Language of document : ECLI:EU:T:2019:434

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi razširjeni senat)

z dne 19. junija 2019(*)

„Državne pomoči – Posamična pomoč v korist kompleksa Nürburgring za izgradnjo zabaviščnega parka, hotelov in restavracij ter za organizacijo avtomobilskih dirk – Sklep, s katerim so bile pomoči razglašene za nezdružljive z notranjim trgom – Sklep, s katerim je bilo razglašeno, da vračilo pomoči, razglašenih za nezdružljive z notranjim trgom, ne zadeva novega lastnika kompleksa Nürburgring – Ničnostna tožba – Neobstoj znatnega vpliva na konkurenčni položaj – Nedopustnost – Sklep o ugotovitvi neobstoja državne pomoči ob koncu faze predhodne preučitve – Ničnostna tožba – Zainteresirana stranka – Pravni interes – Dopustnost – Kršitev postopkovnih pravic – Neobstoj težav, zaradi katerih bi bilo treba uvesti formalni postopek preiskave – Pritožba – Prodaja sredstev upravičencev do državnih pomoči, ki so bile razglašene za nezdružljive – Odprt, pregleden, nediskriminatoren in brezpogojen razpisni postopek – Skrbna in nepristranska preučitev – Obveznost obrazložitve“

V zadevi T‑353/15,

NeXovation, Inc. s sedežem v Hendersonvillu (Združene države), ki so jo sprva zastopali A. von Bergwelt, F. Henkel in M. Nordmann, nato A. von Bergwelt in Nordmann, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo L. Flynn, T. Maxian Rusche in B. Stromsky, agenti,

tožena stranka,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti dela Sklepa Komisije (EU) 2016/151 z dne 1. oktobra 2014 o državni pomoči SA.31550 (2012/C) (ex 2012/NN), ki jo je Nemčija odobrila za dirkališče Nürburgring (UL 2016, L 34, str. 1),

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat),

v sestavi I. Pelikánová, predsednica, V. Valančius, P. Nihoul, J. Svenningsen in U. Öberg (poročevalec), sodniki,

sodna tajnica: N. Schall, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 30. januarja 2018

izreka naslednjo

Sodbo

I.      Dejansko stanje

1        Kompleks Nürburgring (v nadaljevanju: Nürburgring), ki se nahaja v nemški zvezni deželi Porenje-Pfalška, vključuje dirkališče za avtomobilske dirke, zabaviščni park, hotele in restavracije.

2        Med letoma 2002 in 2012 so lastniki kompleksa Nürburgring (v nadaljevanju: prodajalci), in sicer javna podjetja Nürburgring GmbH, Motorsport Resort Nürburgring GmbH in Congress- und Motorsport Hotel Nürburgring GmbH, prejeli, večinoma od zvezne dežele Porenje-Pfalška, ukrepe podpore pri izgradnji zabaviščnega parka, hotelov in restavracij ter pri organizaciji dirk formule 1.

A.      Upravni postopek in prodaja sredstev kompleksa Nürburgring

3        Evropska komisija je z dopisom z dne 21. marca 2012 Zvezno republiko Nemčijo obvestila o svoji odločitvi, da uvede formalni postopek preiskave na podlagi člena 108(2) PDEU v zvezi z različnimi ukrepi podpore, izvedenimi med letoma 2002 in 2012 v korist kompleksa Nürburgring. Komisija je s tem sklepom, katerega povzetek je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije (UL 2012, C 216, str. 14), pozvala zainteresirane strani, naj predložijo pripombe k zadevnim ukrepom.

4        Zaradi odobritve dodatnih ukrepov podpore, ki ju je Zvezna republika Nemčija priglasila Komisiji, se je ta odločila razširiti formalni postopek preiskave na ta nova ukrepa. Zvezna republika Nemčija je bila o tem sklepu obveščena z dopisom z dne 7. avgusta 2012. Komisija je s tem sklepom, katerega povzetek je bil objavljen v Uradnem listu (UL 2012, C 333, str. 1), pozvala zainteresirane strani, naj predložijo pripombe k dodatnima ukrepoma.

5        Amtsgericht Bad Neuenahr-Ahrweiler (okrajno sodišče v Bad Neuenahr-Ahrweilerju, Nemčija) je 24. julija 2012 ugotovilo insolventnost prodajalcev. 1. novembra 2012 je uvedlo postopek zaradi insolventnosti v obliki samoupravljanja premoženja. Odločeno je bilo, da se prodajo sredstva prodajalcev (v nadaljevanju: prodaja sredstev kompleksa Nürburgring). Prodajalci so imenovali revizijsko družbo KPMG AG za pravnega in finančnega svetovalca.

6        1. novembra 2012 je upravljanje kompleksa Nürburgring prevzela družba Nürburgring Betriebsgesellschaft mbH, ki je hčerinska družba v 100‑odstotni lasti enega od prodajalcev, in sicer podjetja Nürburgring, in sta jo ustanovila stečajna upravitelja, ki ju je imenovalo Amtsgericht Bad Neuenahr-Ahrweiler (okrajno sodišče v Bad Neuenahr-Ahrweilerju).

7        15. maja 2013 se je začel razpisni postopek za prodajo sredstev kompleksa Nürburgring (v nadaljevanju: razpisni postopek).

8        Komisija je 23. maja 2013 Zvezni republiki Nemčiji in stečajnima upraviteljema posredovala merila, ki jih mora izpolnjevati razpisni postopek, da se izključijo elementi državne pomoči, ter jih obvestila o obveznosti kupca, ki bi bil izbran, da vrne ugodnosti, ki bi mu bile morda dodeljene. Od oktobra 2012 so o tem potekali pogovori med Komisijo, Zvezno republiko Nemčijo in stečajnima upraviteljema.

9        Razpisni postopek je potekal tako:

–        razpisni postopek je bil objavljen 14. maja 2013 v sporočilu za javnost, ki ga je objavil eden od stečajnih upraviteljev;

–        družba KPMG je 15. maja 2013 objavila razpis za prijavo interesa v časnikih Financial Times in Handelsblatt ter na spletnem mestu kompleksa Nürburgring;

–        svoj interes je prijavilo 70 podjetij;

–        zainteresirani vlagatelji so z dopisom z dne 19. julija 2013 prejeli dokumente v zvezi s kompleksom Nürburgring in bili pozvani k predložitvi okvirnih ponudb, in sicer za vsa sredstva, za določene skupine sredstev ali za posamezna sredstva;

–        kot rok za predložitev okvirne ponudbe je bil zaporedoma določen 12. september 2013 z dopisom z dne 19. julija 2013 in nato 26. september 2013 z dopisom z dne 12. septembra 2013; v vsakem od teh dopisov je bilo navedeno, da bodo upoštevane tudi ponudbe, predložene po izteku roka;

–        do začetka februarja 2014 je 24 potencialnih kupcev oddalo okvirno ponudbo, med njimi tožeča stranka NeXovation, Inc., ameriško zasebno podjetje, dejavno na področju informacijskih tehnologij, izdelkov široke potrošnje, energetike in avtomobilizma;

–        za potencialne kupce, povabljene v naslednjo fazo razpisnega postopka, med katerimi je bila tožeča stranka, je bil kot rok za predložitev potrdilnih ponudb, ki so morale biti v celoti financirane in vključevati vnaprej sklenjen dogovor o odkupu sredstev, zaporedoma določen 11. december 2013 z dopisom z dne 17. oktobra 2013 in nato 17. februar 2014 z dopisom z dne 17. decembra 2013; v zadnjenavedenem dopisu je bilo navedeno, da bodo upoštevane tudi ponudbe, predložene po izteku roka, vendar je bilo pojasnjeno, da se lahko prodajalci o identiteti izbranega kupca odločijo kmalu po roku za oddajo ponudb;

–        potrdilno ponudbo je predložilo 13 potencialnih kupcev, od katerih so štirje predložili ponudbo za vsa sredstva, in sicer družba Capricorn Nürburgring Besitzgesellschaft GmbH (v nadaljevanju: Capricorn ali kupec), drugi ponudnik (v nadaljevanju: ponudnik 2), tožeča stranka in četrti potencialni kupec;

–        v skladu z dopisoma, naslovljenima na zainteresirane vlagatelje 19. julija in 17. oktobra 2013, naj bi bili vlagatelji izbrani ob upoštevanju zahtev po čim večjem povečanju vrednosti vseh sredstev na eni strani in zagotovitvi varnosti transakcije na drugi strani; na podlagi teh meril sta bili v zadnji fazi razpisnega postopka upoštevani ponudbi ponudnika 2 in družbe Capricorn, ki sta po eni strani predlagala prevzem vseh sredstev kompleksa Nürburgring in po drugi strani predložila dokaz o finančni trdnosti svojih ponudb 7. oziroma 11. marca 2014. S tema ponudnikoma sta bila sočasno sklenjena osnutka pogodb o odkupu;

–        11. marca 2014 je odbor upnikov prodajalcev v okviru postopka zaradi insolventnosti prodajalcev odobril prodajo sredstev kompleksa Nürburgring družbi Capricorn, ki je ponudila 77 milijonov EUR, medtem ko je ponudba ponudnika 2 znašala med 47 in 52 milijonov EUR.

10      Tožeča stranka je 10. aprila 2014 pri Komisiji vložila pritožbo, ker naj razpisni postopek ne bi bil odprt, pregleden, nediskriminatoren in brezpogojen ter naj ne bi privedel do prodaje sredstev kompleksa Nürburgring po tržni ceni, ker so bila ta sredstva prodana lokalnemu ponudniku, čigar ponudba je bila nižja od njene in ki je bil v okviru razpisnega postopka obravnavan ugodneje. Po navedbah tožeče stranke je torej družba Capricorn prejela pomoč, ki ustreza razliki med ceno, ki jo je morala plačati za nakup sredstev kompleksa Nürburgring, in tržno ceno teh istih sredstev, ter zagotovila kontinuiteto gospodarskih dejavnosti prodajalcev, tako da bi moral biti sklep o vračilu pomoči, ki so jih prejeli prodajalci, razširjen na družbo Capricorn.

B.      Izpodbijana sklepa

11      Komisija je 1. oktobra 2014 sprejela Sklep (EU) 2016/151 o državni pomoči SA.31550 (2012/C) (ex 2012/NN), ki jo je Nemčija odobrila za dirkališče Nürburgring (UL 2016, L 34, str. 1), 13. aprila 2015 pa popravek navedenega sklepa, objavljen na njenem spletnem mestu (v nadaljevanju skupaj: končni sklep).

12      Komisija je v členu 2 končnega sklepa ugotovila nezakonitost nekaterih ukrepov podpore v korist prodajalcev (v nadaljevanju: pomoči prodajalcem) in njihovo nezdružljivost z notranjim trgom.

13      Komisija je v členu 3(2) končnega sklepa odločila, da morebitno vračilo pomoči prodajalcem ne zadeva družbe Capricorn in njenih hčerinskih družb (v nadaljevanju: prvi izpodbijani sklep).

14      Komisija je v členu 1, zadnja alinea, končnega sklepa ugotovila, da prodaja sredstev kompleksa Nürburgring družbi Capricorn ne pomeni državne pomoči (v nadaljevanju: drugi izpodbijani sklep).

15      Komisija je namreč menila, da je bil razpisni postopek voden odprto, pregledno in nediskriminatorno, da je privedel do prodajne cene, skladne s trgom, ter da med prodajalci in kupcem ni gospodarske kontinuitete.

II.    Postopek in predlogi strank

16      Tožeča stranka je 26. junija 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

17      Komisija je z dopisom z dne 15. oktobra 2015 prosila za prevod nekaterih prilog k tožbi v jezik postopka.

18      Prodajalci so 3. novembra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Komisije. Predsednik osmega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 18. aprila 2016 to intervencijo dopustil.

19      Prodajalci so z dopisom, ki so ga v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili 3. maja 2016, to sodišče obvestili o umiku svoje intervencije.

20      Prodajalci so bili s sklepom predsednika osmega senata Splošnega sodišča z dne 6. julija 2016 izbrisani iz vpisnika Splošnega sodišča kot intervenienti in naloženo jim je bilo, da nosijo svoje stroške in stroške drugih strank v zvezi z njihovo intervencijo.

21      S sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 3. oktobra 2016 je bil določen nov sodnik poročevalec in zadeva je bila dodeljena prvemu senatu Splošnega sodišča.

22      Splošno sodišče je 31. julija 2017 v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika Splošnega sodišča postavilo pisno vprašanje Komisiji in jo pozvalo, naj nanj pisno odgovori. Komisija je stališča v odgovor predložila 6. septembra 2017.

23      Splošno sodišče je na predlog prvega senata na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da zadevo predodeli razširjeni sestavi.

