson in Roos (C‑142/05, EU:C:2009:336, točki 24 in 26).


48       Glej na primer Barnard, C., „Fitting the Remaining Pieces into the Goods and Persons Jigsaw?“ European Law Review, zv. 26, 2001, str. 35; Snell, J., „The Notion of Market Access: A Concept or A Slogan?“, Common Market Law Review, zv. 47, 2010, str. 437; Ritleng, D., „L’accès au marché est-il le critère de l’entrave aux libertés de circulation?“, in Dubout, É., Maitrot de la Motte, A., (ur.), L’unité des libertés de circulation. In varietate concordia, Coll. Droit de l’Union européenne, Bruylant, Brussels, 2013, str. 159–183; Nic Shuibhne, N., The Coherence of EU Free Movement Law, Studies in European Law, Oxford University Press, Oxford, 2013, str. 210–256.


49       Dobro znana primera v tej kategoriji sta popolna prepoved oglaševanja alkoholnih pijač v sodbi z dne 8. marca 2001, Gourmet International Products (C‑405/98, EU:C:2001:135, točki 21 in 25) in prepoved prodaje kontaktnih leč razen v specializiranih trgovinah za prodajo medicinskih pripomočkov, zlasti prek spletne prodaje v sodbi z dne 2. decembra 2010, Ker‑Optika (C‑108/09, EU:C:2010:725, točki 54 in 55). Glej tudi sodbo z dne 14. februarja 2008, Dynamic Medien (C‑244/06, EU:C:2008:85, točke od 31 do 34).


50       Sodba z dne 24. novembra 1993, Keck in Mithouard (C‑267/91 in C‑268/91, EU:C:1993:905).


51       Sodba z dne 24. novembra 1993, Keck in Mithouard (C‑267/91 in C‑268/91, EU:C:1993:905, točka 16). Glej tudi sodbe z dne 15. decembra 1993, Hünermund in drugi (C‑292/92, EU:C:1993:932, točka 21); z dne 28. septembra 2006, Ahokainen in Leppik (C‑434/04, EU:C:2006:609, točka 19), in z dne 14. februarja 2008, Dynamic Medien (C‑244/06, EU:C:2008:85, točka 29).


52       Glej na primer sodbe z dne 7. marca 1990, Krantz (C‑69/88, EU:C:1990:97, točka 11); z dne 13. oktobra 1993, CMC Motorradcenter (C‑93/92, EU:C:1993:838, točka 12), in z dne 14. julija 1994, Peralta (C‑379/92, EU:C:1994:296, točka 24). Toda glej sodbo z dne 21. junija 2016, New Valmar (C‑15/15, EU:C:2016:464, točki 45 in 46).


53       Če bi na primer trgovec izpodbijal pravilo države članice gostiteljice, zaradi katerega bi za uvoz blaga veljalo obvezno zavarovanje, bi šlo za povsem drugačen primer, ki bi zelo verjetno nedvomno spadal na področje uporabe člena 34 PDEU.


54       Glej v zvezi s tem sodbo z dne 16. decembra 1981, Foglia (244/80, EU:C:1981:302, točka 30), v kateri je Sodišče presodilo, da mora biti „Sodišče […] posebno pozorno, kadar mu je med postopkom med fizičnimi osebami predloženo vprašanje za predhodno odločanje, s katerim bi nacionalnemu sodišču dovolilo odločati o tem, ali je zakonodaja druge države članice skladna s pravom [Unije]“. Glej tudi sodbo z dne 21. januarja 2003, Bacardi-Martini and Cellier des Dauphins  (C‑318/00, EU:C:2003:41).


55       Točka 62 teh sklepnih predlogov zgoraj.


56       Glej zlasti sodbo z dne 16. decembra 1992, B & Q (C‑169/91, EU:C:1992:519, točki 9 in 10). Glej novejšo sodbo z dne 23. februarja 2006, A-Punkt Schmuckhandel (C‑441/04, EU:C:2006:141, točka 21), v kateri Sodišče prepovedi prodaje od vrat do vrat ni štelo za ukrep z enakim učinkom, čeprav lahko omeji skupni obseg prodaje obravnavanih proizvodov v zadevni državi članici in lahko posledično prizadene obseg prodaje teh proizvodov iz drugih držav članic.


57       Glej sodbo z dne 31. januarja 1984, Luisi in Carbone (286/82 in 26/83, EU:C:1984:35, točka 16), v kateri je Sodišče izrecno štelo osebe, ki se zdravijo, za prejemnike storitev.


58       Sodba z dne 2. februarja 1989, Cowan (186/87, EU:C:1989:47).


59       Prav tam, točka 17.


60       Danes bi scenariji vrste Cowan ustrezneje spadali pod okrilje državljanstva Unije. Glej na primer sodbo z dne 26. oktobra 2017, I (C‑195/16, EU:C:2017:815, točke od 69 do 72). Glej tudi moje sklepne predloge, predstavljene v navedeni zadevi (C‑195/16, EU:C:2017:374, točke od 64 do 75).


61       Glej točke od 50 do 52 teh sklepnih predlogov zgoraj.


62       Glej na primer sodbe z dne 24. novembra 1998, Bickel in Franz (C‑274/96, EU:C:1998:563, točka 26); z dne 10. aprila 2018, Pisciotti (C‑191/16, EU:C:2018:222, točka 34); z dne 13. novembra 2018, Raugevicius (C‑247/17, EU:C:2018:898, točka 27); in z dne 13. junija 2019, TopFit in Biffi (C‑22/18, EU:C:2019:497, točka 29). Moj poudarek.


