Language of document : ECLI:EU:T:2020:410

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti senat)

z dne 9. septembra 2020(*)

„Jezikovna ureditev – Razpis javnega natečaja za zaposlitev upravnih uslužbencev na področju revizije – Znanje jezikov – Omejitev pri izbiri drugega jezika natečaja na angleščino, francoščino in nemščino – Jezik komuniciranja – Uredba št. 1 – Člen 1d(1), člen 27 in člen 28(f) Kadrovskih predpisov – Diskriminacija na podlagi jezika – Upravičenost – Interes službe – Sorazmernost“

V zadevi T‑437/16,

Italijanska republika, ki jo zastopa G. Palmieri, agentka, skupaj s P. Gentilijem, avvocato dello Stato,

tožeča stranka,

ob intervenciji

Kraljevine Španije, ki jo zastopa L. Aguilera Ruiz, agent,

intervenientka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata G. Gattinara in D. Milanowska, agenta,

tožena stranka,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti razpisa javnega natečaja EPSO/AD/322/16 za sestavo rezervnih seznamov upravnih uslužbencev na področju revizije (AD 5/AD 7) (UL 2016, C 171 A, str. 1),

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat),

v sestavi M. J. Costeira, predsednica, D. Gratsias (poročevalec), sodnik, in M. Kancheva, sodnica,

sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 5. decembra 2019

izreka naslednjo

Sodbo

I.      Dejansko stanje

1        Evropski urad za izbor osebja (EPSO), ustanovljen s Sklepom 2002/620/ES Evropskega parlamenta, Sveta, Komisije, Sodišča, Računskega sodišča, Ekonomsko-socialnega odbora, Odbora regij in Evropskega varuha človekovih pravic z dne 25. julija 2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 46), je 12. maja 2016 v Uradnem listu Evropske unije objavil razpis javnega natečaja EPSO/AD/322/16 za sestavo rezervnih seznamov upravnih uslužbencev na področju revizije (AD 5/AD 7) (UL 2016, C 171 A, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijani razpis). Kot je bilo navedeno v tem razpisu, naj bi institucije Evropske unije, „zlasti Evropska komisija v Bruslju in Evropsko računsko sodišče v Luxembourgu“, zadevna seznama uporabile za zaposlovanje novih javnih uslužbencev Unije.

2        V uvodu izpodbijanega razpisa je navedeno tudi, da ta razpis skupaj s Splošnimi pravili za javne natečaje, objavljenimi v Uradnem listu Evropske unije z dne 27. februarja 2015 (UL 2015, C 70 A, str. 1, v nadaljevanju: splošna pravila), pomeni pravno zavezujoč okvir za zadevni izbirni postopek. Vendar je natančneje določeno, da se Priloga II k splošnim pravilom, naslovljena „Splošne smernice kolegija vodij uprav za rabo jezikov na natečajih EPSO“, ne uporablja za zadevni izbirni postopek in da jo nadomešča besedilo iz Priloge II k izpodbijanemu razpisu.

3        Točka 1.3 splošnih pravil vsebuje oddelek z naslovom „Znanje jezikov“, ki določa:

„Pri nekaterih natečajih boste morali dokazati svoje znanje uradnih jezikov EU […]. Praviloma boste morali temeljito obvladati en uradni jezik EU (stopnja C1 skupnega evropskega referenčnega okvira za jezike […]) in imeti zadovoljivo znanje drugega jezika (stopnja B2 skupnega evropskega referenčnega okvira za jezike), pri čemer so lahko v razpisu natečaja določene strožje zahteve (to velja zlasti za profile jezikoslovcev). Če ni v razpisu natečaja določeno drugače, je možnost izbire drugega jezika običajno omejena na angleščino, francoščino ali nemščino […].

Na podlagi dolgoletne prakse institucij EU v zvezi z jeziki, ki se uporabljajo za notranjo komunikacijo, ter ob upoštevanju potreb služb glede zunanje komunikacije in obravnave zadev so najpogosteje uporabljeni jeziki še vedno angleščina, francoščina in nemščina.

Možnosti izbire drugega jezika so bile določene v skladu z interesom službe, na podlagi katerega morajo biti novozaposleni uslužbenci sposobni nemudoma začeti opravljati svoje delo in se pri vsakdanjem delu učinkovito sporazumevati. V nasprotnem primeru bi bilo učinkovito delovanje institucij resno ogroženo.

Zaradi enake obravnave morajo vsi kandidati, tudi tisti, ki enega od teh treh jezikov prijavijo kot prvi uradni jezik, določene teste opraviti v svojem drugem jeziku, ki ga izberejo med navedenimi tremi. Ocena posebnih kompetenc tako institucijam omogoča, da v okolju, ki je podobno dejanskemu delovnemu okolju, ocenijo, ali so kandidati sposobni nemudoma začeti opravljati svoje delo. Navedeno ne vpliva na poznejše jezikovno usposabljanje, katerega namen je pridobiti sposobnost opravljanja dela v tretjem jeziku v skladu s členom 45(2) kadrovskih predpisov. […]“.

4        V delu izpodbijanega razpisa, naslovljenem „Pogoji za pripustitev k natečaju“, v katerem so opredeljeni pogoji, ki jih morajo zainteresirane osebe izpolnjevati ob potrditvi prijave, se med posebnimi pogoji za pripustitev k natečaju zahteva „znanje enega izmed 24 uradnih jezikov EU vsaj na stopnji C1 [skupnega evropskega referenčnega okvira za jezike]“, pri čemer je ta jezik naveden kot „1. jezik“ natečaja, in „znanje angleščine, francoščine ali nemščine vsaj na stopnji B2 [skupnega evropskega referenčnega okvira za jezike]“. Ta drugi jezik, naveden kot „2. jezik“ natečaja, ne sme biti isti kot jezik, ki ga je kandidat izbral kot 1. jezik.

5        Določeno je tudi, da morajo kandidati „elektronsko prijavo izpolniti v angleščini, francoščini ali nemščini“.

6        V istem delu izpodbijanega razpisa je navedeno, da mora biti „[d]rugi izbrani jezik […] angleščina, francoščina ali nemščina“, da so „[t]o […] glavni delovni jeziki institucij [Unije] in [da morajo biti] v interesu službe […] novozaposleni uslužbenci sposobni takoj začeti opravljati delo ter se pri vsakdanjem delu učinkovito sporazumevati v vsaj enem od njih“. Kandidati so v zvezi s tem opozorjeni, da „[d]odatne informacije o zahtevanih jezikih za ta natečaj“ najdejo v Prilogi II k izpodbijanemu razpisu, naslovljeni „Utemeljitev jezikovne ureditve za ta izbirni postopek“.

7        Priloga II k izpodbijanemu razpisu vsebuje uvodni del, sestavljen iz šestih odstavkov, ki mu sledijo tri točke, od katerih je prva naslovljena „Utemeljitev izbire jezikov za posamezni izbirni postopek“, druga „Merila za izbiro jezikov za posamezni izbirni postopek“ in tretja „Jeziki komunikacije“.

8        V uvodnem delu Priloge II k izpodbijanemu razpisu je navedeno:

„Ta natečaj je natečaj za specializirane profile, namenjen zaposlovanju upravnih uslužbencev na področju revizije. Zahteve v [delu] ,POGOJI ZA PRIPUSTITEV K NATEČAJU‘ tega razpisa natečaja so v skladu s primarnimi zahtevami institucij [Unije] po strokovnih spretnostih, izkušnjah in znanju ter potrebo, da so novozaposleni uslužbenci sposobni delati učinkovito, zlasti z drugimi uslužbenci.

Zato morajo kandidati svoj drugi jezik natečaja izbrati med omejenim številom uradnih jezikov [Unije]. Razlog za to omejitev so tudi proračunske in operativne omejitve ter metode izbora urada EPSO, opisane v točkah 1, 2 in 3. Jezikovne zahteve za ta natečaj je sprejel upravni odbor urada EPSO ob upoštevanju teh dejavnikov in drugih posebnih zahtev, povezanih z naravo nalog ali posebnimi potrebami zadevnih institucij [Unije].

Glavni namen tega natečaja je sestaviti rezervni seznam upravnih uslužbencev za zaposlitev pri Evropski komisiji ter v omejenem številu tudi pri Evropskem računskem sodišču. Ko se bodo upravni uslužbenci zaposlili, je nujno, da bodo sposobni takoj začeti opravljati svoje delo ter se sporazumevati s sodelavci in vodstvom. Ob upoštevanju meril o rabi jezikov v postopkih [Unije] za izbor osebja, ki so navedena v točki 2, institucije [Unije] menijo, da so angleščina, francoščina in nemščina najustreznejše možnosti izbire drugega jezika za ta natečaj.

Ker osebje v institucijah [Unije] za sporazumevanje, prevajanje in administrativno komunikacijo najpogosteje uporablja angleščino, francoščino in nemščino, morajo kandidati med svojima obveznima jezikoma ponuditi vsaj enega od teh jezikov.

Dobro znanje angleščine, francoščine ali nemščine je poleg tega nujno za analizo stanja revidirancev, izvedbo predstavitev, razprave in pisanje poročil, da se zagotovita učinkovito sodelovanje in izmenjava informacij z revidiranimi službami in ustreznimi organi.

Kandidati morajo pri izpolnjevanju elektronske prijave uporabiti svoj drugi jezik natečaja (angleščino, francoščino ali nemščino), EPSO pa mora te jezike uporabiti za množično komunikacijo s kandidati, ki so predložili veljavno prijavo, in nekatere teste, opisane v točki 3.“

9        V točki 1 Priloge II k izpodbijanemu razpisu, naslovljeni „Utemeljitev izbire jezikov za posamezni izbirni postopek“, je navedeno:

„Institucije [Unije] menijo, da mora odločitev o jezikih, ki se uporabljajo v posameznem izbirnem postopku, in zlasti kakršna koli omejitev izbire jezikov temeljiti na naslednjih dejavnikih:

(i)      Zahteva, da so novozaposleni sposobni takoj začeti opravljati svoje delo

Novozaposleni morajo biti sposobni takoj začeti opravljati svoje delo in naloge, za katere so bili zaposleni. Urad EPSO mora zato zagotoviti, da imajo uspešni kandidati ustrezno znanje kombinacije jezikov za učinkovito opravljanje nalog, in zlasti, da so sposobni, da se pri svojem vsakdanjem delu učinkovito sporazumevajo s sodelavci in vodstvom.

Zato je lahko upravičeno organizirati nekatere teste v omejenem številu sporazumevalnih jezikov, da se zagotovi, da so vsi kandidati sposobni delati v vsaj enem od njih, ne glede na njihov prvi uradni jezik. V nasprotnem primeru bi nastalo veliko tveganje, da uspešni kandidati v znatnem deležu ne bi bili v razumnem času sposobni opravljati nalog, za katere bi bili zaposleni. Poleg tega bi zanemarili očitno dejstvo, da so kandidati, ki se potegujejo za delo v javni upravi EU, pripravljeni delati v mednarodni organizaciji, ki mora za uspešno delo in opravljanje nalog, ki ji jih nalagata Pogodbi EU, uporabljati sporazumevalne jezike.

(ii)      Narava izbirnega postopka

V nekaterih primerih lahko omejitev izbire jezikov kandidatov upravičuje tudi narava izbirnega postopka.

V skladu s členom 27 kadrovskih predpisov urad EPSO kandidate ocenjuje na javnih natečajih, s katerimi lahko oceni spretnosti kandidatov in bolje napove, ali bodo sposobni opravljati svoje naloge.

Ocenjevalni center je metoda izbora, ki zajema standardizirano ocenjevanje kandidatov na podlagi različnih scenarijev, ki jih opazuje več članov natečajne komisije. Pri ocenjevanju se uporabljajo okvir kompetenc, ki ga vnaprej določijo organi za imenovanja, ter skupna metoda točkovanja in skupno odločanje.

Takšno ocenjevanje posebnih spretnosti institucijam [Unije] omogoča, da v razmerah, ki so podobne dejanskemu delovnemu okolju, ocenijo, ali so kandidati sposobni takoj začeti opravljati delo. Številne znanstvene raziskave so pokazale, da je s testi v ocenjevalnih centrih, ki posnemajo dejansko delovno okolje, mogoče najbolje napovedati dejansko učinkovitost. Ocenjevalni centri se zato uporabljajo po vsem svetu. Zaradi trajanja poklicne poti in stopnje mobilnosti znotraj institucij [Unije] je tovrstna ocena ključnega pomena, zlasti pri izboru stalnih uradnikov.

Da se omogočita ocenjevanje kandidatov pod enakimi pogoji ter njihovo neposredno sporazumevanje z ocenjevalci in drugimi kandidati, ki sodelujejo pri vaji, se kandidati ocenjujejo v skupini s skupnim jezikom. Zato je nujno potrebno, da se testi v ocenjevalnem centru organizirajo v omejenem številu jezikov, razen če je opravljanje testov v ocenjevalnem centru del natečaja z enim samim glavnim jezikom.

(iii)      Proračunske in operativne omejitve

Upravni odbor urada EPSO iz več razlogov meni, da testov v ocenjevalnem centru za posamezne natečaje ne bi bilo praktično organizirati v vseh uradnih jezikih [Unije].

Prvič, takšen pristop bi imel zelo resne finančne posledice, zaradi česar institucije [Unije] ne bi mogle zadovoljiti svojih zaposlitvenih potreb znotraj zdajšnjega proračunskega okvira. Prav tako to ne bi bilo stroškovno učinkovito za evropske davkoplačevalce.

Drugič, za izvedbo testov v ocenjevalnem centru v vseh uradnih jezikih bi bili na natečajih EPSO potrebni precejšnje število tolmačev in ustrezni prostori s kabinami za tolmačenje.

Tretjič, potrebno bi bilo veliko večje število članov natečajne komisije, ki bi pokrivali različne jezike kandidatov.“

10      V točki 2 Priloge II k izpodbijanemu razpisu, naslovljeni „Merila za izbiro jezikov za posamezni izbirni postopek“, je navedeno:

„Če morajo kandidati izbirati med omejenim številom uradnih jezikov [Unije], mora upravni odbor urada EPSO za vsak primer posebej določiti jezike, ki se uporabljajo za posamezni javni natečaj, pri čemer upošteva:

(i)      morebitna posebna notranja pravila o rabi jezikov v zadevnih institucijah ali organih;

(ii)      posebne zahteve, povezane z naravo nalog in posebnimi potrebami zadevnih institucij;

(iii)      jezike, ki se najpogosteje uporabljajo v zadevnih institucijah in so določeni na podlagi:

–        prijavljenega in dokazanega znanja jezikov aktivno zaposlenih stalnih uradnikov [Unije] vsaj na stopnji B2 skupnega evropskega referenčnega okvira za jezike,

–        najpogostejših ciljnih jezikov, v katere se prevajajo dokumenti za notranjo uporabo v institucijah [Unije],

–        najpogostejših izvornih jezikov, iz katerih se prevajajo dokumenti, ki se pripravijo znotraj institucij [Unije] za zunanjo uporabo;

(iv)      jezike, ki se uporabljajo za administrativno komunikacijo znotraj zadevnih institucij.“

11      Nazadnje, v točki 3 Priloge II k izpodbijanemu razpisu, naslovljeni „Jeziki komunikacije“, je navedeno:

„V tem oddelku so opisana splošna pravila o rabi jezikov v komunikaciji med uradom EPSO in potencialnimi kandidati. Druge, posebne zahteve so lahko določene v posameznem razpisu natečaja.

Urad EPSO ustrezno upošteva pravico kandidatov kot državljanov [Unije], da komunicirajo v svojem maternem jeziku. Prav tako priznava, da so kandidati, ki so potrdili svojo prijavo, potencialni člani javne uprave [Unije], ki imajo pravice in obveznosti, določene v kadrovskih predpisih. Zato institucije [Unije] menijo, da bi moral urad EPSO, kadar je mogoče, s kandidati komunicirati in jih o njihovi prijavi obveščati v vseh uradnih jezikih [Unije]. Zato bodo stabilni elementi spletišča EPSO, razpisi natečajev in Splošna pravila za javne natečaje objavljeni v vseh uradnih jezikih.

Jeziki, ki jih je treba uporabiti pri izpolnjevanju elektronske prijave, so določeni v posameznem razpisu natečaja. Navodila za izpolnjevanje prijave morajo biti na voljo v vseh uradnih jezikih. Te določbe se bodo uporabljale v prehodnem obdobju, ki je potrebno za uvedbo postopka začetne elektronske prijave v vseh uradnih jezikih.

Ko bo začetna prijava kandidata potrjena, bo zaradi hitre in učinkovite komunikacije množično sporočanje urada EPSO velikemu številu kandidatov potekalo v omejenem številu uradnih jezikov [Unije]. To bo bodisi prvi ali drugi jezik kandidata, kot je določeno v zadevnem razpisu natečaja.

Kandidati se lahko na urad EPSO obrnejo v katerem koli uradnem jeziku [Unije], vendar se jih, da bi urad EPSO lahko njihovo vprašanje obravnaval učinkoviteje, spodbuja, da jezik izberejo med omejenim številom jezikov, za katere lahko osebje EPSO zagotovi takojšnjo jezikovno pokritost brez potrebe po prevajanju.

Nekateri testi se prav tako lahko izvedejo v omejenem številu uradnih jezikov [Unije], da se zagotovi, da imajo kandidati potrebno raven jezikovnega znanja za sodelovanje v ocenjevalni fazi javnih natečajev. Jeziki za različne teste bodo določeni v posameznem razpisu natečaja.

Institucije [Unije] menijo, da ta ureditev zagotavlja pošteno in ustrezno ravnotežje med interesi službe ter načeloma večjezičnosti in nediskriminacije na podlagi jezika. Dejstvo, da morajo kandidati izbrati drugi jezik, ki ni njihov prvi jezik (običajno materni jezik ali na enakovredni ravni), zagotavlja, da jih je mogoče primerjati pod enakimi pogoji. […]“.

