Zadeva T-199/08
Ziegler SA
proti
Evropski komisiji
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Določanje cen – Razdelitev trga – Prirejanje javnih razpisov – Znaten vpliv na trgovino – Globe – Smernice o načinu določanju glob iz leta 2006“
Povzetek sodbe
1. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Razdelitev trga – Predmet
(člen 81 ES; Obvestilo Komisije 2004/C 101/07)
2. Akti institucij – Smernice o pojmu vpliva na trgovino – Zavezujoči akt
(Obvestilo Komisije 2004/C 101/07)
3. Konkurenca – Globe – Odločba o naložitvi glob – Obveznost obrazložitve – Obseg
(člen 253 ES; Obvestilo Komisije 2006/C 210/02)
4. Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje pravic obrambe – Vpogled v spis – Obseg
5. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Presoja glede na naravo kršitve
(Obvestilo Komisije 2006/C 210/02, točke 19 in od 21 do 23)
6. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Olajševalne okoliščine – Prenehanje kršitve pred ukrepanjem Komisije – Izključitev
(Obvestilo Komisije 2006/C 210/02, točka 29, prva alinea)
7. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Olajševalne okoliščine – Protikonkurenčno ravnanje, ki ga javne oblasti dovoljujejo ali spodbujajo
(Obvestilo Komisije 2006/C 210/02, točka 29, zadnja alinea)
8. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Zmanjšanje zaradi ekonomskih težav – Pogoji
(Obvestilo Komisije 2006/C 210/02, točka 35)
1. Člen 81(1) ES se ne uporablja, če vpliv omejevalnega sporazuma na trgovino znotraj Skupnosti ali konkurenco ni „znaten“. Sporazum namreč ne spada med prepovedi iz člena 81(1) ES, če omejuje konkurenco ali vpliva na trgovino med državami članicami le neznatno. Zato je Komisiji naložena obveznost, da v odločbi, sprejeti na podlagi člena 81 ES, opredeli trg, ker brez tega ni mogoče določiti, ali zadevni sporazum ali usklajeno ravnanje lahko vpliva na trgovino med državami članicami in ali je njegov cilj ali učinek preprečiti, omejiti ali izkriviti delovanje konkurence.
Če bi tako lahko vse čezmejne transakcije avtomatično znatno vplivale na trgovino med državami članicami, bi bil pojem znatnosti – ki je, kot izhaja iz sodne prakse, vendar pogoj za uporabo člena 81(1) ES – brez pomena. Tudi pri kršitvi zaradi cilja se zahteva, da lahko kršitev znatno vpliva na trgovino znotraj Skupnosti. To izhaja iz smernic o pojmu vpliva na trgovino iz členov 81 in 82 Pogodbe, saj se pozitivna domneva, določena v točki 53 teh smernic, uporabi le za sporazume ali prakse, ki lahko že po svoji naravi vplivajo na trgovino med državami članicami. To, da podjetje ne izpodbija obstoja kartela, ne pomeni priznanja znatnega vpliva tega kartela na trgovino. Neobstoj takega vpliva, ki je pogoj za uporabo člena 81(1) ES, bi povzročil ničnost odločbe glede kartela zaradi nepristojnosti Komisije.
Vendar kadar Komisija pravno zadostno dokaže, da je bil izpolnjen drugi alternativni pogoj iz domneve, navedene v točki 53 navedenih smernic, s tem, da zlasti poda dovolj podroben opis zadevnega sektorja, skupaj s ponudbo, povpraševanjem in geografskim obsegom, natančno opredeli zadevne storitve in trg. Tak opis sektorja lahko zadošča, če je dovolj podroben, da Splošnemu sodišču omogoči, da preveri glavne trditve Komisije in to, ali zaradi tega skupni tržni delež očitno precej presega prag 5 %. Komisija se tako lahko izjemoma opre na drugi alternativni pogoj iz točke 53 navedenih smernic, ne da bi izrecno opredelila trg v smislu točke 55 teh smernic.
V okviru pozitivne domneve iz točke 53 navedenih smernic namreč zadošča, da je izpolnjen eden od dveh alternativnih pogojev, da se dokaže znatnost vpliva na trgovino med državami članicami.
(Glej točke 44, 45, 50, 53, 69, 70, 72 in73.)