24      Splošno sodišče (prvi razširjeni senat) je 29. novembra 2017 odločilo, da začne ustni del postopka, in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika pozvalo stranki, naj predložita določene dokumente, ter jima postavilo pisna vprašanja in ju pozvalo, naj nanje pisno odgovorita. Tožeča stranka je svoja stališča v odgovor predložila 14. decembra 2017 in 8. januarja 2018, Komisija pa 13. in 21. decembra 2017.

25      Komisija je z ločenim aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 24. januarja 2018, Splošnemu sodišču na podlagi člena 130(2) Poslovnika predlagala, naj ugotovi, da je ta tožba postala brezpredmetna in da je treba postopek v zvezi s to tožbo ustaviti.

26      Stranki sta na obravnavi 30. januarja 2018 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča. Komisija je istega dne predložila svoja stališča glede poročila za obravnavo.

27      Splošno sodišče je 6. marca 2018 v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika pozvalo stranki, naj predložita določene dokumente, ter jima postavilo pisna vprašanja in ju pozvalo, naj nanje pisno odgovorita. Splošno sodišče je na podlagi člena 24 Statuta Sodišča Evropske unije tudi Zvezno republiko Nemčijo pozvalo k predložitvi določenih dokumentov, ji postavilo pisna vprašanja in jo pozvalo, naj nanje pisno odgovori. Stranki in Zvezna republika Nemčija so svoja stališča v odgovor predložile 27. marca 2018 ter 4. in 9. aprila 2018.

28      Tožeča stranka je 18. maja 2018 predložila stališča glede predloga Komisije za ustavitev postopka.

29      Ustni del postopka je bil končan 12. junija 2018.

30      Komisija je z aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 20. julija 2018, na podlagi člena 113(2) Poslovnika vložila predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka. S sklepom predsednika prvega razširjenega senata Splošnega sodišča z dne 16. avgusta 2018 je bil ta predlog zavrnjen.

31      Tožeča stranka v okviru glavnega postopka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        razglasi ničnost prvega in drugega izpodbijanega sklepa;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

32      Komisija v okviru istega postopka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrže kot delno nedopustno in zavrne kot delno neutemeljeno oziroma podredno zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

33      Komisija v okviru incidenčnega postopka Splošnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je treba postopek v zvezi s tožbo ustaviti, ne da bi se izrecno izrekla o stroških.

34      Tožeča stranka v okviru istega postopka Splošnemu sodišču predlaga, naj zavrne predlog Komisije za ustavitev postopka, ne da bi se izrecno izrekla o stroških.

III. Pravo

35      V okoliščinah obravnavanega primera je treba odločanje o predlogu Komisije za ustavitev postopka združiti z odločanjem po vsebini in ga preučiti skupaj s predlogoma za razglasitev ničnosti prvega in drugega izpodbijanega sklepa, ki ju je tožeča stranka vložila v glavnem postopku.

A.      Dopustnost predloga za razglasitev ničnosti prvega izpodbijanega sklepa

36      Tožeča stranka želi najprej doseči razglasitev ničnosti prvega izpodbijanega sklepa, s katerim je Komisija, potem ko je ugotovila, da ni gospodarske kontinuitete med prodajalci in kupcem, odločila, da morebitno vračilo pomoči prodajalcem ne zadeva kupca.

37      Tožeča stranka namreč z drugim tožbenim razlogom, ki se nanaša na napačno razlago načela gospodarske kontinuitete, zlasti navaja, da – ob upoštevanju tega, da prodaja sredstev kompleksa Nürburgring ni bila izvedena po tržni ceni, ker razpisni postopek ni bil odprt, pregleden, nediskriminatoren in brezpogojen ter ker sredstva kompleksa Nürburgring niso bila prodana najboljšemu ponudniku – med prodajalci in kupcem obstaja gospodarska kontinuiteta, zaradi katere je treba sklep o vračilu pomoči prodajalcem razširiti na družbo Capricorn.

38      Tožeča stranka trdi, da je bil prvi izpodbijani sklep sprejet ob koncu postopka predhodne preučitve in ne formalnega postopka preiskave, ker se sklepa o uvedbi formalnega postopka z dne 21. marca in 7. avgusta 2012 nista nanašala na vprašanje, ali je bila pomoč izplačana družbi Capricorn.

39      Komisija je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožba nedopustna v delu, v katerem se nanaša na izpodbijanje prvega izpodbijanega sklepa. Med drugim je poudarila, da ker gre za sklep, ki je povezan s sklepom, sprejetim ob koncu formalnega postopka preiskave, s katerim je ugotovljen obstoj nezdružljivih pomoči, ki jih je treba vrniti, in ki ta sklep dopolnjuje, se ne more šteti, da se posamično nanaša na tožečo stranko že samo zato, ker je bila dokazano zainteresirana stranka, temveč mora tožeča stranka dokazati, da je pomoč prodajalcem znatno vplivala na njen položaj na trgu, tako da je bila v dejanskem položaju, zaradi katerega je bila individualizirana na podoben način, kot bi bil individualiziran naslovnik takega sklepa. Vpliv na položaj tožeče stranke na trgu pa naj ne bi bil drugačen od vpliva na položaj drugega ponudnika.

40      Vendar je Komisija pozneje Splošnemu sodišču predlagala, naj ustavi postopek odločanja o tožbi, vključno s predlogom za razglasitev ničnosti prvega izpodbijanega sklepa, ker naj tožeča stranka ne bi imela več nobenega pravnega interesa.

41      V obravnavanem primeru je treba začeti s preučitvijo ugovora nedopustnosti, ki ga posebej uveljavlja Komisija v odgovoru na tožbo v zvezi s predlogom za razglasitev ničnosti prvega izpodbijanega sklepa.

42      Tožeča stranka v odgovor na ta ugovor nedopustnosti trdi zlasti, da je odobritev pomoči v zvezi s prodajo sredstev kompleksa Nürburgring družbi Capricorn znatno vplivala na njen položaj na trgu, ker je bila zaradi dodelitve teh sredstev izključena hkrati s trga nakupa kompleksa Nürburgring in trga njegovega upravljanja.

43      Na prvem mestu je treba opozoriti, da je Sodišče v sodbi z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija (C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 104), razsodilo, da je treba sklep, ki se nanaša na gospodarsko kontinuiteto, šteti za sklep, ki je „povezan“ s predhodnim končnim sklepom o zadevnih pomočeh „in ga dopolnjuje“, ker je zaradi dogodka, ki se je zgodil po sprejetju zadnjenavedenega sklepa – kot je prevzem tretje osebe sredstev prvotnega upravičenca do navedene pomoči – z njim pojasnjen domet glede statusa upravičenca do teh pomoči in s tem glede statusa dolžnika, ki je zavezan vrniti pomoči.

44      V obravnavanem primeru je Komisija s prvim izpodbijanim sklepom, potem ko je ugotovila, da ni gospodarske kontinuitete med prodajalci in kupcem, odločila, da morebitno vračilo pomoči prodajalcem ne zadeva kupca.

45      Ugotoviti je torej treba, da je prvi izpodbijani sklep „povezan“ s sklepom, sprejetim ob koncu formalnega postopka preiskave v zvezi s pomočmi prodajalcem, „in ga dopolnjuje“.

46      Na drugem mestu je treba opozoriti, da člen 263, četrti odstavek, PDEU določa, da lahko „[f]izične ali pravne osebe […] pod pogoji iz prvega in drugega odstavka vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov“.

47      Ker se prvi izpodbijani sklep nanaša na pomoči prodajalcem, ki so bile odobrene v obliki posamičnih pomoči in ne v okviru sheme pomoči, ga ni mogoče enačiti s predpisom v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.

48      V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko drugi subjekti, ki niso naslovniki odločbe, trdijo, da se ta odločba nanje posamično nanaša, le če vpliva nanje zaradi nekaterih njihovih posebnih značilnosti ali zaradi posebnega položaja, zaradi katerega se razlikujejo od vseh drugih oseb, in ki jih zato individualizira podobno kot naslovnika te odločbe (sodbi z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija, 25/62, EU:C:1963:17, str. 223, in z dne 19. maja 1993, Cook/Komisija, C‑198/91, EU:C:1993:197, točka 20).

49      Na področju državnih pomoči je bilo med drugim potrjeno, da se sklep Komisije, s katerim se je končal formalni postopek preiskave, posamično nanaša na podjetje, ki prejema pomoč, in na konkurenčna podjetja tega podjetja, ki so imela aktivno vlogo v okviru tega postopka, če zadevni ukrep pomoči bistveno vpliva na njihov položaj na trgu (glej sodbo z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 98 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 5. novembra 2014, Vtesse Networks/Komisija, T‑362/10, EU:T:2014:928, točka 53 in navedena sodna praksa).

50      Merilo znatnega vpliva omogoča identifikacijo konkurentov, ki jih pomoč individualizira tako, da izpolnjujejo pogoje za dopustnost, kot so navedeni v sodbi z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija (25/62, EU:C:1963:17). Pomoč torej označuje konkurente, ki imajo procesno upravičenje, v razmerju do vseh drugih oseb in jih individualizira podobno kot naslovnika izpodbijane odločbe. Obstoj znatnega vpliva na položaj tožeče stranke na trgu torej ni neposredno odvisen od višine zadevne pomoči, ampak od stopnje vpliva, ki ga ta pomoč lahko ima na navedeni položaj. Tak vpliv se za pomoči v podobnem znesku lahko razlikuje glede na merila, kot so velikost zadevnega trga, posebna narava pomoči, dolžina obdobja, za katero je bila pomoč dodeljena, to, ali je dejavnost, za katero je pomoč dodeljena, primarna ali sekundarna dejavnost tožeče stranke, in možnosti tožeče stranke, da se izogne negativnim učinkom pomoči (glej sodbo z dne 5. novembra 2014, Vtesse Networks/Komisija, T‑362/10, EU:T:2014:928, točka 41 in navedena sodna praksa).

51      Zgolj status potencialnega konkurenta torej ne zadostuje, da bi imel posameznik pravico do vložitve tožbe pri sodišču Evropske unije za izpodbijanje odločbe, ki jo Komisija sprejme ob koncu formalnega postopka preiskave.

52      V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je tožeča stranka imela dejavno vlogo v postopku, ki je pripeljal do sprejetja prvega izpodbijanega sklepa, saj je 10. aprila 2014 vložila pritožbo, ker naj bi bil razpisni postopek nezakonit in ker naj bi bilo treba sklep o vračilu pomoči prodajalcem razširiti na kupca.

53      Vendar iz sodne prakse, navedene v točki 49 zgoraj, izhaja, da ni mogoče zgolj na podlagi sodelovanja tožeče stranke v upravnem postopku sklepati, da ima ta procesno upravičenje. Tožeča stranka mora vsekakor dokazati, da so lahko pomoči prodajalcem znatno vplivale na njen položaj na trgu.

54      Komisija je v točki 20 obrazložitve končnega sklepa navedla, da so se ukrepi podpore v korist prodajalcev nanašali na financiranje gradnje in delovanja objektov kompleksa Nürburgring. Poleg tega je v točkah od 173 do 176 in 178 obrazložitve istega sklepa ugotovila, da so trgi, na katerih bi bila lahko konkurenca izkrivljena zaradi teh ukrepov, trgi upravljanja dirkališč, parkov za terensko vožnjo, zabaviščnih parkov, nastanitvenih objektov, restavracij, centrov varne vožnje, avtošol, večnamenskih dvoran, negotovinskih plačilnih sistemov ter trgi spodbujanja turizma, razvoja projektov, gradnje nepremičnin, vodenja podjetij in trgovine z avtomobili ali motornimi kolesi (v nadaljevanju: upoštevni trgi). Nazadnje, Komisija je v točki 180 obrazložitve navedenega sklepa pojasnila, da se lahko za upoštevne trge šteje, da imajo evropsko razsežnost.

55      V odgovor na eno od vprašanj, ki jih je postavilo Splošno sodišče v okviru ukrepov procesnega vodstva, sprejetih 29. novembra 2017 (glej točko 24 zgoraj), je tožeča stranka priznala, da ob vložitvi tožbe in pred tem datumom ni bila prisotna na upoštevnih trgih. Zato ni imela nobenega položaja na upoštevnih trgih, na katerega bi lahko pomoči prodajalcem vplivale, kaj šele znatno.

56      Ker tožeča stranka v bistvu trdi, da bi lahko kupila sredstva kompleksa Nürburgring in s tem vstopila na upoštevne trge, če ne bi bila v okviru razpisnega postopka obravnavana diskriminatorno (glej točko 10 zgoraj), ter da je imela težave pri nakupu ali upravljanju drugih dirkališč zaradi izgube ugleda in negativne publicitete zaradi neuspeha v razpisnem postopku, je treba poudariti, da njeni argumenti na sodišču Unije in ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah od 49 do 51 zgoraj, ne morejo zadostovati, da bi jo individualizirali glede na pomoči prodajalcem in prvi izpodbijani sklep, tako da bi izpolnjevala pogoje za dopustnost, kot so navedeni v sodbi z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija (25/62, EU:C:1963:17).