12      V delu izpodbijanega razpisa, naslovljenem „Izbirni postopek“, je v točki 1 navedeno, da se „[r]ačunalniško podprti testi z vprašanji izbirnega tipa“, in sicer testi verbalnega razumevanja, numeričnega razumevanja in abstraktnega razmišljanja, ki sestavljajo prvo fazo zadevnega izbirnega postopka, organizirajo v jeziku, ki ga vsak kandidat izbere kot prvi jezik natečaja.

13      Poleg tega bodo v skladu s točko 3 navedenega dela po „izboru na podlagi kvalifikacij“, ki je druga faza natečaja, na katerega se nanaša izpodbijani razpis, kandidati, ki bodo med najboljšimi po skupnem številu točk, povabljeni, da v jeziku, ki ga bodo izbrali kot drugi jezik natečaja, opravijo teste v ocenjevalnem centru, kar je zadnja faza natečaja, ki vključuje več testov, s katerimi se ocenjujejo različne kompetence kandidatov.

II.    Postopek in predlogi strank

14      Italijanska republika je 5. avgusta 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo.

15      Splošno sodišče je 15. septembra 2016 izdalo sodbo Italija/Komisija (T‑353/14 in T‑17/15, EU:T:2016:495). Splošno sodišče je s to sodbo razglasilo ničnost razpisov javnih natečajev EPSO/AD/276/14 za sestavo rezervnega seznama administratorjev (UL 2014, C 74 A, str. 4) in EPSO/AD/294/14 za sestavo rezervnega seznama administratorjev na področju varstva podatkov (UL 2014, C 391 A, str. 1) z obrazložitvijo, da omejitev izbire drugega jezika teh natečajev in jezikov komunikacije med uradom EPSO in kandidati na angleščino, francoščino in nemščino pomeni neupravičeno diskriminacijo na podlagi jezika.

16      Evropska komisija je 19. oktobra 2016 vložila odgovor na tožbo.

17      Kraljevina Španija je 8. novembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom Italijanske republike. Predsednik petega senata Splošnega sodišča je z odločbo z dne 9. decembra 2016 dovolil to intervencijo. Kraljevina Španija je 15. februarja 2017 vložila intervencijsko vlogo.

18      Komisija je 25. novembra 2016 vložila pritožbo zoper sodbo z dne 15. septembra 2016, Italija/Komisija (T‑353/14 in T‑17/15, EU:T:2016:495), ki je bila vpisana pod opravilno številko C‑621/16 P.

19      Replika in duplika v obravnavani zadevi sta bili vloženi 5. decembra 2016 oziroma 20. februarja 2017.

20      Splošno sodišče je 20. januarja 2017 na eni strani stranki pozvalo, naj se opredelita do upoštevnosti zadeve, ki poteka pred Sodiščem in je vpisana pod številko C‑621/16 P, za obravnavano zadevo in do morebitne prekinitve postopka v obravnavani zadevi na podlagi člena 69 Poslovnika Splošnega sodišča do izreka sodbe Sodišča v zgoraj navedeni zadevi. Na drugi strani je Splošno sodišče stranki zaprosilo, naj predložita stališče glede morebitne združitve obravnavane zadeve ter zadev T‑401/16, Španija/Komisija, in T‑443/16, Italija/Komisija, za ustni del postopka ali izdajo skupne končne sodbe v skladu s členom 68 Poslovnika. Stranki sta ti zahtevi izpolnili v za to določenih rokih.

21      Z odločbo predsednika petega senata Splošnega sodišča z dne 21. februarja 2017 je bil postopek v obravnavani zadevi prekinjen do izreka sodbe v zadevi C‑621/16 P.

22      Sodišče je 26. marca 2019 izdalo sodbi Španija/Parlament (C‑377/16, EU:C:2019:249) in Komisija/Italija (C‑621/16 P, EU:C:2019:251). Sodišče je s prvo od teh sodb razglasilo ničnost Razpisa za prijavo interesa – pogodbeni uslužbenci – funkcionalna skupina I – vozniki (m/ž) – EP/CAST/S/16/2016, objavljenega v Uradnem listu Evropske unije z dne 14. aprila 2016 (UL 2016, C 131 A, str. 1), in podatkovne zbirke, sestavljene na podlagi navedenega razpisa za prijavo interesa, med drugim z obrazložitvijo, da Evropski parlament ni dokazal, da je omejitev izbire drugega jezika zadevnega izbirnega postopka in jezikov komunikacije med Parlamentom in kandidati na angleščino, francoščino in nemščino objektivno in razumno utemeljena z vidika legitimnega cilja v splošnem interesu v okviru kadrovske politike. Sodišče je z drugo sodbo zavrnilo pritožbo, ki jo je Komisija vložila zoper sodbo z dne 15. septembra 2016, Italija/Komisija (T‑353/14 in T‑17/15, EU:T:2016:495). Po izreku zadnjenavedene sodbe se je postopek v obravnavani zadevi nadaljeval.

23      Stranki sta bili 3. aprila 2019 pozvani, naj Splošnemu sodišču predložita stališče glede posledic, ki jih je treba za obravnavano zadevo izpeljati iz izreka sodb z dne 26. marca 2019, Španija/Parlament (C‑377/16, EU:C:2019:249), in z dne 26. marca 2019, Komisija/Italija (C‑621/16 P, EU:C:2019:251). Stranki sta to zahtevo izpolnili v za to določenem roku.

24      Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila, je bil sodnik poročevalec na podlagi člena 27(5) Poslovnika razporejen v deveti senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.

25      Splošno sodišče (deveti senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka, ter v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika stranki pozvalo, naj predložita nekatere listine, kar sta storili v za to določenem roku, in jima postavilo pisna vprašanja za odgovor na obravnavi.

26      Z odločbo predsednice devetega senata Splošnega sodišča z dne 6. novembra 2019 sta bili obravnavana zadeva in zadeva T‑443/16, Italija/Komisija, združeni za ustni del postopka v skladu s členom 68(1) in (2) Poslovnika.

27      Stranki sta na obravnavi 5. decembra 2019 ustno podali navedbe in odgovorili na pisna in ustna vprašanja Splošnega sodišča.

28      Predsednica devetega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 27. januarja 2020 znova začela ustni del postopka v obravnavani zadevi in zadevi T‑443/16, Italija/Komisija, na podlagi člena 113(2)(a) Poslovnika.

29      Z odločbo predsednice devetega senata Splošnega sodišča z dne 11. februarja 2020 sta bili po opredelitvi strank obravnavana zadeva in zadeva T‑443/16, Italija/Komisija, razdruženi v skladu s členom 68(3) Poslovnika.

30      Predsednica devetega senata Splošnega sodišča je z odločbo z dne 8. marca 2020 končala ustni del postopka v obravnavani zadevi.

31      Italijanska republika Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani razpis razglasi za ničen;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

32      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        Italijanski republiki naloži plačilo stroškov.

33      Kraljevina Španija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani razpis razglasi za ničen;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

III. Pravo

34      Italijanska republika v utemeljitev tožbe navaja sedem tožbenih razlogov, ki zadevajo, prvič, kršitev členov 263, 264 in 266 PDEU; drugič, kršitev člena 342 PDEU ter členov 1 in 6 Uredbe Sveta št. 1 z dne 15. aprila 1958 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 3), kakor je bila spremenjena (v nadaljevanju: Uredba št. 1); tretjič, kršitev člena 6(3) PEU, člena 18 PDEU, člena 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), členov 1 in 6 Uredbe št. 1, člena 1d(1) in (6), člena 27, drugi odstavek, in člena 28(f) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) ter člena 1(2) in (3) Priloge III h Kadrovskim predpisom; četrtič, kršitev člena 6(3) PEU in načela varstva zaupanja v pravo; petič, zlorabo pooblastil in kršitev „pravil materialnega prava v zvezi z naravo in ciljem razpisov natečajev“, zlasti člena 1d(1) in (6), člena 27, drugi odstavek, člena 28(f), člena 34(3) in člena 45(1) Kadrovskih predpisov ter načela sorazmernosti; šestič, kršitev člena 18 PDEU in člena 24, četrti odstavek, PDEU, člena 22 Listine, člena 2 Uredbe št. 1 ter člena 1d(1) in (6) Kadrovskih predpisov; in sedmič, kršitev člena 296, drugi odstavek, PDEU, členov 1 in 6 Uredbe št. 1, člena 1d(1) in (6) ter člena 28(f) Kadrovskih predpisov, člena 1(1)(f) Priloge III h Kadrovskim predpisom in načela sorazmernosti ter „izkrivljanje dejstev“.

35      Ugotoviti je treba, da Italijanska republika s tožbenimi razlogi v bistvu izpodbija zakonitost dveh delov jezikovne ureditve natečaja iz izpodbijanega razpisa. Tako izpodbija na eni strani določbe izpodbijanega razpisa, ki omejujejo izbiro drugega jezika tega natečaja na angleščino, francoščino in nemščino, in na drugi strani določbe tega razpisa v zvezi z jeziki, ki se lahko uporabljajo v komunikaciji med kandidati tega natečaja in uradom EPSO.

36      Takoj je treba poudariti, da ker naj bi v skladu z izpodbijanim razpisom nekateri testi potekali v jeziku, ki so ga kandidati izbrali kot drugi jezik zadevnega natečaja, bi morebitna nezakonitost omejitve izbire tega drugega jezika nujno povzročila nezakonitost organizacije vseh testov natečaja.

37      Zato je treba zaporedoma z vidika navedenih tožbenih razlogov in trditev, ki sta jih predstavili stranki, preučiti zakonitost teh dveh delov izpodbijanega razpisa.

A.      Zakonitost omejitve izbire drugega jezika kandidatov natečaja iz izpodbijanega razpisa na angleščino, francoščino in nemščino

38      Del izpodbijanega razpisa, ki se nanaša na omejitev izbire drugega jezika kandidatov zadevnega natečaja na angleščino, francoščino in nemščino, je v bistvu predmet tretjega in sedmega tožbenega razloga, ki ju je navedla Italijanska republika.

39      Tretji tožbeni razlog se nanaša na to, da omejitev izbire drugega jezika zadevnega natečaja pomeni kršitev člena 6(3) PEU, člena 18 PDEU, člena 22 Listine, členov 1 in 6 Uredbe št. 1, člena 1d(1) in (6), člena 27, drugi odstavek, in člena 28(f) Kadrovskih predpisov ter člena 1(2) in (3) Priloge III h Kadrovskim predpisom. Italijanska republika v okviru tega tožbenega razloga med drugim meni, da taka omejitev pomeni diskriminacijo na podlagi jezika in da razlogi, ki so v zvezi s tem navedeni v izpodbijanem razpisu, ne morejo dokazovati obstoja dejanskih potreb, ki bi jo konkretno utemeljevale.

40      Sedmi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 296, drugi odstavek, PDEU, členov 1 in 6 Uredbe št. 1, člena 1d(1) in (6) in člena 28(f) Kadrovskih predpisov, člena 1(1)(f) Priloge III h Kadrovskim predpisom in načela sorazmernosti ter na „izkrivljanje dejstev“. Italijanska republika v okviru tega tožbenega razloga zlasti navaja neobstoj in pomanjkljivost obrazložitve izpodbijanega razpisa, hkrati pa trdi, da bi le razlogi, povezani s posebnimi zahtevami službe, lahko utemeljevali diskriminacijo na podlagi jezika.

41      Kraljevina Španija se strinja s trditvami Italijanske republike.

42      Iz tega, kar je navedeno v točkah 39 in 40 zgoraj, izhaja, da Italijanska republika z zgoraj navedenima tožbenima razlogoma, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu trdi, da je bila kršena obveznost obrazložitve, in z vidika različnih določb, na katere se sklicuje, izpodbija utemeljenost razlogov, ki so bili v izpodbijanem razpisu uporabljeni za omejitev izbire kandidatov glede drugega jezika zadevnega natečaja na angleščino, francoščino in nemščino.

1.      Obrazložitev izpodbijanega razpisa

43      Komisija najprej v zvezi z morebitnim neobstojem ali morebitno nezadostnostjo obrazložitve izpodbijanega razpisa, ki se navajata v okviru sedmega tožbenega razloga, zavrača trditve Italijanske republike. Natančneje, trdi, da je bila utemeljitev omejitve izbire drugega jezika zadevnega natečaja na angleščino, francoščino in nemščino pravilno navedena v Prilogi II k temu razpisu in potrjena z dejanskimi elementi, navedenimi v prilogah k odgovoru na tožbo. Poleg tega v zvezi s tem opozarja, da iz sodne prakse izhaja, da ker je izpodbijani razpis splošen akt, se njegova obrazložitev lahko omeji na podajanje, prvič, „celotnega položaja“, ki je pripeljal do sprejetja zadevnega akta, in drugič, na „splošne cilje“, ki jih njegov avtor namerava doseči.

44      V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso obveznost obrazložitve odločb bistvena postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, pri kateri gre za vsebinsko zakonitost spornega akta. Obrazložitev akta namreč pomeni, da je treba formalno navesti razloge, na katerih ta akt temelji. Če so ti razlogi napačni, to vpliva na vsebinsko zakonitost zadevnega akta, in ne na njegovo obrazložitev, ki je lahko zadostna, čeprav navaja napačne razloge (glej sodbo z dne 15. septembra 2016, Italija/Komisija, T‑353/14 in T‑17/15, EU:T:2016:495, točka 79 (neobjavljena) in navedena sodna praksa, in sklep z dne 5. septembra 2019, Italija/Komisija, T‑313/15 in T‑317/15, neobjavljen, EU:T:2019:582, točka 49 in navedena sodna praksa).

45      V obravnavani zadevi izpodbijani razpis, kot je razvidno iz razmislekov, predstavljenih v delu tega razpisa, naslovljenem „Pogoji za pripustitev k natečaju“, in v Prilogi II k temu razpisu, kot so citirani v točkah od 6 do 11 zgoraj, res vsebuje obrazložitev, s katero se utemeljuje omejitev izbire drugega jezika zadevnega natečaja. Natančneje, navedeno je, da je bila odločitev o tej omejitvi sprejeta z vidika meril, opredeljenih v točki 2 Priloge II k temu razpisu (glej točko 10 zgoraj), in da temelji na treh razlogih, in sicer, prvič, na potrebi, da so novozaposleni uslužbenci sposobni takoj začeti opravljati svoje delo, drugič, na naravi izbirnega postopka ter, tretjič, na proračunskih in operativnih omejitvah. Ti razlogi so navedeni v uvodnem delu te priloge (glej točko 8 zgoraj) in so obširneje opisani v točki 1, od (i) do (iii), te priloge (glej točko 9 zgoraj). Zato avtorju tega razpisa, to je uradu EPSO, ni mogoče očitati kršitve obveznosti obrazložitve. Vprašanje utemeljenosti te obrazložitve je ločeno od tega vprašanja in bo obravnavano v nadaljevanju.

2.      Utemeljenost razlogov, uporabljenih v izpodbijanem razpisu za omejitev izbire drugega jezika kandidatov zadevnega natečaja na angleščino, francoščino in nemščino

a)      Obstoj diskriminacije

46      Italijanska republika trdi, da načelo večjezičnosti, zaščiteno s členom 22 Listine, ne omogoča omejitve izbire drugega jezika natečaja na omejeno število uradnih jezikov, ampak, nasprotno, pomeni, da lahko kandidati na tej podlagi izberejo vsak uradni jezik. Meni, da čeprav iz nekaterih določb Kadrovskih predpisov, zlasti iz člena 1(1)(f) Priloge III k tem predpisom, res izhaja, da bi bilo mogoče omejiti izbiro tega drugega jezika, te omejitve ne bi nikoli mogle biti pravilo za vse natečaje.

47      Komisija zlasti meni, da ker se jezikovna omejitev, določena v izpodbijanem razpisu, nanaša le na drugi jezik, ki bi ga kandidati zadevnega natečaja morali izbrati, da bi med drugim lahko sodelovali na testih v ocenjevalnem centru, in ne na njihov materni jezik ali prijavljeni prvi jezik, saj se ta lahko uporabi za vse računalniško podprte teste z vprašanji izbirnega tipa, ta omejitev ne povzroči diskriminacije na podlagi jezika.

48      V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 1 Uredbe št. 1 določa:

„Uradni jeziki in delovni jeziki institucij Unije so angleščina, bolgarščina, češčina, danščina, estonščina, finščina, francoščina, grščina, hrvaščina, irščina, italijanščina, latvijščina, litovščina, madžarščina, malteščina, nemščina, nizozemščina, poljščina, portugalščina, romunščina, slovaščina, slovenščina, španščina in švedščina.“

49      Spomniti je treba tudi, da čeprav člen 1 Uredbe št. 1 – kot je navedeno v točki 67 sodbe z dne 27. novembra 2012, Italija/Komisija (C‑566/10 P, EU:C:2012:752) – izrecno določa, kateri so delovni jeziki institucij Unije, njen člen 6 določa, da lahko institucije v svojem poslovniku določijo, kateri jeziki naj se uporabljajo v posebnih primerih. V isti točke te sodbe je Sodišče poleg tega ugotovilo, da zadevne institucije z razpisi natečajev, obravnavanimi v tej zadevi, niso na podlagi člena 6 navedene uredbe v svojem poslovniku določile, kateri jeziki naj se uporabljajo v posebnih primerih.

50      V zvezi s tem je treba takoj ugotoviti, da na podlagi elementov, ki izhajajo iz spisa v obravnavani zadevi, ni mogoče ugotoviti, da sta instituciji, na kateri se nanaša izpodbijani razpis, do objave navedenega razpisa v svojih poslovnikih sprejeli določbe, s katerimi bi določili podrobna pravila za izvajanje splošne jezikovne ureditve iz Uredbe št. 1 v skladu s členom 6 te uredbe. Nasprotno, po navedbah Komisije „nobena institucija ni nikoli sprejela takega poslovnika“.

51      Poleg tega člen 1d(1) Kadrovskih predpisov določa, da je pri uporabi teh predpisov prepovedana kakršna koli diskriminacija, kakor je med drugim diskriminacija na podlagi jezika. V skladu s členom 1d(6), prvi stavek, Kadrovskih predpisov je „[t]reba […] spoštovati načelo nediskriminacije in načelo proporcionalnosti, vse omejitve njune uporabe pa morajo biti objektivno utemeljene in usmerjene k legitimnim ciljem v splošnem interesu in okviru kadrovske politike“.