2. Komisija se s tem, da sprejme pravila ravnanja v obliki smernic o pojmu vpliva na trgovino iz členov 81 in 82 Pogodbe, in s tem, da z njihovo objavo razglasi, da jih bo v prihodnje uporabljala v primerih, na katere se nanašajo, sama omejuje pri izvrševanju svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku in od teh pravil ne more odstopiti, ne da bi bila, glede na okoliščine primera, sankcionirana na podlagi kršitve splošnih pravnih načel, kot sta enako obravnavanje in varstvo zaupanja v pravo.
(Glej točko 67.)
3. Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 so uvedle bistveno spremembo metodologije za določitev glob. Odpravljena je bila zlasti razvrstitev kršitev v tri kategorije („manjše“, „resne“ in „zelo resne“) in uveden razpon od 0 do 30 %, da bi se omogočilo natančnejše razlikovanje. Poleg tega je osnovni znesek globe odslej „povezan z deležem vrednosti prodaje, določenim glede na stopnjo teže kršitve, pomnoženo s številom let trajanja kršitve“ (točka 19 navedenih smernic). Praviloma „je treba upoštevani delež vrednosti prodaje določiti v višini do 30 % vrednosti prodaje“ (točka 21). Glede horizontalnih sporazumov o določitvi cen, razdelitvi trga in omejitvi proizvodnje, ki že zaradi svoje narave spadajo med najtežje omejitve konkurence, mora biti upoštevani delež prodaje na splošno „v zgornjem delu omenjenega razpona“ (točka 23).
V teh okoliščinah se Komisija načeloma več ne more zadovoljiti s tem, da zgolj obrazloži opredelitev kršitve za „zelo resno“, ne pa tudi izbire upoštevanega deleža prodaje. Posledica diskrecijske pravice Komisije v zvezi z globami je namreč obveznost obrazložitve, ki stranki omogoči, da se seznani z razlogi sprejetega ukrepa, Splošnemu sodišču pa, da opravi nadzor.
Ker je Komisija to stopnjo določila tako, da je komaj kaj višja od polovice tega razpona, in sicer 17 %, in svojo izbiro obrazložila le z „zelo resno“ naravo kršitve, ni pa podrobneje razložila, kako je opredelitev kršitve za „zelo resno“ pripeljala do določitve 17-odstotne stopnje, in ne bistveno večjega deleža „v zgornjem delu razpona“, ta obrazložitev lahko zadostuje le, če Komisija uporabi stopnjo, ki je zelo blizu spodnje meje razpona, predvidenega za najhujše omejitve, ki je poleg tega zelo ugodna za podjetje. V tem primeru dodatna obrazložitev, ki presega obrazložitev iz smernic, ni potrebna. Če pa bi Komisija hotela uporabiti višjo stopnjo, bi morala biti obrazložitev podrobnejša.
(Glej točke od 91 do 93.)
4. Zgolj na podlagi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah posamezno podjetje skoraj nima možnosti preveriti, ali skupni promet, ki je bil upoštevan pri dokazovanju znatnega vpliva na trgovino med državami članicami, in skupni tržni deleži vseh udeležencev kartela presegajo prag 40 milijonov EUR oziroma 5 %. Vsako podjetje lahko zanesljivo izpodbija le svoje podatke. Zato mora zadevno podjetje, da bi lahko izpodbijalo velikost trga in tržnih deležev drugih zadevnih družb in da bi lahko uveljavilo svoje argumente glede teh podatkov, poznati sestavo prometa drugih družb, sicer nima možnosti ustrezno predstaviti svojega stališča o resničnosti in upoštevnosti dejstev, očitkov in okoliščin, ki jih je navedla Komisija.
(Glej točko 118.)
5. Težo kršitve je treba presojati zlasti ob upoštevanju narave omejevanja konkurence. Težo kršitve je mogoče določiti glede na naravo in cilj ravnanj, pri katerih je podana zloraba. Elementi, ki zadevajo cilj nekega ravnanja, so tako lahko pomembnejši za določitev globe kot elementi, ki zadevajo njegove učinke.
Kršitvi določitve cen in razdelitve trgov sta po svoji naravi še posebej resni.
