SKLEP SODIŠČA PRVE STOPNJE (pritožbeni senat)

z dne 26. junija 2009

Zadeva T-114/08 P

Luigi Marcuccio

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Razumen rok za vložitev odškodninskega zahtevka – Zamuda – Delno očitno nedopustna in delno očitno neutemeljena pritožba“

Predmet:      Pritožba zoper sklep Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 14. decembra 2007, izdan v zadevi Marcuccio proti Komisiji (F‑21/07, še neobjavljen v ZOdl. JU), in razveljavitev tega sklepa.

Odločitev:      Pritožba se zavrne. Luigi Marcuccio nosi svoje stroške in stroške, ki jih je v okviru tega postopka priglasila Komisija Evropskih skupnosti.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Postopkovni okvir – Člen 236 ES ter člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov za uradnike – Roki

(člen 236 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Pravno sredstvo – Roki – Odškodninski zahtevek, naslovljen na institucijo – Upoštevanje razumnega roka – Merila presoje

(Statut Sodišča, člen 46; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90)

3.      Postopek – Odločba, sprejeta z obrazloženim sklepom – Pogoji – Tožba, ki je očitno nedopustna ali očitno brez pravne podlage

1.      Spor med uradnikom in institucijo, v kateri je ta uradnik zaposlen ali je bil zaposlen, ki se nanaša na povračilo škode, spada, kadar je vzrok zanj delovno razmerje med zainteresirano stranko in institucijo, na področje uporabe člena 236 ES ter členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov ter je, zlasti kar zadeva njegovo dopustnost, izključen s področja uporabe členov 235 ES in 288, drugi odstavek, ES ter člena 46 Statuta Sodišča. Iz tega izhaja, da za tožbe, ki temeljijo na členu 236 ES, veljajo roki, določeni v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov, naj bo namen teh tožb razglasitev ničnosti ali pridobitev odškodnine.

(Glej točko 12.)

Napotitev na: Sodišče, 22. oktober 1975, Meyer-Burckhardt proti Komisiji, 9/75, Recueil, str. 1171, točka 7; Sodišče, 17. februar 1977, Reinarz proti Komisiji in Svetu, 48/76, Recueil, str. 291, točka 10; Sodišče, 4. julij 1985, Amman in drugi proti Svetu, 174/83, Recueil, str. 2133, točka 12; Sodišče, 4. julij 1985, Culmsee in drugi proti CES, 175/83, Recueil, str. 2149, točka 12; Sodišče, 1. april 1987, Dufay proti Parlamentu, 257/85, Recueil, str. 1561, točka 21; Sodišče, 7. oktober 1987, Schina proti Komisiji, 401/85, Recueil, str. 3911, točka 9.

2.      Določitev roka za vložitev tožbe je pravno vprašanje. Veljavni predpisi ne določajo natančnega roka za vložitev odškodninskega zahtevka za škodo, ki izhaja iz delovnega razmerja med uradnikom in institucijo, v kateri je ta zaposlen. Nasprotno, rok za vložitev odškodninskega zahtevka se določi glede na okoliščine zadeve v skladu z načelom upoštevanja razumnega roka, in sicer zlasti glede na interese strank v sporu, zapletenost zadeve, ravnanje strank ter, okvirno, glede na rok, ki je naveden v členu 46 Statuta Sodišča in ki se šteje za zgornjo mejo. V zvezi s tem, če Sodišče za uslužbence ugotovi in suvereno presodi upoštevna dejstva, razen ob izkrivljanju teh dejstev, jih nato pravno opredeli z vidika načela upoštevanja razumnega roka pod nadzorom Sodišča prve stopnje.

(Glej točke od 25 do 27.)

3.      Možnost, predvidena v členu 111 Poslovnika Sodišča prve stopnje, za odločanje z obrazloženim sklepom o tožbi, ki je očitno nedopustna ali očitno brez pravne podlage, se lahko uporabi še pred vložitvijo odgovora na tožbo, utemeljenost njene uporabe pa se ne presoja z vidika merila, ki se nanaša na število točk, navedenih v sprejetem sklepu.

(Glej točko 50.)