Zadeva T-212/03

MyTravel Group plc

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Nepogodbena odgovornost Skupnosti – Konkurenca – Odločba o razglasitvi nezdružljivosti koncentracije s skupnim trgom – Razglasitev ničnosti odločbe s sodbo Sodišča prve stopnje – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, katerega namen je dati pravice posameznikom“

Povzetek sodbe

1.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Dovolj resna kršitev prava Skupnosti – Pojem

(člen 288, drugi odstavek, ES)

2.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, katerega namen je dati pravice posameznikom – Koncentracije

(člen 288, drugi odstavek, ES; Uredba Sveta št. 4064/89, člena 2(1), (2) in (3) ter 8(2) in (3))

3.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Dovolj resna kršitev prava Skupnosti

(člen 288, drugi odstavek, ES)

4.      Konkurenca – Koncentracije – Presoja Komisije – Zaveze zadevnih podjetij, zaradi katerih bi lahko bila priglašena koncentracija združljiva s skupnim trgom – Upoštevanje zavez, predloženih po izteku roka – Pogoji

(Uredba Sveta št. 4064/89, členi 2(2), 6(2), 8(2) in 18(3); Sporočilo Komisije o korektivnih ukrepih, dovoljenih po uredbah št. 4064/89 in št. 447/98, točka 43)

5.      Postopek – Stroški – Naložitev lastnih stroškov stranki, ki je uspela

(Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 87(2) in (3))

1.      Pojem dovolj resne kršitve prava Skupnosti, potrebne za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti, ne zajema vseh napak ali krivd, ki so, čeprav pomenijo določeno stopnjo resnosti, prisotne pri normalnem ravnanju institucije, ki mora zagotoviti uporabo pravil o konkurenci, ki so kompleksna, zahtevna in podvržena veliki stopnji proste presoje.

Dejstva, da Sodišče prve stopnje za nično razglasi odločbo Komisije, s katero je bila razglašena nezdružljivost koncentracije s skupnim trgom, brez nadaljnje analize ni mogoče primerjati z ugotovitvijo dovolj resne kršitve, zato samo po sebi ne zadošča za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti. Zlasti enostavne napake pri presoji in nepredložitev upoštevnih dokazov v okviru ničnostne tožbe same po sebi ne zadostujejo za očitno in resno kršitev meja diskrecijske pravice Komisije v zvezi z nadzorom koncentracij, zlasti ob kompleksnem oligopolnem položaju.

S sprejetjem drugačnega stališča bi bila namreč sposobnost Komisije, da v celoti izvršuje nalogo regulatorja konkurence, ki ji je naložena s Pogodbo ES, oslabljena zaradi zaviralnega učinka na nadzor koncentracij, ki bi lahko ustvaril tveganje, da se ji naloži plačilo škode, ki jo zatrjujejo zadevna podjetja v teh okoliščinah.

Ob upoštevanju takega učinka, ki je v nasprotju s splošnim interesom Skupnosti, neizpolnitev zakonske obveznosti, ki se lahko, pa naj bo to še tako obžalovanja vredno, obrazloži z objektivnimi pritiski na institucijo in njene uradnike glede nadzora koncentracij, ne pomeni dovolj resne kršitve prava Skupnosti za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti. Nasprotno je mogoče uveljavljati pravico do povrnitve škode, ki izhaja iz ravnanja institucije, kadar ta ravna očitno v nasprotju s pravnim pravilom in zelo škodi interesom tretjih oseb glede na institucijo ter tega ni mogoče ne utemeljiti ne obrazložiti z objektivnimi pritiski pri normalnem poteku dela.

(Glej točke od 40 do 43 in 85.)

2.      Člen 2(2) Uredbe št. 4064/89 o nadzoru koncentracij podjetij, ki se nanaša na morebitno odločbo o odobritvi, in člen 2(3) te uredbe, ki se nanaša na odločbo o prepovedi, se razlagata na podlagi člena 2(1) navedene uredbe, ki določa elemente, ki jih mora Komisija upoštevati pri ugotavljanju združljivost ali nezdružljivost koncentracije na ravni Skupnosti s skupnim trgom.