57      Iz tega izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da jo prvi izpodbijani sklep posamično zadeva.

58      Opozoriti pa je treba, da so pogoji za dopustnost tožbe kumulativni (sodba z dne 28. marca 2012, Ryanair/Komisija, T‑123/09, EU:T:2012:164, točka 199). Tako je treba – ne da bi bilo treba preučiti pravni interes tožeče stranke, da predlaga razglasitev ničnosti prvega izpodbijanega sklepa, in še toliko manj predlog Komisije za ustavitev postopka, ki temelji na tem, da je tožeča stranka izgubila pravni interes za vložitev predloga za razglasitev ničnosti tega sklepa – tožbo razglasiti za nedopustno v delu, v katerem se nanaša na razglasitev ničnosti navedenega sklepa, saj se ta sklep na tožečo stranko ne nanaša posamično.

B.      Predlog za razglasitev ničnosti drugega izpodbijanega sklepa

59      Tožeča stranka želi doseči tudi razglasitev ničnosti drugega izpodbijanega sklepa, s katerim je Komisija ugotovila, da prodaja sredstev kompleksa Nürburgring družbi Capricorn ne pomeni državne pomoči.

1.      Dopustnost in predlog za ustavitev postopka

60      Komisija v odgovoru na tožbo ni izrazila pomisleka glede dopustnosti tožbe v delu, v katerem se nanaša na drugi izpodbijani sklep. Vendar je pozneje Splošnemu sodišču predlagala, naj ustavi postopek odločanja o tožbi, vključno s predlogom za razglasitev ničnosti drugega izpodbijanega sklepa, ker naj tožeča stranka ne bi imela več nobenega pravnega interesa. V tem okviru je tudi izpodbijala procesno upravičenje tožeče stranke glede drugega izpodbijanega sklepa.

61      V obravnavanem primeru je treba najprej preučiti, ali ima tožeča stranka procesno upravičenje za vložitev predloga za razglasitev ničnosti drugega izpodbijanega sklepa, nato pa preiskati, v kakšni meri ima in ohrani interes za dosego take razglasitve ničnosti.

62      V zvezi s procesnim upravičenjem tožeče stranke, ta trdi, da se drugi izpodbijani sklep neposredno in posamično nanaša nanjo. S tega vidika in v skladu s sodno prakso naj bi njena posebna lastnost, da je „zainteresirana stranka“ v smislu člena 1(h) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339), povezana s konkretnim predmetom tožbe, zadostovala za njeno individualizacijo v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Nazadnje, na njen položaj na trgu naj bi znatno vplivala pomoč, ki naj bi bila odobrena kupcu v okviru razpisnega postopka.

63      Komisija v predlogu za ustavitev postopka navaja, da tožeča stranka ne more utemeljiti tega, da je zainteresirana stranka, s tem, da je potencialni kupec sredstev kompleksa Nürburgring, ker je Zvezna republika Nemčija v dopisu z dne 26. aprila 2016, naslovljenem na Komisijo, navedla, da je družba Capricorn plačala celotno nakupno ceno za ta sredstva in se odpovedala pravici do odpovedi prodajne pogodbe, če bi Komisija sprejela sklep o izterjavi pomoči prodajalcem od nje. Komisija trdi tudi, da tožeča stranka ne more utemeljiti tega, da je zainteresirana stranka, s tem, da je konkurentka družbe Capricorn, saj je mogoče na podlagi njenih odgovorov na vprašanja, ki jih je postavilo Splošno sodišče v okviru ukrepov procesnega vodstva, sprejetih 29. novembra 2017 (glej točko 24 zgoraj), ugotoviti, da tožeča stranka ni bila dejavna na upoštevnih trgih.

64      V okviru postopka nadzora nad državnimi pomočmi je treba razlikovati med, prvič, fazo predhodne preučitve pomoči iz člena 108(3) PDEU, katere edini cilj je omogočiti Komisiji, da si oblikuje prvo mnenje o delni ali popolni združljivosti zadevne pomoči, in drugič, fazo preiskave iz člena 108(2) PDEU, katere namen je Komisiji omogočiti, da ima celovite informacije o vseh podrobnostih zadeve. Le v okviru postopka, ki ga predvideva zadnjenavedena določba, Pogodba DEU določa procesno jamstvo, ki pomeni obveznost Komisije, da zainteresirane stranke pozove k predložitvi pripomb (sodbe z dne 19. maja 1993, Cook/Komisija, C‑198/91, EU:C:1993:197, točka 22; z dne 15. junija 1993, Matra/Komisija, C‑225/91, EU:C:1993:239, točka 16, in z dne 17. julija 2008, Athinaïki Techniki/Komisija, C‑521/06 P, EU:C:2008:422, točka 35).

65      Kadar Komisija, ne da bi uvedla formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU, s sklepom, sprejetim na podlagi odstavka 3 tega člena, ugotovi, da državni ukrep ne pomeni pomoči, ki ni združljiva z notranjim trgom, lahko osebe, ki so upravičene do tega procesnega jamstva, spoštovanje teh jamstev uveljavljajo, le če imajo možnost, da to odločbo izpodbijajo pred sodiščem Unije. Iz teh razlogov sodišče Unije ugotovi dopustnost tožbe za razglasitev ničnosti takega sklepa, ki jo vloži zainteresirana stranka v smislu člena 108(2) PDEU, kadar želi z vložitvijo te tožbe zaščititi postopkovne pravice, ki jih ima na podlagi te določbe (sodba z dne 17. julija 2008, Athinaïki Techniki/Komisija, C‑521/06 P, EU:C:2008:422, točka 36).

66      Ugotoviti je torej treba, da je treba za vsako zainteresirano stranko šteti, da se sklep, s katerim je bil ob koncu faze predhodne preučitve ugotovljen neobstoj pomoči, neposredno in posamično nanaša nanjo (sodba z dne 28. marca 2012, Ryanair/Komisija, T‑123/09, EU:T:2012:164, točka 68), pri čemer je treba opozoriti, da kadar je taka stranka vložila pritožbo, je treba zavrnitev Komisije, da bi taki pritožbi ugodila, vsekakor analizirati kot zavrnitev uvedbe postopka iz člena 108(2) PDEU (sodba z dne 18. novembra 2010, NDSHT/Komisija, C‑322/09 P, EU:C:2010:701, točke od 51 do 54).

67      V obravnavanem primeru se stranki strinjata, da je drugi izpodbijani sklep sklep, sprejet ob koncu faze predhodne preučitve pomoči iz člena 108(3) PDEU in ne ob koncu formalnega postopka preiskave. Ker za tožečo stranko iz razlogov, ki so bili že navedeni v točkah od 55 do 57 zgoraj, ni mogoče šteti, da izpolnjuje pogoje za dopustnost, kot so bili navedeni v sodbi z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija (25/62, EU:C:1963:17), je treba za ugotovitev, ali ima procesno upravičenje, da predlaga razglasitev ničnosti drugega izpodbijanega sklepa, preveriti, ali je pravno zadostno dokazala, da je zainteresirana stranka.

68      V skladu s členom 1(h) Uredbe št. 659/1999 „zainteresirana stranka“ pomeni katero koli državo članico ali osebo, podjetje ali združenje podjetij, na katerih interese bi lahko dodelitev pomoči vplivala. Z drugimi besedami, gre za nedoločeno število naslovnikov. Ta določba ne izključuje, da bi se lahko podjetje, ki ni neposreden konkurent upravičenca do pomoči, štelo za „zainteresirano stranko“, če trdi, da bi dodelitev te pomoči lahko vplivala na njegove interese. Zadostuje, da to podjetje pravno zadostno dokaže, da ima lahko pomoč konkreten vpliv na njegov položaj (glej sodbo z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točke od 63 do 65 in navedena sodna praksa).

69      Iz tega izhaja, da je lahko načeloma kateremu koli podjetju, ki se sklicuje na dejansko ali potencialno konkurenčno razmerje, priznan status „zainteresirane stranke“ v smislu člena 108(2) PDEU.

70      V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je tožeča stranka s svojim dejavnim sodelovanjem v razpisnem postopku do zadnje faze in pritožbo, ki jo je vložila v tem okviru pri Komisiji, izkazala svoj resni namen vstopiti na upoštevne trge in s tem, da je potencialna konkurentka družbe Capricorn, ki naj bi glede na navedeno pritožbo in ob upoštevanju konkretnih okoliščin prodaje sredstev kompleksa Nürburgring prejela državno pomoč, katere obstoj je Komisija v drugem izpodbijanem sklepu zavrnila.

71      Ob upoštevanju preudarkov, navedenih v točkah 68 in 69 zgoraj, in ugotovitev pred tem je treba torej tožeči stranki priznati, da je zainteresirana stranka glede drugega izpodbijanega sklepa.

72      V zvezi s pravnim interesom tožeče stranke Komisija v predlogu za ustavitev postopka trdi, da je tožeča stranka ta interes izgubila zlasti zato, ker je družba Capricorn plačala celotno nakupno ceno za sredstva kompleksa Nürburgring in se odpovedala pravici do odpovedi prodajne pogodbe, če bi Komisija sprejela sklep o izterjavi pomoči prodajalcem od nje (glej točko 63 zgoraj).

73      Vendar je treba opozoriti, da imajo „zainteresirane stranke“ v smislu člena 108(2) PDEU interes za dosego razglasitve ničnosti odločbe, sprejete ob koncu faze predhodne preučitve, ker bi na podlagi določb člena 108 PDEU zaradi take razglasitve ničnosti Komisija morala uvesti formalni postopek preiskave, strankam pa bi bilo omogočeno, da predložijo svoje pripombe in tako vplivajo na novo odločbo Komisije (sodba z dne 10. februarja 2009, Deutsche Post in DHL International/Komisija, T‑388/03, EU:T:2009:30, točki 62 in 64). V obravnavanem primeru ima tožeča stranka interes za razglasitev ničnosti drugega izpodbijanega sklepa, ker s prvim delom četrtega tožbenega razloga izpodbija to, da je bil navedeni sklep, s katerim je bilo ugotovljeno, da družbi Capricorn v okviru razpisnega postopka ni bila dodeljena pomoč, sprejet, ne da bi Komisija uvedla formalni postopek preiskave, s čimer naj bi bile kršene postopkovne pravice tožeče stranke kot zainteresirane stranke.

74      Če bi Splošno sodišče drugi izpodbijani sklep razglasilo za ničen zaradi kršitve postopkovnih pravic tožeče stranke, bi morala Komisija načeloma uvesti formalni postopek preiskave v zvezi s prodajo sredstev kompleksa Nürburgring in bi tožečo stranko kot zainteresirano stranko pozvala k predložitvi pripomb. Zato ima lahko razglasitev ničnosti drugega izpodbijanega sklepa sama po sebi pravne posledice za tožečo stranko kot zainteresirano stranko.

75      Glede drugega izpodbijanega sklepa je torej treba ugotoviti, da ima tožeča stranka procesno upravičenje kot zainteresirana stranka ter da ima in ohranja pravni interes zaradi varstva postopkovnih pravic, ki jih ima kot taka na podlagi člena 108(2) PDEU.

76      Iz tega izhaja, da je treba predlog Komisije za ustavitev postopka zavrniti in da je ta tožba dopustna v delu, v katerem se nanaša na drugi izpodbijani sklep in je namenjen varstvu postopkovnih pravic, ki jih ima tožeča stranka na podlagi člena 108(2) PDEU.

2.      Vsebinska presoja

a)      Uvodne ugotovitve o obsegu sodnega nadzora v zvezi s sklepom o neobstoju pomoči, sprejetim ob koncu faze predhodne preučitve

77      Najprej je treba spomniti, da člen 108(3) PDEU in člen 4 Uredbe št. 659/1999 vzpostavljata fazo predhodne preučitve priglašenih ukrepov pomoči, namen katere je omogočiti Komisiji, da si oblikuje prvo mnenje o združljivosti zadevnega ukrepa z notranjim trgom. Komisija na koncu te faze ugotovi, da ta ukrep bodisi ne pomeni pomoči bodisi spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU. V drugem primeru lahko ni dvomov o združljivosti navedenega ukrepa z notranjim trgom ali pa dvomi o tem obstajajo (sodba z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točka 43).