52      Poleg tega člen 28(f) Kadrovskih predpisov določa, da je uradnik lahko imenovan le, če predloži dokazila o temeljitem znanju enega od jezikov Unije in o zadovoljivem znanju drugega jezika Unije. Čeprav ta določba natančneje določa, da se zadovoljivo znanje drugega jezika zahteva „v obsegu, ki omogoča opravljanje dela“, pa ne našteva meril, ki jih je mogoče upoštevati pri omejitvi izbire tega jezika med uradnimi jeziki, navedenimi v členu 1 Uredbe št. 1 (glej sodbo z dne 15. septembra 2016, Italija/Komisija, T‑353/14 in T‑17/15, EU:T:2016:495, točka 85 (neobjavljena) in navedena sodna praksa, in sklep z dne 5. septembra 2019, Italija/Komisija, T‑313/15 in T‑317/15, neobjavljen, EU:T:2019:582, točka 55 in navedena sodna praksa).

53      Taka merila ne izhajajo niti iz člena 27 Kadrovskih predpisov, katerega prvi odstavek brez sklicevanja na znanje jezikov določa, da mora „[z]aposlovanje […] zagotoviti, da institucija dobi najsposobnejše, najučinkovitejše in neoporečne uradnike, ki jih izbira na najširšem možnem geografskem območju med državljani držav članic Unije“, in da „[n]obeno delovno mesto ni rezervirano za državljane določene države članice“. Enako velja za drugi odstavek tega člena, v katerem je določeno le, da „[n]ačelo enakosti državljanov Unije omogoča vsaki instituciji, da sprejme ustrezne ukrepe, če opazi znatno neravnovesje med državljanstvi uradnikov, ki ni utemeljeno z objektivnimi merili“, pri čemer je med drugim pojasnjeno, da morajo biti „[t]i ustrezni ukrepi […] utemeljeni in nikoli ne smejo imeti za posledico meril zaposlovanja, ki ne temeljijo na odlikah“.

54      Nazadnje, v skladu s členom 1(1)(f) Priloge III h Kadrovskim predpisom je lahko v razpisu natečaja podrobno navedeno, kjer je to primerno, znanje jezikov, ki se zahteva zaradi posebne vrste prostih delovnih mest. Vendar iz te določbe ne izhaja splošno dovoljenje za omejitev izbire drugega jezika natečaja na omejeno število uradnih jezikov med uradnimi jeziki, navedenimi v členu 1 Uredbe št. 1 (glej sodbo z dne 15. septembra 2016, Italija/Komisija, T‑353/14 in T‑17/15, EU:T:2016:495, točka 86 (neobjavljena) in navedena sodna praksa, in sklep z dne 5. septembra 2019, Italija/Komisija, T‑313/15 in T‑317/15, neobjavljen, EU:T:2019:582, točka 56 in navedena sodna praksa).

55      Iz vseh teh preudarkov izhaja, da omejitev izbire drugega jezika kandidatov natečaja na omejeno število jezikov in izključitev preostalih uradnih jezikov pomeni diskriminacijo na podlagi jezika, ki je načeloma prepovedana s členom 1d(1) Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2019, Španija/Parlament, C‑377/16, EU:C:2019:249, točka 66). Očitno je namreč, da so s tako omejitvijo nekateri morebitni kandidati, in sicer tisti, ki imajo zadovoljivo znanje vsaj enega od navedenih jezikov, privilegirani, ker lahko sodelujejo na natečaju in so torej lahko zaposleni kot uradniki ali uslužbenci Unije, preostali kandidati, ki takega znanja nimajo, pa so izključeni (glej sodbo z dne 15. septembra 2016, Italija/Komisija, T‑353/14 in T‑17/15, EU:T:2016:495, točka 91 (neobjavljena) in navedena sodna praksa, in sklep z dne 5. septembra 2019, Italija/Komisija, T‑313/15 in T‑317/15, neobjavljen, EU:T:2019:582, točka 57 in navedena sodna praksa).

56      Zgornje ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvami, ki jih navaja Komisija.

57      Na prvem mestu, trditev, v skladu s katero omejitev izbire drugega jezika natečaja iz izpodbijanega razpisa ne pomeni diskriminacije na podlagi jezika, „ker omejitev uporabe jezika natečaja ne zadeva maternega jezika ali prvega jezika kandidatov, ampak le drugi jezik, ki ga morajo izbrati“, je treba zavrniti kot brezpredmetno. Obseg prepovedi diskriminacije na podlagi jezika, določene v členu 1d(1) Kadrovskih predpisov, namreč ni omejen na uporabo maternega jezika oseb, ki spadajo na področje uporabe te določbe, ali prvega jezika, prijavljenega v okviru natečaja za zaposlitev uradnikov ali uslužbencev Unije.

58      Na drugem mestu, trditev Komisije, ki se nanaša na možnost kandidatov, da izberejo svoj materni jezik za računalniško podprte teste z vprašanji izbirnega tipa, je treba zavrniti, ker mora biti jezik testov v ocenjevalnem centru torej obvezno drugačen. Na podlagi nobene določbe izpodbijanega razpisa namreč ni mogoče sklepati, da bodo morali kandidati računalniško podprte teste z vprašanji izbirnega tipa nujno opravljati v svojem glavnem jeziku (in sicer na splošno v svojem maternem jeziku), in še manj, da so to dolžni storiti. Tako kandidatu, čigar materni jezik je angleščina, francoščina ali nemščina in ki ima tudi temeljito znanje katerega drugega od teh treh jezikov, nič ne preprečuje, da zadnjenavedeni jezik prijavi kot prvi jezik natečaja in nato druge teste iz izpodbijanega razpisa opravi v svojem glavnem jeziku. Zato je očitno, da kandidat, čigar glavni jezik ni noben od treh zgoraj navedenih jezikov, ne bi imel na voljo primerljive izbire. Primer testa verbalnega razumevanja, ki ga je predložila Komisija, ne more ovreči te presoje, ker zgolj na podlagi tega dokumenta ni mogoče izključiti, da temeljito znanje, celo popolno obvladovanje jezika, ki ni glavni jezik, zadevnemu kandidatu lahko omogoči, da uspešno opravi to vrsto testa.

59      Dalje, v skladu s točko 94 sodbe z dne 27. novembra 2012, Italija/Komisija (C‑566/10 P, EU:C:2012:752), je res, da je cilj institucijam zagotoviti najsposobnejše, najučinkovitejše in neoporečne uradnike lažje doseči, kadar lahko kandidati opravljajo izbirna preverjanja na natečaju v maternem jeziku ali v drugem jeziku, za katerega menijo, da ga najbolje obvladajo. Vendar v nasprotju s tem, kar izhaja iz pisanj Komisije, iz navedene sodbe ni mogoče sklepati, da bi bila vsaka omejitev izbire drugega jezika kandidatov utemeljena, če bi kandidati med jeziki, ki jih ponuja izpodbijani razpis, lahko izbrali tistega, ki ga obvladajo najbolje za svojim maternim jezikom. Nič namreč ne izključuje, da je drugi jezik, za katerega navedeni kandidati „menijo, da ga najbolje obvladajo“, v smislu točke 94 zgoraj navedene sodbe, jezik, ki ni angleščina, francoščina ali nemščina (glej sodbo z dne 15. septembra 2016, Italija/Komisija, T‑353/14 in T‑17/15, EU:T:2016:495, točka 95 (neobjavljena) in navedena sodna praksa, in sklep z dne 5. septembra 2019, Italija/Komisija, T‑313/15 in T‑317/15, neobjavljen, EU:T:2019:582, točka 62 in navedena sodna praksa).

60      Vseeno je v skladu s sodno prakso iz vseh zgoraj navedenih določb razvidno, da je interes službe lahko objektivni cilj, ki ga je mogoče upoštevati. Čeprav člen 1d(1) Kadrovskih predpisov med drugim res prepoveduje kakršno koli diskriminacijo na podlagi jezika, njegov odstavek 6, prvi stavek, vseeno določa, da je mogoče to prepoved omejiti, če so omejitve „objektivno utemeljene“ in usmerjene „k legitimnim ciljem v splošnem interesu v okviru kadrovske politike“ (glej sodbo z dne 26. marca 2019, Komisija/Italija, C‑621/16 P, EU:C:2019:251, točka 89).

61      Tako je široka diskrecijska pravica, ki jo imajo institucije Unije pri organizaciji svojih služb in tudi urad EPSO, kadar ta kot v obravnavani zadevi izvaja pristojnosti, ki so mu jih podelile navedene institucije, nujno omejena s členom 1d Kadrovskih predpisov, zato je različno obravnavanje na podlagi jezika, ki izhaja iz omejitve jezikovne ureditve nekega natečaja na omejeno število uradnih jezikov, dopustno, le če je ta omejitev objektivno utemeljena in sorazmerna z dejanskimi potrebami službe (glej sodbo z dne 26. marca 2019, Komisija/Italija, C‑621/16 P, EU:C:2019:251, točka 90 in navedena sodna praksa).

62      Glede na navedeno je treba, če omejitev izbire drugega jezika natečaja iz izpodbijanega razpisa pomeni diskriminacijo na podlagi jezika, ki je načeloma prepovedana s členom 1d(1) Kadrovskih predpisov (glej točko 55 zgoraj), preučiti, ali je urad EPSO z omejitvijo te izbire na angleščino, francoščino in nemščino kršil člen 1d Kadrovskih predpisov z uvedbo neutemeljene diskriminacije.

b)      Obstoj utemeljitve sporne diskriminacije

63      Italijanska republika najprej meni, da jezikovne sposobnosti kandidatov ne razkrivajo sposobnosti iz člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, tako da prvonavedene sposobnosti ne bi smele odločilno vplivati na ocenjevanje zadnjenavedenih sposobnosti v okviru testov natečaja, da bi bilo to učinkovito in nediskriminatorno. Tako naj bi omejitev izbire drugega jezika natečaja predpostavljala, da se navedejo in ustrezno obrazložijo posebne potrebe, ki jo konkretno utemeljujejo, v smislu, da bi bilo treba dokazati povezavo med drugim jezikom in posebno nalogo, ki jo morajo opravljati uspešni kandidati zadevnega natečaja.

64      V tem primeru naj bi različnost nalog, ki naj bi jih morali opravljati uspešni kandidati natečaja iz izpodbijanega razpisa, zahtevala zaposlitev oseb, ki imajo različne jezikovne sposobnosti. Italijanska republika namreč meni, da je zaradi obsežnega področja revizije upravljanja strukturnih skladov s strani držav članic očitno, da opravljanje takih nalog zahteva najširše možno znanje jezikov Unije.

65      Razlogi, ki so v izpodbijanem razpisu navedeni za utemeljitev sporne omejitve, pa naj ne bi bili povezani s konkretnimi nalogami, ki jih je treba opravljati, ali s posebnimi zahtevami službe.

66      Tako Italijanska republika na prvem mestu trdi, da razlog, ki se nanaša na potrebo, da so uspešni kandidati sposobni takoj začeti opravljati svoje delo, ni zahteva, ki bi lahko utemeljevala tako resno jezikovno diskriminacijo. Takega cilja naj namreč ne bi bilo mogoče navajati na splošno in teoretično, ampak naj bi ga bilo treba povezati s posebnimi nalogami, ki jih je treba opravljati. Posledično naj bi bilo omejitve jezikovne ureditve natečaja iz izpodbijanega razpisa mogoče sprejeti le, če bi bilo dokazano, da novozaposleni uradniki brez teh omejitev absolutno ne bi mogli delati.

67      V zvezi z omembo zahtev glede notranje komunikacije v izpodbijanem razpisu, ta razpis naj nikakor ne bi dokazoval, zakaj bi bila ta komunikacija bistvena za opravljanje posebnih nalog, za katere bi bili zadolženi novozaposleni uspešni kandidati, in zakaj bi morala nujno potekati v angleščini, francoščini ali nemščini. Po mnenju Italijanske republike takih zahtev ni mogoče predstaviti kot neke vrste vnaprej določeno univerzalno vrednoto, ki bi vedno in v vseh primerih utemeljevala omejitev temeljnih pravic. Poleg tega naj ne bi bilo nobenega dokaza, da so zadevni trije jeziki jeziki, ki se najbolj uporabljajo v notranji komunikaciji v institucijah Unije.

68      Na drugem mestu, Italijanska republika v zvezi z razlogom, ki se nanaša na naravo izbirnega postopka, trdi, da tak preudarek sam po sebi ne more utemeljiti tako obsežne jezikovne diskriminacije. Poleg tega naj v izpodbijanem razpisu ne bi bili navedeni razlogi, iz katerih bi le uporaba angleščine, francoščine in nemščine lahko zagotovila največjo učinkovitost tega postopka.

69      Na tretjem in zadnjem mestu, Italijanska republika v zvezi z razlogom, ki se nanaša na proračunske in operativne omejitve, meni, da finančne zahteve same po sebi nikoli ne smejo utemeljevati diskriminacije, ki posega v temeljno pravico. V Prilogi II k izpodbijanemu razpisu naj vsekakor ne bi bilo navedeno, kakšni naj bi bili stroški drugačnega sistema in zakaj naj bi bil sistem, ki temelji na treh jezikih, izbranih v obravnavani zadevi, in ne na primer na treh drugih jezikih, združljiv s proračunskimi zahtevami.

70      Komisija poudarja, da široka diskrecijska pravica, ki jo imajo institucije Unije na področju kadrovske politike, tem institucijam omogoča, da opredelijo interes službe in kompetence, ki jih morajo imeti novozaposleni na podlagi člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, pa tudi cilje, ki lahko utemeljijo jezikovno omejitev na podlagi člena 1d(6), prvi stavek, Kadrovskih predpisov.

71      V obravnavani zadevi je glede na izpodbijani razpis interes službe nujnost zagotoviti učinkovito delovanje institucij, na kateri se nanaša ta razpis, in sicer Komisije in Evropskega računskega sodišča, z zaposlitvijo oseb, ki so sposobne takoj začeti opravljati svoje delo in ki bi se zaradi svojega znanja enega od sporazumevalnih jezikov lahko lažje vključile v novo in mednarodno delovno okolje.

72      Tako po mnenju Komisije omejitev izbire drugega jezika zadevnega natečaja na angleščino, francoščino in nemščino temelji na objektivnih elementih, in sicer na dejstvu, da se ti trije jeziki uporabljajo kot sporazumevalni jeziki v obeh institucijah, navedenih v točki 71 zgoraj. Komisija je v podporo tej trditvi skupaj z odgovorom na tožbo predložila več elementov, in sicer na eni strani različna besedila, ki sta jih sprejela ona in Računsko sodišče, ter na drugi strani statistične podatke, ki potrjujejo posebno stopnjo razširjenosti teh treh jezikov med osebami, ki so v teh institucijah zadolžene za revizijske naloge.

73      Poleg tega po mnenju Komisije ni mogoče sprejeti, da bi bil cilj natečaja iz izpodbijanega razpisa le preveriti kompetence kandidatov in da bi bil cilj oceniti njihovo sposobnost izražanja v jeziku, ki ni njihov materni jezik, povsem drugoten. Nasprotno, bistveno naj bi bilo zagotoviti pogoje učinkovite notranje komunikacije, tako da se poskrbi, da ima vsak uradnik zadostno znanje enega od treh jezikov, ki se v zadevnih institucijah uporabljajo kot sporazumevalni jeziki. Tako naj kandidat, ki se ne bi mogel sporazumevati v enem od teh treh jezikov, ne bi mogel postati „najsposobnejši“ kandidat v smislu člena 27 Kadrovskih predpisov.

74      Poleg tega Komisija trdi, da bi pristop Italijanske republike, v skladu s katerim bi drugi jezik zadevnega natečaja moralo biti mogoče izbrati med vsemi uradnimi jeziki, povzročil velike stroške. V delovnem okviru, v katerem očitno prevladujejo angleščina, francoščina in nemščina, pa bi bili ti stroški očitno neupravičeni.

75      Tak pristop naj tudi ne bi upošteval posebnosti testov v ocenjevalnem centru. Komisija meni, da ker je malo verjetno, da člani natečajne komisije obvladajo vse uradne jezike Unije, bi se kandidati morali izražati s pomočjo tolmačev, kar se zdi popolnoma absurdno glede na cilj, da bi bili na voljo uspešni kandidati, ki bi bili sposobni takoj začeti opravljati svoje delo.

76      Poleg tega so po mnenju Komisije zadevni trije jeziki tuji jeziki, ki se v državah članicah najbolj učijo in so v Evropi najbolj znani, in tudi jeziki, ki se jih je po mnenju državljanov Unije najbolj koristno učiti. To je med drugim razvidno iz različnih elementov, ki jih je ta institucija predložila skupaj z odgovorom na tožbo.

77      Italijanska republika v repliki zlasti zavrača upoštevnost elementov, ki jih je Komisija predložila skupaj z odgovorom na tožbo.

78      Komisija v dupliki vztraja pri svojih trditvah in zlasti poudarja, da elementi, ki jih je predložila, dokazujejo utemeljenost teh trditev.

79      Kraljevina Španija v bistvu trdi, da je namen zadevnega natečaja zaposlitev upravnih uslužbencev na področju revizije, ki bodo svoje naloge v zvezi z vsemi sektorji dejavnosti Unije opravljali v državah članicah in tretjih državah. Tako meni, da bi uspešni kandidati morali imeti najširše možno znanje jezikov. Kraljevina Španija elemente, ki jih je zagotovila Komisija, opredeljuje kot delne, ker ne odražajo niti položaja vseh institucij niti položaja institucij, na kateri se nanaša izpodbijani razpis.