Namen obeh določb skupaj je dati pravice posameznikom, tako da mora Komisija, kadar je pozvana, da odloči o koncentraciji na podlagi Uredbe št. 4064/89, načeloma zavzeti stališče, bodisi da to koncentracijo odobri bodisi da jo prepove na podlagi presoje o ekonomskih posledicah zadevne koncentracije, ki bi najverjetneje nastale. Če so tako pogoji, določeni v členu 2(2) te uredbe, izpolnjeni, ima podjetje, ki je priglasilo koncentracijo na ravni Skupnosti, pravico, da se taka koncentracija razglasi za združljivo s skupnim trgom. Vendar to podjetje koncentracije ne more izvesti brez odobritve Komisije, odločba o zavrnitvi pa ima resne posledice. Tak poseg Komisije v poslovno okolje, ki od podjetja terja, da pridobi odobritev pred izvedbo zadevne koncentracije, in ki obvezuje Komisijo, da prepove izvedbo te koncentracije, če se izkaže za nezdružljivo s skupnim trgom, nujno pomeni, da lahko podjetja, ki jim je bila odobritev zavrnjena, zahtevajo povračilo škode, nastale s to odločbo, če se izkaže, da temelji na dovolj resni kršitvi materialnega prava, ki ga je uporabila Komisija pri presoji združljivosti zadevne koncentracije s skupnim trgom.

Poleg tega ugotovitev nepravilnosti, ki naj je običajno skrbna in vestna uprava v podobnih okoliščinah ne bi storila, dopušča sklepanje, da je ravnanje institucije pomenilo kršitev, ki povzroči nastanek odgovornosti Skupnosti na podlagi člena 288 ES.

Člen 2(3) Uredbe št. 4064/89, skupaj z odstavkoma 1 in 2 te določbe ter členom 8(2) in (3) navedene uredbe ter dolžnostjo skrbnosti, torej določa pravilo, katerega namen je zadevnim podjetjem podeliti pravice z odločbo, ki prepoveduje izvedbo koncentracije.

(Glej točke od 47 do 50.)

3.      V zvezi z nepogodbeno odgovornostjo načeloma ne more biti izključeno, da lahko očitne in resne napake pri ekonomski analizi, ki so podlaga za odločbo, sprejeto na podlagi člena 8(3) Uredbe št. 4064/89 o nadzoru koncentracij podjetij, s katero je bila razglašena nezdružljivost koncentracije s skupnim trgom na podlagi člena 2(1) in (3) navedene uredbe, pomenijo dovolj resno kršitev za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti.

Ta ugotovitev pa nalaga, da je treba upoštevati, da so ekonomske analize, ki so nujne za opredelitev določenega položaja ali določenega postopka v pravu konkurence, na splošno, na ravni dejstev in na ravni sklepanja, nastalega na podlagi njihovega opisa, zapleteni in težavni intelektualni zaključki, v katerih se lahko znajdejo določene pomanjkljivosti, kot na primer približki, neskladnosti ali celo določena neupoštevanja. To velja še posebej z vidika nadzora nad koncentracijami zlasti ob upoštevanju pritiskov rokov, ki so določeni za institucije.

Nastanek takih nepravilnosti v ekonomski analizi je še toliko bolj mogoč, če analiza vsebuje napovedi, kot je to pri nadzoru nad koncentracijami. V takšnih okoliščinah resnost določene pomanjkljivosti dejstev ali doslednosti ne pomeni vedno zadostne okoliščine za nastanek odgovornosti Skupnosti.