78      Kadar Komisija na koncu faze predhodne preučitve sprejme sklep, s katerim ugotovi, da državni ukrep ne pomeni pomoči, ki je nezdružljiva z notranjim trgom, s tem implicitno zavrne tudi uvedbo formalnega postopka preiskave. To načelo se uporablja tudi, kadar je sklep sprejet zato, ker Komisija meni, da je pomoč združljiva z notranjim trgom na podlagi člena 4(3) Uredbe št. 659/1999, tako imenovano „odločbo o nenasprotovanju“, in prav tako kadar meni, da ukrep ne spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU in torej ne pomeni pomoči na podlagi člena 4(2) Uredbe št. 659/1999 (glej v tem smislu sodbi z dne 17. julija 2008, Athinaïki Techniki/Komisija, C‑521/06 P, EU:C:2008:422, točka 52, in z dne 28. marca 2012, Ryanair/Komisija, T‑123/09, EU:T:2012:164, točka 68).

79      V skladu s sodno prakso velja, da tožeča stranka, kadar predlaga razglasitev ničnosti sklepa, s katerim je ugotovljeno, da zadevni ukrep ni državna pomoč, ali odločbe o nenasprotovanju, izpodbija predvsem to, da je Komisija sklep glede zadevne pomoči sprejela, ne da bi uvedla formalni postopek preiskave, s čimer naj bi kršila njene postopkovne pravice. Tožeča stranka lahko, da bi bilo ugodeno njenemu predlogu za razglasitev ničnosti, za ohranitev postopkovnih pravic, ki jih ima v okviru formalnega postopka preiskave, navede kateri koli tožbeni razlog, s katerim bi lahko dokazala, da bi presoja informacij in elementov, s katerimi je Komisija razpolagala ali bi lahko razpolagala med fazo predhodne preučitve zadevnega ukrepa, morala vzbuditi dvome glede njegove opredelitve kot državne pomoči ali glede njegove združljivosti z notranjim trgom (sodbi z dne 13. junija 2013, Ryanair/Komisija, C‑287/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:395, točka 60, in z dne 25. novembra 2014, Ryanair/Komisija, T‑512/11, neobjavljena, EU:T:2014:989, točka 31).

80      Tak dokaz o obstoju dvomov je mogoče izpeljati zlasti iz zbira usklajenih indicev, pri čemer je v primeru sklepa, s katerim je ugotovljeno, da zadevni ukrep ne pomeni državne pomoči, obstoj dvoma treba iskati tako v okoliščinah sprejetja navedenega sklepa, zlasti trajanja predhodne preučitve, kot v njegovi vsebini in pri tem presojo, na katero se je Komisija v navedenem sklepu oprla, primerjati z elementi, s katerimi je razpolagala ali bi lahko razpolagala, ko je odločala o opredelitvi zadevnega ukrepa kot državne pomoči (glej v tem smislu sodbo z dne 24. januarja 2013, 3F/Komisija, C‑646/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:36, točka 31).

81      Komisija mora torej uvesti formalni postopek preiskave, če ima glede na informacije, ki jih je pridobila ali s katerimi je lahko razpolagala v fazi predhodne preučitve, še naprej resne težave pri presoji preiskovanega ukrepa. Ta obveznost izhaja neposredno iz člena 108(3) PDEU, kot ga razlaga sodna praksa, in je potrjena s členom 4 Uredbe št. 659/1999, če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da obstajajo dvomi glede opredelitve zadevnega ukrepa kot pomoči ali glede njegove združljivosti z notranjim trgom (glej v tem smislu sodbi z dne 21. decembra 2016, Club Hotel Loutraki in drugi/Komisija, C‑131/15 P, EU:C:2016:989, točke od 30 do 33, in z dne 12. februarja 2008, BUPA in drugi/Komisija, T‑289/03, EU:T:2008:29, točka 328). Komisija v takem primeru ne more zavrniti uvedbe formalnega postopka preiskave zaradi drugih okoliščin, kot so interes tretjih oseb, razlogi ekonomičnosti postopka ali kakršen koli drug razlog upravne ali politične smotrnosti (sodba z dne 10. februarja 2009, Deutsche Post in DHL International/Komisija, T‑388/03, EU:T:2009:30, točka 90).

82      Med sodnim postopkom mora biti nadzor sodišča Unije osredotočen na vprašanje, ali so – glede na trditve in dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka v obravnavanem primeru – presoje, na katere se je Komisija oprla v svojem sklepu o neobstoju pomoči, pomenile take težave, da so lahko vzbudile dvome in torej utemeljile uvedbo formalnega postopka preiskave (glej v tem smislu sodbi z dne 19. maja 1993, Cook/Komisija, C‑198/91, EU:C:1993:197, točka 31, in z dne 15. junija 1993, Matra/Komisija, C‑225/91, EU:C:1993:239, točka 34).

b)      Uvodne ugotovitve o predmetu tožbe

83      Prvi del četrtega tožbenega razloga se nanaša na kršitev postopkovnih pravic tožeče stranke, ker Komisija ni uvedla formalnega postopka preiskave iz člena 108(2) PDEU kljub obstoju resnih težav pri presoji zadevnega ukrepa.

84      V okviru tega dela tožeča stranka, da bi dokazala obstoj takih resnih težav pri presoji zadevnega ukrepa, zlasti trdi, da je bilo napačno uporabljeno pravo, da so bile pri presoji storjene napake in da je bil drugi izpodbijani sklep pomanjkljivo obrazložen. Te napake in ta pomanjkljivost so omenjene tudi v prvem, tretjem in petem tožbenem razlogu, ki se nanašajo na napačno razlago pojma državna pomoč, neupoštevanje nadaljevanja postopka prodaje z odstopom deleža družbe Capricorn v namenski družbi za nakup sredstev kompleksa Nürburgring končnemu kupcu oziroma nezadostno obrazložitev.

85      Zato je treba najprej preučiti prvi del četrtega tožbenega razloga in nato – glede na ta del, ki se nanaša na kršitev postopkovnih pravic tožeče stranke – prvi, tretji in peti tožbeni razlog za presojo, ali trditve, navedene v njihovo podporo, omogočajo ugotovitev resnih težav pri presoji zadevnega ukrepa, zaradi katerih bi morala Komisija uvesti formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU, kot je to v skladu s sodno prakso dovoljeno Splošnemu sodišču (glej v tem smislu sodbo z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točki 56 in 58).

86      Nato bo treba preučiti drugi, tretji in četrti del četrtega tožbenega razloga, ki se nanašajo na druge kršitve postopkovnih pravic tožeče stranke, ki lahko prav tako vplivajo na ugotovitev Komisije iz drugega izpodbijanega sklepa o neobstoju resnih težav pri presoji zadevnega ukrepa, ki bi utemeljevale uvedbo formalnega postopka preiskave iz člena 108(2) PDEU. Drugi del četrtega tožbenega razloga se nanaša na kršitev člena 20(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 659/1999, tretji in četrti del četrtega tožbenega razloga pa na to, da naj Komisija ne bi skrbno in nepristransko preučila razpisnega postopka. Opozorjeno je, da je bil drugi tožbeni razlog v zvezi z obstojem gospodarske kontinuitete usmerjen samo proti prvemu izpodbijanemu sklepu, v zvezi s katerim se za tožečo stranko ni štelo, da ima procesno upravičenje.

c)      Prvi del četrtega tožbenega razloga: obstoj resnih težav pri presoji prodaje sredstev kompleksa Nürburgring

87      Tožeča stranka se na prvem mestu sklicuje na trajanje faze predhodne preučitve in na drugem mestu na vsebino drugega izpodbijanega sklepa.

1)      Trajanje faze predhodne preučitve

88      Tožeča stranka trdi, da je Komisija večkrat preložila svojo odločitev, zlasti med 23. junijem in 1. oktobrom 2014, datumom, ko je bil nazadnje sprejet končni sklep. Poleg tega je bil popravek končnega sklepa sprejet 13. aprila 2015, kar je več kot eno leto po vložitvi njene pritožbe pri Komisiji.

89      Komisija trdi, da pri predhodni preučitvi ni imela resnih težav.

90      Treba je spomniti, da če zadevna država članica spornih državnih ukrepov ne priglasi, Komisija ni dolžna začeti postopka predhodne preučitve teh ukrepov v določenem roku. Vendar mora Komisija skrbno preučiti pritožbo glede obstoja pomoči, nezdružljive z notranjim trgom, pri čemer je treba razumnost trajanja faze predhodne preučitve presojati glede na posebne okoliščine vsake zadeve in predvsem glede na njen kontekst, različne faze postopka, ki jim mora slediti Komisija, in zapletenost zadeve (glej v tem smislu sodbo z dne 27. septembra 2011, 3F/Komisija, T‑30/03 RENV, EU:T:2011:534, točki 57 in 58 ter navedena sodna praksa).

91      Komisija je v obravnavanem primeru pritožbo tožeče stranke prejela 10. aprila 2014. Ta pritožba se je nanašala na prodajo sredstev kompleksa Nürburgring družbi Capricorn po ceni, nižji od njihove tržne cene, in obstoj gospodarske kontinuitete med prodajalci in družbo Capricorn, zaradi katere naj bi bilo treba sklep o izterjavi pomoči od prodajalcev razširiti na to družbo. Poleg tega so bile vložene še tri pritožbe glede prodaje sredstev kompleksa Nürburgring. Končni sklep je bil sprejet 1. oktobra 2014, kar je manj kot šest mesecev po prejetju pritožbe tožeče stranke. To obdobje ne presega časa, potrebnega za prvo preučitev vprašanj, povezanih s prodajo sredstev kompleksa Nürburgring po ceni, nižji od njihove tržne cene, in torej ne dokazuje obstoja resnih težav pri presoji zadevnega ukrepa, ki bi utemeljevale uvedbo formalnega postopka preiskave.

92      Iz tega sledi, da je treba ta očitek zavrniti.

2)      Vsebina drugega izpodbijanega sklepa

93      Tožeča stranka v bistvu trdi, da drugi izpodbijani sklep sam po sebi dokazuje obstoj resnih težav, pri čemer se v zvezi s tem sklicuje na pomanjkljivost preučitve, ki jo je opravila Komisija. Pomanjkljivosti naj bi se zlasti nanašale na preučitev odprtosti, preglednosti, nediskriminatornosti in brezpogojnosti razpisnega postopka, preučitev določenih dejstev, ki so v zvezi s tem upoštevna, kot je prenos sredstev kompleksa Nürburgring na končnega kupca, preučitev vprašanja, ali je ta postopek privedel do prodaje navedenih sredstev najboljšemu ponudniku, ter preučitev okoliščine, da družba Capricorn ni bila sposobna izpolniti zahteve po zagotovitvi varnosti plačila prodajne cene.

94      Poleg tega naj bi to, da je Komisija napačno uporabila pravo, v povezavi z napačno uporabo člena 107(1) PDEU in člena 14 Uredbe št. 659/1999 ter pomanjkljivo obrazložitvijo, potrjevalo obstoj resnih težav pri presoji zadevnega ukrepa, ki utemeljujejo začetek formalnega postopka preiskave.

95      Komisija te trditve izpodbija.

96      Najprej je treba poudariti, da je Komisija v točki 285 obrazložitve končnega sklepa v zvezi s preučitvijo okoliščin obravnavane zadeve ugotovila, da „prodaja sredstev [kompleksa Nürburgring] ne pomeni državne pomoči“.

97      Komisija je v točki 281 obrazložitve končnega sklepa navedla, da nima „dokazov o kršitvi načel odprtega, preglednega, nediskriminatornega in brezpogojnega razpisnega postopka v zvezi s prodajo sredstev [kompleksa Nürburgring] ali dokazov o tem, da je katera koli ponudba vključevala višjo ceno z varnim [zajamčenim] financiranjem v primerjavi s ponudbo podjetja Capricorn“.

98      Komisija je v točkah 240, 261, 266, 271, 276 in 280 obrazložitve končnega sklepa menila predvsem, da je družba Capricorn ponudnik, ki je predložil najboljšo ponudbo z jamstvom financiranja. Komisija je v zvezi s tem jamstvom navedla, da je že aprila 2014 imela na voljo dopis Deutsche Bank AG z dne 10. marca 2014 v podporo ponudbi družbe Capricorn (v nadaljevanju: dopis Deutsche Bank z dne 10. marca 2014). Ni torej razloga za dvom o trditvi Komisije, da je analizirala navedeni dopis in ugotovila, da pomeni jamstvo financiranja, katerega zavezujočo naravo so potrdili nemški organi.

99      Trditev v zvezi z jamstvom financiranja ponudbe, ki ga je predložila družba Capricorn, in vprašanjem, ali je razpisni postopek privedel do prodaje navedenih sredstev najboljšemu ponudniku, torej ni utemeljena.

100    Tožeča stranka trdi tudi, da Komisija ni izčrpno preučila razpisnega postopka. Zlasti naj končni sklep ne bi omenjal nadaljevanja postopka prodaje.

101    V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da nezadostna ali nepopolna preučitev, ki jo opravi Komisija v fazi predhodne preučitve, kaže na obstoj težav, ki lahko utemeljujejo začetek formalnega postopka preiskave (glej sodbo z dne 11. oktobra 2016, Søndagsavisen/Komisija, T‑167/14, neobjavljena, EU:T:2016:603, točka 24 in navedena sodna praksa).