V točki 20 smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003, je določeno, da „[se bo] teža kršitve […] presodila v vsakem posameznem primeru za vsako vrsto kršitve, ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin zadevnega primera“. Navedene smernice so uvedle razpon od 0 do 30 %, da bi se omogočilo natančnejše razlikovanje. Tako mora biti v skladu s točko 19 teh smernic osnovni znesek globe „povezan z deležem vrednosti prodaje, določenim glede na stopnjo teže kršitve“. V skladu s točko 21 navedenih smernic je praviloma „treba upoštevani delež vrednosti prodaje določiti v višini do 30 % vrednosti prodaje“.
Zato Komisija ne more izvajati diskrecijske pravice, ki jo ima pri nalaganju glob, in tako določiti natančne stopnje med 0 in 30 %, ne da bi upoštevala posebne okoliščine primera. V točki 22 navedenih smernic je tako določeno, da „[bo] [p]ri odločitvi, ali bi moral biti delež vrednosti prodaje, ki se upošteva v posameznem primeru, v spodnjem ali zgornjem delu tega razpona, […] Komisija upoštevala več dejavnikov, kot so narava kršitve, skupni tržni delež vseh zadevnih podjetij, geografski obseg kršitve in dejstvo, ali je bila kršitev izvršena ali ne“.
Ta težava pri določanju natančnega odstotka je nekoliko manjša pri tajnih horizontalnih sporazumih o določanju cen in razdelitvi trga, pri katerih bo na podlagi točke 23 navedenih smernic upoštevani delež prodaje na splošno v „zgornjem delu omenjenega razpona“. Iz te točke je razvidno, da bi morala biti stopnja pri najtežjih kršitvah nad 15 %.
Odločbo Komisije, s katero je bila 17-odstotna stopnja določena zgolj na podlagi narave kršitve, ki je sama po sebi resna, torej ni treba razglasiti za nično. Namreč, če se Komisija zadovolji z uporabo enake ali skoraj enake stopnje najnižji stopnji, predvideni za najtežje omejitve, ji ni treba upoštevati dodatnih elementov in okoliščin. Te je treba upoštevati le, če se uporabi višja stopnja.
(Glej točke 136,137 in od 139 do 142.)
6. Prenehanje prepovedanih ravnanj ne pomeni olajševalne okoliščine, ki upravičuje zmanjšanje globe, kadar zadevna družba preneha biti udeležena pri kršitvi le nekaj dni, preden Komisija opravi preiskave.
Točka 29, prva alinea, smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003, določa, da čeprav se osnovni znesek globe lahko zniža, kadar zadevno podjetje dokaže prenehanje kršitev takoj, ko poseže Komisija, pa to „ne velja za tajne sporazume ali ravnanja (zlasti kartele)“. Poleg tega je uporaba teh olajševalnih okoliščin omejena na primere, ko se je kršiti prenehalo takoj, ko je Komisija posegla.
(Glej točki 151 in 152.)
7. Tudi če bi se lahko odgovornost za dejstva, za katera je vedela oseba, ki dela za Komisijo, pripisala Komisiji kot instituciji, zgolj seznanjenost s protikonkurenčnim ravnanjem ne pomeni, da je Komisija to ravnanje implicitno „dovoljevala ali spodbujala“ v smislu točke 29, zadnja alinea, smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003. Domnevnega neukrepanja dejansko ni mogoče enačiti z dejavnim ukrepanjem, kot je dajanje dovoljenja ali spodbujanje. Poleg tega, kadar je kršitev pravil konkurence tako očitna, se skrben gospodarski subjekt ne more sklicevati na legitimno prepričanje o zakonitosti te prakse.
(Glej točki 157 in 158.)
8. Za upravičenost do izjemnega zmanjšanja globe zaradi ekonomskih težav na podlagi točke 35 smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003, morata biti poleg zahteve izpolnjena dva kumulativna pogoja, in sicer, prvič, nepremostljive težave pri plačilu globe in, drugič, obstoj „posebnih socialnih in ekonomskih okoliščin“.
Pri presoji prvega pogoja je treba upoštevati konkreten položaj zadevnega podjetja. Preprost izračun globe kot deleža svetovnega prometa podjetja sam po sebi ne more utemeljiti sklepa, da globa ne more nepopravljivo ogroziti gospodarske sposobnosti preživetja tega podjetja. Če bi to bilo mogoče, bi se lahko določil konkreten prag za uporabo točke 35 navedenih smernic.
(Glej točki 165 in 167.)