Komisija ima diskrecijsko pravico za ohranjanje nadzora nad skupnostno politiko konkurence, kar pomeni, da od nje ni mogoče pričakovati strogo ustaljene in nespremenljive prakse pri izvajanju upoštevnih pravil ter, soodnosno, da ima določeno svobodo pri izbiri razpoložljivih ekonometričnih inštrumentov in primernih zornih kotov za preučitev določenega pojava, če te izbire niso očitno v nasprotju s pravili, ki jih dopušča ekonomska znanost, in če se ta pravila dosledno izpolnjuje.

Diskrecijska pravica, ki jo je treba priznati Komisiji v okviru vprašanja nepogodbene odgovornosti v zvezi z nadzorom koncentracij, zadeva tako posamezno presojo napak, ki bi bile lahko storjene ob analizi učinkov koncentracije na konkurenco, kot celotno presojo teh napak.

(Glej točke od 80 do 83 in 95.)

4.      V okviru nadzora nad koncentracijami lahko ta podjetja Komisiji predlagajo zaveze, da bi pridobila odločbo, v kateri bi bila ugotovljena združljivost njihove koncentracije s skupnim trgom. Predlagane zaveze morajo glede na doseženo stopnjo upravnega postopka Komisiji omogočiti, da bodisi ugotovi, da priglašena koncentracija ne zbuja več resnih dvomov v zvezi z združljivostjo s skupnim trgom na ravni predhodne presoje, bodisi da odgovori na očitke v okviru temeljite raziskave. Te zaveze torej omogočajo, da se najprej izognemo začetku temeljite preiskave ali da se kasneje izognemo sprejetju odločbe, s katero se ugotovi nezdružljivost koncentracije s skupnim trgom. Člen 8(2) Uredbe št. 4064/89 o nadzoru koncentracij podjetij Komisiji namreč omogoča, da v odločbi, s katero se ugotovi združljivost koncentracije s skupnim trgom, ob upoštevanju merila iz člena 2(2) navedene uredbe, določi pogoje in obveznosti, s katerimi zagotovi, da udeležena podjetja upoštevajo zaveze do Komisije, sprejete zato, da bi bila koncentracija združljiva s skupnim trgom.

Ob upoštevanju tako pomembnosti finančnih interesov in industrijskih vložkov te vrste koncentracije kot nadzora, ki ga ima Komisija na tem področju, je mogoče pričakovati, da bodo zadevna podjetja storila vse, kar je potrebno za olajšanje dela uprave. Isti razlogi pa zavezujejo tudi Komisijo, da po najboljših močeh opravi svojo nalogo nadzora koncentracij.

V zvezi s prepozno predloženimi zavezami iz sporočila o korektivnih ukrepih, dovoljenih po Uredbi št. 4064/89 in Uredbi št. 447/98, izhaja, da lahko stranke priglašene koncentracije te zaveze upoštevajo na podlagi dveh kumulativnih pogojev, in sicer da te zaveze jasno in brez potrebe po dodatni preiskavi rešujejo predhodno prepoznane konkurenčne težave ter da je na voljo dovolj časa za posvetovanje z državami članicami o teh obveznostih.

(Glej točke od 116 do 119 in 127.)

5.      Na podlagi člena 87(2) in (3) Poslovnika Sodišča prve stopnje, lahko to sodišče stranki, ki je uspela z vsemi tožbenimi predlogi, naloži plačilo svojih stroškov, če ta stranka šele na obravnavi in v odgovor na sklep Sodišča prve stopnje na podlagi členov 65(b) in 67(3), tretji pododstavek, Poslovnika predloži dokumente, za katere je tožeča stranka zaprosila in ki jih potrebuje za utemeljitev svojih trditev ter ki jih Sodišče prve stopnje potrebuje za presojo tožbe in ki bi morali biti posredovani že pri vložitvi dokumentov, in to čeprav bi bilo mogoče predhodno šteti, da zadevna dokumentacija ni dostopna na podlagi Uredbe št. 4064/89 ali Uredbe št. 1049/2001, in čeprav to ne vpliva na obravnavano zadevo, saj je bila ta dokumentacija v obravnavani zadevi nazadnje predložena.

(Glej točke od 135 do 139.)