102    Prav tako je treba v skladu s sodno prakso na splošno o zakonitosti sklepana področju državnih pomoči presojati glede na informacije, ki jih je Komisija imela ali bi jih lahko imela na voljo ob njenem sprejetju (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2008, Régie Networks, C‑333/07, EU:C:2008:764, točka 81), pri čemer je treba opozoriti, da so informacije, ki bi jih Komisija „lahko imela na voljo“, tiste, ki se zdijo upoštevne pri presoji, ki jo je treba izvesti, in ki bi jih lahko pridobila, če bi jih zahtevala v upravnem postopku (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2017, Komisija/Frucona Košice, C‑300/16 P, EU:C:2017:706, točka 71).

103    Dejstvo, da Komisija po mnenju tožeče stranke ni odgovorila na nekatere očitke, ki jih je ta navedla, ne pomeni, da Komisija ni mogla odločiti o zadevnem ukrepu na podlagi informacij, s katerimi je razpolagala, in da bi torej morala uvesti formalni postopek preiskave, da bi preiskavo dopolnila (sodba z dne 28. marca 2012, Ryanair/Komisija, T‑123/09, EU:T:2012:164, točka 130).

104    V obravnavanem primeru Komisiji ni mogoče očitati, da se v končnem sklepu ni izrekla o nadaljevanju postopka prodaje z odstopom deleža družbe Capricorn v namenski družbi za nakup sredstev kompleksa Nürburgring končnemu kupcu, ki je bil po navedbah tožeče stranke opravljen 28. oktobra 2014 na podlagi skrbniške pogodbe z dne 5. oktobra 2014 in torej po sprejetju navedenega sklepa.

105    Nazadnje, tožeča stranka trdi, da to, da je Komisija napačno uporabila pravo, v povezavi z napačno uporabo člena 107(1) PDEU in člena 14 Uredbe št. 659/1999 ter pomanjkljivo obrazložitvijo, potrjuje obstoj resnih težav. Preučitev te trditve se prekriva s preučitvijo prvega in petega tožbenega razloga v zvezi z navedeno napačno uporabo prava in navedeno pomanjkljivo obrazložitvijo, ki bo opravljena v nadaljevanju.

106    S pridržkom očitkov, ki bodo preučeni v okviru prvega in petega tožbenega razloga, trditve, navedene v podporo prvemu delu četrtega tožbenega razloga, torej ne omogočajo ugotovitve, da je Komisija ob koncu faze predhodne preučitve imela težave pri presoji prodaje sredstev kompleksa Nürburgring, zaradi katerih bi morala začeti formalni postopek preiskave. Prvi del četrtega tožbenega razloga je torej treba zavrniti.

d)      Prvi tožbeni razlog: napačna razlaga pojma državna pomoč v zvezi z dodelitvijo državne pomoči kupcu v okviru razpisnega postopka

107    Tožeča stranka v prvem tožbenem razlogu, ki ima tri dele, trdi, da je Komisija napačno razložila pojem državna pomoč v smislu člena 107 PDEU s tem, ko je ugotovila, da kupcu v okviru razpisnega postopka ni bila dodeljena državna pomoč.

1)      Prvi del prvega tožbenega razloga: prednost, dodeljena kupcu v okviru razpisnega postopka

108    Tožeča stranka v prvem delu prvega tožbenega razloga trdi, da je bila kupcu v okviru razpisnega postopka dodeljena prednost. Navedeni postopek naj ne bi bil pregleden. Zlasti naj prodajalci in družba KPMG ne bi jasno obvestili ponudnikov o veljavnih rokih, tako da naj bi bila zavedena glede roka za oddajo končne ponudbe. Kupec naj bi svojo končno ponudbo predložil šele 10. marca 2014, dan pred svojim imenovanjem za izbranega ponudnika za sredstva kompleksa Nürburgring, tako da naj bi bil rok dejansko podaljšan do tega datuma.

109    Poleg tega tožeča stranka trdi, da je bil razpisni postopek diskriminatoren. Zlasti naj bi pogajanja jeseni leta 2013 potekala med predstavniki prodajalcev in kupca, ne pa z njenimi predstavniki, čeprav kupec ni imel zajamčenega financiranja. Zadnjemu naj bi bilo zlasti dovoljeno, da sodeluje na upravnih sestankih prodajalcev. Poleg tega naj bi bila trditev Komisije, da nobeden od ponudnikov ni predložil jamstva financiranja za celotno ceno nakupa in da zato prodajalci niso kršili načela enakega obravnavanja s tem, ko so med razpisnim postopkom omilili zahtevo po zajamčenem financiranju, napačna, ker ta sprememba podrobnih pravil razpisa ni bila sporočena vsem ponudnikom.

110    Tožeča stranka trdi tudi, da kupec ni dokazal zajamčenega financiranja, zlasti ker je predložil le zavezo v obliki dopisa Deutsche Bank z dne 10. marca 2014, tj. nezavezujoče pismo o nameri, in ker je bil ta dopis le predhodni osnutek, katerega zavezujoči učinek je bil pogojen z izpolnjevanjem dodatnih pogojev in končno odločitvijo Deutsche Bank.

111    Nazadnje, tožeča stranka trdi, da je ponudila najvišjo nakupno ceno in zajamčeno financiranje.

112    Komisija te trditve izpodbija.

113    V zvezi z očitki iz prvega dela prvega tožbenega razloga je treba ugotoviti, ali je bila preučitev, ki jo je Komisija opravila glede pravilnosti razpisnega postopka, taka, da je bilo mogoče izključiti obstoj resnih težav pri presoji prodaje sredstev kompleksa Nürburgring, zaradi katerih bi bilo treba uvesti formalni postopek preiskave.

114    V skladu z ustaljeno sodno prakso se v primeru, da je podjetje, ki je prejelo pomoč, nezdružljivo z notranjim trgom, kupljeno po tržni ceni, torej po najvišji ceni, ki jo je bil za to družbo v položaju, v katerem se je znašla zlasti po tem, ko je bila deležna državnih pomoči, v običajnih konkurenčnih pogojih pripravljen plačati zasebni vlagatelj, element pomoči oceni na podlagi tržne cene in vključi v nakupno ceno. V takih okoliščinah ni mogoče šteti, da je bila kupcu dana prednost pred drugimi gospodarskimi subjekti na trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 29. aprila 2004, Nemčija/Komisija, C‑277/00, EU:C:2004:238, točka 80 in navedena sodna praksa).

115    Če je, nasprotno, prodaja sredstev upravičencev do državne pomoči opravljena po nižji ceni od tržne, se lahko neupravičena prednost prenese na kupca (glej v tem smislu sodbo z dne 28. marca 2012, Ryanair/Komisija, T‑123/09, EU:T:2012:164, točka 161).

116    Za preveritev tržne cene se lahko upošteva zlasti oblika, ki se uporablja za prenos družbe, na primer javni razpis, ki naj bi zagotovil prodajo pod tržnimi pogoji. Iz tega sledi, da je, kadar se podjetje prodaja v okviru odprtega, preglednega in brezpogojnega razpisnega postopka, mogoče domnevati, da je tržna cena enaka najvišji ponudbi, pri čemer mora biti dokazano, prvič, da je ta ponudba zavezujoča in verodostojna, in drugič, da upoštevanje drugih ekonomskih dejavnikov poleg cene ni upravičeno (glej v tem smislu sodbi z dne 24. oktobra 2013, Land Burgenland in drugi/Komisija, C‑214/12 P, C‑215/12 P in C‑223/12 P, EU:C:2013:682, točki 93 in 94, ter z dne 16. julija 2015, BVVG, C‑39/14, EU:C:2015:470, točka 32).

117    V skladu s sodno prakso se odprtost in preglednost razpisnega postopka presojata glede na sklop indicev, ki so značilni za okoliščine vsake zadeve (glej v tem smislu sodbo z dne 29. aprila 2004, Nemčija/Komisija, C‑277/00, EU:C:2004:238, točka 95).

118    Glede na sodno prakso, navedeno v točkah od 114 do 117 zgoraj, je treba v obravnavanem primeru preučiti utemeljenost različnih očitkov, navedenih v okviru prvega dela prvega tožbenega razloga, ob tem pa upoštevati dejstvo, da Splošno sodišče v tem okviru ne more odločati neposredno o sami zakonitosti razpisnega postopka.

i)      Očitek o nepreglednosti razpisnega postopka

119    Ker tožeča stranka trdi, da je bil razpisni postopek nepregleden, je treba spomniti (glej točko 9, sedma alinea, zgoraj), da je bil kot rok za predložitev potrdilnih ponudb najprej določen 11. december 2013, kot izhaja iz dopisa družbe KPMG z dne 17. oktobra 2013, in nato 17. februar 2014, kot izhaja iz dopisa družbe KPMG z dne 17. decembra 2013. V zadnjem dopisu je bilo pojasnjeno, da bodo upoštevane tudi ponudbe, predložene po izteku roka. Vendar je bilo v njem pojasnjeno, da bodo lahko prodajalci odločitev o izboru sprejeli kmalu po roku za oddajo ponudb.

120    Kot upravičeno trdi Komisija, je bila torej možnost predložitve ponudbe po 17. februarju 2014 znana vsem ponudnikom. Poleg tega je to, da je lahko kupec predložil svojo končno ponudbo 10. marca 2014, po izteku roka, in bil imenovan za izbranega ponudnika že 11. marca 2014, povsem v skladu z navedbami iz dopisa družbe KPMG z dne 17. decembra 2013.

121    Iz tega sledi, da na podlagi tega očitka ni mogoče ugotoviti, da bi morala Komisija imeti dvome glede obstoja prednosti, dodeljene kupcu v okviru razpisnega postopka, zaradi njegove nepreglednosti v zvezi z rokom, določenim za oddajo potrdilne ponudbe.

ii)    Očitek o diskriminatornosti razpisnega postopka

122    Tožeča stranka v okviru tega očitka trdi, da je bil razpisni postopek diskriminatoren. Zlasti naj kupec ne bi dokazal zajamčenega financiranja, ker naj dopis Deutsche Bank z dne 10. marca 2014 v podporo njegovi ponudbi, odobreni 11. marca 2014, ne bi imel zavezujočega učinka.

123    V dopisu družbe KPMG zainteresiranim vlagateljem z dne 17. oktobra 2013 je bilo pojasnjeno, da mora vsako financiranje s strani tretje osebe temeljiti na zavezujoči finančni zavezi (glej točko 9, deveta alinea, zgoraj). Preveriti je torej treba, ali je bila preučitev, ki jo je opravila Komisija in se navezuje na analizo nemških organov, taka, da je bilo mogoče izključiti dvome o zavezujoči naravi dopisa Deutsche Bank z dne 10. marca 2014.

124    Najprej, v dopisu Deutsche Bank z dne 10. marca 2014 je navedeno, da je ta pripravljena kupcu odobriti posojilo v višini 45 milijonov EUR. Pogoji tega financiranja so podrobno opisani, kar – kot upravičeno trdi Komisija – kaže na to, da je Deutsche Bank temeljito preučila zadevo in da sta si s kupcem izmenjevala informacije.

125    Dalje, dopis Deutsche Bank z dne 10. marca 2014 se večkrat sklicuje na zavezo Deutsche Bank, ki jo je ta sprejela do družbe Capricorn na podlagi navedenega dopisa. Banka Deutsche Bank se je torej štela za zavezano z navedenim dopisom.

126    V zvezi s tem – kot upravičeno trdi Komisija – primerjava dopisa Deutsche Bank z dne 10. marca 2014 s pripravljalnima in nezavezujočima dopisoma Deutsche Bank z dne 17. oziroma 25. februarja 2014 potrjuje zavezujočo naravo dopisa Deutsche Bank z dne 10. marca 2014. V dopisu z dne 17. februarja 2014 je tako navedeno, da ne pomeni zaveze Deutsche Bank, v nasprotju z dopisom Deutsche Bank z dne 10. marca 2014, ki se sklicuje na zavezo Deutsche Bank, ki jo je ta sprejela do družbe Capricorn na podlagi tega dopisa.

127    Nazadnje, v dopisu Deutsche Bank z dne 10. marca 2014 je pojasnjeno, da je zaveza, ki jo je ta sprejela, pogojena s tremi pogoji. V skladu s temi pogoji (izvedba transakcije, brez znatnih sprememb glede kupljenih sredstev, brez nezakonitosti) bi se lahko Deutsche Bank svoji zavezi izognila le, če nakup ne bi bil izveden pod predvidenimi pogoji.

128    Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev se ne zdi, da bi morala Komisija imeti dvome o zavezujoči naravi dopisa Deutsche Bank z dne 10. marca 2014.

