SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(prvi senat)

z dne 22. maja 2014

Zadeva F‑42/13

CU

proti

Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru (EESO)

„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenec – Pogodba za nedoločen čas – Odločba o odpovedi pogodbe“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero CU predlaga razglasitev ničnosti odločbe Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) z dne 16. oktobra 2012 o odpovedi njegove pogodbe začasnega uslužbenca za nedoločen čas ter po potrebi razglasitev ničnosti odločbe z dne 31. januarja 2013 in odločbe z dne 24. aprila 2013, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba, ter naložitev EESO, naj povrne nastalo premoženjsko škodo in mu plača znesek 15.000 EUR za nepremoženjsko škodo.

Odločitev:      Odločbi Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 16. oktobra 2012 in z dne 31. januarja 2013, s katerima je bila odpovedana pogodba začasnega uslužbenca Evropske komisije za nedoločen čas, se razglasita za nični. Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru se naloži, naj CU plača znesek 25.000 EUR. Tožba se v preostalem zavrne. Evropski ekonomsko-socialni odbor nosi lastne stroške in stroške, ki jih je priglasil CU.

Povzetek

1.      Tožbe uradnikov – Predhodna upravna pritožba – Nova odločba, ki ima enak predmet in enako podlago kot izpodbijana odločba – Pritožba, vložena zoper prvo odločbo – Dopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91; (pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 117))

2.      Uradniki – Načela – Pravica do obrambe – Obseg – Obveznost, da se da zadevni osebi možnost izjave pred sprejetjem odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(2)(a))

3.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Odpoved pogodbe za nedoločen čas zaradi prekinitve zaupnega razmerja – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(2)(c))

1.      Če bi se štelo, da je pritožba, ki jo je vložil začasni uslužbenec, postala brezpredmetna zaradi odločbe organa, pristojnega za sklepanje pogodb o zaposlitvi, da prvo odločbo nadomesti z drugo, ki ima v zvezi z odpovedjo pogodbe začasnega uslužbenca enako vsebino, bi se s tem upravi priznala pristojnost, da zadevnega uslužbenca zaveže k vložitvi toliko pritožb, kolikor je odločb, ki jih je sprejela uprava za popravek nekaterih nepravilnosti, čeprav zadevni akt, ki posega v položaj, njegov predmet in podlaga ostajajo povsem isti.

(Glej točko 23.)

2.      V skladu s členom 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ima vsaka oseba pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene, pravico do izjave. Da bi lahko kršitev pravice do izjave privedla do razglasitve ničnosti odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je treba preučiti, ali bi lahko navedeni postopek v primeru neobstoja te nepravilnosti privedel do drugačnega izida. Ker lahko institucija izbira med odpovedjo pogodbe začasnega uslužbenca ali njegovo upokojitvijo, ima toliko več razlogov, da mu predhodno da možnost izjave, preden mu naloži eno ali drugo rešitev. Tako bi bilo s trditvijo institucije, da je bila začasnemu uslužbencu dana možnost, da izrazi svoje stališče v pogovoru po sprejetju odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izničeno bistvo temeljne pravice do izjave, to pomeni možnosti začasnega uslužbenca, da izrazi svoje stališče o zanj neugodnem ukrepu, in obveznosti institucije, da se z njim seznani pred sprejetjem svoje odločbe, s čimer zagotovi, da odločba, ki jo je treba sprejeti, nima vsebinskih napak ter je izraz ustreznega uravnoteženja interesa službe in interesa zadevne osebe.

(Glej točke 33 in od 38 do 41.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 11. julij 2013, Tzirani/Komisija, F‑46/11, točka 136, in 12. december 2013, CH/Parlament, F‑129/12, točki 33 in 38.

3.      Obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži, navedena v členu 41(2)(c) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je temeljno načelo prava Unije, od katerega je mogoče odstopati le iz nujnih razlogov. Namen navedene obveznosti je zainteresirani osebi dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali je odločitev utemeljena in ali vsebuje napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njeno zakonitost, ter sodišču Unije omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo sporne odločbe. Čeprav drži, da lahko za sprejetje odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostuje že samo ugotovitev o prekinitvi zaupnega razmerja in da je lahko, če taka odločba temelji samo na taki ugotovitvi, zahteva po natančni predstavitvi dejanskih okoliščin v obrazložitvi odločbe, ki kažejo na prekinitev zaupnega razmerja ali jo utemeljujejo, le omejena, pa vseeno golo sklicevanje na prekinitev zaupnega razmerja, brez kakršnega koli pojasnila dejanskih okoliščin, ki kažejo na to prekinitev ali jo utemeljujejo, ne zadostuje, da bi začasni uslužbenec vedel, ali je taka odločba res utemeljena, in da bi lahko sodišče Unije izvajalo nadzor nad zakonitostjo. Če je obrazložitev odločbe o odpovedi pogodbe začasnega uslužbenca zaradi ugotovljene prekinitve zaupnega razmerja samo splošno in ustaljeno besedilo ter ne vsebuje nobene informacije, ki bi se nanašala posebej na primer zadevne osebe, je dejansko enakovredna popolni neobrazložitvi.

(Glej točke 42, 44 in 49.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 20. februar 2002, Roman Parra/Komisija, T‑117/01, točka 31, in 29. september 2005, Napoli Buzzanca/Komisija, T‑218/02, točka 74;

Sodišče za uslužbence: 24. februar 2010, P/Parlament, F‑89/08, točka 73, in zgoraj navedena sodba Tzirani/Komisija, točki 137 in 139.