Zadeva T-334/01

MFE Marienfelde GmbH

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prejšnja besedna znamka HIPPOVIT – Prijava besedne znamke Skupnosti HIPOVITON – Resna in dejanska uporaba prejšnje znamke – Člen 43(2) in (3) Uredbe (ES) št. 40/94 – Pravica biti slišan“

Povzetek sodbe

1.      Znamka Skupnosti – Pritožba – Tožba pred sodnim organom Skupnosti – Pristojnost Sodišča prve stopnje – Sprememba odločbe Urada – Obseg – Razveljavitev odločbe oddelka za ugovore

(Uredba Sveta št. 40/94, člena 62(1) in 63(3))

2.      Znamka Skupnosti – Pripombe tretjih oseb in ugovor – Preizkus ugovora – Dokaz o uporabi prejšnje znamke – Resna in dejanska uporaba – Pojem – Razlaga, pri kateri se upošteva ratio legis člena 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 43(2) in (3))

3.      Znamka Skupnosti – Pripombe tretjih oseb in ugovor – Preizkus ugovora – Dokaz o uporabi prejšnje znamke – Resna in dejanska uporaba – Pojem – Merila presoje

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 43(2) in (3))

4.      Znamka Skupnosti – Pripombe tretjih oseb in ugovor – Preizkus ugovora – Dokaz o uporabi prejšnje znamke – Resna in dejanska uporaba – Uporaba meril v konkretnem primeru

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 43(2) in (3))

5.      Znamka Skupnosti – Pripombe tretjih oseb in ugovor – Preizkus ugovora – Dokaz o uporabi prejšnje znamke – Rok, ki ga določi Urad – Predložitev dodatnih dokazov po izteku roka vendar ob obstoju novih dokazov – Dopustnost

(Uredba Komisije št. 2868/95, člen 1, pravilo 22(1))

6.      Znamka Skupnosti – Pritožba – Tožba pred sodnim organom Skupnosti – Možnost Sodišča prve stopnje, da spremeni izpodbijano odločbo – Meje

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 63(3))

1.      V okviru tožbe zoper odločbo odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) glede postopka ugovora je Sodišče prve stopnje pristojno tudi za to, da se seznani z zahtevo za razveljavitev odločbe oddelka za ugovore.

Ker iz člena 62(1), drugi stavek, Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti izhaja, da odbor za pritožbe lahko razveljavi odločbo oddelka Urada, ki je odločal na prvi stopnji, spada taka razveljavitev med ukrepe, ki jih lahko izvede Sodišče prve stopnje na podlagi svoje pristojnosti glede spremembe odločbe iz člena 63(3) te uredbe.

(Glej točko 19.)

2.      Pri razlagi pojma resne in dejanske uporabe znamke Skupnosti v smislu člena 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94 je treba upoštevati dejstvo, da ratio legis zahteve, da se mora prejšnja znamka resno in dejansko uporabljati, da se lahko ugovarja prijavi znamke Skupnosti, želi zmanjšati kolizijo med obema znamkama, če ne obstaja upravičen gospodarski razlog, ki izhaja iz dejanske funkcije znamke na trgu. Nasprotno namen te določbe ni niti ocena tržnega uspeha, niti pregled poslovne strategije podjetja, niti to, ali bi bilo nadaljnje varstvo znamk pridržano samo njihovi količinsko obsežni tržni uporabi.

(Glej točko 32.)

3.      Znamka Skupnosti se resno in dejansko uporablja v smislu člena 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94, kadar je v skladu s svojo bistveno funkcijo, to je z zagotavljanjem enakosti izvora proizvodov ali storitev, za katere je bila registrirana, da bi ustvarila ali ohranila trg za te proizvode in storitve, z izjemo uporabe simbolnega pomena, katerega edini namen je vzdrževati pravice, ki jih podeli znamka. Glede tega pogoj resne in dejanske uporabe znamke zahteva, da se znamka, kakršna je zaščitena na upoštevnem ozemlju, uporablja javno in navzven.

Pri presoji resne in dejanske uporabe znamke se upošteva celota dejstev in okoliščin za ugotavljanje, če se resnično uporablja na trgu, zlasti če se šteje, da uporaba v zadevnem gospodarskem sektorju zagotavlja ohranitev ali ustvarjanje tržnih deležev v korist proizvodov ali storitev, ki jih znamka varuje, naravo teh proizvodov ali storitev, značilnosti trga, obseg in pogostost uporabe znamke.

Glede obsega uporabe prejšnje znamke je treba upoštevati zlasti tržno količino celotne uporabe in trajanje obdobja uporabe ter pogostost uporabe.

(Glej točke od 33 do 35.)

4.      Pri preučitvi, ali gre za resno in dejansko uporabo prejšnje znamke, je treba celovito presojati, upoštevajoč vse upoštevne dejavnike v primeru. Ta presoja uvaja določeno soodvisnost med upoštevnimi dejavniki. Tako se lahko manjša količina proizvodov, ki se tržijo pod to znamko, zamenja z intenzivnostjo ali stalnostjo med uporabo te znamke in obratno. Poleg tega naj se prihodek in prodana količina proizvodov pod prejšnjo znamko ne bi upoštevala v absolutnem smislu, ampak glede na druge upoštevne dejavnike, kot je količina tržne dejavnosti, sposobnost proizvodnje ali trženja ali stopnja raznolikosti podjetja, ki znamko uporablja, in značilnosti proizvodov ali storitev na zadevnem trgu. Zato ni potrebno, da je uporaba prejšnje znamke količinsko vedno velika, da se jo lahko opredeli kot resno in dejansko.

Vendar manjši ko je tržni delež uporabe znamke, bolj se zahteva, da stranka, ki je vložila ugovor, predloži dodatne podatke, ki omogočijo, da se izključijo morebitni dvomi o resni in dejanski uporabi zadevne znamke.

(Glej točki 36 in 37.)

5.      Pravilo 22(1) Uredbe št. 2868/95 za izvedbo Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti, ki določa, da je treba dokaz, da se je prejšnja znamka uporabljala, predložiti v roku, ki ga Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) določi stranki, ki zahteva razveljavitev, in da se ugovor zavrne, če se dokaz ne predloži v določenem roku, se naj ne bi razlagalo tako, da nasprotuje upoštevanju dodatnih dokazov glede obstoja novih dokazov, čeprav se predložijo po poteku tega roka.

(Glej točko 56.)

6.      Možnost, ki jo ima Sodišče prve stopnje, da spremeni odločbo odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), ki jo določa člen 63(3) Uredbe št. 40/94, velja načeloma le v situacijah, v katerih se o zadevi že sodi. Tako lahko Sodišče prve stopnje na podlagi dokazov, ki so mu bili predloženi, izda odločbo, ki bi jo moral izdati odbor za pritožbe na podlagi določb, ki se za ta primer uporabljajo. Ta pogoj očitno ni bil izpolnjen, ker bi moral odbor za pritožbe bodisi sam odločati o ugovoru bodisi predati primer oddelku za ugovore.

(Glej točki 62 in 63.)