129    Nasprotno in kot je Komisija upravičeno ugotovila v točki 272 obrazložitve končnega sklepa, tožeča stranka ni nikoli predložila dokaza o financiranju svoje ponudbe.

130    Tožeča stranka je 30. septembra 2013 predložila okvirno ponudbo za vsa sredstva kompleksa Nürburgring v višini 150 milijonov EUR. Ta ponudba ni vključevala dokaza o njeni sposobnosti financiranja, kar ji je družba KPMG omenila v dopisih z dne 11. in 17. decembra 2013 ter v dopisu z dne 18. decembra 2013. Tožeča stranka je prejela tudi dopis družbe KPMG z dne 17. oktobra 2013, v katerem je bilo pojasnjeno, da mora vsako financiranje s strani tretje osebe temeljiti na zavezujoči finančni zavezi.

131    Tožeča stranka je 17. februarja 2014 predložila končno ponudbo v višini 110 milijonov EUR za vsa sredstva. Takrat je trdila, da je od družbe DRC Capital LLP pridobila zavezujočo finančno zavezo za 30 milijonov EUR. Vendar ni bil ponudbi priložen noben dokument družbe DRC Capital, kar je družba KPMG tožeči stranki omenila v elektronskem sporočilu z dne 18. februarja 2014.

132    Tožeča stranka je 21. februarja 2014 navedla, da bi lahko vse zavezujoče finančne zaveze pridobila v obdobju od dveh do petih tednov. 11. marca 2014 je predložila posodobljeno različico končne ponudbe v skupni višini 150 milijonov EUR in potrdila, da bo vse zavezujoče finančne zaveze predložila najpozneje do 31. marca 2014. Nazadnje trdi, da je 26. marca 2014 od družbe Jupiter Financial prejela finančno zavezo, vendar priznava, da je ni nikoli predložila družbi KPMG. Družba KPMG je v elektronskem sporočilu z dne 9. aprila 2014 tožeči stranki navedla, da še vedno ni prejela pisnega potrdila tretje osebe, ki naj bi financirala njeno ponudbo.

133    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je imel kupec, katerega ponudba je bila izbrana, najprej na voljo dva pripravljalna dopisa Deutsche Bank z dne 17. oziroma 25. februarja 2014 in nato dopis Deutsche Bank z dne 10. marca 2014, v zvezi s katerim se ne zdi, da bi Komisija morala imeti dvome glede njegove zavezujoče narave, medtem ko tožeča stranka, katere ponudba ni bila izbrana, ni nikoli predložila nobenega dokaza o financiranju. Poleg tega je bila tožeča stranka večkrat opozorjena na zahtevo po zavezujoči finančni zavezi.

134    Glede na zgornje ugotovitve ni mogoče šteti, da bi Komisija ob upoštevanju dejanskih in pravnih okoliščin, ki jih navaja tožeča stranka, morala imeti dvome glede obstoja prednosti, dodeljene kupcu v okviru razpisnega postopka, zaradi njegove diskriminatornosti glede na zahtevo po zavezujoči finančni zavezi.

iii) Očitek o višini in financiranju ponudb družbe Capricorn in tožeče stranke

135    Tožeča stranka v okviru tega očitka trdi, da je predlagala najvišjo nakupno ceno in zajamčeno financiranje, medtem ko je bila ponudba družbe Capricorn, ki je bila nazadnje izbrana, nižja od njene in ni imela zajamčenega financiranja.

136    Ker je višina končne ponudbe za nakup, ki jo je predložila tožeča stranka, znašala 110 milijonov EUR, medtem ko je ponudba družbe Capricorn znašala 77 milijonov EUR, tožeča stranka upravičeno trdi, da je ponudila višjo nakupno ceno kot družba Capricorn.

137    Vendar je v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 116 zgoraj, mogoče predpostavljati, da tržna cena ustreza najvišji ponudbi, predloženi v okviru odprtega, preglednega in brezpogojnega razpisnega postopka, le če je dokazano, da je ta ponudba zavezujoča in verodostojna.

138    V obravnavanem primeru so morali biti zainteresirani vlagatelji v skladu z dopisoma, ki jim ju je 19. julija in 17. oktobra 2013 poslala družba KPMG, izbrani zlasti ob upoštevanju zahteve po zagotovitvi varnosti transakcije (glej točko 9, deveta alinea, zgoraj).

139    Tožeča stranka napačno trdi, da je ponudila zajamčeno financiranje, saj ni nikoli predložila nobenega dokaza o financiranju. Iz točke 272 obrazložitve končnega sklepa izhaja, da so lahko nemški organi, ker ni bilo dokazov o njeni finančni sposobnosti in solventnosti, dvomili o njeni sposobnosti, da zbere potrebna finančna sredstva za plačilo nakupne cene, ki jo je ponudila, ter s tem o verodostojnosti njene ponudbe in njeni skladnosti z zahtevo po zagotovitvi varnosti plačila prodajne cene.

140    Nasprotno je imela družba Capricorn najprej na voljo dva pripravljalna dopisa Deutsche Bank z dne 17. in 25. februarja 2014 ter nato dopis Deutsche Bank z dne 10. marca 2014, glede katerega je bilo že ugotovljeno, da Komisiji ni bilo treba dvomiti o njegovi zavezujoči naravi (glej točki 128 in 133 zgoraj).

141    Poleg tega sta, kot je navedeno v točki 273 obrazložitve končnega sklepa, v zadnji fazi pogajanj, opravljenih v okviru razpisnega postopka, sodelovala le ponudnik 2 in družba Capricorn, katerih ponudbi sta bili nižji od ponudbe tožeče stranke, vendar sta vključevali zavezo o financiranju. Prodajalci so ponudbo družbe Capricorn torej primerjali s ponudbo ponudnika 2. To potrjuje dejstvo, da je bila po mnenju odvetnikov prodajalcev na dan 26. februarja 2014 potrdilna ponudba ponudnika 2 najboljša ponudba, čeprav je bila nižja od ponudbe družbe Capricorn, in da so se prodajalci ravno zaradi višjega zneska ponudbe zadnjenavedene družbe tudi poskušali dogovoriti o prodaji sredstev kompleksa Nürburgring z družbo Capricorn. Iz točke 273 obrazložitve končnega sklepa pa izhaja, da sta bila ponudba in zaveza o financiranju, ki ju je nazadnje predložila družba Capricorn, višja od ponudbe in obljube o financiranju, ki ju je predložil ponudnik 2.

142    Ni torej dokazano, da bi morala imeti Komisija dvome glede dejstva, da je bila družba Capricorn ponudnik, ki je predložil najboljšo zavezujočo in verodostojno ponudbo, ob upoštevanju ne le cene, ki je bila predlagana, temveč tudi jamstev glede zagotovitve varnosti transakcije, ki so bila ponujena. Povedano drugače, ni dokazano, da bi morala dvomiti o tem, da „so bila zadevna sredstva prodana ponudniku, ki je predložil najvišjo ponudbo, vključno z dokazom o financiranju,“ kot je poudarjeno v točki 276 obrazložitve končnega sklepa, in o tem, da „je katera koli ponudba vključevala višjo ceno z varnim financiranjem v primerjavi s ponudbo podjetja Capricorn“, kot je poudarjeno v točki 281 obrazložitve istega sklepa.

143    Tudi ta očitek je torej treba zavrniti.

144    V skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 114 do 117 zgoraj, je bila preučitev Komisije torej taka, da je bilo mogoče izključiti vse dvome glede obstoja neupravičene prednosti za kupca v okviru razpisnega postopka in s tem glede dodelitve državne pomoči zadnjenavedenemu. Zato ni mogoče ugotoviti, da prvi del prvega tožbenega razloga razkriva resne težave pri presoji prodaje sredstev kompleksa Nürburgring, zaradi katerih bi morala Komisija uvesti formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU.

145    Zato je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti.

2)      Drugi del prvega tožbenega razloga: prednost, dodeljena kupcu v okviru najemne pogodbe v zvezi s sredstvi kompleksa Nürburgring

146    Tožeča stranka v drugem delu prvega tožbenega razloga trdi, da je bila kupcu dodeljena tudi ugodnost v okviru najemne pogodbe v zvezi s sredstvi kompleksa Nürburgring. Iz točke 56 obrazložitve končnega sklepa izhaja, da je bil ta najem sklenjen med neodvisno družbo prodajalcev, ki je konkretno delovala kot skrbnica navedenih sredstev, in operativnim podjetjem, ki ga je ustanovila družba Capricorn, za obdobje od 1. januarja 2015 za ureditev prehodnega položaja, ki je ustrezal morebitni uresničitvi pogoja, na katerega je bila vezana prodaja sredstev kompleksa Nürburgring družbi Capricorn, in sicer temu, da Komisija sprejme sklep, s katerim se zavrne kakršno koli tveganje, da bi moral kupec navedenih sredstev vrniti pomoč prodajalcem. Letna najemnina ni presegala 5 milijonov EUR, medtem ko bi morala po mnenju tožeče stranke znašati vsaj 7,7 milijona EUR.

147    Komisija izpodbija to utemeljevanje in trdi zlasti, da je najemnina pomenila le predčasno plačilo delov prodajne cene za sredstva kompleksa Nürburgring, ki je bila sama v skladu s tržnimi pogoji.

148    Iz razlogov, navedenih v točkah od 119 do 133 zgoraj, ni mogoče šteti, da bi morala Komisija imeti dvome o preglednosti in nediskriminatornosti razpisnega postopka.

149    Iz teh istih razlogov Komisija utemeljeno ni imela dvomov glede obstoja prednosti, dodeljene kupcu v okviru razpisnega postopka, vključno glede najemne pogodbe v zvezi s sredstvi kompleksa Nürburgring, ki je bila dogovorjena za primer, če pogoji, določeni za izvedbo prodaje, ne bi bili izpolnjeni.

150    Zato je treba drugi del prvega tožbenega razloga zavrniti.

3)      Tretji del prvega tožbenega razloga: uporaba državnih sredstev v okviru prodaje sredstev kompleksa Nürburgring kupcu

151    Tožeča stranka v tretjem delu prvega tožbenega razloga trdi, da Komisija ni preučila, ali so bila v okviru prodaje sredstev kompleksa Nürburgring družbi Capricorn uporabljena državna sredstva. Morala pa bi ugotoviti, da so bila.

152    Komisija te trditve izpodbija.

153    Spomniti je treba, da lahko Komisija ustavi postopek s pritožbo, kadar lahko že takoj izključi opredelitev zadevnih ukrepov za državno pomoč, potem ko je ugotovila, da eden od bistvenih pogojev za uporabo člena 107(1) PDEU ni izpolnjen (glej v tem smislu sodbo z dne 5. aprila 2006, Deutsche Bahn/Komisija, T‑351/02, EU:T:2006:104, točka 104).

154    V obravnavanem primeru je Komisija v točkah od 266 do 281 obrazložitve končnega sklepa preučila, ali je bil razpisni postopek odprt, pregleden, nediskriminatoren in brezpogojen ter ali je bila družba Capricorn ponudnik, ki je predložil najboljšo ponudbo skupaj z jamstvom financiranja, v bistvu z namenom, da bi preverila, ali so bila sredstva kompleksa Nürburgring prodana po njihovi tržni ceni, v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 116 zgoraj.

155    Če bi bila prodaja sredstev kompleksa Nürburgring opravljena po nižji ceni od tržne, kot je opozorjeno v točki 115 zgoraj, bi bila lahko kupcu dodeljena neupravičena prednost (sodba z dne 28. marca 2012, Ryanair/Komisija, T‑123/09, EU:T:2012:164, točka 161). Preučitev Komisije se je torej nanašala na vprašanje, ali je bila v obravnavanem primeru družbi Capricorn dodeljena taka prednost v okviru razpisnega postopka.

156    Komisija je ugotovila, da ker ni bilo take prednosti, družbi Capricorn v okviru prodaje sredstev kompleksa Nürburgring ni bila odobrena državna pomoč. Povedano drugače, Komisija je ugotovila, da eden od bistvenih pogojev za uporabo člena 107(1) PDEU v zvezi z obstojem prednosti ni bil izpolnjen.

157    Zato Komisiji ni mogoče utemeljeno očitati, da ni preučila tudi, ali je bil izpolnjen pogoj v zvezi s posredovanjem države ali z državnimi sredstvi.

158    Posledično je treba ugotoviti, da preučitev tretjega dela prvega tožbenega razloga in s tem prvega tožbenega razloga v celoti ni razkrila indicev o obstoju dvomov glede opredelitve prodaje sredstev kompleksa Nürburgring kot državne pomoči, zaradi katerih bi bilo treba uvesti formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU.