63       Glej v tem smislu na primer sodbe z dne 2. oktobra 2003, Garcia Avello (C‑148/02, EU:C:2003:539); z dne 19. oktobra 2004, Zhu in Chen (C‑200/02, EU:C:2004:639), in z dne 2. marca 2010, Rottmann (C‑135/08, EU:C:2010:104), v kateri se člen 18 PDEU uporablja celo takrat, kadar se giblje drug družinski član, na primer starši, kadar so državljani Unije otroci.


64       Za kritično stališče v zvezi s tem glej na primer sklepne predloge generalne pravobranilke E. Sharpston v zadevi Ruiz Zambrano (C‑34/09, EU:C:2010:560, točke od 77 do 90).


65       Enako velja za člen 45 PDEU, ki se „ne uporabi za delavce, ki niso nikoli izvrševali pravice do prostega gibanja znotraj Unije in ki tega tudi ne nameravajo“. Sodba z dne 18. julija 2017, Erzberger (C‑566/15, EU:C:2017:562, točka 28).


66       Glej na primer sodbo z dne 5. septembra 2012, Lopes Da Silva Jorge (C‑42/11, EU:C:2012:517, točka 39).


67       Sodba z dne 20. oktobra 1993, Phil Collins in drugi (C‑92/92 in C‑326/92, EU:C:1993:847, točka 24). Zdi se, da je bilo Sodišče v točkah od 17 do 28 navedene sodbe pripravljeno uporabo tedanjega člena 7 Sporazuma o EGS utemeljiti z abstraktno hipotezo, pri čemer se je zadovoljilo s seznamom določb Pogodbe, v skladu s katero bi se lahko podvomilo o vprašanju varstva pravic literarne in umetniške lastnine, ko niso bile usklajene s Sporazumom o EGS.


68       Glej na primer sodbo z dne 18. marca 2014, (C‑628/11, EU:C:2014:171, točke od 34 do 62), v kateri je Sodišče presodilo zlasti, „da je zračni prevoz med tretjo državo in državo članico, ki ga opravi letalski prevoznik z operativno licenco, ki je izdana v drugi državi članici, predmet ureditve v sekundarni zakonodaji“.


69       Obravnavano v točkah od 35 do 41 zgoraj.


70       Točke od 28 do 49 zgoraj.


71       Točka 40 zgoraj.


72       Glej na primer v zvezi s tem sodbo z dne 1. aprila 2008, Gouvernement de la Communauté française in Gouvernement wallon (C‑212/06, EU:C:2008:178, točki 49 in 50 in navedena sodna praksa), v zvezi s pogoji stalnega prebivališča.


73       Sodba z dne 2. februarja 1989, Cowan (186/87, EU:C:1989:47).


74       Glej točke od 59 do 80 zgoraj.


75       Glej točke od 81 do 90 zgoraj.


76       Seveda povsem fiktivno in poenostavljeno, brez vsakršnega namena, da načnem vprašanje o uporabi prava v skladu s členom 5 Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) (UL 2007, L 199, str. 40).


77       Glej točke od 54 do 58 zgoraj.


78       Šele sodobno pravo je postopoma dalo prednost ozemeljski ekskluzivnosti pred srednjeveškim pravnim partikularizmom – glej na primer Lesaffer, R., European Legal History: A Cultural and Political Perspective, Cambridge University Press, Cambridge, 2009, str. 168–169, 269 in naslednje ter 277 in naslednje, ali Romano, S., L’Ordre juridique, Dalloz, 1975, str. 77 in naslednje.


79       S tem se dodaja še ena plast kompleksnosti in (ne)predvidljivosti sistemu, ki glede izbire prava, ki se uporablja, ter foruma potrošnikov tak, kot je, ni ravno očiten ali jasen – za novejši pregled glej na primer Russo, G., „Product liability and protection of EU consumers: is it time for a serious reassessment?“ Journal of Private International Law, zv. 15, 2019, izdaja 1, str. 210.


80       Ali pa vsaj Sodišče ni bilo opozorjeno nanje, saj predložitveno sodišče o tem molči, nemška vlada pa v obravnavani zadevi ni predložila nobenih pripomb.


81       Sodba z dne 16. februarja 2017, Schmitt (C‑219/15, EU:C:2017:128).


82       Glej v zvezi s tem sodbe z dne 13. februarja 1969, Walt Wilhelm in drugi/Bundeskartellamt (C‑14/68, ECLI:EU:C:1969:4, točka 13); z dne 14. julija 1981, Oebel (C‑155/80, ECLI:EU:C:1981:177, točka 9), in z dne 14. julija 1994, Peralta (C‑379/92, ECLI:EU:C:1994:296, točki 48 in 52).


83       Glej po analogiji sodbo z dne 18. julija 2017, Erzberger (C‑566/15, EU:C:2017:562, točki 36 in 40), ki se nanaša na omejitev nemške zakonodaje na ozemlje Nemčije v zvezi s pravico do glasovanja in izvolitve na volitvah predstavnikov delavcev v nadzorni svet matične družbe.