1)      Razlogi, navedeni v izpodbijanem razpisu

80      Najprej je treba spomniti, da imajo v okviru izbirnih postopkov institucije široko polje proste presoje pri presoji interesov službe ter kvalifikacij in sposobnosti kandidatov, ki jih bodo upoštevale. Tako ni izključeno, da lahko iz interesa službe izhaja potreba, da imajo zaposlene osebe posebna jezikovna znanja. Zato se lahko s posebno naravo nalog, ki jih je treba opravljati, utemelji zaposlovanje, ki med drugim temelji na dobrem znanju določenega jezika (glej sodbo z dne 26. marca 2019, Španija/Parlament, C‑377/16, EU:C:2019:249, točki 67 in 68 ter navedena sodna praksa).

81      Vendar mora institucija, ki je jezikovno ureditev nekega izbirnega postopka omejila na določeno število uradnih jezikov Evropske unije, dokazati, da je taka omejitev primerna za izpolnjevanje dejanskih zahtev, ki izhajajo iz nalog, ki jih bodo osebe, ki bodo zaposlene, opravljale. Poleg tega mora biti vsak pogoj, ki se nanaša na posebna jezikovna znanja, sorazmeren s tem interesom in mora temeljiti na jasnih, objektivnih in predvidljivih merilih, ki kandidatom omogočajo, da se seznanijo z razlogi za ta pogoj, sodiščem Unije pa, da v zvezi s tem pogojem izvajajo nadzor (glej sodbi z dne 26. marca 2019, Španija/Parlament, C‑377/16, EU:C:2019:249, točka 69 in navedena sodna praksa, in z dne 26. marca 2019, Komisija/Italija, C‑621/16 P, EU:C:2019:251, točka 93 in navedena sodna praksa).

82      V tem okviru mora sodišče Unije opraviti konkreten preizkus pravil, ki urejajo jezikovno ureditev natečajev, kakršen je ta iz izpodbijanega razpisa, ker je samo na podlagi takega preizkusa mogoče ugotoviti, kakšno znanje jezikov lahko institucije v primeru posebnih nalog objektivno zahtevajo v interesu službe, in torej, ali je morebitna omejitev izbire jezikov, ki se lahko uporabljajo za udeležbo na teh natečajih, objektivno utemeljena in sorazmerna z dejanskimi potrebami službe (glej sodbo z dne 26. marca 2019, Komisija/Italija, C‑621/16 P, EU:C:2019:251, točka 94).

83      Natančneje, sodišče Unije mora preveriti ne le vsebinsko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi, ali so v teh dokazih vsi upoštevni podatki za presojo zapletenega položaja in ali je z njimi mogoče utemeljiti iz njih izpeljane sklepe (glej sodbo z dne 26. marca 2019, Komisija/Italija, C‑621/16 P, EU:C:2019:251, točka 104 in navedena sodna praksa).

84      Kot izhaja iz točke 8 zgoraj, je v uvodnem delu Priloge II k izpodbijanemu razpisu navedeno, da je namen zadevnega natečaja oblikovanje rezervnega seznama upravnih uslužbencev na področju revizije za zaposlitev pri Komisiji in „v omejenem številu“ pri Računskem sodišču. Glede omejitve izbire drugega jezika zadevnega natečaja na angleščino, francoščino in nemščino je treba pojasniti, da je bila odločitev o tej omejitvi sprejeta z vidika meril, opredeljenih v točki 2 navedene priloge (glej točko 10 zgoraj), in da temelji na treh razlogih, in sicer, prvič, na potrebi, da so novozaposlene osebe sposobne takoj začeti opravljati svoje delo, drugič, na naravi izbirnega postopka in, tretjič, na proračunskih in operativnih omejitvah (glej točko 45 zgoraj).

85      Najprej, glede razloga, ki se nanaša na proračunske in operativne omejitve, je treba poudariti, da bi se ta razlog, kot je bil izražen v točki 1(iii) Priloge II k izpodbijanemu razpisu, lahko uporabil kvečjemu za abstraktno utemeljitev omejitve števila jezikov, ki jih je mogoče izbrati kot drugi jezik zadevnega natečaja. Nasprotno pa z njim ni mogoče niti določiti, kakšno mora pravzaprav biti število teh jezikov, niti pojasniti, zakaj bi nekateri jeziki morali biti uporabljeni, drugi pa ne.

86      Dalje, zaradi splošnosti izrazov, uporabljenih v točki 1 Priloge II k izpodbijanemu razpisu, bi se razlog v zvezi s proračunskimi in operativnimi omejitvami lahko uporabljal ne le za zadevni natečajni postopek, ampak tudi za kateri koli natečajni postopek, ki ga organizira urad EPSO. Zadevni razlog tako ne vsebuje nobene navedbe o konkretnih proračunskih in operativnih omejitvah, s katerimi bi se spopadali urad EPSO ali službe, na katere se nanaša izpodbijani razpis, in ki bi v tem posebnem primeru utemeljevale omejitev izbire drugega jezika zadevnega natečaja na le nekatere jezike. Komisija tudi ni predložila konkretnih elementov o prednostih, ki bi jih z vidika proračunskih in operativnih sredstev imela jezikovna ureditev, določena v izpodbijanem razpisu, in o posledicah, ki bi jih imela uporaba drugačnega sistema.

87      Vsekakor je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso diskriminacije ne morejo upravičevati preudarki glede proračunskih sredstev (glej sodbo z dne 1. marca 2012, O’Brien, C‑393/10, EU:C:2012:110, točka 66 in navedena sodna praksa). Poleg tega iz sedanjega stanja sodne prakse ne izhaja, da cilj zmanjšanja stroškov institucij Unije lahko kot tak pomeni cilj v splošnem interesu, ki ga priznava Unija.

88      Zato razlog v zvezi s proračunskimi in operativnimi omejitvami, kot je naveden v točki 1(iii) Priloge II k izpodbijanemu razpisu, sam po sebi ne more utemeljiti sporne diskriminacije.

89      Podobni preudarki veljajo tudi za razlog, naveden v točki 1(ii) Priloge II k izpodbijanemu razpisu, ki se nanaša na naravo izbirnega postopka in, natančneje, na posebnost testov v ocenjevalnem centru. Enako kot razlog v zvezi s proračunskimi in operativnimi omejitvami bi se namreč zadevni razlog zaradi svoje splošne ubeseditve lahko uporabil v katerem koli natečajnem postopku, z njim pa ni mogoče utemeljiti izbire treh jezikov, uporabljenih v posebnem okviru zadevnega natečaja. Poleg tega ni Komisija v zvezi s tem podala nobene konkretne navedbe. Posebej statistični podatki, ki jih je predložila v zvezi z glavnim jezikom, ki so ga izbrali kandidati natečajev, ki so potekali med letoma 2010 in 2012, so neupoštevni za presojo zahtev glede izbire drugega jezika v okviru zadevnega natečaja. Enako velja za podatke o drugem jeziku, ki so ga izbrali kandidati natečajev, ki so potekali leta 2005, in sicer pred reformo natečajnih postopkov urada EPSO, s katero so bili uvedeni testi v ocenjevalnem centru.

90      Poleg tega je treba v zvezi z obsegom tega razloga poudariti, da – kot je jasno razvidno iz točke 1(ii) Priloge II k izpodbijanemu razpisu – ocenjevanje različnih spretnosti kandidatov v okviru ocenjevalnega centra „institucijam [Unije] omogoča, da v razmerah, ki so podobne dejanskemu delovnemu okolju, ocenijo, ali so kandidati sposobni takoj začeti opravljati delo“. Tako je očitno, da je razlog v zvezi z naravo izbirnega postopka zaradi svoje ubeseditve v resnici povezan z razlogom, ki se nanaša na potrebo, da so novozaposlene osebe sposobne takoj začeti opravljati svoje delo. Te ugotovitve ne izpodbija Komisija, ki v svojih pisanjih meni, da je zadevni razlog „dodatni element“, ki odseva odločitev institucij za metodo izbora, s katero se simulira resnično delovno okolje in je usmerjena na sposobnosti kandidatov za interakcijo v mednarodnem okviru. Poleg tega je treba ugotoviti, da program urada EPSO za izvajanje reforme natečajnih postopkov z dne 11. septembra 2008, ki ga je predložila Komisija, ponazarja predvsem dejstvo, da je cilj zaposlitve osebja, ki je sposobno takoj začeti opravljati svoje delo, neposredno povezan s to reformo.

91      Iz tega izhaja, da niti razlog v zvezi s proračunskimi in operativnimi omejitvami niti razlog v zvezi z naravo izbirnega postopka vsak zase ali skupaj ne moreta utemeljiti omejitve, ki je v izpodbijanem razpisu določena za izbiro kandidatov glede drugega jezika zadevnega natečaja, zlasti ker s tema razlogoma ni mogoče dokazati, zakaj bi bilo treba ta jezik izbirati samo med tremi jeziki, upoštevanimi v obravnavani zadevi, in sicer med angleščino, francoščino in nemščino, pri čemer so izključeni drugi uradni jeziki Unije. Nasprotno pa bi razlog v zvezi s potrebo, da so novozaposlene osebe sposobne takoj začeti opravljati svoje delo, morebiti lahko utemeljeval omejitev na točno te tri jezike (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2016, Italija/Komisija, T‑353/14 in T‑17/15, EU:T:2016:495, točka 106 (neobjavljena) in navedena sodna praksa).

92      Ključna narava tega razloga je sicer potrjena v splošnih pravilih, v katerih točki 1.3 je navedeno, da so bile „[m]ožnosti izbire drugega jezika […] določene v skladu z interesom službe, na podlagi katerega morajo biti novozaposleni uslužbenci sposobni nemudoma začeti opravljati svoje delo in se pri vsakdanjem delu učinkovito sporazumevati“.

93      Glede vsebine razloga, ki se nanaša na potrebo, da so novozaposlene osebe sposobne takoj začeti opravljati svoje delo, iz uvodnega dela in točke 1(i) Priloge II k izpodbijanemu razpisu izhaja, da morajo kandidati zadevnega natečaja, da bi se lahko štelo, da so sposobni takoj začeti opravljati svoje delo, imeti „ustrezno znanje kombinacije jezikov za učinkovito opravljanje nalog[] in zlasti [biti] sposobni, da se pri svojem vsakdanjem delu učinkovito sporazumevajo s sodelavci in vodstvom“ (glej točko 9 zgoraj). Torej, „[k]er osebje v institucijah [Unije] za sporazumevanje, prevajanje in administrativno komunikacijo najpogosteje uporablja angleščino, francoščino in nemščino, morajo kandidati med svojima obveznima jezikoma ponuditi vsaj enega od teh jezikov“. Poleg tega je „[d]obro znanje angleščine, francoščine ali nemščine […] nujno za analizo stanja revidirancev, izvedbo predstavitev, razprave in pisanje poročil, da se zagotovita učinkovito sodelovanje in izmenjava informacij z revidiranimi službami in ustreznimi organi“ (glej točko 8 zgoraj).

94      V zvezi s tem je treba poudariti, da ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah 80 in 81 zgoraj, preudarki, navedeni v točki 93 zgoraj, čeprav kažejo na obstoj interesa službe za to, da so novozaposlene osebe sposobne opravljati svoje delo in se učinkovito sporazumevati takoj po zaposlitvi, sami po sebi ne zadostujejo za dokaz, da je za opravljanje zadevnih nalog, in sicer nalog upravnih uslužbencev na področju revizije v institucijah, na kateri se nanaša izpodbijani razpis, potrebno ravno znanje angleščine, francoščine ali nemščine, ne pa drugih uradnih jezikov Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2019, Španija/Parlament, C‑377/16, EU:C:2019:249, točka 72).

95      Te ugotovitve ne ovrže opis nalog, ki jih bodo morali opravljati zaposleni uspešni kandidati, kot je naveden v izpodbijanem razpisu.

96      V skladu s Prilogo I k izpodbijanemu razpisu, naslovljeno „Naloge“, bodo naloge teh uspešnih kandidatov med drugim „razvijanje dobrega razumevanja in poznavanja poslovnih procesov revidirancev“, „izvajanje revizij smotrnosti poslovanja in skladnosti v zvezi z različnimi področji politike [Unije] in poslovnimi procesi“, „potrjevanje revizijskih ugotovitev z revidirancem“, „sporočanje revizijskih ugotovitev, tveganj in priporočil z jasnimi in jedrnatimi osnutki poročil/končnimi poročili“ in tudi „zagotavljanje svetovalnih storitev na zahtevo poslovodstva“. Iz uvodnega dela Priloge II k izpodbijanemu razpisu izhaja tudi, da zadevne naloge vključujejo „analizo stanja revidirancev“, pripravo „predstavitev, razprave in pisanje poročil“ ter „sodelovanje in izmenjav[o] informacij z revidiranimi službami in ustreznimi organi“. Poleg tega je v delu izpodbijanega razpisa, naslovljenem „Naloge upravnih uslužbencev na področju revizije“, navedeno, da so „[r]evizorji […] na svoji poklicni poti lahko zadolženi za izvedbo revizij v različnih državah [Unije] in tretjih državah“.

97      Kot je Komisija pojasnila na obravnavi v odgovor na ukrep procesnega vodstva, je treba „revidirance“ razumeti kot organe, kot so agencije Unije, Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD), Evropski nadzornik za varstvo podatkov (ENVP) in tudi druge institucije, medtem ko je treba „revidirane službe“ razumeti kot službe različnih generalnih direktoratov Komisije. Nasprotno pa naj bi se izraz „ustrezni organi“ nanašal na proračunske organe, to je Svet Evropske unije in Parlament.

98      Vendar se ne zdi, da bi bilo le na podlagi opisa nalog, na katere se nanaša izpodbijani razpis, mogoče ugotoviti, zakaj bi vsak od treh jezikov, na katere je bila omejena izbira drugega jezika zadevnega natečaja, zaposlenim uspešnim kandidatom omogočil, da so sposobni takoj začeti opravljati svoje delo. Predvsem ni z nobenim elementom tega razpisa mogoče dokazati, da se ti trije jeziki dejansko uporabljajo pri opravljanju nalog, naštetih v Prilogi I k izpodbijanemu razpisu, ali celo pri pripravi predstavitev, poteku razprav in pisanju poročil, na katere se sklicuje uvodni del Priloge II k temu razpisu. Iz navedenega razpisa tudi nikakor ni razvidno, da se trije zgoraj navedeni jeziki dejansko uporabljajo v odnosih upravnih uslužbencev, pristojnih za revizijske naloge, z revidiranci ali revidiranimi službami in ustreznimi organi.

99      Poleg tega bi številnost nalog iz izpodbijanega razpisa, ki vključujejo ne le notranjo revizijo, ampak tudi naloge v različnih državah članicah in tretjih državah, in to „v zvezi z različnimi področji politike [Unije] in poslovnimi procesi“, kazala bolj to, da bi bila, ne da bi bila izključena možnost, da je znanje določenega jezika nujno potrebno, zaposlitev oseb z različnimi jezikovnimi profili prednost za delovanje službe.

100    Iz tega sledi, da tudi če se ga razume z vidika opisa nalog v izpodbijanem razpisu, z razlogom, ki se nanaša na potrebo, da so novozaposlene osebe sposobne takoj začeti opravljati svoje delo, ni mogoče – ob upoštevanju njegove nejasne in splošne ubeseditve ter ker v izpodbijanem razpisu ni konkretnih informacij, ki bi to podpirale – utemeljiti omejitve izbire drugega jezika zadevnega natečaja le na angleščino, francoščino in nemščino.

101    V teh okoliščinah je treba preučiti, ali je z različnimi elementi, ki jih je Komisija predložila v zvezi s tem razlogom, mogoče dokazati, da je bila ob upoštevanju posebne narave delovnih mest, ki jih je bilo treba zapolniti, zadevna omejitev objektivno in razumno utemeljena s potrebo, da so uspešni kandidati zadevnega natečaja sposobni takoj začeti opravljati svoje delo.

2)      Elementi, ki jih je predložila Komisija

i)      Uvodna ugotovitev

102    Komisija je predložila več elementov, katerih del se nanaša na njeno lastno delovanje, del pa na delovanje Računskega sodišča. S temi elementi želi dokazati, da angleščina, francoščina in nemščina prevladujejo tako v njenih službah kot v službah Računskega sodišča, kar naj bi pomenilo, da bi novozaposlene osebe, da bi bile sposobne takoj začeti opravljati svoje delo, morale imeti zadovoljivo znanje vsaj enega od teh treh jezikov. Poleg tega navaja nekatere podatke, iz katerih naj bi bilo razvidno, da so zadevni trije jeziki tuji jeziki, ki se v državah članicah najbolj učijo in so v Evropi najbolj znani.

103    Ker Italijanska republika meni, da se je zadevni izbirni postopek nanašal na vse institucije, je treba glede elementov v zvezi s Komisijo in Računskim sodiščem navesti, da je v skladu z izpodbijanim razpisom „glavni“ namen zadevnega izbirnega postopka oblikovanje rezervnih seznamov upravnih uslužbencev na področju revizije, ki ju bodo „institucije [Unije], zlasti [K]omisija v Bruslju in [R]ačunsko sodišče v Luxembourgu“, uporabile za zaposlovanje novih javnih uslužbencev Unije (glej točki 1 in 8 zgoraj).

104    Čeprav se zdi, da izrazi, uporabljeni v izpodbijanem razpisu, ne izključujejo možnosti zaposlovanja v vseh institucijah Unije, pa iz njih vseeno izhaja, da sta instituciji, na kateri se ta razpis zlasti nanaša, Komisija in Računsko sodišče. Poleg tega je Komisija v odgovoru na ukrep procesnega vodstva na obravnavi navedla, da čeprav je bilo zaposlovanje v drugih institucijah mogoče, je bilo vseeno odvisno od predhodnega dogovora med namembno institucijo, imenovano v razpisu javnega natečaja, in institucijo, ki je nameravala zaposliti zadevno osebo. Vendar je glede na navedbe Komisije tak primer v obravnavani zadevi ostal postranski, saj so le štiri od 72 uspešnih kandidatov zadevnega natečaja zaposlili drugi delodajalci, in sicer tri Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) in enega ESZD.