159    Prvi tožbeni razlog v povezavi s prvim delom četrtega tožbenega razloga je torej treba zavrniti.

e)      Tretji tožbeni razlog: neupoštevanje nadaljevanja postopka prodaje z odstopom deleža družbe Capricorn v namenski družbi za nakup sredstev kompleksa Nürburgring končnemu kupcu

160    Tožeča stranka v tretjem tožbenem razlogu trdi, da je Komisija v končnem sklepu napačno navedla, da je bil postopek prodaje sredstev kompleksa Nürburgring končan 11. marca 2014 z njihovo dodelitvijo družbi Capricorn.

161    Prodajalci naj bi namreč julija 2014 nadaljevali postopek prodaje, potem ko se je izkazalo, da družba Capricorn ni sposobna izvesti drugega delnega plačila nakupne cene. Od septembra 2014 naj bi potekala neformalna pogajanja, med katerimi naj bi prodajalci sami predlagali prenos sredstev kompleksa Nürburgring, kar naj bi 28. oktobra 2014 privedlo do odstopa deleža družbe Capricorn v namenski družbi za nakup teh sredstev končnemu kupcu. Tudi nadaljevanje postopka prodaje naj ne bi bilo v skladu z zahtevami odprtosti, preglednosti, nediskriminatornosti in brezpogojnosti.

162    Po mnenju tožeče stranke odstop deleža družbe Capricorn v namenski družbi za nakup sredstev kompleksa Nürburgring končnemu kupcu pomeni konec postopka prodaje navedenih sredstev ter je bil sklenjen v interesu prodajalcev in ne družbe Capricorn. Ta namreč od tega odstopa ni imela nobene koristi, razen prenehanja svojih pogodbenih obveznosti. Dejstvo, da je bila cena odstopa tega deleža enaka ceni prodaje sredstev kompleksa Nürburgring družbi Capricorn, naj v obravnavanem primeru ne bi upravičevalo neobstoja obveznosti izvedbe novega razpisnega postopka.

163    Komisija te trditve izpodbija.

164    Iz razlogov, ki so bili že navedeni v točkah 103 in 104 zgoraj, Komisiji ni mogoče očitati, da se v končnem sklepu ni izrekla o nadaljevanju postopka prodaje z odstopom deleža družbe Capricorn v namenski družbi za nakup sredstev kompleksa Nürburgring končnemu kupcu, ker je bil navedeni odstop izveden, kot priznava tožeča stranka sama, po sprejetju navedenega sklepa.

165    Poleg tega, čeprav iz članka v medijih z dne 30. septembra 2014 izhaja, da je banka Deutsche Bank umaknila svoje financiranje za družbo Capricorn in da sta stečajna upravitelja iskala nove prevzemnike sredstev kompleksa Nürburgring, tožeča stranka ni dokazala, da je imela Komisija te informacije na voljo ali bi jih lahko imela na voljo, ko je sprejela končni sklep.

166    Vsekakor je bil v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 114 do 117 zgoraj, in kot je zatrdila Komisija v stališčih z dne 13. decembra 2017 v odgovor na pisna vprašanja Splošnega sodišča, namen njene preučitve raziskati, ali je bil razpisni postopek odprt, pregleden, nediskiminatoren in brezpogojen, da bi preverila, ali so bila sredstva kompleksa Nürburgring prodana po tržni ceni. V nasprotnem primeru bi bila lahko navedena prodaja opravljena po nižji ceni od tržne, kupcu pa dodeljena neupravičena prednost.

167    Zato je treba šteti, da je bila pomoč, ki bi jo po mnenju tožeče stranke (glej točko 10 zgoraj) morala ugotoviti Komisija v drugem izpodbijanem sklepu ter bi morala ustrezati razliki med ceno, ki jo je plačala družba Capricorn za nakup sredstev kompleksa Nürburgring, in tržno ceno teh sredstev, družbi Capricorn odobrena 11. marca 2014, tj. na datum, ko so bila sredstva kompleksa Nürburgring dodeljena tej družbi in ko je bila podpisana pogodba o prodaji, v kateri je bila določena cena za nakup sredstev kompleksa Nürburgring, ki jo je morala plačati družba Capricorn. Iz tega sledi, da dejstva, poznejša od tega datuma, kot so težave družbe Capricorn v fazi izpolnitve pogodbe o prodaji in odstop njenega deleža v namenski družbi za nakup sredstev kompleksa Nürburgring končnemu kupcu, niso bila upoštevna pri preučitvi vprašanja, ali je bila v okviru razpisnega postopka družbi Capricorn morda odobrena pomoč.

168    Nazadnje, kot upravičeno trdi Komisija v stališčih z dne 13. decembra 2017 v odgovor na pisna vprašanja Splošnega sodišča, bi morala tožeča stranka, če bi želela, da preuči tudi obstoj nove pomoči, ki izhaja iz domnevnega nadaljevanja postopka prodaje po sprejetju drugega izpodbijanega sklepa, v zvezi s tem vložiti novo pritožbo.

169    Iz tega sledi, da trditve, navedene v podporo tretjemu tožbenemu razlogu, ki se nanaša na neupoštevanje nadaljevanja postopka prodaje po sprejetju drugega izpodbijanega sklepa, ne omogočajo ugotovitve, da je Komisija ob koncu faze predhodne preučitve naletela na težave pri presoji prodaje sredstev kompleksa Nürburgring, zaradi katerih bi morala uvesti formalni postopek preiskave.

170    Tretji tožbeni razlog v povezavi s prvim delom četrtega tožbenega razloga je torej treba zavrniti.

f)      Peti tožbeni razlog: pomanjkljiva obrazložitev

171    Tožeča stranka v petem tožbenem razlogu trdi, da Komisija ni odgovorila na njene očitke glede, prvič, preučitve zahteve po zagotovitvi varnosti transakcije, drugič, nadaljevanja postopka prodaje in odstopa sredstev kompleksa Nürburgring končnemu kupcu, tretjič, uporabe državnih sredstev ter vključenosti države v sklenitev prodaje in najema v zvezi s sredstvi kompleksa Nürburgring, četrtič, dodatne odobritve državne pomoči v višini šestih milijonov EUR v korist kupca, ki ustreza delnemu plačilu nakupne cene, iz dobička upravljavca kompleksa Nürburgring za poslovno leto 2014 (glej točko 6 zgoraj), petič, vloge odvetniške pisarne, ki je zastopala kupca in prodajalce, šestič, diskriminatornosti razpisnega postopka v zvezi z dogovori, povezanimi z upravljanjem kompleksa Nürburgring, sedmič, najemne pogodbe, sklenjene med kupcem in prodajalci, ter vprašanja, ali je pomenila državno pomoč, in osmič, preveritve nakupne cene za sredstva kompleksa Nürburgring na podlagi strokovnih mnenj.

172    Tožeča stranka trdi tudi, da Komisija ni zagotovila jasne in nedvoumne obrazložitve v zvezi z, po eni strani, organizacijo, navedeno v točki 56 obrazložitve končnega sklepa, vzpostavljeno po zaključku prodaje sredstev kompleksa Nürburgring za zagotovitev njegovega začasnega delovanja do izvršljivega sklepa Komisije, ki bi pojasnil pravni položaj družbe Capricorn glede pomoči prodajalcem, in, po drugi strani, zahtevo po zagotovitvi varnosti te transakcije.

173    Nazadnje, tožeča stranka trdi, da Komisija v okviru preučitve zahteve po zagotovitvi varnosti transakcije ter povezav med stečajnima upraviteljema in državo ni zagotovila podrobnejše obrazložitve glede sprememb njene prakse odločanja.

174    Komisija te trditve izpodbija.

175    Obrazložitev, predpisana s členom 296, drugi odstavek, PDEU, mora omogočati, da se zainteresirane osebe seznanijo z razlogi za sprejeti ukrep in da lahko sodišče Unije opravi svoj nadzor (glej v zvezi z državnimi pomočmi sodbe z dne 6. septembra 2006, Portugalska/Komisija, C‑88/03, EU:C:2006:511, točki 88 in 89, z dne 22. aprila 2008, Komisija/Salzgitter, C‑408/04 P, EU:C:2008:236, točka 56, in z dne 30. aprila 2009, Komisija/Italija in Wam, C‑494/06 P, EU:C:2009:272, točki 48 in 49). Komisija mora vložniku pritožbe navesti zadostne razloge, iz katerih okoliščine dejanskega in pravnega stanja, navedene v pritožbi, niso zadoščale za dokaz o obstoju državne pomoči (sodbi z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 64, in z dne 1. julija 2008, Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, EU:C:2008:375, točka 89).

176    V obravnavanem primeru točke od 266 do 281 obrazložitve končnega sklepa pod naslovom „Pritožbe v zvezi s prodajo sredstev [kompleksa Nürburgring]“ vsebujejo podrobno predstavitev razlogov, zaradi katerih se je Komisija odločila, da prodaja sredstev kompleksa Nürburgring družbi Capricorn ne pomeni državne pomoči. Ta obrazložitev zadošča, da se lahko zainteresirane osebe seznanijo z razlogi za sprejeti ukrep in da lahko sodišče Unije opravi svoj nadzor ter da lahko tožeča stranka razume razloge, iz katerih okoliščine dejanskega in pravnega stanja, navedene v njeni pritožbi, niso zadoščale za dokaz o obstoju državne pomoči.

177    Zlasti in v nasprotju s trditvijo tožeče stranke Komisija ni opustila odgovora na njene očitke v zvezi z zahtevo po zagotovitvi varnosti transakcije, ki so preučeni v točkah 272 in 273 obrazložitve končnega sklepa, ki se nanašata na dokaz o financiranju ponudb tožeče stranke in družbe Capricorn, pogajanji o dogovorih, povezanih z upravljanjem kompleksa Nürburgring s strani družbe Capricorn, ki so navedena v točki 275(e) obrazložitve istega sklepa, ali vlogo odvetniške pisarne, ki je zastopala kupca in prodajalce, ki je navedena v točki 275(j) obrazložitve navedenega sklepa.

178    Torej, tudi če bi Komisija opustila odgovor na druge očitke tožeče stranke iz njene pritožbe, ta opustitev ne more pomeniti kršitve obveznosti obrazložitve, ker ta ne pomeni, da mora predstaviti druge elemente razen dejstev in pravnih ugotovitev, za katere šteje, da so bistvenega pomena za sistematiko sklepa. Zaradi potrebne soodvisnosti med razlogi, ki jih navede vlagatelj pritožbe, in obrazložitvijo sklepa Komisije namreč ni mogoče zahtevati, da je Komisija dolžna zavrniti vsako od trditev, ki so bile navedene v utemeljitev teh razlogov (glej sodbi z dne 1. julija 2008, Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, EU:C:2008:375, točka 96 in navedena sodna praksa, in z dne 3. marca 2010, Freistaat Sachsen/Komisija, T‑102/07 in T‑120/07, EU:T:2010:62, točka 180 in navedena sodna praksa).

179    To še toliko bolj velja v primeru sklepa, sprejetega ob koncu faze predhodne preučitve pomoči, ki mora zato, ker je sprejet v kratkem roku, zajemati le razloge, iz katerih je Komisija menila, da ne gre za resne težave pri presoji zadevnega ukrepa, ki bi utemeljevale uvedbo formalnega postopka preiskave (sodbi z dne 15. junija 1993, Matra/Komisija, C‑225/91, EU:C:1993:239, točka 48, in z dne 22. decembra 2008, Régie Networks, C‑333/07, EU:C:2008:764, točka 65).

180    Iz tega sledi, da peti tožbeni razlog, ki se nanaša na pomanjkljivost obrazložitve, ne omogoča ugotovitve, da je Komisija ob koncu faze predhodne preučitve naletela na težave pri presoji prodaje sredstev kompleksa Nürburgring, zaradi katerih bi morala uvesti formalni postopek preiskave.

181    Glede na zgoraj navedeno je treba peti tožbeni razlog zavrniti.

182    Iz tega sledi, da niti prvi del četrtega tožbenega razloga niti prvi, tretji in peti tožbeni razlog ne omogočajo ugotovitve, da je Komisija ob koncu faze predhodne preučitve naletela na težave pri presoji prodaje sredstev kompleksa Nürburgring, zaradi katerih bi morala uvesti formalni postopek preiskave.

g)      Drugi del četrtega tožbenega razloga: kršitev člena 20(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 659/1999

183    Tožeča stranka v drugem delu četrtega tožbenega razloga trdi, da je Komisija kršila člen 20(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 659/1999, ker je ni obvestila o svoji nameri, da zavrne njeno pritožbo, in je ni pozvala k predložitvi novih pripomb.

184    Komisija te trditve izpodbija.

185    Člen 20(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 659/1999, kot je bil spremenjen z Uredbo Sveta (EU) št. 734/2013 z dne 22. julija 2013 o spremembi Uredbe št. 659/1999 (UL 2013, L 204, str. 15), določa, da „[č]e Komisija meni, da zainteresirana stranka ne izpolnjuje obveznega pritožbenega obrazca ali da dejstva in pravna vprašanja, ki jih je predložila zainteresirana stranka, ne predstavljajo zadostnih razlogov, da bi bilo med prvo preučitvijo ugotovljeno, da obstaja nezakonita pomoč ali zloraba pomoči, zainteresirano stranko o tem obvesti ter jo pozove, naj pošlje pripombe v predpisanem času, ki običajno ni daljši od enega meseca“. Poleg tega „[č]e zainteresirana stranka v predpisanem roku ne poda svojih stališč, se šteje, da je pritožba umaknjena“.

186    Člen 20(2), tretji pododstavek, Uredbe št. 659/1999, kot je bil spremenjen z Uredbo št. 734/2013, določa, da „Komisija pritožniku pošlje izvod sklepa o zadevi glede vsebine pritožbe“.

187    Člen 20(2) Uredbe št. 659/1999 je treba razlagati glede na pravilo iz točke 48 Kodeksa najboljših praks pri izvajanju postopkov za nadzor državne pomoči (UL 2009, C 136, str. 13), ki določa, da si bo Komisija načeloma prizadevala v dvanajstih mesecih sprejeti odločbo o prednostnih zadevah v skladu s členom 4 Uredbe št. 659/1999 in kopijo nasloviti na pritožnika ali pritožniku poslati začeten upravni dopis, v katerem bo opredelila svoje predhodno mnenje o neprednostnih zadevah.

188    Na podlagi drugega in tretjega pododstavka člena 20(2) Uredbe št. 659/1999, ki ureja pravice zainteresirane stranke, lahko Komisija po tem, ko je od take zainteresirane stranke dobila podatke o domnevni nezakoniti pomoči, bodisi presodi, da ni zadostnih razlogov, da bi zavzela stališče o zadevi in o tem obvesti zainteresirano stranko, bodisi sprejme odločbo o zadevi v zvezi z vsebino predloženih podatkov (sodba z dne 18. novembra 2010, NDSHT/Komisija, C‑322/09 P, EU:C:2010:701, točka 55).

189    V obravnavanem primeru je Komisija sprejela sklep po preučitvi informacij, ki jih je predložila tožeča stranka, in zavzetju stališča o njih.

190    Ugotoviti je torej treba, da Komisija ni kršila člena 20(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 659/1999.

191    Zato je treba drugi del četrtega tožbenega razloga zavrniti.

192    Zdaj je treba preučiti četrti del četrtega tožbenega razloga, nato pa tretji del četrtega tožbenega razloga.

h)      Četrti del četrtega tožbenega razloga: neizvedba skrbne preučitve pritožbe tožeče stranke

193    Tožeča stranka v četrtem delu četrtega tožbenega razloga trdi, da Komisija ni opravila skrbne preučitve razpisnega postopka. Zlasti naj od prodajalcev in nemških organov ne bi zahtevala dodatnih informacij ter naj bi se oprla le na tiste, ki sta ju nemškim organom predložila stečajna upravitelja in katerih zanesljivost bi morala preveriti. Poleg tega naj Komisija ne bi ugodila predlogu tožeče stranke z dne 6. julija 2014, naj Zvezni republiki Nemčiji in zadevnim tretjim osebam postavi dodatna vprašanja.

194    Komisija te trditve izpodbija.

195    Komisija mora v skladu s sodno prakso Sodišča skrbno in nepristransko preučiti pritožbe, ki jih prejme na področju državnih pomoči, zaradi česar mora morda pritožbo preiskati tako, da ne preuči le dejanskih in pravnih okoliščin, s katerimi jo je seznanil vložnik pritožbe, temveč preuči tudi elemente, na katere se vložnik pritožbe ni izrecno skliceval (sodbi z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 62, in z dne 2. septembra 2010, Komisija/Scott, C‑290/07 P, EU:C:2010:480, točka 90).

196    Čeprav mora v okviru nadzora državnih pomoči država članica na podlagi dolžnosti lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU sodelovati s Komisijo tako, da ji predloži elemente, na podlagi katerih se ta lahko izreče glede tega, ali ima zadevni ukrep naravo državne pomoči, še vedno velja, da mora Komisija v interesu dobrega upravljanja temeljnih pravil Pogodbe o državnih pomočeh opraviti skrbno in nepristransko preučitev ter da mora zaradi tega zlasti skrbno preučiti elemente, ki jih ji je predložila država članica (glej sodbo z dne 22. oktobra 2008, TV2/Danska in drugi/Komisija, T‑309/04, T‑317/04, T‑329/04 in T‑336/04, EU:T:2008:457, točka 183 in navedena sodna praksa).

197    Komisija tako kljub diskrecijski pravici, ob upoštevanju svoje dolžnosti skrbne in nepristranske preiskave, ne sme opustiti zahteve za posredovanje podatkov, za katere se zdi, da bodo potrdili ali ovrgli druge upoštevne podatke za preiskavo zadevnega ukrepa, katerih zanesljivosti ni mogoče šteti za zadostno dokazano (sodba z dne 26. junija 2008, SIC/Komisija, T‑442/03, EU:T:2008:228, točka 225).

198    Nazadnje, Komisija mora presojo v okviru predhodne preučitve, ki jo določa člen 108(3) PDEU, oblikovati na podlagi informacij, s katerimi jo seznani zadevna država, in informacij, ki ji jih predložijo morebitni pritožniki (sodba z dne 3. maja 2001, Portugalska/Komisija, C‑204/97, EU:C:2001:233, točka 35).

199    Tožeča stranka v prvem očitku trdi, da njena pritožba ni bila skrbno preučena, ker Komisija ni ugodila njenemu predlogu z dne 6. julija 2014, naj Zvezni republiki Nemčiji in zadevnim tretjim osebam postavi dodatna vprašanja.

200    V zvezi s tem je treba spomniti, da – kot je bilo navedeno v točki 178 zgoraj – Komisija ni dolžna izraziti stališča glede vseh trditev, ki jih pred njo navedejo zainteresirane osebe. Zadostuje, da predstavi dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistvenega pomena za sistematiko sklepa (glej sodbi z dne 1. julija 2008, Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, EU:C:2008:375, točka 96 in navedena sodna praksa, in z dne 3. marca 2010, Freistaat Sachsen/Komisija, T‑102/07 in T‑120/07, EU:T:2010:62, točka 180 in navedena sodna praksa).

201    Ker tožeča stranka ni dokazala, da je Komisija opustila preiskavo ali preveritev informacij, potrebnih za sprejetje drugega izpodbijanega sklepa, je torej treba ta očitek zavrniti.

202    Tožeča stranka v drugem očitku trdi, da njena pritožba ni bila skrbno preučena, ker Komisija od prodajalcev in nemških organov ni zahtevala dodatnih informacij ter se je oprla le na tiste, ki sta ju nemškim organom predložila stečajna upravitelja.

203    V zvezi s tem iz listin v spisu izhaja, da je Komisija po vložitvi pritožbe tožeče stranke od nemških organov zahtevala informacije 23. maja ter 4. in 7. julija 2014, te pa so bile predložene 23. aprila, 26. maja in 10. julija 2014. Službe Komisije so se s predstavniki nemških organov, stečajnima upraviteljema in družbo KPMG sestale 22. julija in 5. septembra 2014.

204    Komisija je v točkah od 272 do 276 obrazložitve končnega sklepa preučila in s pripombami tožeče stranke, navedenimi v točkah od 115 do 120 obrazložitve navedenega sklepa, primerjala pripombe stečajnih upraviteljev, ki so jih posredovali nemški organi, navedene v točkah od 121 do 135 obrazložitve istega sklepa. Komisija je v njih predstavila lastne ugotovitve in pripombe glede upoštevnih elementov, zlasti dokaz o sposobnosti financiranja nakupa sredstev kompleksa Nürburgring tožeče stranke na eni strani in družbe Capricorn na drugi strani.

205    Komisija je torej v obravnavanem primeru dejansko preučila in presodila informacije, ki jih je predložila tožeča stranka, in informacije, ki so jih predložili nemški organi. V tem okviru nikakor ni mogoče ugotoviti, da preiskava Komisije ni bila zadostna ali da ta ni izpolnila svoje obveznosti, da skrbno preuči pritožbo.

206    Ta drugi očitek in s tem četrti del četrtega tožbenega razloga je torej treba zavrniti kot neutemeljena.

i)      Tretji del četrtega tožbenega razloga: neizvedba nepristranske preučitve pritožbe tožeče stranke

207    Tožeča stranka v tretjem delu četrtega tožbenega razloga trdi, da Komisija ni mogla nepristransko preučiti njene pritožbe zaradi izjave predstavnika člana Komisije, pristojnega za konkurenco, ki je bila objavljena v medijih 15. maja 2014 (v nadaljevanju: sporna izjava). Iz te izjave, kot je bila navedena v članku v medijih, ki ga je predložila tožeča stranka, izhaja, da so po informacijah, ki jih je imela na voljo Komisija, nemški organi sledili smernicam člana Komisije, pristojnega za konkurenco, v dopisu z začetka postopka prodaje sredstev kompleksa Nürburgring, in da so bila ta prodana najboljšemu ponudniku ob koncu odprtega, preglednega in nediskriminatornega izbirnega postopka oziroma po zakonitem razpisnem postopku in po tržni ceni.

208    Komisija te trditve izpodbija.

209    V skladu z ustaljeno sodno prakso na področju omejevalnih sporazumov ali zlorab prevladujočega položaja lahko nepravilnost, kot je razkritje v medijih, ki ni omejeno na izraz osebnega stališča člana Komisije, pristojnega za konkurenco, o združljivosti preučevanih ukrepov s pravom Unije, privede do razglasitve ničnosti sklepa o teh ukrepih, če se dokaže, da bi imel navedeni sklep drugačno vsebino, če te nepravilnosti ne bi bilo (sodbi z dne 16. decembra 1975, Suiker Unie in drugi/Komisija, od 40/73 do 48/73, 50/73, od 54/73 do 56/73, 111/73, 113/73 in 114/73, EU:C:1975:174, točka 91, in z dne 6. julija 2000, Volkswagen/Komisija, T‑62/98, EU:T:2000:180, točka 283).

210    V skladu z navedeno sodno prakso mora tožeča stranka predložiti vsaj indice v podporo takemu predlogu (sodba z dne 15. marca 2006, BASF/Komisija, T‑15/02, EU:T:2006:74, točka 606).

211    Ta sodna praksa, ki se nanaša na uporabo členov 101 in 102 PDEU, se lahko po analogiji uporabi za postopke na področju državnih pomoči v zvezi z uporabo členov 107 in 108 PDEU ter zlasti v obravnavanem primeru.

212    V skladu s to sodno prakso pa je treba poudariti, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza ali indica, da bi končni sklep lahko imel drugačno vsebino, če sporna izjava ne bi bila dana. Splošno sodišče je namreč ugotovilo, da preučitev prvega, tretjega in petega tožbenega razloga ter prvega dela četrtega tožbenega razloga ne omogoča ugotovitve, da je Komisija ob koncu faze predhodne preučitve naletela na težave pri presoji prodaje sredstev kompleksa Nürburgring, zaradi katerih bi morala uvesti formalni postopek preiskave. Splošno sodišče je ugotovilo tudi, da četrti del četrtega tožbenega razloga ne omogoča ugotovitve, da preiskava Komisije ni bila zadostna ali da ta ni izpolnila svoje obveznosti, da skrbno preuči pritožbo.

213    Ne da bi se bilo treba izreči o naravi ali obsegu sporne izjave, je treba torej zavrniti tretji del četrtega tožbenega razloga in s tem četrti tožbeni razlog v celoti.

214    Ker so bili tožbeni razlogi, ki se nanašajo na razglasitev ničnosti drugega izpodbijanega sklepa zaradi kršitve postopkovnih pravic, ki jih tožeča stranka uveljavlja na podlagi člena 108(2) PDEU, zavrnjeni, je treba zavrniti predlog za razglasitev ničnosti navedenega sklepa.

215    Tožeča stranka je predložila več dokaznih predlogov za zaslišanje prič. Ker se ti ne zdijo nujni za rešitev spora in zlasti za preveritev, ali bi morala Komisija zaradi dejstev ali indicev, ki jih je predložila tožeča stranka, imeti dvome, jih je treba zavrniti.

216    Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba odločiti, da je treba tožbo zavrniti kot delno nedopustno, v preostalem pa kot neutemeljeno.

IV.    Stroški

217    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Predlog za ustavitev postopka v zvezi s tožbo se združi z vsebinskim odločanjem.

2.      Predlog za ustavitev postopka v zvezi s tožbo se zavrne.

3.      Tožba se zavrne.

4.      Družba NeXovation, Inc. nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.

Pelikánová

Valančius

Nihoul

Svenningsen

 

      Öberg

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu,19. junija 2019.

Podpisi


Kazalo



*      Jezik postopka: angleščina.