105    Glede na navedeno je treba upoštevati elemente, ki jih je Komisija predložila v zvezi z lastnim delovanjem in delovanjem Računskega sodišča, in preučiti njihovo upoštevnost za rešitev tega spora.

ii)    Elementi o delovanju Komisije

–       Elementi o notranji praksi Komisije na področju jezikov

106    Komisija je predložila več besedil, iz katerih naj bi bilo razvidno, da so angleščina, francoščina in nemščina „sporazumevalni“ ali delovni jeziki, ki jih uporabljajo njene službe.

107    Prvič, gre za Sporočilo SEC(2000) 2071/6 predsednika Komisije z dne 29. novembra 2000 o poenostavitvi postopka odločanja te institucije in odlomek zapisnika 1502. seje Komisije z dne 29. novembra 2000, sestavljenega 6. decembra 2000 pod referenčno številko PV(2002) 1502, o odobritvi tega sporočila s strani kolegija članov.

108    Drugič, Komisija je predložila svoj poslovnik (C(2000) 3614) (UL 2000, L 308, str. 26) v različici, ki je veljala ob objavi izpodbijanega razpisa, in pravila za izvajanje tega poslovnika, priložena Sklepu C(2010) 1200 final z dne 24. februarja 2010 o spremembi njenega poslovnika. Poleg tega je predložila dokument z naslovom „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“, ki ga opredeljuje kot „pravila za sprejetje sklepov Komisije, ki jih predstavi [njen] predsednik“. Po mnenju Komisije iz teh „pravil“ izhaja, da mora biti „vsak osnutek sklepa, ki bo predložen kolegiju za pisno ali ustno odločitev ali za odločitev po pooblastilu, […] napisan v angleščini, francoščini in nemščini“.

109    Poleg tega je Komisija v odgovor na ukrepe procesnega vodstva predložila tudi nekatere dokumente o izvajanju „pravil“, vsebovanih v dokumentu, navedenem v točki 108 zgoraj, in svoje sporočilo SEC(2006) 1489 final z dne 20. decembra 2006 o „prevajanju pri Komisiji“, ki mu je priložena priloga, v kateri so predstavljena „pravila za prevajanje po letu 2006“.

110    Italijanska republika izpodbija upoštevnost teh besedil, saj v bistvu meni, da se nanašajo le na delovanje kolegija članov Komisije, ne da bi kakor koli dokazovala uporabo angleščine, francoščine in nemščine kot sporazumevalnih jezikov v njenih službah. Poleg tega je na obravnavi trdila, da bi bilo za Sporočilo SEC(2006) 1489 final treba šteti, da je nov element, in ga posledično zavrniti zaradi prepozne predložitve.

111    Komisija odgovarja, da se besedila, navedena v točkah od 107 do 109 zgoraj, uporabljajo za pripravo vseh osnutkov aktov, ki jih mora odobriti, kar bi nujno pomenilo, „da so [njene] službe […] tiste, ki pripravijo ta osnutek“. Ker naj bi predsednik Komisije na podlagi pravil za izvajanje Poslovnika določil pravila, v skladu s katerimi so sporazumevalni jeziki, in sicer „jeziki, v katerih morajo biti osnutki aktov predloženi kolegiju v odobritev“, angleščina, francoščina in nemščina, naj bi namreč taka pravila imela „neizogiben učinek na delo služb, ki morajo pri pripravi teh dokumentov uporabiti te jezike“. Dalje, Komisija je glede sporočila, navedenega v točki 109 zgoraj, na obravnavi trdila, da je z njim mogoče dopolniti njen odgovor na ukrepe procesnega vodstva, ki jih je Splošno sodišče sprejelo v zvezi z njo, to pa je razlog, iz katerega to sporočilo ne bi smelo biti zavrnjeno zaradi prepozne predložitve.

112    V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da se Komisija v zvezi s Sporočilom SEC(2000) 2071/6 sklicuje na točko 2.2 tega besedila, ki po njenem mnenju število „delovnih jezikov“ omejuje na tri.

113    Vendar je treba ugotoviti, da je namen Sporočila SEC(2000) 2071/6 v bistvu oceniti različne vrste postopkov odločanja v kolegiju članov Komisije, kot so bili določeni v njenem poslovniku v različici, ki je veljala ob izdaji navedenega sporočila, in predlagati njihovo poenostavitev. V takem okviru in ob sklicevanju na natančno določeno vrsto postopka, in sicer pisni postopek, je v točki 2.2 zadevnega sporočila navedeno, da morajo biti „dokumenti Komisije […] razposlani v treh delovnih jezikih Komisije“, ne da bi bili ti jeziki sicer navedeni. Zgolj to sklicevanje, tudi če vsebuje izraz „delovni jeziki“, pa ne zadostuje za dokaz, da so angleščina, francoščina in nemščina jeziki, ki jih vse službe Komisije dejansko uporabljajo pri svojem vsakodnevnem delu.

114    Poleg tega pomen tega sklicevanja zmanjšujejo drugi odlomki Sporočila SEC(2000) 2071/6.

115    Tako na eni strani iz točke 2.2 Sporočila SEC(2000) 2071/6 izhaja, da je v okviru postopka pooblastitve, s katerim lahko Komisija pooblasti enega ali več svojih članov, da v njenem imenu in pod njeno odgovornostjo sprejmejo odločitve, besedilo sklepa, ki se sprejme, „predstavljeno v enem samem delovnem jeziku in/ali v njegovih verodostojnih različicah“.

116    Na drugi strani je v točki 5.2 Sporočila SEC(2000) 2071/6, naslovljeni „Poenostavitev jezikovne ureditve“, poudarjena vloga Generalnega direktorata (GD) za prevajanje pri Komisiji, ki je „v celoti vključen v postopek“ odločanja. V tej točki je med drugim pojasnjeno, da je „eden od večjih vzrokov za zamudo pri začetku ali končanju pisnih postopkov in postopkov pooblastitve pridobivanje prevodov, vključno z besedili, ki jih pregledajo pravniki lingvisti“, zaradi česar naj bi bilo nujno, da se zadevni dokumenti pravočasno pošljejo GD za prevajanje.

117    Ob upoštevanju navedenega iz Sporočila SEC(2000) 2071/6 ni mogoče izpeljati koristnih sklepov o dejanski uporabi angleščine, francoščine in nemščine pri vsakodnevnem delu služb Komisije ali a fortiori pri opravljanju nalog, navedenih v izpodbijanem razpisu.

118    Te ugotovitve ni mogoče ovreči z drugimi besedili, z vidika katerih Komisija predlaga, naj se analizira Sporočilo SEC(2000) 2071/6, in sicer z njenim poslovnikom, pravili za izvajanje tega poslovnika in dokumentom z naslovom „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“ (glej točko 108 zgoraj).

119    Glede Poslovnika Komisije je treba najprej poudariti, da ne vsebuje določb o jezikih, ki jih morajo uporabljati organi iz njegovega poglavja I, in sicer člani Komisije, ki delujejo kot kolegijski organ, ter njen predsednik in generalni sekretar, in o delovnih jezikih, ki jih morajo uporabljati službe te institucije, navedene v poglavju II tega poslovnika. Le v členu 17 Poslovnika, ki se nanaša na overovitev aktov, ki jih sprejme Komisija, je navedeno, da se to opravi „v verodostojnem jeziku ali jezikih“, ki so v skladu z odstavkom 5 tega člena „vs[i] uradn[i] jezik[i Unije], kadar gre za akte splošne uporabe, in jezik ali jezik[i] naslovnikov v drugih primerih“.

120    Glede na navedbe, ki jih je Komisija podala na obravnavi, je vseeno treba upoštevati člene 6 in od 12 do 14 njenega poslovnika ter pravila za izvajanje teh členov. Poleg tega je bil po njenem mnenju dokument z naslovom „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“ pripravljen na podlagi teh pravil.

121    Člen 6 Poslovnika Komisije v odstavku 1 določa, da „[d]nevni red vsake seje Komisije sprejme predsednik“, in v odstavku 4, da se „[d]nevni red in potrebni dokumenti […] članom Komisije razdelijo pod pogoji, določenimi v skladu s pravili za izvajanje“.

122    Členi od 12 do 14 Poslovnika Komisije se nanašajo na druge postopke odločanja, in ne na ustni postopek iz člena 8, in urejajo pisni postopek, postopek pooblastitve in postopek prenosa. Zlasti v zvezi s pisnim postopkom člen 12(2) Poslovnika določa, da „se besedilo osnutka v pisni obliki razdeli vsem članom Komisije pod pogoji, ki jih določi Komisija v skladu s pravili za izvajanje“.

123    Vse določbe Poslovnika Komisije, navedene v točki 122 zgoraj, so pojasnjene v pravilih za izvajanje tega poslovnika z dne 24. februarja 2010.

124    Natančneje, pravila za izvajanje člena 6 Poslovnika Komisije vsebujejo odstavek 6-4, naslovljen „Vložitev in razpošiljanje dokumentov ter jezikovna ureditev“, ki določa:

„6-4.3 Dokumenti, ki se preučijo na seji Komisije, se razdelijo članom Komisije:

–        v jezikih, ki jih določi predsednik ob upoštevanju minimalnih potreb članov Komisije,

–        in v jeziku ali jezikih, ki so potrebni zlasti za začetek veljavnosti akta in uradno obvestitev njegovih naslovnikov.

[…]

6-4.5 Uradno pošiljanje drugim institucijam Skupnosti in/ali objava v [Uradnem listu] zahtevata, da so akti na voljo v vseh uradnih jezikih.

6-4.6 Predsednik odloči o vseh položajih, v katerih pogoji, določeni v [odstavku] […] 6-4.3, prva alinea, niso izpolnjeni. Glede na okoliščine lahko odloči, da vprašanje preloži na dnevni red naslednje seje.

Preložitev je nujna, če jezik ali jeziki, ki so potrebni zlasti za začetek veljavnosti akta in uradno obvestitev njegovih naslovnikov, niso na voljo ob sprejemanju akta.“

125    Poleg tega pravila za izvajanje člena 12 Poslovnika Komisije vsebujejo odstavek 12-13, naslovljen „Jezikovna ureditev za pisne postopke“, ki določa:

„12-13.1 Dokumenti, predloženi v pisni postopek, se razdelijo članom Komisije:

–        v jezikih, ki jih določi predsednik ob upoštevanju minimalnih potreb članov Komisije. Predsednik presodi vse izjemne okoliščine (kot so med drugim velike krize, naravne nesreče ali druge posebne okoliščine), v katerih ti jeziki ne morejo biti na voljo iz ustrezno utemeljenih razlogov,

–        in v jeziku ali jezikih, ki so potrebni zlasti za začetek veljavnosti akta ali uradno obvestitev njegovih naslovnikov.

[…]

12-13.3 Uradno pošiljanje drugim institucijam Skupnosti in/ali objava v [Uradnem listu] zahtevata, da so akti na voljo v vseh uradnih jezikih.“

126    Poleg tega v zvezi s pravili za izvajanje, ki so skupna členoma 13 in 14 Poslovnika Komisije, odstavek 13/14-4, naslovljen „Jezikovna ureditev pooblastitve ali prenosa“, določa:

„13/14-4.1 Za izvajanje podeljenih pristojnosti morajo biti dokumenti glede na posamezen primer na voljo v naslednjih jezikovnih različicah:

–        v jeziku ali jezikih, ki so potrebni za začetek veljavnosti akta;

–        v jeziku ali jezikih, ki so potrebni za uradno obvestitev naslovnikov o aktu;

–        v jeziku ali jezikih, kot jih določi predsednik ob upoštevanju minimalnih potreb članov Komisije ali ki izpolnjujejo potrebe v zvezi s sprejetjem akta v drugih primerih,

[…]

13/14-4.3 Uradno pošiljanje drugim institucijam Skupnosti in/ali objava v [Uradnem listu] zahtevata, da so akti na voljo v vseh uradnih jezikih.“

127    Nazadnje, namen dokumenta, naslovljenega „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“, je po mnenju Komisije predvsem podrobno opredeliti določbe pravil za izvajanje njenega poslovnika, citirane v točkah od 124 do 126 zgoraj. Ta dokument se med drugim sklicuje na uporabo „postopkovnih jezikov“, to je pojem, ki bi ga bilo treba, kot izhaja iz utemeljitve Komisije, razumeti kot jezike, ki se uporabljajo za razumevanje vsebine osnutka akta za namen njegovega sprejetja v kolegiju njenih članov ali po potrebi v organu s prenesenimi pooblastili. Iz navedenega dokumenta izhaja, da so „postopkovni jeziki“ angleščina, francoščina in nemščina ter da se njihova uporaba razlikuje glede na vrsto postopka sprejetja.

128    Za ustni in pisni postopek je tako v dokumentu z naslovom „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“ navedeno, da se osnutek akta in morebitne priloge k njemu predložijo članom Komisije v treh postopkovnih jezikih in po potrebi v jeziku ali jezikih, ki so potrebni za začetek veljavnosti zadevnega akta ali uradno obvestitev o tem aktu. Navedeno je tudi, da morajo po sprejetju takega akta drugi jeziki, ki so morda potrebni za objavo ali pošiljanje drugim institucijam Unije, slediti čim hitreje.

129    V zvezi s postopkoma pooblastitve ali prenosa iz dokumenta z naslovom „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“ izhaja, da lahko organ s prenesenimi pooblastili privoli v sprejetje akta na podlagi samo enega postopkovnega jezika, da pa morajo po potrebi biti na voljo tudi drug jezik ali jeziki, potrebni za začetek veljavnosti tega akta ali uradno obvestitev o njem. Poleg tega je tako kot za ustni in pisni postopek v zadevnem dokumentu navedeno, da morajo drugi jeziki, ki so morda potrebni za objavo ali pošiljanje drugim institucijam Unije, slediti čim hitreje.

130    Poleg tega je v dokumentu z naslovom „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“ določeno, da lahko predsednik Komisije pod nekaterimi pogoji enkratno ali trajno odobri odstopanja od števila postopkovnih jezikov, ki se morajo uporabiti za začetek postopka sprejetja ali hkrati za začetek takega postopka in sprejetje akta.

131    Zlasti v zvezi s trajnimi odstopanji je v dokumentu z naslovom „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“ pojasnjeno, da se ta lahko za nekatera ponavljajoča se vprašanja odobrijo z uradnimi obvestili generalnega sekretarja ali kabineta predsednika. Za ponazoritev, v zadevnem dokumentu so navedena odstopanja, ki se odobrijo za sklepe ali sporočila, ki se zlasti v pisnem postopku sprejmejo na številnih področjih, in sicer sprejetje omejevalnih ukrepov na podlagi člena 29 PEU, instrument stabilnosti, zunanji odnosi, posamični sklepi na področju državnih pomoči, izvedbeni ukrepi na področju omejevalnih sporazumov, zlorabe prevladujočega položaja in koncentracije ter, nazadnje, podpis okvirnih sporazumov z mednarodnimi organizacijami.

132    V zvezi s tem je treba poudariti, da besedil iz točk 107 in 108 zgoraj, obravnavanih skupaj, ni mogoče razumeti tako, kot da gre za pravila za izvajanje v Poslovniku Komisije v zvezi s splošno jezikovno ureditvijo, določeno z Uredbo št. 1, v smislu člena 6 te uredbe. Kot je Komisija pojasnila v odgovorih na ukrepe procesnega vodstva, ki jih je v zvezi z njo Splošno sodišče sprejelo v okviru te zadeve, ta besedila le odsevajo dolgo ustaljeno upravno prakso v tej instituciji, pri kateri se angleščina, francoščina in nemščina uporabljajo kot jeziki, v katerih morajo biti dokumenti na voljo za predložitev kolegiju članov v odobritev.

133    Natančneje, Komisija je v zvezi z naravo dokumenta z naslovom „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“ pojasnila, da gre za odlomek iz „Priročnika za operativne postopke“, to je interni elektronski vodnik, ki so ga pripravile službe njenega generalnega sekretariata in katerega namen je med drugim kodificirati navedeno upravno prakso. Glede datuma sprejetja in časovne veljavnosti tega vodnika se je Komisija zgolj sklicevala na obvestilo SEC(2003) 153 njenega generalnega sekretarja za generalne direktorje in vodje služb z dne 11. februarja 2003 v zvezi s posodobitvijo navedenega vodnika in njegovim razpošiljanjem na svojem intranetu.

134    Tudi ob domnevi, da je različica, ki jo je Komisija predložila skupaj z odgovorom na tožbo, res tista, ki je obstajala na datum objave izpodbijanega razpisa, pa dokumenta, vzetega iz „Priročnika za operativne postopke“, ne bi bilo mogoče obravnavati kot odločitev njenega predsednika, da določi jezike za pripravo dokumentov, ki se predložijo kolegiju, v smislu odstavka 6-4.3, prva alinea, odstavka 12-13.1, prva alinea, in odstavka 13/14-4.1, tretja alinea, pravil za izvajanje Poslovnika Komisije. Poleg tega ni mogoče na podlagi nobenega dokumenta iz spisa sklepati, da je ta dokument formalno odobril predsednik Komisije, in še manj, da ga je odobril kolegij njenih članov.

135    Na splošno je Komisija v odgovorih na ukrepe procesnega vodstva, ki jih je v zvezi z njo Splošno sodišče sprejelo v okviru te zadeve, priznala, da ne obstaja interna odločitev, s katero bi bili določeni delovni jeziki te institucije.

136    Po teh uvodnih pojasnilih je treba ugotoviti, da ker je edini namen vseh besedil, ki jih je predložila Komisija, opredeliti jezike, ki so potrebni za potek različnih postopkov odločanja te institucije, z njimi ni mogoče utemeljiti omejitve izbire drugega jezika zadevnega natečaja na angleščino, francoščino in nemščino glede na posebno naravo delovnih mest, na katera se nanaša izpodbijani razpis.

137    Natančneje, iz teh besedil in a fortiori iz drugih elementov iz spisa ni razvidno, da obstaja nujna povezava med postopki odločanja Komisije, zlasti tistimi, ki potekajo v kolegiju njenih članov, in nalogami, ki jih bodo lahko opravljali uspešni kandidati spornega natečaja, to je revizijskimi nalogami, kot so predstavljene v točki 96 zgoraj. Čeprav bi člani določene institucije pri posvetovanju uporabljali le enega ali nekatere jezike, iz tega namreč brez dodatnih pojasnil ni mogoče sklepati, da na novo zaposleni uradnik, ki ne zna nobenega od teh jezikov, ne bi bil sposoben za takojšnje in učinkovito opravljanje dela v tej instituciji (sodba z dne 15. septembra 2016, Italija/Komisija, T‑353/14 in T‑17/15, EU:T:2016:495, točki 121 in 122 (neobjavljeni)). To toliko bolj velja v obravnavani zadevi, ker gre za zelo posebne naloge, ki a priori nimajo nobene tesne povezave z delom kolegija članov Komisije.

138    Iz besedil, ki jih je predložila Komisija, tudi ni razvidno, da njene službe pri vsakodnevnem delu dejansko uporabljajo vse tri jezike, opredeljene kot „postopkovni jeziki“. Poleg tega iz Sporočila SEC(2000) 2071/6 (glej točko 116 zgoraj) izhaja, da je služba za prevajanje te institucije „v celoti“ vključena v postopek odločanja. V tem sporočilu sta omenjena tudi potrebni rok za pridobitev prevodov, vključno z besedili, ki jih revidirajo pravniki lingvisti, in nujnost pravočasnega pošiljanja zadevnih dokumentov službi za prevajanje. Ta sklicevanja tako vzbujajo vtis, da ni služba, ki je materialno odgovorna za pripravo dokumenta, ampak je GD za prevajanje tisti, ki pripravi različice tega dokumenta v postopkovnih jezikih, potrebnih za njegovo pošiljanje kolegiju članov, medtem ko ima odgovorna služba le nalogo, da preveri prevedeno besedilo. Težko si je namreč predstavljati, da lahko razen tega generalnega direktorata neka služba od vsakega člana svojega osebja zahteva, da zagotovi tri jezikovne različice dokumentov, ki se predložijo kolegiju v odobritev.

139    Nazadnje, ker se od nobenega uradnika ne zahteva, da ima zadovoljivo znanje vseh treh jezikov, zahtevanih v izpodbijanem razpisu, si je enako težko predstavljati, da je priprava osnutka akta v jezikovnih različicah, zahtevanih za njegovo pošiljanje temu kolegiju, hkrati razdeljena med ustrezno število uradnikov, ki so del službe, odgovorne za pripravo tega osnutka. To si je še težje predstavljati, ker ni nobenega zagotovila, da bodo v vsaki službi zaposleni uradniki z zadovoljivim znanjem vseh treh zadevnih jezikov.

140    Zgornje presoje ni mogoče ovreči s trditvami Komisije, ki se opirajo na Sporočilo SEC(2006) 1489 final. Po mnenju Komisije je iz tega besedila, zlasti iz Priloge z naslovom „Pravila za prevajanje po letu 2006“, razvidno, da se pri dokumentih za interno rabo zahteva samo prevod v angleščino, francoščino in nemščino, poleg morebitnega verodostojnega jezika. Poleg tega naj bi navedeno sporočilo dokazovalo, da naj bi razen GD za prevajanje druge službe Komisije morale predložiti prevode, pri katerih je bilo uporabljeno znanje jezikov njihovega osebja in ki so znani kot „sivi“ prevodi.

141    Na eni strani je treba v zvezi s tem poudariti, da vsebina Sporočila SEC(2006) 1489 final ne ovrže, temveč, nasprotno, potrjuje presojo, predstavljeno v točkah 138 in 139 zgoraj. V „pravilih za prevajanje po letu 2006“, priloženih temu sporočilu, so namreč angleščina, francoščina in nemščina omenjene le kot ciljni jeziki, v katere morajo biti prevedene nekatere kategorije dokumentov, ne da bi bil sploh opredeljen njihov izvorni jezik. Poleg tega je za veliko večino kategorij dokumentov, za katere velja ta priloga, predviden prevod v vse uradne jezike, pri čemer je prevod le v angleščino, francoščino in nemščino v resnici izjema.

142    Na drugi strani trditev, ki se nanaša na pripravo „sivih“ prevodov, ni podprta z nobenim elementom o točnem deležu, ki ga ta vrsta prevoda pomeni glede na skupno količino prevodov, ki se pripravijo pri Komisiji. Čeprav se v točki 2.2 Sporočila SEC(2006) 1489 final priznava, da je „izredno težko določiti število teh prevodov zaradi pomanjkanja zanesljivih kazalnikov“, pa to sporočilo v točki 3.1 vseeno vsebuje oceno za leto 2007, v skladu s katero naj bi GD za prevajanje pripravil 1.700.000 strani prevodov, medtem ko naj bi bilo „sivih“ prevodov 100.000 strani. Ker pa zadnjenavedena številka velja za vse službe Komisije, razen za GD za prevajanje, je več kot očitno, da bi „sivi“ prevodi pomenili le zelo majhno količino glede na količino, ki jo je pripravil zgolj ta GD. Nazadnje in predvsem, z nobenim elementov v spisu ni mogoče dokazati, da so zgoraj navedeni trije jeziki tisti, v katere naj bi bili narejeni ti „sivi“ prevodi.

143    V teh okoliščinah in ne da bi bilo treba odločiti o dopustnosti te listine, je treba ugotoviti, da Sporočilo SEC(2006) 1489 final ni upoštevno za rešitev tega spora.

144    Vsekakor in neodvisno tudi od obstoja povezave med postopki odločanja Komisije in posebnimi nalogami, na katere se nanaša izpodbijani razpis, je treba ugotoviti, da besedila, ki jih je predložila ta institucija, še zdaleč ne kažejo na izključno uporabo treh „postopkovnih“ jezikov v postopkih, na katere se nanašajo.

145    Na eni strani namreč iz dokumenta z naslovom „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“ v povezavi s pravili za izvajanje Poslovnika Komisije izhaja, da je za začetek postopka sprejetja na splošno in brez poseganja v možnost uporabe enega samega jezika v postopkih pooblastitve in prenosa potrebno, da se osnutek akta pripravi v treh postopkovnih jezikih. To ne spremeni dejstva, da je za sprejetje tega osnutka glede na zahteve, ki izhajajo iz narave zadevnega akta, lahko potrebna ali obvezno potrebna razpoložljivost tega akta tudi v enem ali več drugih jezikovnih različicah, celo v vseh uradnih jezikih Unije, če je zadevni akt namenjen za objavo v Uradnem listu Evropske unije ali pošiljanje drugim institucijam.

146    Na drugi strani iz dokumenta z naslovom „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“ izhaja tudi, da so možna odstopanja v zvezi s številom postopkovnih jezikov, uporabljenih za začetek postopka sprejetja osnutka akta ali celo za sprejetje tega osnutka (glej točko 130 zgoraj).

147    Zlasti v zvezi s trajnimi odstopanji, omenjenimi v točki 131 zgoraj, je v dokumentu z naslovom „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“ na primer navedeno, da se posamični sklepi na področju državnih pomoči pripravijo v enem od postopkovnih jezikov, ki je „običajno angleščina ali francoščina“. Za druga področja, na katera se nanaša ta vrsta odstopanja, je z obvestili generalnega sekretarja Komisije, ki jih je ta predložila Splošnemu sodišču v odgovor na ukrepe procesnega vodstva, dovoljena predložitev osnutkov aktov v samo enem postopkovnem jeziku. Vendar je treba ugotoviti, da v teh obvestilih ni opredeljen tisti od treh postopkovnih jezikov, ki se lahko uporabi v konkretnem primeru, zaradi česar iz tega ni mogoče izpeljati koristnih sklepov.

148    Poleg tega se ne sme pozabiti, da je glede na dokument z naslovom „Jezikovne zahteve glede na postopek sprejetja“ vedno mogoče odobriti enkratno odstopanje v zvezi z jezikovno ureditvijo za dani osnutek akta, in to ne glede na vrsto postopka odločanja.

149    Ob upoštevanju zgornje analize je treba ugotoviti, da na podlagi besedil, ki jih je predložila Komisija, ni mogoče dokazati, da se z omejitvijo izbire drugega jezika natečaja iz izpodbijanega razpisa lahko izpolnijo dejanske potrebe službe, in posledično ugotoviti, da glede na posebno naravo delovnih mest, na katera se nanaša ta razpis, obstaja interes službe, da so novozaposlene osebe sposobne takoj začeti opravljati svoje delo.

–       Elementi o jezikih, ki jih uporabljajo člani osebja Komisije, pristojni za revizijske naloge

150    Komisija je predložila dve prilogi s statističnimi podatki, ki jih je GD za kadrovske zadeve zbral o jezikih, ki jih uporabljajo uradniki in uslužbenci, zaposleni v njenih različnih službah in pristojni za revizijske naloge. Po mnenju Komisije je s tema prilogama mogoče dokazati, da so angleščina, francoščina in nemščina trije jeziki, ki jih kot delovne ali sporazumevalne jezike uporabljajo upravni uslužbenci, ki opravljajo naloge, kakršne so te iz izpodbijanega razpisa.

151    Italijanska republika trdi, da iz podatkov o znanju jezikov zadevnega osebja ni mogoče sklepati o dejanskem stanju notranje komunikacije v zadevnih službah. Nasprotno pa naj bi bilo upoštevno le vprašanje, kateri je glavni sporazumevalni jezik ali jeziki, to je jeziki, ki omogočajo učinkovito sporazumevanje med osebami z različnim maternim jezikom.

152    Na prvem mestu, poudariti je treba, da so v Prilogi, naslovljeni „Podatki o uporabi angleščine, francoščine in nemščine kot sporazumevalnih jezikov med osebjem Komisije, ki delajo na področju revizije, na dan 30. 9. 2016“, navedena znanja, ki so jih upravni uslužbenci iz kategorij uradnikov in začasnih uslužbencev, pristojni za naloge notranje revizije, zunanje revizije in vodenja politik na področju revizije (policy officers), ki jih je skupno 430, prijavili kot prvi, drugi in tretji jezik.

153    Podatki o „1. jeziku“, ki je očitno materni jezik zadevnih oseb (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2016, Italija/Komisija, T‑353/14 in T‑17/15, EU:T:2016:495, točka 134 (neobjavljena)), kažejo, da so prvi trije prijavljeni jeziki francoščina (68 oseb), nizozemščina (53 oseb) in angleščina (46 oseb), katerim sledijo med drugim španščina (31 oseb) ter nemščina (26 oseb) in italijanščina (26 oseb).

154    Podatki o „2. jeziku“ kažejo, da so prvi trije prijavljeni jeziki angleščina (312 oseb), francoščina (72 oseb) in nemščina (14 oseb), katerim sledijo med drugim italijanščina (7 oseb), španščina (5 oseb) in nizozemščina (4 osebe). Komisija je glede ravni znanja tako prijavljenih jezikov na obravnavi pojasnila, da je treba šteti za ugotovljeno, da to znanje ustreza stopnji B2 skupnega evropskega referenčnega okvira za jezike, ki torej potrjuje „zadovoljivo“ znanje.

155    Nazadnje, glede podatkov o „3. jeziku“, so francoščina (184 oseb), angleščina (51 oseb) in nemščina (49 oseb) prvi trije prijavljeni jeziki, naslednji trije pa so španščina (29 oseb), nizozemščina (25 oseb) in italijanščina (8 oseb). Komisija na obravnavi v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča ni mogla navesti pojasnil o ravni znanja jezikov, ki so bili prijavljeni iz tega naslova.

156    Poleg tega je treba navesti, da kot je razvidno iz Priloge, naslovljene „Podatki o uporabi angleščine, francoščine in nemščine kot sporazumevalnih jezikov med osebjem Komisije, ki delajo na področju revizije, na dan 30. 9. 2016“, podatki v njej prikazujejo stanje tega znanja jezikov na datum po dnevu objave izpodbijanega razpisa, in sicer 12. maja 2016. Vendar je ob upoštevanju omejenega časa, ki je pretekel med tema datumoma, mogoče te podatke obravnavati, kot da na splošno prikazujejo stanje znanja jezikov na datum te objave. Zato jih je treba upoštevati pri presoji utemeljenosti razloga, ki se nanaša na potrebo, da so novozaposlene osebe sposobne takoj začeti opravljati svoje delo, kot je navedeno v izpodbijanem razpisu.

157    Vendar je treba ugotoviti, da zadevni podatki prikazujejo le znanje jezikov upravnih uslužbencev, ki opravljajo revizijske naloge pri Komisiji. Zato ni mogoče ne zgolj s temi podatki ne v povezavi z besedili, preučenimi v točkah od 106 do 149 zgoraj, ugotoviti, kateri sporazumevalni jezik ali jezike različne službe, iz katerih izvirajo ti podatki, dejansko uporabljajo pri vsakodnevnem delu, ali celo, kateri je tisti jezik ali jeziki, ki naj bi bili nujni za opravljanje nalog, na katere se nanaša izpodbijani razpis. Posledično na podlagi teh podatkov ni mogoče ugotoviti, kateri je tisti jezik ali jeziki, katerih zadovoljivo znanje bi uspešnim kandidatom natečaja iz izpodbijanega razpisa pomagalo, da bi postali upravni uslužbenci, ki so sposobni takoj začeti opravljati svoje delo.

158    Iz teh razlogov dodatni elementi, ki jih je Komisija predložila v zvezi z znanjem jezikov, ki ga imajo njeni zaposleni na področju revizije, ki spadajo v funkcionalno skupino AST in kategorijo pogodbenih uslužbencev, ne morejo biti upoštevni za rešitev tega spora.

159    Poleg tega je treba poudariti, da se v skladu s sodno prakso omejitev izbire drugega jezika kandidatov natečaja na omejeno število uradnih jezikov ne more šteti za objektivno upravičeno in sorazmerno, kadar so med jeziki, katerih znanje je zaželeno ali celo nujno, tudi jeziki, ki morebitnim uspešnim kandidatom natečaja ne dajejo nobene posebne prednosti glede na drug uradni jezik. Če se namreč kot alternativo edinemu jeziku, ki daje novozaposlenemu uradniku prednost, priznavajo tudi drugi jeziki, katerih znanje kandidatom ne daje prednosti, ni nobenega utemeljenega razloga, da se ne bi priznali tudi vsi drugi uradni jeziki (sodba z dne 15. septembra 2016, Italija/Komisija, T‑353/14 in T‑17/15, EU:T:2016:495, točka 140 (neobjavljena)).

160    Torej tudi če bi bilo treba ugotoviti, da znanje jezikov aktivno zaposlenih lahko kaže, da bi novozaposlena oseba, da bila na ravni notranje komunikacije sposobna takoj začeti opravljati svoje delo, morala obvladati jezik, ki je posebej široko razširjen med tem osebjem, s podatki, ki jih je v obravnavani zadevi predložila Komisija, ni mogoče utemeljiti omejitve, ki je v izpodbijanem razpisu določena za izbiro drugega jezika zadevnega natečaja.

161    Iz analize podatkov o jezikih, ki so bili prijavljeni kot „1. jezik“ in „2. jezik“ (glej točki 153 in 154 zgoraj), je namreč razvidno, da bi se lahko le za zadovoljivo znanje angleščine štelo, da daje prednost morebitnim uspešnim kandidatom zadevnega natečaja. Nasprotno pa s temi podatki ni mogoče pojasniti, zakaj bi bil kandidat, ki ima na primer temeljito znanje italijanščine in zadovoljivo znanje nemščine, lahko na ravni notranje komunikacije sposoben takoj začeti opravljati svoje delo, medtem ko kandidat, ki bi imel temeljito znanje italijanščine in zadovoljivo znanje nizozemščine ali španščine, tega ne bi bil sposoben.

162    Poleg tega je treba v zvezi s podatki o „3. jeziku“ pojasniti, da tudi če njihova vsebina v ničemer ne spreminja presoje, predstavljene v točki 161 zgoraj, jih nikakor ni mogoče upoštevati. Iz člena 45(2) Kadrovskih predpisov namreč izhaja, da je sposobnost delati v tretjem jeziku pogoj za prvo napredovanje po zaposlitvi uradnika. V obravnavani zadevi pa iz priloge, ki jo je predložila Komisija, nikakor ni razvidno, da so vsi uradniki, na katere se nanaša, že izkazali tako sposobnost ali da so prvič napredovali. Poleg tega se navedena priloga ne nanaša le na uradnike, ampak tudi na začasne in pogodbene uslužbence, za katere pa ne velja ista ureditev napredovanja iz Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu v zvezi s pogodbenimi uslužbenci sodbo z dne 26. marca 2019, Španija/Parlament, C‑377/16, EU:C:2019:249, točka 58).

163    Iz tega sledi, da s podatki o znanju jezikov oseb, ki so pri Komisiji zaposleni na področju revizije, ni mogoče utemeljiti omejitve izbire drugega jezika zadevnega natečaja glede na cilj, da so na voljo uspešni kandidati, ki so sposobni takoj začeti opravljati svoje delo.

164    Na drugem mestu, Komisija je predložila dokument s podatki, zbranimi v njeni službi za notranjo revizijo, iz katerih naj bi bilo razvidno, da posvetovanja te službe z drugimi njenimi službami potekajo le v angleščini in francoščini, medtem ko se končna revizijska poročila sprejmejo le v angleščini.

165    Ker pa ta dokument ne vsebuje nobenega elementa, s katerim bi se lahko dokazala uporaba nemščine kot delovnega ali sporazumevalnega jezika v zadevnih službah, ga ni mogoče šteti za upoštevnega za rešitev tega spora.

iii) Elementi o delovanju Računskega sodišča

166    Komisija je predložila tri priloge v zvezi z Računskim sodiščem, od katerih se dve nanašata na nekatere jezikovne zahteve, ki veljajo v tej instituciji, in tretja na znanje jezikov njegovih zaposlenih. Meni, da je s temi dokumenti mogoče dokazati, da so sporazumevalni jeziki, ki jih uporabljajo službe Računskega sodišča, res angleščina, francoščina in nemščina.

167    Italijanska republika zavrača upoštevnost teh prilog in trdi, da se prvi dve nanašata le na pripravo in potek zasedanj članov Računskega sodišča, medtem ko na podlagi tretje ni mogoče sklepati o jezikih, ki se v službah te institucije uporabljajo kot sporazumevalni jeziki.

–       Elementi o notranji praksi Računskega sodišča na področju jezikov

168    Na prvem mestu, Komisija je predložila Sklep Računskega sodišča št. 22/2004 z dne 25. maja 2004 o pravilih za prevajanje dokumentov za zasedanja njegovih članov, senatov in upravnega odbora (v nadaljevanju: Sklep 22/2004). Komisija je v odgovoru na ukrepe procesnega vodstva na obravnavi potrdila, da se je ta sklep uporabljal na datum objave izpodbijanega razpisa in da se sicer še vedno uporablja, ne da bi v zvezi s tem navedla dodatne elemente.

169    Ker se je Sklep 22/2004 na ta datum dejansko uporabljal, je treba poudariti, da sta v skladu z njegovim členom 1 „jezika za pripravo/vmesna jezika Računskega sodišča angleščina in francoščina“.

170    Člen 2 Sklepa 22/2004 določa, da se „[v]si zahtevki za prevajanje […] pošljejo po informacijskem sistemu za zahtevke za prevajanje (Artemis)“.

171    Člen 4 Sklepa 22/2004 določa:

„Vsi izvirniki se pripravijo v enem od jezikov za pripravo. Le za pomembne dele dokumentov, k pripravi katerih bo prispevala več kot ena služba, ki pripravi dokument, se bo lahko uporabljala izjema od tega pravila. […] Ko bo prvi prevod opravljen, bo dokument postal enojezičen.“

172    Najprej je treba ugotoviti, da Sklep 22/2004, kot pravilno ugotavlja Italijanska republika, v tej zadevi ne more biti upošteven, ker ne vsebuje nobenih elementov o uporabi nemščine kot delovnega ali sporazumevalnega jezika v službah Računskega sodišča.

173    Vsekakor je treba poudariti, da je stvarno področje uporabe Sklepa 22/2004 omejeno na „prevajanje dokumentov za zasedanja Računskega sodišča, njegovih senatov in upravnega odbora“. Posledično v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, iz zadevnega sklepa ni mogoče izpeljati koristnih ugotovitev o delovnih ali sporazumevalnih jezikih, ki se uporabljajo v vseh službah Računskega sodišča.

174    Nazadnje, čeprav predvsem iz členov 2 in 4 Sklepa 22/2004 izhaja, da so vsi izvirni dokumenti pripravljeni v enem od jezikov za pripravo in nato poslani v prevajanje pristojni službi Računskega sodišča, očitno iz tega ni mogoče sklepati o konkretnem obsegu vključenosti službe za prevajanje pri tej instituciji. Med drugim v zadevnem sklepu ni pojasnjeno, ali pripravo dokumenta v drugem jeziku za pripravo zagotovi služba, ki je odgovorna za pripravo tega dokumenta v prvem jeziku za pripravo, ali služba za prevajanje. Tako iz tega sklepa ni mogoče izpeljati nobene koristne ugotovitve v zvezi z delovnimi ali sporazumevalnimi jeziki, ki jih uporabljajo službe Računskega sodišča in posebej službe, v katerih naj bi se po potrebi zaposlili uspešni kandidati natečaja iz izpodbijanega razpisa (glej točko 138 zgoraj).

175    Na drugem mestu, Komisija je predložila obvestilo prejšnjega predsednika Računskega sodišča za člane z dne 11. novembra 1983 o simultanem tolmačenju na zasedanjih Računskega sodišča. Temu obvestilu sta priložena zapisnik zaprtega zasedanja z dne 12. oktobra 1982 v zvezi z ureditvijo tolmačenja na zasedanjih Računskega sodišča in obvestilo za člane, ki ga je prav tako podpisal ta predsednik in ima isti datum, o tolmačenju in materialni organizaciji zasedanj Računskega sodišča.

176    V obvestilu z dne 12. oktobra 1982 naj bi bil opisan „splošni pravni sistem“ za simultano tolmačenje na zasedanjih Računskega sodišča. V skladu s tem sistemom naj bi vsak član imel možnost izražati se v svojem jeziku, zato se je tolmačenje zagotavljalo v vse jezike članov, ki so se udeležili zadevnega zasedanja. Navedeni sistem naj bi bil na zasedanju z istega dne, na katero se nanaša zapisnik iz točke 175 zgoraj, omiljen z uvedbo „polpoenostavljenega“ mehanizma, ki je bil sprejet soglasno. V skladu s tem mehanizmom, ki naj bi se uporabljal namesto „splošnega pravnega sistema“, dokler bi imel soglasje članov Računskega sodišča, naj bi bilo tolmačenje zagotovljeno v „zadostno število jezikov, ki jih razume vsak od članov“. Nazadnje, kot je razvidno iz obvestila z dne 11. novembra 1983, naj bi bil navedeni mehanizem še bolj poenostavljen s sporazumom članov Računskega sodišča, da bi se vsakemu članu omogočilo, da se po lastni izbiri izraža v angleščini, francoščini ali nemščini ob simultanem tolmačenju v druga dva jezika. Ta „poenostavljeni“ sistem tolmačenja naj bi bil sprejet „le z namenom odgovoriti na dejanske razmere, ki [so takrat] obstaja[le] na Računskem sodišču, ob upoštevanju različnih jezikovnih sposobnosti, ki [so] jih im[eli takratni] člani, in dobre volje vsakega od njih“. Kot je Komisija pojasnila na obravnavi, naj bi se ta „poenostavljeni“ sistem še vedno uporabljal.

177    Ugotoviti je treba, da na podlagi dokumentov, omenjenih v točkah 175 in 176 zgoraj, ni mogoče ugotoviti, kateri je delovni ali sporazumevalni jezik ali jeziki, ki se uporabljajo v službah, v katerih naj bi se zaposlili uspešni kandidati natečaja iz izpodbijanega razpisa, ampak se ti dokumenti nanašajo le na ureditev tolmačenja na zasedanjih članov Računskega sodišča.

178    Poleg tega je treba poudariti, da se predmet teh dokumentov o ureditvi tolmačenja na zasedanjih članov Računskega sodišča precej razlikuje od Sklepa 22/2004, kot je bil predstavljen v točki 173 zgoraj. Posledično ni mogoče sprejeti trditve Komisije, s katero ta v bistvu poskuša dokazati, da je bila med drugim zaradi obvestila z dne 11. novembra 1983 nemščina dodana dvema „jezikoma za pripravo/vmesnima jezikoma“, ki sta glede na ta poznejši sklep angleščina in francoščina.

179    Poleg tega tudi ob domnevi, da je obvestilo z dne 11. novembra 1983 odsev prakse, ki je še vedno aktualna pri tolmačenju na zasedanjih članov Računskega sodišča, to ne spremeni dejstva, da tak dejanski položaj, kot je razvidno iz samega besedila tega obvestila, temelji na sporazumu teh članov in „dobri volji“ vsakega od njih, to je elementih, ki se lahko kadar koli spremenijo.

180    Iz vsega navedenega izhaja, da dokumenti, ki jih je Komisija predložila o notranji jezikovni praksi Računskega sodišča, niso upoštevni za rešitev tega spora.

–       Elementi o jezikih, ki jih uporabljajo člani osebja Računskega sodišča

181    Poleg tega je Komisija predložila preglednico z naslovom „Jeziki, ki jih govorijo aktivno zaposleni na Računskem sodišču na dan 30. 9. 2016“, iz katere je po njenem mnenju razvidno, da so angleščina, francoščina in nemščina jeziki, ki jih ti zaposleni najpogosteje govorijo kot drugi in tretji jezik.

182    Italijanska republika izpodbija upoštevnost tega dokumenta ter med drugim trdi, da so v njem navedena le znanja jezikov zaposlenih na Računskem sodišču in da je poleg tega zaradi načina, kako je bil pripravljen, popolnoma nerazumljiv.

183    V zvezi s tem je treba poudariti, da ta preglednica vsebuje podatke o znanju, ki so ga „revizorji“, to je uradniki iz funkcionalne skupine AD in vsi uradniki na Računskem sodišču, prijavili kot prvi, drugi in tretji jezik.

184    Neodvisno od dejstva, da se ti podatki nanašajo na datum 30. september 2016 (glej točko 156 zgoraj), je treba poudariti, da je v zvezi z delom te preglednice, ki se nanaša na „revizorje“ (303 osebe), in sicer upravne uslužbence, za katere se lahko domneva, da njihove naloge ustrezajo nalogam iz izpodbijanega razpisa, in brez upoštevanja podatkov o „3. jeziku“ (glej točko 162 zgoraj), angleščino kot „1. jezik“ prijavilo 14 oseb in kot „2. jezik“ 228 oseb, francoščino 39 oziroma 45 oseb in nemščino 30 oziroma 19 oseb. Tem med drugim sledita španščina (24 oziroma 3 osebe) in italijanščina (22 oziroma 3 osebe), medtem ko je poljščino kot „1. jezik“ prijavilo 30 oseb.

185    Vendar je treba ugotoviti, da tako kot podatki, ki jih je Komisija predložila v zvezi s svojimi zaposlenimi (glej točko 157 zgoraj), podatki v tej preglednici prikazujejo le znanje jezikov različnih kategorij uradnikov na Računskem sodišču. Zato ni mogoče ne zgolj s temi podatki ne v povezavi z besedili, preučenimi v točkah od 168 do 180 zgoraj, ugotoviti, kateri sporazumevalni jezik ali jezike službe, iz katerih izvirajo ti podatki, dejansko uporabljajo pri vsakodnevnem delu, ali celo, kateri je tisti jezik ali jeziki, ki naj bi bili nujni za opravljanje nalog, na katere se nanaša izpodbijani razpis. Posledično na podlagi teh podatkov ni mogoče ugotoviti, kateri je tisti jezik ali jeziki, katerih zadovoljivo znanje bi uspešnim kandidatom natečaja iz izpodbijanega razpisa pomagalo, da bi postali sposobni takoj začeti opravljati svoje delo.

186    Vsekakor je na podlagi teh podatkov mogoče kvečjemu ugotoviti, da bi lahko le zadovoljivo znanje angleščine morebitnim uspešnim kandidatom natečaja iz izpodbijanega razpisa dalo prednost v smislu sodne prakse, navedene v točki 159 zgoraj. Nasprotno pa z njimi ni mogoče pojasniti, zakaj bi se za kandidata, ki ima na primer temeljito znanje italijanščine in zadovoljivo znanje nemščine, lahko štelo, da je na ravni notranje komunikacije sposoben takoj začeti opravljati svoje delo, medtem ko kandidat, ki bi imel temeljito znanje italijanščine in zadovoljivo znanje španščine, tega ne bi bil sposoben.

187    Posledično s podatki, ki jih je Komisija predložila o znanju jezikov zaposlenih na Računskem sodišču, ni mogoče utemeljiti omejitve izbire drugega jezika zadevnega natečaja glede na cilj, da so na voljo uspešni kandidati, ki so sposobni takoj začeti opravljati svoje delo.

188    Ob upoštevanju analize, opravljene v točkah od 106 do 187 zgoraj, je treba ugotoviti, da sklop elementov, ki jih je Komisija predložila v zvezi z lastnimi službami in službami Računskega sodišča, ne more podpirati razloga, ki se nanaša na potrebo, da so zaposleni upravni uslužbenci sposobni takoj začeti opravljati svoje delo, kot je navedeno v izpodbijanem razpisu.

iv)    Elementi o razširjenosti angleščine, francoščine in nemščine kot tujih jezikov, ki se govorijo in učijo v Evropi

189    Komisija trdi, da so med elementi, ki jih je treba upoštevati pri tehtanju različnih interesov, ki obstajajo pri organizaciji natečajnega postopka, jeziki, ki se jih kot drugi jezik najpogosteje učijo tisti, ki so kandidati za javnega uslužbenca Unije, to je „mladi državljani Unije“.

190    Prvič, Komisija je v podporo svoji trditvi predložila poročilo Statističnega urada Evropske unije (Eurostat), objavljeno v Statistics in Focus št. 49/2010. Iz tega poročila je razvidno, prvič, da je angleščina „jezik, ki se [v Evropi] daleč najpogosteje uči na vseh stopnjah izobraževanja, sledijo pa ji francoščina, nemščina, ruščina in nekoliko manj španščina“, in drugič, da je „daleč najbolje poznan tuji jezik [v Evropi] angleščina, ki ji sledijo nemščina, ruščina, francoščina in španščina“.

191    Drugič, Komisija je predložila posebno poročilo Eurobarometer št. 386 iz junija 2012, iz katerega sklepa, da je nemščina najpogosteje govorjen jezik v Evropi, „ker ga uporablja 16 % prebivalstva Unije […], in da so trije tuji jeziki, ki se najpogosteje učijo in govorijo v Evropi kot drugi jezik, po vrsti angleščina, francoščina in nemščina, ki jih govori 38 %, 12 % in 11 % prebivalstva Unije“.

192    Nazadnje, tretjič, Komisija je svojim pisanjem priložila sporočilo Eurostata za javnost št. 144/2014 z dne 25. septembra 2014 o jezikih, ki so se leta 2012 najpogosteje učili v nižjem srednješolskem izobraževanju, iz katerega je sklepala, da so zadevni trije jeziki „očitno […] jeziki, ki se jih v Evropi najpogosteje učijo evropski državljani, to je tisti, ki so kandidati v natečajnih postopkih v smislu člena 28(a) Kadrovskih predpisov“.

193    V zvezi s tem je treba poudariti, da se zadevni statistični podatki nanašajo na vse državljane Unije, vključno z osebami, ki še niso polnoletne, tako da ni mogoče domnevati, da pravilno odsevajo znanje jezikov morebitnih kandidatov natečaja iz izpodbijanega razpisa (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2016, Italija/Komisija, T‑353/14 in T‑17/15, EU:T:2016:495, točka 142 (neobjavljena)).

194    Poleg tega je edino, kar bi bilo s temi statističnimi podatki mogoče dokazati, to, da je število morebitnih kandidatov, na katere vpliva omejitev izbire drugega jezika natečaja iz izpodbijanega razpisa na angleščino, francoščino in nemščino, manjše, kot bi bilo, če bi bila ta izbira omejena na druge jezike. Vendar le na podlagi te okoliščine ni mogoče ugotoviti, da zadevna omejitev ni diskriminatorna, ker morebitno majhno število oseb, ki so potencialno v slabšem položaju, s tega vidika ne more biti upošteven argument (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2016, Italija/Komisija, T‑353/14 in T‑17/15, EU:T:2016:495, točka 143 (neobjavljena)).

195    S temi podatki bi bilo morebiti kvečjemu mogoče dokazati sorazmernost zadevne omejitve, če bi se izkazalo, da ta izpolnjuje potrebo služb, na katere se nanaša izpodbijani razpis, da imajo na voljo uspešne kandidate, ki so sposobni takoj začeti opravljati svoje delo (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2016, Italija/Komisija, T‑353/14 in T‑17/15, EU:T:2016:495, točka 144 (neobjavljena)), celo da izpolnjuje zahteve, povezane s proračunskimi in operativnimi omejitvami ali naravo izbirnega postopka. Kot pa je bilo ugotovljeno zlasti v točkah 91 in 188 zgoraj, Komisija ni dokazala, da je ta omejitev dejansko utemeljena s temi dejavniki.

196    Iz teh razlogov torej statistični podatki, omenjeni v točkah od 190 do 192 zgoraj, ne morejo niti sami niti skupaj z drugimi elementi iz spisa, zlasti tistimi iz točke 89 zgoraj, utemeljiti omejitve izbire drugega jezika zadevnega natečaja na angleščino, francoščino in nemščino.

197    Zato je treba iz vseh zgoraj navedenih razlogov skleniti, da omejitev izbire kandidatov glede drugega jezika natečaja iz izpodbijanega razpisa na angleščino, francoščino in nemščino ni niti objektivno utemeljena niti sorazmerna s pričakovanim glavnim ciljem, ki je zaposliti upravne uslužbence, ki bi bili sposobni takoj začeli opravljati svoje delo. Poleg tega in kot razširitev preudarkov iz točk od 85 do 91 zgoraj tudi razlogi, ki se nanašajo na proračunske in operativne omejitve ter na naravo izbirnega postopka, tudi če se obravnavajo skupaj z razlogom v zvezi s potrebo po zaposlitvi upravnih uslužbencev, sposobnih takoj začeti opravljati delo, ne morejo utemeljiti zadevne omejitve.

198    Načela take omejitve namreč ni dovolj zagovarjati s sklicevanjem na veliko število jezikov, ki so v členu 1 Uredbe št. 1 priznani kot uradni in delovni jeziki Unije, in na posledično nujno izbiro bolj omejenega števila jezikov ali celo enega samega jezika kot jezika za notranjo komunikacijo oziroma kot „sporazumevalnega jezika“. Z vidika člena 1d(1) in (6), prvi stavek, Kadrovskih predpisov je treba objektivno utemeljiti tudi izbiro enega ali več določenih jezikov ob izključitvi vseh drugih (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2016, Italija/Komisija, T‑353/14 in T‑17/15, EU:T:2016:495, točka 156 (neobjavljena) in navedena sodna praksa).

199    Prav tega pa niti urad EPSO, avtor izpodbijanega razpisa, niti Komisija, tožena stranka pred Splošnim sodiščem, nista storila.

200    Zato je treba sprejeti tretji in sedmi tožbeni razlog, ki ju je podala Italijanska republika, in izpodbijani razpis razglasiti za ničen v delu, v katerem je izbira drugega jezika zadevnega natečaja omejena na angleščino, francoščino in nemščino.

201    Poleg tega je treba ugotoviti, da ugotovljena nezakonitost tudi nujno pomeni nezakonitost omejitve jezika, ki se mora uporabiti za nekatere teste v zadnji fazi natečaja iz izpodbijanega razpisa (glej točko 13 zgoraj).

B.      Zakonitost omejitve izbire jezikov, ki se lahko uporabljajo pri sporazumevanju med kandidati natečaja iz izpodbijanega razpisa in uradom EPSO

202    Del izpodbijanega razpisa, ki se nanaša na omejitev izbire jezikov, ki se lahko uporabljajo pri sporazumevanju med kandidati zadevnega natečaja in uradom EPSO, je predmet šestega tožbenega razloga, ki ga navaja Italijanska republika. Ta tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 18 in člena 24, četrti odstavek, PDEU, člena 22 Listine, člena 2 Uredbe št. 1 in člena 1d(1) in (6) Kadrovskih predpisov.

203    Po mnenju Italijanske republike te določbe potrjujejo pravico vseh državljanov Unije, da se na institucije obrnejo v katerem koli jeziku Unije in prejmejo odgovor v istem jeziku, to je pravico, ki je bila v obravnavani zadevi kršena z zadevno omejitvijo. Ob sklicevanju na sodbo z dne 27. novembra 2012, Italija/Komisija (C‑566/10 P, EU:C:2012:752), ta država članica trdi, da je jezik, uporabljen v okviru natečajnega postopka – daleč od tega, da bi šlo pri tem le za vprašanje notranje organizacije – element razmerja ustavne narave med zainteresiranim državljanom in Unijo. Posledično naj bi moral biti jezik natečaja jezik državljana, to je kandidata, ki še ni javni uslužbenec Unije.

204    Italijanska republika poleg tega poudarja očitno neobrazložitev izpodbijanega razpisa, ker ta sploh ne vsebuje razlogov, ki bi utemeljevali omejitev izbire jezikov za pripravo prijave.

205    Kraljevina Španija se strinja s trditvami Italijanske republike.

206    Komisija pa poudarja, da točke sodbe z dne 27. novembra 2012, Italija/Komisija (C‑566/10 P, EU:C:2012:752), na katere se sklicuje Italijanska republika, v obravnavani zadevi niso upoštevne, ker se nanašajo le na vprašanje jezika objave razpisa natečaja.

207    Komisija vsekakor navaja, da je treba pri natečaju iz izpodbijanega razpisa razlikovati glede na to, ali se komunikacija nanaša na splošna in abstraktna vprašanja ali pa je posebne narave, ker je njen namen seznaniti se z interesom kandidata za delovno mesto v javni upravi Unije, kar med drugim vključuje oddajo prijave.

208    V prvem primeru naj bi kandidati imeli možnost navesti vsaj dva jezika med vsemi jeziki Unije, v katerih želijo prejeti odgovore urada EPSO. Trditev o kršitvi določb Uredbe št. 1 naj torej s tega vidika ne bi bilo mogoče sprejeti. Komisija je v ta namen predložila kontaktni obrazec, ki naj bi ga urad EPSO dal kandidatom na voljo na svojem spletišču, in podatke o jezikih, v katerih naj bi ta služba zagotovila odgovore na vprašanja ali prošnje, izražene v okviru natečaja iz izpodbijanega razpisa.

209    V drugem primeru naj bi kandidati morali uporabiti drugi jezik natečaja, ki naj bi ga izbrali le med angleščino, francoščino in nemščino. Taka omejitev naj bi bila utemeljena s členom 28(f) Kadrovskih predpisov, ki znanje dveh jezikov Unije določa kot pogoj za zaposlitev uradnikov, in tudi z zahtevo po enakem obravnavanju kandidatov. Poleg tega naj bi ta omejitev ustrezala interesu službe, da taka komunikacija poteka hitro in učinkovito, da jo natečajna komisija, katere člani imajo za delovne jezike vedno tri zgoraj navedene jezike, in urad EPSO vodita pod enakimi pogoji in, nazadnje, da ne pomeni znatnega bremena z vidika upravljanja sredstev s strani urada EPSO.

210    Najprej, v zvezi z neobrazložitvijo, ki jo zatrjuje Italijanska republika, je treba poudariti, da je, kot izhaja iz točke 3 Priloge II k izpodbijanemu razpisu, omejitev izbire jezikov komunikacije, vključno z jeziki za oddajo prijave, v bistvu obrazložena s „hitro in učinkovito komunikacijo“ in potrebo, da „je [kandidate] mogoče primerjati pod enakimi pogoji“ (glej točko 11 zgoraj). Posledično je treba trditev Italijanske republike, ki temelji na neobrazložitvi, zavrniti.

211    Dalje, v zvezi z diskriminacijo in njeno morebitno utemeljitvijo je treba spomniti, da se v skladu s členom 2 Uredbe št. 1, ki v bistvu ustreza členu 24, četrti odstavek, PDEU in členu 41(4) Listine, dokumenti, ki jih oseba, za katero velja zakonodaja države članice, pošlje institucijam Unije, lahko sestavijo v katerem koli uradnem jeziku iz člena 1 te uredbe, ki ga izbere pošiljatelj, odgovor institucije pa se mora sestaviti v istem jeziku. Pravica teh oseb, da med uradnimi jeziki Unije izberejo jezik, ki ga bodo uporabljale za sporazumevanje z institucijami, je bistveni element spoštovanja jezikovne raznolikosti, katere pomen je razviden iz člena 3(3), četrti pododstavek, PEU in iz člena 22 Listine, in je bistvenega pomena (glej sodbo z dne 26. marca 2019, Španija/Parlament, C‑377/16, EU:C:2019:249, točka 36).

212    Vendar iz sodne prakse Sodišča izhaja, da iz obveznosti Unije, da spoštuje jezikovno raznolikost, ni mogoče izpeljati splošnega pravnega načela, ki bi vsaki osebi zagotavljalo pravico, da bo vse, kar bi lahko vplivalo na njene interese, v vseh okoliščinah sestavljeno v njenem jeziku, in v skladu s katerim bi morale institucije brez kakršnih koli izjem v vseh položajih uporabljati vse uradne jezike (glej sodbo z dne 26. marca 2019, Španija/Parlament, C‑377/16, EU:C:2019:249, točka 37 in navedena sodna praksa).

213    Sodišče je zlasti v posebnem okviru postopkov za izbor osebja Unije presodilo, da institucijam ni mogoče naložiti obveznosti, ki bi presegale zahteve, določene v členu 1d Kadrovskih predpisov (glej sodbo z dne 26. marca 2019, Španija/Parlament, C‑377/16, EU:C:2019:249, točka 39 in navedena sodna praksa).

214    Iz člena 1d(1) in (6), prvi stavek, Kadrovskih predpisov izhaja, da čeprav ni izključeno, da je z interesom službe mogoče utemeljiti izbiro drugega jezika natečaja, vključno z jezikom ali jeziki komunikacije med kandidati in uradom EPSO, na omejeno število uradnih jezikov, ki so med najbolj razširjenimi v Uniji, mora taka omejitev nujno temeljiti na elementih, ki jih lahko tako kandidati natečaja kot sodišči Unije objektivno preverijo in s katerimi je mogoče upravičiti zahtevano znanje jezikov, ki mora biti sorazmerno z dejanskimi potrebami službe (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2019, Komisija/Italija, C‑621/16 P, EU:C:2019:251, točka 124 in navedena sodna praksa).

215    V zvezi s tem je treba poudariti, da morajo v skladu z uvodnim delom Priloge II k izpodbijanemu razpisu „[k]andidati […] pri izpolnjevanju elektronske prijave uporabiti svoj drugi jezik natečaja (angleščino, francoščino ali nemščino), EPSO pa mora te jezike uporabiti za množično komunikacijo s kandidati, ki so predložili veljavno prijavo“ (glej točko 8 zgoraj).

216    Poleg tega je v točki 3 Priloge II k izpodbijanemu razpisu navedeno, da se „[k]andidati […] lahko na urad EPSO obrnejo v katerem koli uradnem jeziku [Unije], vendar se jih, da bi urad EPSO lahko njihovo vprašanje obravnaval učinkoviteje, spodbuja, da jezik izberejo med omejenim številom jezikov, za katere lahko osebje EPSO zagotovi takojšnjo jezikovno pokritost brez potrebe po prevajanju“ (glej točko 11 zgoraj).

217    Čeprav v zvezi s tako komunikacijo ob upoštevanju elementov, ki jih je predložila Komisija in so omenjeni v točki 208 zgoraj, ni očitno, da so kandidati lahko komunicirali z uradom EPSO le v uradnem jeziku po svoji izbiri, je treba ugotoviti, da sta morali biti tako oddaja prijave kot „množična komunikacija s kandidati, ki so predložili veljavno prijavo“, opravljeni le v angleščini, francoščini ali nemščini. Tako iz enakih razlogov, kot so navedeni v točkah od 51 do 55 zgoraj v zvezi z drugim jezikom na testih natečaja iz izpodbijanega razpisa, taka omejitev pomeni diskriminacijo na podlagi jezika, ki je načeloma prepovedana s členom 1d(1) Kadrovskih predpisov.

218    Poleg tega te omejitve ni mogoče kompenzirati z možnostjo, navedeno v točki 217 zgoraj, ki so jo imeli kandidati, da se z uradom EPSO v uradnem jeziku po svoji izbiri sporazumevajo v zvezi z drugimi vidiki, ki se nanašajo na zadevni izbirni postopek (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2019, Španija/Parlament, C‑377/16, EU:C:2019:249, točka 48).

219    Glede utemeljenosti razlogov, navedenih v podporo navedeni omejitvi, ki se v bistvu nanašajo na nujnost zagotovitve hitre in učinkovite komunikacije ter izvedbe enotne primerjave kandidatov (glej točko 210 zgoraj), je treba poudariti, da je z njimi mogoče utemeljiti le abstraktno omejitev števila jezikov, ki se lahko uporabijo za pripravo prijave in „množično komunikacijo“ urada EPSO s kandidati, ki izpolnjujejo pogoje za pripustitev k natečaju. Nasprotno, kot Komisija sama v bistvu priznava v točki 148 odgovora na tožbo, je z navedenimi razlogi omejitev jezikov komunikacije na angleščino, francoščino in nemščino mogoče utemeljiti le, če bi zadovoljivo znanje teh jezikov kandidatom glede na naravo nalog, ki jih bodo opravljali, in dejanske potrebe službe omogočilo, da so sposobni takoj začeti opravljati svoje delo.

220    Kot pa je bilo ugotovljeno v točki 197 zgoraj, to ne velja za obravnavani primer.

221    Poleg tega je treba trditev, ki jo Komisija opira na obstoj proračunskih omejitev, zavrniti iz istih razlogov, kot so predstavljeni v točkah od 85 do 88 zgoraj. Prav tako je treba ob upoštevanju analize, opravljene v točkah od 106 do 188 zgoraj v zvezi z elementi, ki jih je Komisija predložila glede svojega delovanja in delovanja Računskega sodišča, zavrniti trditev Komisije, da so delovni jeziki uradnikov, ki sestavljajo natečajno komisijo, „vedno“ angleščina, francoščina ali nemščina.

222    Glede na pravkar navedeno je treba sprejeti šesti tožbeni razlog, ki ga je podala Italijanska republika, in posledično izpodbijani razpis razglasiti za ničen v delu, v katerem je izbira jezikov komunikacije med kandidati in uradom EPSO omejena le na angleščino, francoščino in nemščino.

223    Posledično in ne da bi bilo treba preučiti druge tožbene razloge, ki jih je navedla Italijanska republika, je treba ugoditi tej tožbi in razglasiti ničnost izpodbijanega razpisa v celoti.

224    Poudariti je namreč treba, da glede na to, kar je bilo navedeno v točki 36 zgoraj, nezakonitosti, ugotovljene v zvezi z jezikovno ureditvijo iz izpodbijanega razpisa, vplivajo na zadevni izbirni postopek v celoti in zato zahtevajo razglasitev ničnosti tega razpisa v celoti (glej v tem smislu sklep z dne 5. septembra 2019, Italija/Komisija, T‑313/15 in T‑317/15, neobjavljen, EU:T:2019:582, točka 130).

225    V zvezi z učinki razglasitve ničnosti izpodbijanega razpisa je treba navesti, da je Italijanska republika na obravnavi, ko jo je o tem povprašalo Splošno sodišče, menila, da bi bilo treba iz te razglasitve ničnosti izpeljati posledice tudi za rezervne sezname, sestavljene ob koncu zadevnega natečaja. Ob upoštevanju sodne prakse Sodišča in Splošnega sodišča, sprejete od leta 2012, ni mogoče nobeno legitimno pričakovanje glede ohranitve teh seznamov. Kraljevina Španija se je strinjala s stališčem Italijanske republike.

226    Komisija je v odgovor trdila, da v nasprotju z zadevo, v kateri je bila izdana sodba z dne 26. marca 2019, Španija/Parlament (C‑377/16, EU:C:2019:249), in v kateri je Kraljevina Španija izrecno predlagala razglasitev ničnosti podatkovne zbirke, sestavljene po razpisu k prijavi interesa, ki je bil razglašen za ničen z navedeno sodbo, Italijanska republika v obravnavani zadevi ni upravičena predlagati razglasitve ničnosti rezervnih seznamov, sestavljenih po zadevnem natečaju, ker takega predloga ni podala v tožbi. Poleg tega je bil po mnenju Komisije izbirni postopek, ki je bil predmet zadeve, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba, precej prožnejši kot postopek iz obravnavane zadeve, tako da bi bila razglasitev ničnosti vseh rezultatov zadnjenavedenega postopka popolnoma neutemeljena.

227    V zvezi s tem je treba spomniti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso lahko upoštevajo le predlogi, navedeni v začetni vlogi, in da je treba utemeljenost tožbe preučiti le z vidika takih predlogov (glej sodbo z dne 25. februarja 2016, Musso/Parlament, T‑589/14 in T‑772/14, neobjavljena, EU:T:2016:101, točka 30 in navedena sodna praksa). Tako načeloma tožeča stranka med postopkom ne more vložiti novih predlogov ali razširiti predmeta obstoječih predlogov, ker bi se s tem spremenil predmet spora (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 1965, Krawczynski/Komisija, 83/63, EU:C:1965:70, str. 785), razen če so izpolnjeni pogoji za uporabo člena 86 Poslovnika v zvezi s prilagoditvijo tožbe. Kot pa je razvidno iz spisa v obravnavani zadevi, to ne velja za obravnavani primer.

228    Posledično, če je stališče Italijanske republike na obravnavi mogoče obravnavati, kot da z njim predlaga razglasitev ničnosti rezervnih seznamov, sestavljenih ob koncu zadevnega natečaja, bi bilo treba tak predlog, ker ni skladen z zahtevami, navedenimi v točki 227 zgoraj, zavreči kot nedopusten.

229    Vsekakor je treba spomniti, da mora na podlagi člena 266 PDEU institucija, katere akt je bil razglašen za ničen, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe, s katero je bila razglašena ničnost tega akta. Sodišče je v zvezi s tem razsodilo, da mora zadevna institucija, da bi se ravnala po taki sodbi in jo v celoti izvršila, upoštevati ne le izrek te sodbe, temveč tudi njeno obrazložitev, ki je privedla do izreka in ki pomeni zanj potrebno podlago v tem smislu, da je nujna za ugotovitev natančnega pomena tega, kar je bilo razsojeno v izreku (glej sodbo z dne 14. junija 2016, Komisija/McBride in drugi, C‑361/14 P, EU:C:2016:434, točka 35 in navedena sodna praksa).

230    Vendar iz razlogov, ki so enaki razlogom, navedenim v točkah od 83 do 87 sodbe z dne 26. marca 2019, Španija/Parlament (C‑377/16, EU:C:2019:249, točka 85), razglasitev ničnosti izpodbijanega akta ne sme vplivati na morebitne zaposlitve, ki so že bile izvedene na podlagi rezervnih seznamov, sestavljenih po zadevnem izbirnem postopku, glede na legitimno pričakovanje, ki ga imajo kandidati, katerim je že bilo ponujeno delovno mesto na podlagi njihove uvrstitve na navedene sezname (glej v tem smislu sklep z dne 5. septembra 2019, Italija/Komisija, T‑313/15 in T‑317/15, neobjavljen, EU:T:2019:582, točka 131).

 Stroški

231    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Komisija ni uspela, ji je treba v skladu s predlogom Italijanske republike naložiti plačilo stroškov.

232    V skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Kraljevina Španija torej nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)

razsodilo:

1.      Razpis javnega natečaja EPSO/AD/322/16 za sestavo rezervnih seznamov upravnih uslužbencev na področju revizije (AD 5/AD 7) se razglasi za ničen.

2.      Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov, vključno s stroški Italijanske republike.

3.      Kraljevina Španija nosi svoje stroške.

Costeira

Gratsias

Kancheva

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 9. septembra 2020.

Podpisi


Kazalo


I. Dejansko stanje

II. Postopek in predlogi strank

III. Pravo

A. Zakonitost omejitve izbire drugega jezika kandidatov natečaja iz izpodbijanega razpisa na angleščino, francoščino in nemščino

1. Obrazložitev izpodbijanega razpisa

2. Utemeljenost razlogov, uporabljenih v izpodbijanem razpisu za omejitev izbire drugega jezika kandidatov zadevnega natečaja na angleščino, francoščino in nemščino

a) Obstoj diskriminacije

b) Obstoj utemeljitve sporne diskriminacije

1) Razlogi, navedeni v izpodbijanem razpisu

2) Elementi, ki jih je predložila Komisija

i) Uvodna ugotovitev

ii) Elementi o delovanju Komisije

– Elementi o notranji praksi Komisije na področju jezikov

– Elementi o jezikih, ki jih uporabljajo člani osebja Komisije, pristojni za revizijske naloge

iii) Elementi o delovanju Računskega sodišča

– Elementi o notranji praksi Računskega sodišča na področju jezikov

– Elementi o jezikih, ki jih uporabljajo člani osebja Računskega sodišča

iv) Elementi o razširjenosti angleščine, francoščine in nemščine kot tujih jezikov, ki se govorijo in učijo v Evropi

B. Zakonitost omejitve izbire jezikov, ki se lahko uporabljajo pri sporazumevanju med kandidati natečaja iz izpodbijanega razpisa in uradom EPSO

Stroški



*      Jezik postopka: italijanščina.